Franja

Herculāneum -ī, n „Herkulovo svetišče“; kot mestno ime Herkuláneum,

1. mesto nekje v Samniju: L.

2. mesto v Kampaniji jugovzhodno od Neaplja, za časa Tita ob Vezuvovem izbruhu (dne 24. avg. l. 79 po Kr.) popolnoma zasuto, l. 1720 so ga odkrili in izkopali: Sis. ap. Non., L., Vell., Sen. ph., Mel., Plin., Fl. — Od tod adj.
a) Herculānēnsis -e, herkulan(ij)ski: pri Herkulaneu: fundus Ci. ep., litus, oppidum Sen. ph.; subst. n: in Herculanensi Ci. na herkulanskem ozemlju.
b) Herculāneus ali Herculānus 3 herkulanski: Herculanea via Ci. ali Herculana via Fl. ki vodi v Herkulaneum, Herculanea ficus Plin., Cloatius ap. Macr. ali ficus Herculana Ca. (Plin., ki to mesto navaja, piše Herculanea).

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Hercȳnia silva: C., Mel., T., Fl., Cl. ali Hercȳnius saltus (saltus Hercȳnius) T., Fl., Isid. in Hercȳniī saltūs: L. ali iugum Hercȳnium: Plin., tudi (subst.) Hercȳnia -ae, f (sc. silva): T., Sid. Herkinski gozd, ki je (po C.) segal od izvira Donave do dačanske meje; obsegal je torej (kot skupno ime) vsa nemška gorovja od črnega gozda do Karpatov. — Od tod Hercyniae aves Isid.

Herennius 3 Herénij(ev), ime rimskega rodu iz Samnija. Poseb. znani so:

1. C. Pontius Herennius Gaj Poncij Herenij, zmagovalec pri Kavdiju l. 321: Ci., L.

2. C. Herennius, l. 218 triumvir pri razdelitvi zemljišč: L.

3. Herennius Bassus Herenij Bas, l. 215 senator v Noli, Hanibalu tega mesta ni hotel izročiti: L.

4. M. Herennius Mark Herenij, konzul l. 93, govornik srednjega sloga: Ci.

5. T. Herennius Tit Herenij, ugleden trgovec v Sirakuzah, usmrčen na Verovo povelje: T.

6. C. Herennius, l. 80 tribunus plebis: S. fr.

7. C. Herennius, l. 50 tribunus plebis, ki je podpiral Klodij(c)e: Ci. ep.

8. Herennius Gallus Herenij Gal, gledališki igralec, ki ga je Kornelij Balb povitezil v Gadesu: Ci. ep.

9. Herennius Macer Herenij Maker je razžalil cesarja Kaligulo in si s tem nakopal njegovo sovraštvo: Sen. ph.

10. Herennius Gallus Herenij Gal je padel kot legat v boju proti Klavdiju Civilisu: T.

11. Herennius Senecio Herenij Senekión iz Betijske Hispanije, prijatelj Plinija mlajšega, je pošteno in zvesto popisal življenje Helvidija Priska; cesar Domicijan ga je zato dal usmrtiti: T., Plin. iun. — Od tod adj. Herenniānus 3 Herenijev: coheredes Ci. ep.

hērēs -ēdis, m f (prim. gr. χῆρος oropan, gr. χήρα vdova, gr. χῆτος in χάτις pomanjkanje, gr. χωρίς ločeno, gr. χωρίζω ločim)

1. kot m dedič, kot f dedinja; heredem esse (alicuius ali alicui) Ci. ep., Q., Suet., aliquem heredem relinquere Ci., Val. Max., Plin. iun., Suet., heredem aliquem facere, factitare, instituere, scribere Ci. idr., koga za dediča postaviti, heredes (heredem Q.) sequi H. dedičem (dediču) pripasti, h. omnium bonorum L. ali h. ex libella Ci. ep. ali ex asse Q., Mart., Plin. iun. ali h. primus Ps.-Q. glavni (prvi) dedič, dedič vse zapuščine, h. secundus Ci. ep., S., T., Suet. drugi (nadomestni) dedič (če glavni dedič dediščine ne more ali noče nastopiti), h. ex tertia parte Ci. ali ex triente Suet. dedič zapuščinske tretjine, h. ex dodrante N. tričetrtinski dedič, h. quartae partis H., h. necessarius Plin. iun., h. suus Dig. naravni dedič, dedič po rojstvu; sg. kolekt.: nec multus intra limen heres est Sen. rh.; o ženskah: Dig., heres erat filia Ci., testamento fecit heredem filiam Ci., cur (mulier) virgini Vestali sit heres, non sit matri suae? Ci., clara heres Ven.

2. metaf.
a) dedič, dedinja, naslednik —, naslednica v čem: Academiae Ci., regni L., heres laudis amica tuae O., paterni odii T.
b) šalj. = lastnik, posestnik, gospodar: abstuli hanc quoius heres numquam erit Pl.
c) = stolō: (alui) innumero herede prosint Plin.
č) pesn. = podrast: quin gemino cervix herede valentior esset O. z dvema podraslima vratovoma (nam. odsekanega).

Opomba: Star. acc. sg. hērem: Naev. fr.

Herm-aphrodītus -ī, m (Ἑρμαφρόδιτος iz Ἑρμῆς in Ἀφροδίτη) Hermafrodít, v grški mitologiji Hermesov in Afroditin sin. Kot deček se je v Kariji kopal v studencu, imenovanem Salmakida (Σαλμακίς). Ko ga je istoimenska studenčna vila zastonj prosila ljubezni, je bogove prosila, naj jo na veke združijo z njim. Uslišali so jo in njuni telesi tako spojili, da je nastalo dvojno bitje, mož-žena, na pol mož, na pol žena: Hermaphroditus ait: nato date munera vestro, et pater et genitrix, amborum nomen habenti O. Od tod (tudi v pisavi hermaphroditus, hermafroditus) sploh dvospolnik = bitje z moškimi in ženskimi spolnimi organi, hermafrodit: Tit. fr., Mart., hermaphroditi utriusque sexus Plin., gignuntur et utriusque sexus, quos Hermaphroditos vocamus, olim androgynos vocatos Plin.; Kot adj. = dvospolen: hermaphroditae equae Plin.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

Hermogenēs -is, m (Ἑρμογένης) Hermógen,

1. stavbenik iz Karije: Vitr.

2. grški zgodovinopisec iz Tarza: Suet.

3. M. Tigellius Hermogenes Mark Tigelij Hermogen, nečak Sarda Tigelija, izvrsten glasbenik. Kot estetik je grajal Horacija, ta pa ga je v svojih pesmih zasmehoval: H. — Od tod adj. Hermogeniānus 3 Hermogenov (= M. Tigelija Hermogena): equi Cod. Th.

Hermula (hermula) -ae, m (demin. Herma, herma) Hermov stebrič kot mejnik: Cass.

Hernicī -ōrum, m (iz sab. herna = saxum, Hernici torej = Skalarji, Gorjanci) Hêrniki, sabinsko pleme v goratem delu vzhodnega Lacija: Ci., L., Plin., Macr., P. F.; sg. (kolekt.) Hernicus -ī, m Hêrnik: Iuv. Kot adj. Hernicus 3 herniški: saxa V., Sil., ager L., terra O.

hērōicus 3, adv. -ē (gr. ἡρωϊκός) herojski, junaški: personae, aetates, tempora Ci., saeculum Macr., casūs Amm., kot gram. t. t. junaški = epski: carmen Q., Plin. iun. junaška pesem, ep, metrum Aus., versus Aus., Amm., versus heroice incompti Macr.; subst. hērōicus -ī, m epik, epski pesnik: Q., Sid.

hērōs -ōis, m (gr. ἥρως)

1. heroj, polbog, častno ime božjih sinov (pol božjega, pol človeškega izvora), ki so bili po smrti zaradi izvrstnih del sprejeti med bogove: quem virum aut heroa lyrā vel acri tibiā sumis celebrare Clio, quem deum? H., Aeneas h. V., maxumus h. (= Aeneas) V., capit inscius heros (= Hercules) virus Echidnae O., laudes heroum Q., heroum magnitudo Q. ali manus Val. Fl., robora semideûm heroum Stat., arma heroum Suet. Beseda pogosto označena z adj.: Troius V. ali Cytherēïus h. O. = Aeneas, Rhodopēïus h. O. = Orpheus, Neptunius h. O. = Theseus, Thesēïus h. O. = Hippolytus, Laërtius h. O. = Ulixes.

2. klas. le metaf. = junak, odličnik, poštenjak: quantum in illo herōe (sc. Milone) esset animi Ci., heros ille noster Cato Ci. ep., Antonii colloquium cum heroibus nostris (sc. Bruto et Cassio) Ci. ep., illorum fuit heroum (sc. Platonis et Aristotelis) virtutem excitare iacentem Ci.; iron. o Klodiju: Ci.; kot adj. = junaški: heroas sensus adferre Pers.

hērōus 3 (gr. ἡρῷος)

1. herojski, junaški: labores Stat.; kot subst. hērōum -ī, n
a) spomenik junaka ali odličnega moža: Plin.
b) bot. zlatoglav: Plin.

2. kot gram. t. t. junaški = epski: pes Ci., O. idr., stopica epskega verza (heksametra), daktil, versus Ci., O., Q. epski verz = heksameter, carmen Pr., Q.; subst. hērōus -ī, m (sc. versus) epski verz, — stih: lascivus in herois (= v Metamorfozah) quoque Ovidius Q., sevērus herois Mart., experire se heroo Plin. iun. v epskem stihu.

Hesperus (-os) -ī, m (gr. ἕσπερος, sc. ἀστήρ, prim. lat. vesper) Hésper, zvezda večernica (lat. stella Veneris), v grški mitologiji sin Kefala in Avrore: Col., stella Lucifer (danica) interdiu, noctu Hesperus Varr. (prim.: stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Lucifer Latine dicitur, cum antegreditur solem, cum subsequitur autem Ἕσπερος Ci.), tibi deserit Hesperus Oetam V., illam non … Aurora … cessantem vidit, non Hesperus O., Hesperos … fusco roscidus ibat equo O., dux noctis Hesperus Sen. tr. — Od tod adj.

1. Hesperius 3 (gr. ἑσπέριος) večeren = proti večeru ležeč, zahoden, osojen: axis (nebo) O., fretum O. zahodno morje, amnes O., Lucan., orbis O., Val. Fl., rex (= Hesperus ali Atlas) O.; v grškem pomenu (ker leži Italija Grkom na zahodu) je pogosto = italski: Hesperia terra V. = Italija, Hesperium Latium, litus V., fluctus Hesperii H. = Tirensko morje; v rimskem pomenu pa = zahodnoafriški: Aethiopes Plin., promunturium Hesp. Plin. (zdaj rt Bojador). Tako tudi subst. Hesperia -ae, f (sc. terra) Hesperija, Zahodna dežela, v grškem pomenu = Italija: est locus, Hesperiam Grai cognomine dicunt V., Vesevi Hesperiae letalis apex Val. Fl.; v rimskem pomenu = Hispanija ali Zahodna Afrika: qui nunc Hesperiā sospes ab ultimā (redit) H., Hesperia je tudi mesto v kirenski pokrajini: Mel.

2. Hesperis -idis, f (Ἑσπερίς) večerna, zahodna: aquae V. = italsko vodovje; kot subst. = bot. rastlina nočníca (ki zvečer močneje diši kot podnevi): Plin.; pl. Hesperidēs -um, acc. -idas, f (Ἑσπερίδες sc. νύμφαι) Hesperide, hčere Hespera ali Ereba in boginje Noči (Nox), po drugih Atlanta in Hesperide (Hesperis), po številu 3, 4 ali celo 7; bivale so na otoku v Okeanu onstran Atlanta ob skrajnem zahodnem zemeljskem robu; tam so v krasnem vrtu skupaj z nikdar spečim stoglavim zmajem Ladonom čuvale drevo z zlatimi jabolki (= pomarančami): Ci., O., Serv., Hesperidum draco Varr., Hesperidum māla V. ali poma Hesperidum Stat., sacerdos, Hesperidum templi custos V., Hesperidum hortus Lucan., Hesperidum insulae Mel., Plin.

hexameter -tra -trum (gr. ἑξάμετρος šestomeren) kot metr. t. t. šesterostopen: metrum Isid.; poseb. hexameter versus: Luc. fr. ali versus hexameter: Ci., Suet. ali subst. hexameter -trī, m: Q., Mart. in pozni slovničarji = šesterostopni verz (stih), šestomer, šesterec, heksameter.

hexaphoros -on (gr. ἑξάφορος)

1. kako breme po šest nesoč: phalangarii Vitr.

2. mož, ki ga nese šestero ljudi; kot subst. hexaphorum -ī, n (gr. ἑξάφορον) nosilnica, ki jo nosi šest mož: Mart.

hiātus -ūs, m (hiāre)

1. razpoka, špranja, odprtina, brezno, prepad, žrelo, tokava: spelunca … vasto hiatu V., specus tenebroso hiatu O., h. telluris O., terrenus O., terrae Sen. ph., Plin., Suet., Amm., caeli Plin., arens h. Val. Fl. odprtina rane = h. vulneris Amm., vasto puppīs mare sorbet hiatu Val. Fl.; poseb.: h. oris Ci., Suet. (široko) odprta usta; v pl.: repentini terrarum hiatūs Ci., hiatūs terrae O., hiatūs vasti Sen. ph., motūs hiatūsque terrarum Aug.; pesn.: fons … margine gramineo patulos incinctus hiatūs O. v kotlini (kotanji), obdani s travnatim robom.

2. occ.
a) (široko) odprta usta, (odprto) žrelo: inmanis hiatibus Hydra V., auras captare hiatu O., in lapidem serpentis durat hiatūs O., Cleonaeo (= Cleonaei leonis kleonskega [=nemejskega] leva) hiatu Val. Fl., cum personae pallentis hiatum in gremio matris formidat rusticus infans Iuv., patulo hiatu Sil., tigris … immani stragem meditatur hiatu Sil., extremus expirantis hiatus Q. zadnje hropenje umirajočega.
b) meton. kot gram. t. t.: zev, hiat, stik dveh samoglasnikov v govoru: Q. (9, 4, 33) habet enim ille tanquam hiatus et concursus vocalium molle quiddam Ci.

3. metaf.
a) širokoustenje, bahavost, bahaštvo: quid dignum tanto feret hic promissor hiatu? H.
b) hlastanje —, pohlep po čem: hiatu praemiorum … ingenium … caede nobili inbuisti T., h. gladiatorum spectaculi Aug., novos hiatus aperire Amm. pohlepno žrelo imeti vedno odprto.

hībernāculum -ī, n (hībernāre)

1. zimska soba, zimsko stanovanje: Plin. iun.; v pl.: Vitr.

2. hībernācula -ōrum, n
a) zimski šotori: hibernacula aedificare L., hibernacula lignea ferme tota erant L., nudare tegulis muros urbis ad tegenda hibernacula sua L.
b) kot voj. t. t. vojaško šotorišče za prezimovanje, (pre)zimov(al)išče, zimovnik: Cl., hibernacula … communiit aedificavitque L., legiones in hibernacula mittere L. ali deducere C., copias ex hibernaculis extrahere N.

hībernō -āre -āvi -ātum (hībernus)

1.
a) v splošnem pomenu prezimovati: in tecta reducit hiematum Varr., novas (naves) Panormi subducit, … ut in sicco hibernarent L.
b) occ. kot voj. t. t.: (o četah) v šotorih prezimovati, v prezimovališču (zimovniku) bivati: Fl. quemadmodum milites hibernent Ci., hib. Nemetocennae Hirt., Pellae L., cum … Poenus inter Formiana saxa … hibernaturus esset L.

2. metaf. vihariti, buren (viharen) biti: hibernat meum mare Pers.

hibrida (ibrida) in hybrida -ae, m f (iz gr. ὕβρις) mešanec, mešanka, križanec, križanka; o živalih, poseb. domače svinje in vepra: Plin., lovskega in pastirskega psa: Porph.; o ljudeh, če je oče Rimljan ali svoboden, mati pa tujka ali sužnja: Auct. b. Afr., Plin., Isid. hybrida … Persius H. (kot sin Rimljana in tujke, po drugih Grka in rimske matere), hybridarum grex Mart., ex gente Parthina ibridae Suet. — Kot rimski priimek Hybrida -ae, m Híbrida, npr. C. (L.(?)) Antonius Hybrida, Ciceronov sotovariš v konzulatu (gl. Antōnius).