Franja

Hippō -ōnis, m (Ἱππών) Hípon,

1. ime dveh afriških mest (od tod Hippo uterque Plin.)
a) Hippō rēgius (Ἱππὼν βασιλικός) kraljevi Hipon v Numidiji (zdaj Bône (Hippone)): L., Auct. b. Afr., Mel., Plin., tudi samo Hippo: N., L., Sil. Soobl. Hippōna Rēgiēnsis: Cassian.
b) Hippō Diarrhytus Ἱππὼν Διάῤῥυτος) vodnati Hipon (ker leži med obilnim vodovjem), mesto v Tuniziji na Belem rtu (zdaj Bizerta ali Banzart): S., Mel., Plin. Od tod adj. Hippōnēnsis -e, hiponski: sinus Mel., Plin., colonia (= Hippo Diarrh.) Plin. iun.; subst. Hippōnēnses -ium, m Hipon(ij)ci: Plin.

2. karpetansko mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Yepes vzhodno od Toleda) L., pri Plin. imenovano Hippo Nova Novi Hipon.

3. brut(ij)sko mesto na južni strani Zaliva sv. Evfemije, pozneje imenovano Vibo (Vibona, Bibona) Vibon(a) (zdaj Vibo Valentia): Mel., Plin.

hippodromos (-us) -ī, m (gr. ἱππόδρομος) dirkališče —, tekališče za konje in vozove, pri Grkih javno in pogosto združeno z gimnaziji, pri Rimljanih na zasebnih vrtovih ali na podeželskih dvorcih: Pl., Mart., Plin. iun., Sid.

Hippolyta -ae in Hippolytē -ēs, f (Ἱππολύτη) Hipólita,

1. amazonska kraljica, Antiopina in Melanipina sestra; nosila je zlat pas, ki ji ga je dal oče Ares, a ji ga je na Evristejev ukaz odvzel Herkul; nato je postala soproga Herkulovemu spremljevalcu Tezeju in mu rodila sina Hipolita: Pl. (z obl. -a), V., Pr., Hyg. in Iust. (z obl. -ē).

2. soproga kralja Akasta v Jolkosu, ki je skušala Peleja zapeljati; ko se ji ni vdal, ga je pri soprogu obdolžila nečistih namenov. Nato je Akast Peleja poslal v boj s Kentavri, iz katerega so ga rešili bogovi: Hyg., Magnessa Hippolyte H.

Hippolytus -ī, m (Ἱππόλυτος) Hipólit, Tezejev in Hipolitin sin. Ker ni hotel ugoditi pohotnosti svoje mačehe Fajdre (Phaedra), ga je obdolžila pri Tezeju, ki ga je preklel, da so ga splašeni konji usmrtili. Po mlajši bajki ga je Asklepij na Artemidino prošnjo zopet oživil. Častili so ga kot boga Virbija (Virbius = bis vir) poleg Diane v njenem svetišču v gaju pri Ariciji: Ci., V., O., Sen. tr., Iuv., Stat., Lact.

hippomanes -is, n (gr. τὸ ἱππομανές)

1. konjska besnost, kobilja sluz = lepljiva mokrota iz materničnega vratu pójave kobile: V. (ki jo tudi opisuje z: matri praereptus amor), Tib., Pr., (pri Col. ἱππομανὲς venenum)

2. konjski strup, konjska vranica = črn izrastek na čelu novorojenega žrebička: Plin., Iuv. (V. ga opisuje z: nascentis equi de fronte revolsus amor). Oboje so starodavniki rabili kot čarovno snov v ljubezenskih napitkih.

3. bot. neka rastlina, po kateri se konji gonijo: Serv.

hīr, pri gramatikih (večinoma v obl.) īr, (h)īris, (h)īrris, zdaj m, zdaj n, pa tudi indecl. (izpos. iz gr. χείρ ali vsaj sor. s to besedo) roka, dlan, šapa: Luc. ap. Ci. (De finib. 2, 8, 23) (?), Prob., Char., Prisc.

Hirtius 3 Hírtij(ev), ime rim. plebejskega rodú, poseb. A. Hirtius Avel Hirtij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, spisal 8. knjigo Cezarjeve „Galske vojne“, padel v bitki pri Mutini l. 43: Varr. ap. Arn., Ci., Q. Ci. in Ci. ep., Q., Suet. Od tod adj.

1. Hirtiānus 3 Hirtijev: ius (omaka) Ci. ep.

2. Hirtīnus 3 Hirtijev: proelium (pri Mutini): Asinius Pollio in Ci. ep.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

holoporphyrus 3 (gr. ὁλοπόρφυρος) čisto škrlaten: Isid. (pri Varr. ap. Non. napisano v grščini).

Homērus -ī, m (Ὅμηρος) Homêr, starodavnikom najstarejši in najslavnejši grški pesnik, oče epskega pesništva, ki je spesnil znamenita junaška epa Iliado in Odisejo. Pripadal je jonskemu rodu Grkov: Ci., H., O., Q., Stat., Gell. Za nas je Homer (homersko vprašanje!) pesnik (ali bolje: dva), ki je uredil in združil prejšnje (manjše) epe, ki so se ohranjali skozi ustno izročilo. — Od tod

I. subst.

1. Homērida -ae, m (Ὁμηρίδης) homerjevec, posnemovalec Homerja (= κυκλικός): Pl. (?).

2. Homērista -ae, m (gr. ὁμηριστής) deklamator Homerjevih pesmi, rapsod: Petr.

3. Homērocentō -ōnis, m (gr. ὁμηροκέντρον) iz Homerjevih verzov skrpana pesem: Hier.

4. Homēromastīx -īgis, m (gr. ὁμηρομάστιξ) bič (= kritik) Homerja: Vitr. (o Zoilu [Ζώιλος]); metaf. vsak hud ali malenkosten kritik: Plin. Homērōnidēs -ae, m = Homērida: Pl. (?). —

II. adj.

1. Homēricus 3 (Ὁμηρικός) Homerjev, homerski: Q., Iuv., Tert., Agamemnon, Aiax Ci., versus Ci., Petr., carmen Mel., senex (= Nestor) Plin. iun., oratores Aus. pri Homerju.

2. Homērius 3 = Homēricus: scyphus Suet.

homoeoptōton -ī, n (gr. ὁμοιόπτωτον) enaka sklonila, homojoptoton: Char. (v grški pisavi pri: Q.).

homoeoteleuton -ī, n (gr. ὁμοιοτέλευτον) enak konec besed, homojoteleuton (kakor pri naši rimi): Char., M. (v grški pisavi pri: Q.).

homōnymia -ae, f (gr. ὁμωνυμία) istoimenskost, homonimija: Fr. (v grški pisavi pri: Q.).

honestās -ātis, f (honestus)

I.

1. čast, ugled, veljava (pri ljudeh): honestatem et decus conservare Ci., omnem honestatem amittere Ci., aliquem honestatis gratiā nominare Ci., appetens honestatis Ci., nihil esse in vita magno opere expetendum nisi laudem atque honestatem Ci., in eoque (officio) et colendo sita vitae est honestas omnis et neglegendo turpitudo Ci.; v pl. = odlike, odlikovanja, počastitve (ki koga dolete): nolite … eum … etiam ceteris ante partis honestatibus … privare Ci.

2. meton. v pl. časti vredni —, spoštovani —, ugledni državljani, imenitniki: in qua (causa) omnes honestates civitatis … consentiunt Ci. —

II.

1. cenjenost, poštenost, dostojanstvo, spodobnost: hinc (pugnat) honestas, illinc turpitudo Ci., h. vitae Ci., summa in utroque est honestas Ci., quae omnia apud nos … ab honestate remotă ponuntur N., tanta honestate praeditus Suet.; occ. kot fil. t. t. naravna dostojnost, plemenitost, čednost, krepost: habes … perfectam … formam honestatis, quae tota his quattuor virtutibus … continetur Ci.

2. metaf. lepota: testudinis Ci., si est honestas in rebus ipsis Ci.

honor, starejše honōs -ōris, m

I.

1. čast = počastitev, izkazovanje časti, odlika, odlikovanje, proslavitev: onus est honos Varr., non honor est, sed onus O., id vero nomine poena, non honor est O., honos alit artes Ci., honores rari, frequentes N., nullus honos huic defuit N., falsus honor H., meros audire honores H. same (zgolj) hvale, h. pauper Stat., sublimis Cl., honore aliquem antecedere ali praestare N., honorem (honores Pl.) alicui habere Ter., Ci., N., Cu. ali tribuere Ci., N. ali reddere Ter., L. ali dare O. ali praestare O., Plin. iun. ali honore afficere aliquem Ci. komu čast izkaz(ov)ati, habere aliquem in honore Ci. ep., Cu. v časti imeti koga, praecipuo honore habere aliquem C. posebno čast izkazovati komu, honore aliquem augere C. koga v veliko čast povzdigniti, alicui aliquid honori est Ci., Cu. komu je kaj na (v) čast, aliquid honori ducitur S. se šteje v čast, succedere in summum honorem Lucr., compellare aliquem multo honore V. s častnimi besedami, tali alloquitur honore Sil., honorem praefari Ci. ep. ali dicere Ci., Plin. reči „brez zamere“, reči „ne bodi grdo rečeno“, reči „z dovoljenjem“ (pri nespodobnih stvareh, ki jih hoče govornik povedati in se zaradi njih opravičuje): si dicimus: ille patrem strangulavit, honorem non praefamur (govorimo naravnost), sin de Aurelia aliquid aut Lollia, honor praefandus est Ci. ep. se moramo opravičiti, sine honoribus praefatis appellare nefas est Arn.; prav tako tudi: honos auribus sit Cu. ali honor sit habitus auribus Ps.-Q. brez zamere; honoris causā (gratiā) zaradi časti, pogosto z dodanim objektnim gen. alicuius = da se (kdo) počasti, da bi se (kdo) počastil, da koga počastim, da se komu izkaže čast, komu v (na) čast: quod mandasti, feci honoris gratiā Pl., quem honoris causā (gratiā) nomino Ci., Alcumenae honoris huius gratiā Pl., honoris causā tui Pl., vestri honoris causā Ter., honoris mei causā Ci., Matrinii honoris causā Ci., honoris Divitiaci et Aeduorum causā C., Romanorum honoris causā L., honoris tui habendi causā Gell.; v pomenu komu v (na) čast tudi: ad honorem alicuius L., ad honorem atque amplitudinem tuam Ci., in Iunonis honorem H., in honorem eius (Cloeliae) Plin., — patris Sen. ph., — sexūs Q., — virtutis Fl., in meum honorem Sen. ph.; s subjektnim gen.: triumphi honorem contemnere Ci., sepulturae honor Ci., Val. Max. ali mortis h. V., O. ali supremus humanae condicionis h. Val. Max. ali supremitatis h. Amm. = častni pogreb, — pogrebni sprevod, isto tudi samo honor: communi in morte honore carere Ci.; tumuli h. Sil. časten nagrobnik, caeli honore dignari O., honos exsilii T. častno pregnanstvo; occ.
a) čast = čaščenje, spoštovanje, čislanje, sveti strah: templum miro honore colebat V., tum neque nomen erat aut gloria monti V., Hannibale omni rerum et verborum honore exsequias celebrante L.; z objektnim gen. si quis Amatae tangit honos animum V., vomeris huc et falcis honos … cesset V.
b) cena, vrednost: est honor lacrimis O., sunt in honore et Creticae (cepae) Plin., et Pramnio (vino) … etiam nunc honos durat Plin., maximus tamen honos est in candido translucentibus Plin.

2. pooseb. Honos ali Honor Hónos, Hónor, bog časti, ki je imel svoje svetišče tik svetišča boginje kreposti (Virtus) pred kapenskimi vrati (porta Capēna); žrtvovali so mu z nepokrito glavo: L., Vitr., Val. Max., Aug., Symm., Romam quae asportata sunt, ad aedem Hónóris et Virtutis … videmus Ci.

3. meton.
a) a) čast = častno mesto, častna služba, dostojanstvo: qui honos est apud Syracusanos amplissimus Ci., honoris amplissimi contentio Ci., honoris gradus Ci. častna —, službena stopnja, cursus honorum Ci. ep., h. regni N. kraljev(sk)a čast, curulis, tribunicius L., honores capere Ci., Plin. iun., Suet. ali petere N., honorem capere N. ali capessere T., honoribus fungi N., honoribus defunctus ali perfunctus Ci., honoribus (honore L.) uti Ci., S., Fl., ad honores ascendere Ci. ali pervenire L., honore acto L., honorem (honores Vell., Suet.) inire L., T., honore abire L., Suet. ali honores finire Vell., honoribus operam dare N., honor datur, creditur, committitur alicui Ci., vester (= vobis datus) h. Ci., quoniam neque virtuti honos datur neque … S., rapti Ganymedis honores (= točajstvo) V., persuades hoc tibi vere … multos saepe viros nullis maioribus ortos … amplis honoribus auctos (esse) H., nostro successit honori O. je stopil na moje častno mesto. b) častni naslov: honore contentum esse N., militari honore tribunos militum adpellare L.
b) častna daritev, — žrtev, častni dar: et quisquam … supplex aris imponet honorem? V., aris factus honos V., haud equidem tali me dignor honore V., Lenaeum libat honorem V. daritveno vino, Iunoni … iussos adolemus honores V., praesenti tibi maturos largimur honores H., aris mactare honores O. daritvena živina, nullos aris adolere honores O., alicui turis honorem ferre ali tribuere O. (častni) kadilni dar, date … mihi turis honores Pr., templis sacros largitur honores Val. Fl., crudus honos Stat., Roma antiquos templis indicit honores Sil., deûm regi instauratus honos Sil.; od tod: quamquam inter Latios Annae stet numen honores Sil. = med lacijskimi (ki so jih Latini častili) božanstvi, suum Baccho dicemus honorem V. hvalnico; occ. daritveni praznik, zahvalni praznik: Roma patrium servavit honorem V., ex illo celebratus honos laetique minores servavere diem V.
c) častna nagrada, častno darilo, (častno) plačilo: Ter., geminum pugnae proponit honorem V., praecipuos ductoribus addit honores (namreč v bojnih igrah) V., sine honore recedere O., h. medici Ci., medico honorem habere Ci. ep. zdravnika nagraditi.

II. zunanja čast =

1. ugled(nost), veljava (veljavnost), čislanost, sloves, slava, ime: quorum honos inveteravit et urbi huic et hominum famae Ci., sed et est et fuit summo propter ingenium honore Ci., in honore esse apud aliquem Ci. veliko veljati pri kom, qui honori inviderunt meo Ci., aliquid in honorem adducere Ci. čemu veljavo pridobiti, kaj uveljaviti, avidus honoris S., multusque animo recursat gentis honos V. slava, falso in honore ponere aliquem O. lažno slavo pripisovati komu.

2. meton. kar prinaša čast = lepota, krasota, okras, milina, dražest: silvarum honor V. ali tertius December … silvis honorem decutit H. ali frondis honores O. listni okras, listje, ruris honores H. poljski pridelki, quoscumque feret cultus tibi fundus honores H. ali aestatis honores (= fruges) Sil., non semper idem floribus est honor vernis H. cvetna krasota, aesculeae frondis honor O. hrastov venec, cinctus honore caput O. (ovit) z vencem na glavi = ovenčan, honore (= corōnā) carere O., capitis honor Plin. iun. venec, lactos oculis adflarat honores V. milino, milo dostojnost, angustis rebus addere honorem V. borne stvari polepšati, honor non omnibus astris Stat., humeris imponit honorem fulgentis saguli Sil., qui miro candoris honore lucet in aure lapis Stat., formae honores Sil., Phoebei Soractis honor Carmelus Sil. moč, h. armorum Sil. bleščeče orožje, non frontis parcit honori (= oculis) Sil., croceus honor Sil. zlatorumena barva.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

hordeum -ī, n (prim. gr. κρῑϑή)

1. ječmen: Pl., Plin., Veg., hordeum demetere Ca. ali desecare C., hordeum serere Varr., tumentes multo sacci hordeo Ph., panis ex hordeo Plin. ječmenjak, humor ex hordeo aut frumento T.; vojakom so namesto pšenice dajali ječmen, kadar jih je bilo strah sovražnika: cohortibus, quae signa amiserant, hordeum dari iussit L., cohortes, si quae cessissent loco, decimatas hordeo pavit Suet., iis legionibus … per septem annos hordeum ex senatus consulto datum est Front.; ker so edninske oblike metr. preokorne, rabijo pesniki po V. pl. (ki ga Q. graja): serere hordea campis V., grandia saepe quibus mandavimus hordea sulcis V., hordea nuda O., tosti hordea grani (gen. qualitatis) O. pražena ječmenova zrna, hordea ingenti fenore reddat ager O.; pl. enkrat tudi pri: Plin.

2. ječmenec: Cels.

hōroscopium -iī, n (gr. ὡροσκόπιον) horoskop, pripomoček, ki se rabi pri prerokovanju iz položaja zvezd ob rojstvu človeka: Sid.

Hōrus (-os) -ī, m (Ὧρος) Hór,

1. bog poletnega sončnega obrata pri Egipčanih: Macr.

2. babilonski zvezdogledec: Pr. (z acc. Hōron), po Petr. se je imenoval Serāpa.

Hostīlius 3 Hostílij(ev), ime rimskega rodu; poseb.

1. L. Hostilius Mancīnus Lukij Hostilij Mankín, padel v drugi punski vojni (l. 217) z vso svojo četo: L.

2. C. Hostilius Tubulus Gaj Hostilij Túbul je kot propretor (l. 208) v Areciju preprečil upor Hanibalu naklonjenih meščanov in (l. 207) v sijajni bitki porazil močno kartažansko četo: L.

3. A. in L. Hostilius Cato Avel in Lukij Hostilija Katona sta l. 201 poslovala pri razdeljevanju zemljišč v srednji Italiji, se pod Lukijem Scipionom borila proti Antiohu in bila l. 187 zaradi poneverjanja obsojena na globo: L.

4. A. Hostilius Mancīnus se je kot konzul l. 170 z makedonskim kraljem Perzejem bojeval, a ne posebno srečno: L.

5. L. Hostilius Mancīnus poveljnik brodovja in legat v tretji punski vojni: L. epit., Plin.

6. C. Hostilius Mancīnus konzul l. 137, Numantinci so ga v Hispaniji večkrat premagali, zato je z njimi sklenil pogodbo, ki pa je Rimljani niso hoteli potrditi, ker se jim je zdela presramotna; rimski senat je hotel l. 136 konzula izročiti Numantincem, a ga ti niso sprejeli: Ci., Vell. — V kaki zvezi s tem rodom je tretji rimski kralj Tullus Hostilius, ni znano. — Kot adj. = Hostilijev: curia Hostilia L. (baje) jo je dal zgraditi Tul Hostilij na rimskem zborovališču (comitium), Lares P. F.