Franja

sileō -ēre -uī (—) (iz kor. *sē[i]- popuščati, puščati v miru; prim. lat. sinō2, got. ana-silan popuščati, nehati, utihniti)

1. molčati, biti tih(o), umolkniti, obmolkniti; abs.: silete et tacete Pl., lingua sile O., optimum quemque silere L., silens ac prope mutum agmen incessisse L., muta silet virgo O., locus ille silentibus aptus O., in avito suburbano obstrepentīs forte ranas silere iussit Suet., sedentibus ac silentibus cunctis Suet.; z de: ceteri de nobis silent Ci., de re publica ut sileremus Ci.; brezos.: de iurgio siletur Ter., silebitur toto iudicio de maximis illius furtis Ci., quoniam de utraque (sc. vitā morteque) siletur S. Od tod adj. pt. pr. silēns -entis molčeč, molčečen, tih, tihoten: silenti agmine L., Cu., coetu silenti Val. Fl.; poseb. evfem. o pokojnikih: umbrae silentes V., animae silentis Pr., populus silens Cl.; tako tudi subst. silentēs -um, m molčeči = umrli, rajn(k)i, pokojni(ki) v podzemlju: rex silentum (= Pluto) O., Cl., sedes silentum O. = podzemlje, pia turba silentum Val. Fl., silentum concilium V., coetus silentum Lucan.; toda: (sc. Pythagoras) coetusque silentum dictaque mirantum magni primordia mundi et rerum causas … docebat (sc. svoje učence, pitagorejce, ki so morali od 2 do 5 let molčati, preden so bili sprejeti v Pitagorov „red“) O. Adv. silenter molče, tiho: Vulg., Eccl.

2. trans. zamolč(ev)ati, molčati o čem, zatajiti (zatajevati), ne omeniti (omenjati) česa, ne (spre)govoriti o čem: tu hoc silebis Ci. ep., ea merita silere non possum Ci., silere nefas Cu., facti culpam O., fortia facta silendo O., nec te, iuvenis memorande, silebo V., neque te silebo, Liber H., nulla me tellus silet Sen. tr.; v pass.: Plin., Plin. iun., Amm. idr., ea res, via, vitium siletur Ci., quod ego … facile patior sileri Ci., per quem tria verba silentur O., mala causa silenda est O., sileantur fraudenturve laude suā L., rei publicae tempora, quae sileri Agricolam non sinerent T.; z odvisnim vprašanjem: qua tulerit mercede, sile O.; z inf.: ut sileat verbum facere Auct. b. Hisp. da ne zine niti besedice. Od tod subst. gerundiv silenda -ōrum, n kar je treba zamolčati, skrivnosti, tajnosti, misteriji, otajstva: si coacta caritate eius silenda enuntiasset L., arcana et silenda Cu.

3. metaf.
a) (o neživih subj.) molčati, biti tih(o), mirovati (večinoma pesn.): silent late loca V. daleč naokoli je vse tiho, intempesta silet nox V., silet campus, aequor V., mare Val. Fl., immotaeque silent frondes, silet umidus aër O., aura silet Col., unde hiemes ventique silent Stat., diem quoque tepidum silentemque a ventis eligat Col., siluere venti Sen. tr., cuncta silent O., neque si chartae sileant, quid bene feceris, mercedem tuleris H.
b) biti tih(o), mirovati, ne biti aktiven, ne biti dejaven, praznovati, biti brez dela (brezdelen), (pre)nehati, (pre)nehovati, (pre)nehavati, ponehati (ponehovati, ponehavati), biti brez veljave, ne imeti veljave, ne veljati; o neživih subj.: silent leges inter arma Ci., leges bello siluere coactae Lucan., silent carmina Lucr., ne sileret sine fabulis hilaritas Petr., si quando ambitus sileat Ci., dum silent virgae Col. še ne brstijo; o živih bitjih: silent diutius Musae Varronis Ci., cum refovet fixaque silet Gradivus in hasta Val. Fl., nec ceterae nationes silebant T., pulsi per longa saecula siluerunt immobiles (sc. hostes) Amm. Od tod adj. pt. pr. silēns - entis molčeč, tih, miren: luna silenti Ca., Col., silenti nocte V., silente nocte Tib., nocte silenti O., Petr., silente caelo Plin., dumisque silentibus errat V., luci silentes Sil., venti silentes Col., quercus silentes Lucan. ki ne dajejo prerokb, ki ne prerokujejo, unda silens Val. Fl., materia silens Plin. les, ki ne poka, aerarium silens et quietum Plin. iun., anni silentes Cl. leta molčanja (pri pitagorejcih; gl. zgoraj pod 1.), ova silentia Col. v katerih se še ne gibljejo piščančki; o rastl. = še ne brsteč: flos, sarmentum, surculi, vineae Col.

Sinda -ae, f (Σίνδη) Sínda

1. mesto v vzhodni Pizídiji. Od tod preb. Sindēnsēs -ium, m Sínd(ij)ci, Sindán(c)i, Sindén(c)i: L.

2. mesto v Sindiki, imenovano tudi Sindos -ī, f Sínd(os): Mel. Od tod preb. Sindonēs -um, m Síndon(c)i, Sindošáni: Mel.

Sīren -ēnis, acc. -ēna, f (Σειρήν)

1. Siréna, večinoma pl. Sīrēnēs -um, acc. -ēnēs in -ēnăs, f Siréne, (pri Hom. dve, pri poznejših piscih tri) Ahelojeve hčere, Prozerpinine družice pri igri; pozneje so si jih predstavljali kot ptice z dekliškimi glavami, ki so bivale ob južni obali Italije, vabile z omamnosladkim petjem mornarje k svojim klečem in jih tako ugonabljale; v sg.: Sil., Sen. tr., M.; metaf.: Cato grammaticus Latina Siren Poeta ap. Suet., nullam Sirena flagellis comparat Iuv. ne enači najlepšega sirenskega petja s pokanjem biča, vitanda est improba Siren, desidia H. zapeljivka; v pl.: Hyg., Sirenum cantus Ci., Sirenum voces … nosti H., Sirenas in antro esse puta O., Sirenum lacūs Pr., Sirenum scopuli V., O. ali Sirenum petrae Mel. otoki (kleči) Siren, trije skalnati otočki ob jugozahodni obali Kampanije med Surentom in Kaprejami (gr. Σειρηνοῦσσαι, v novejšem času imenovani Licosa, S. Pietro in la Galetta), Sirenum promunturium Plin. — Poznolat. soobl. Sīrēna -ae, f; v pl.: Tert., cantus Sirenarum Ambr., mortifera Sirenarum carmina Hier., scopuli Sirenarum M. — Od tod adj.
a) Sīrēnēus 3 (Σειρήνειος) sirénski = čaroben, čaroven: cantus Hier.
b) Sīrēnis -idis, acc. -ida, f sirénska: supra Sirenida rupem (= supra Sirenum scopulos) Prisc.
c) Sīrēnius 3 (Σειρήνιος) sirénski: scopuli Gell., Amm. —

2. sīrēnēs -um, f siréne, vrsta trotov (fuci): Plin.

solidi-pēs -pedis (solidus in pēs) celo (eno) kopito imajoč, celokopiten, enokopiten; pl. subst. solipedēs -um, m enokopitarji, celokopitarji, lihoprsti kopitarji, enoparkljarji (naspr. bisulci dvoparkljarji, sodoprsti kopitarji): contra naturam solidipedum aut bisulcorum Plin.

Statellī (L.) ali Statiellī (Plin.) -ōrum, m Statél(c)i, Statiél(c)i, ljudstvo v Liguriji; njihovo glavno mesto so bile Aquae Statiellōrum ali Aquae Statiellae Statiélske Toplice (zdaj Acqui): Plin. Od tod

1. adj. Statellās -ātis statélski: in agro Statellati L.; subst. Statellātēs -um, m = Statellī Statél(c)i, Statiél(c)i: L.

2. subst. Statiellēnsēs -ium, m Statél(c)i, Statiél(c)i, Statielánci (Statielénci): Brutus in Ci. ep.

strōma -atis, n (tuj. στρῶμα) pravzaprav odeja, preproga; od tod (ker so bile preproge pretkane z raznimi podobami) metaf. pl. strōmata -um, n strómata = odéje, prepróge = spisi raznovrstne vsebine: Hier.

Suessiōnēs -um, m Svesión(c)i, galsko pleme v krajini današnjega mesta Soissonais: C., Hirt., Plin. — Soobl. Suessōnēs -um, m Svesón(c)i: Lucan.

sug-gerō -ere -gessī -gestum (sub in gerere)

I.

1. dati (dajati) spodaj (pod), poddati (poddajati), podde(va)ti, spraviti (spravljati) pod kaj, podložiti (podlagati), podklasti (podkladati), podstaviti (podstavljati): flamma virgea suggeritur costis undantis aëni V.; pren.: invidiaeque flammam ac materiam criminibus suis suggerere L. s svojimi obdolžitvami podlagati zavisti plamen in gorivo.

2. occ. (z oslabelim pomenom prepozicije) priskrbeti (priskrbovati), preskrbeti (preskrbovati), oskrbeti (oskrbovati), poda(ja)ti, prinesti (prinašati): his rebus sumptum Ter., omnium rerum apparatūs Auct. b. Alx., suggere tela mihi V., quibus (sc. animalibus) si cibum suggeras, iacent T., suggerere ructanti pinnas rubentes Mart.; abs.: aliae (sc. apes) struunt, aliae poliunt, aliae suggerunt Plin.; metaf.
a) nabaviti (nabavljati), priskrbeti (priskrbovati), preskrbeti (preskrbovati), dobaviti (dobavljati), dostaviti (dostavljati), (po)nuditi, dati (dajati), čemu dati (dajati) ali (po)nuditi ali omogočiti (omogočati) priložnost (možnost): madida quae mihi adposita in mensam miluinam suggerant Pl., prodiga divitias alimentaque mitia tellus suggerit O., ego subinde suggeram, quae vendatis L., suggerunt affatim ligna proximae silvae Plin. iun., lacus piscem, feras silvae … studia altissimus iste secessus affatim suggerunt Plin. iun. jezero daje možnost za ribarjenje … , ea res suggeret materiam interrogationi Q. ultro se suggerentibus causis Fl.
b) (skrivaj, potihem, potiho(ma)) svetovati kaj, (posredno, prikrito) svetovati, (posredno, prikrito) predlagati, narekovati, spomniti (spominjati) na koga, kaj, navdihniti (navdihovati) komu kaj, koga s čim, govor o čem sprožiti (sprožati), zače(nja)ti, nače(nja)ti o čem, sugerírati kaj: quos (sc. questūs) in tali casu dolor suggerit Cu., suggerere quaedam de re publica Aur., restitutionem Ulp. (Dig.); s finalnim stavkom: Ulp. (Dig.); abs.: suggerente coniuge Aur. po nagovarjanju (prišepetavanju) svoje soproge, suggerente irā Aur. po navdihu svoje ne(je)volje = v svoji ne(je)volji; od tod subst. pt. pr. suggerentēs -(i)um, m navdihovalci, prišepetovalci: pro invidia suggerentum Veg. —

II. naštevajoč uvrstiti (uvrščati), priključiti (priključevati), povezati (povezovati), privrstiti (privrščevati, privrstovati), za kom ali čim omeniti (omenjati), pristaviti (pristavljati), dostaviti (dostavljati), prida(ja)ti, doda(ja)ti: (sc. auctores) Bruto statim Horatium suggerunt L., ut quidam annales … nihil praeter nomina consulum suggerant L., hos consules Piso Q. Fabio et P. Decio suggerit biennio exempto, quo … L.; metaf.: huic incredibili sententiae ratiunculas suggerit Ci., verba, quae desunt, suggesta sunt Ci., singulis generibus argumentorum copiam suggerunt Ci., suggerebantur etiam saepe damna aleatoria Ci. k temu so pogosto prišli še … ; occ. skrivaj povzročiti (povzročati) komu kaj: Druso ludus est suggerendus Ci. ep. Druzu jo moramo skrivaj zagosti., Druza moramo skrivaj potegniti za nos. —

III.

1. od spodaj navzgor spraviti (spravljati), (na)kopičiti (nakopičevati), nanositi (nanašati): fidaque suggestā castra coronat humo Pr. z nasipom; od tod subst. pt. pf. suggestum -ī, n nanošeno vzvišeno mesto, vzpetina, vzvišek (iz prsti, kamenja idr.): ex suggesto … prodeunt anates in stagnum Varr.; poseb. vzpetina, vzvišek za javno govorjenje (pred ljudstvom), govorniški oder, govornica, govorišče, tribuna: neque illud suggestum, in quo causam dixerat, ascendenti … signum illum datum Ci., cum in communibus suggestis consistere non auderet Ci.

2. occ. visoko (z)graditi, visoko (se)zidati, visoko pozidati: celsis suggesta theatra columnis Sil.

summās -ātis, m, f (summus) eden ali ena izmed najvišjih oseb, prvak, prvakinja, imenitnik, imenitnica, odličnik, odličnica, dostojanstvenik, dostojanstvenica, kot adj. odličen, imeniten, dostojanstven: vir, viri Pl., Sid., Amm., matronae Pl., dea Ap., virgo summas regionis Ap., puella Sid. Od tod subst. summātēs -um, m najvišji možje, najimenitnejši (možje): Amm.

superus 3 (super)

A. pozitiv zgoraj stoječ, zgoraj ležeč, (z)gornji, pozémski, pozêmeljski, nadzêm(elj)ski (naspr. īnferus spodnji, dolnji, podzemski, podzemeljski)

1. redkeje v sg.: limen Pl., Nov. ap. Non., lumen Enn. ap. Macr., V., Lucr., pars Lucr., mare superum Pl., Ci., Mel., Plin. ali superum mare Suet. zgornje (Zgornje) morje = Jadransko morje (naspr. mare inferum = Tirensko (Etrur(ij)sko) morje), v pismih tudi samo superum: iter ad superum, navigatio infero Ci. ep.; superi regnator Olympi V., supero caelicolûm regi V., inferus an superus tibi fert deus funera, Ulixes? L. Andr. ap. Prisc., Iuppiter superus (naspr. Iuppiter inferus = Pluto) Cat., Sen. tr. Pogosto v adv. abl. sg. f superā in (sinkop.) suprā (gl. suprā); kot subst. sg. n de superō Pl., Lucr. ali ex supero Lucr. od zgoraj. — Redka soobl. super -era -erum: super inferque vicinus Ca., quam (sc. naturam) totus habet super ignis Lucr. —

2. pogosteje (klas. v večini primerov) v pl.: spectatores rerum superarum et caelestium Ci., superae sedes O. nebeška, superis regnis detrudere Iovem V., superis ab oris V. z (z)gornjega sveta, superas evadere ad auras V. k pozemskim (pozemeljskim, dnevnim) sapam, na zgornji svet, superas caeli venire sub auras V., di superi atque inferi Pl., omnes di superi inferi Ter., di superi et inferi Ci., superi divi V., di superi H., superis deorum gratus et imis H. Kot subst.
a) superi -ōrum (pesn. večinoma -ûm), m α) (sc. dii) zgornji (pozémski, pozêmeljski, nadzemeljski, nebeški) bogovi, nebeščani, potem bogovi nasploh: flectere si nequeo superos, Acheronta movebo V., quae superi manesque dabant V., multum ille et terris iactatus et alto vi superûm V., aspiciunt superi mortalia O., rex superûm trepidare vetat O., superorum numina O., quis … digne scripserit … Tydiden superis parem? H., vota movent superos Pr. β) zgornji svet, ljudje na zemlji, zemljani (naspr. īnferi podzemlje, podzemljani): hic multum fleti ad superos … Dardanidae V. na zgornjem svetu, na zemlji (= od zemljanov) objokovani, viden, ut … (sc. Romulum) pater ipse suo superûm iam signat honore? V., quam apud superos habuerat magnitudinem (sc. Pompeius), illibatam detulisset ad inferos Vell. γ) (še) živi, (še) živeči (naspr. mrtvi, rajni(ki), pokojni(ki)): Vell.
b) supera -ōrum, n zgornje, višina: nihil habent haec genera proni et supera semper petunt Ci., ut omnia supera infera, prima ultima media videremus Ci., supera alta V. zgornji predeli, nebeške višine (višave), supera ardua V. zgornje višine, supera convexa V. nebesni obok.

B. komparativ superior -ius

1. bolj zgoraj (višje) se nahajajoč (ležeč, stoječ), (bolj) (z)gornji, višji (naspr. inferior -ius): in superiore qui habito cenaculo Pl., deiectus vero qui potest esse quisquam nisi in inferiorem locum de superiore motus? Ci., inferiore omni spatio vacuo relicto superiorem partem collis … densissimis castris compleverant C., legionis nonae et decimae milites … confectos Atrebates … ex loco superiore in flumen compulerunt C. ali de superiore loco in eum impetum faciunt C. z višine, od zgoraj, tota domus superior vacat Ci. ep., superior pars Corn., fluminis pars L., pars aedium N., vada L., mare superius (mare superum) L., regio C., loca C. višje ležeče zemljišče, višje ležeče področje, višje ležeč položaj, labrum C., molares Col. zgornji kočniki, ex superiore fastigio Cu., Moesia superior Eutr. Zgornja Mezija; n pl. subst.: cuius (sc. muri) ima saxo, superiora crudo latere sunt structa Cu. spodnji deli, zgornji deli; occ.
a) de loco superiore dicere ali agere Ci. s sodnega stola, s sodnega odra (kot pretor); toda: agere beneficio populi Romani de superiore loco Ci. ali e superiore loco contionari Ci. = de rostris z govorniškega odra, z govorišča; prim.: meos multos et illustres et ex superiore et ex aequo loco sermones habitos Ci. ep. tako s sodnega stola (odra) kot tudi v navadnem življenju, sive ex inferiore loco sive ex aequo sive ex superiore (sc. loquitur) Ci. (gl. inferior in aequus).
b) (v kakem spisu) predhoden, spredaj (zgoraj) se nahajajoč, prejšnji (naspr. inferior sledeč, naslednji): scriptura superior Ci., exemplum superius, duo superiores libri Lact.

2. metaf.
a) (časovno) prejšnji, pretekel, nekdanji, minul: annus Ci., C., Suet., anno superiore Ci., N., superioribus annis S., superioribus diebus Ci., C., quid proxima, quid superiore nocte egeris Ci. zadnjo, predzadnjo noč, aetas Ci. višja starost, postaranost, priletnost, ostarelost, starost, omnes aetatis superioris C. vsi priletnejši (možje), pastores aetate superiores Varr. starejši (naspr. pueri), superiorum (sc. hominum) aetas Ci. ljudi, ki so prej živeli; od tod superior (sc. aetate) o istoimenskih osebah = starejši: superioris filius Africani Ci., ad illius superioris Africani in re gerunda celeritatem Ci., superior Dionysius Ci., N.; tempus superius (naspr. tempus posterius) Ci., superioribus temporibus Ci. ep., cum sentiret neque libere neque vere sibi de superioribus (sc. temporibus, naspr. inferiora tempora) tradendi potestatem relictam Suet., in superiore vita Ci., superior vir, uxor, superiores nuptiae Ci., comitia, leges, coniuratio, bellum, facinus Ci., factum superius, superiora aestiva Hirt., superioribus proeliis exercitati C., cuique superiorum regum … gloria par L., superior crudelitas, superioris solis defectiones N., addunt ad superiores totidem naves N. prejšnjim ladjam = ladjam, ki so že bile, ki so jih že imeli, superius genus Pl. prej omenjena, ut dixi superius (adv.) Pl. prej (= (bolj) zgoraj); kot subst. m. pl.: frumentum sumpsit sicuti superiores Ci. kakor njegovi predniki (predhodniki); kot subst. n. pl.: superiora illa, quamquam ferenda non fuerunt, tamen, ut potui, tuli Ci. tiste (one) prejšnje prigodke.
b) (po dostojanstvu, činu, stanu, redu) višji, odličnejši: ut ii, qui superiores sunt, summittere se debent in amicitia: sic quodam modo inferiores extollere Ci., qui monent, ut quanto superiores simus, tanto nos geramus summissius Ci., superioris etiam ordinis nonnulli C. nekateri (častniki) višjega čina, nekateri višji poveljniki, nonnulli ex inferioribus ordinibus … virtutis causā in superiores erant ordines … traducti C.; z abl.: honoris gradu superior, superior factus ordine Ci. ep.; kot subst. m. višji, nadrejeni, predstojnik: premendoque superiorem … sese extollebat L., cui omnem honorem ut superiori habuit Vell., invident autem homines maxime paribus et inferioribus … ; sed etiam superioribus invidetur Ci., superbia viri aequalium quoque, adeo superiorum intolerantis T.
c) (po dobrih lastnostih, veljavi, moči in drugih prednostih) imenitnejši, izvrstnejši, mogočnejši, močnejši, druge v čem prekašajoč, druge presegajoč, nadvladujoč nad kom, čim ali koga, kaj, prevladujoč (nad kom, čim), obvladujoč koga, kaj, zmagujoč (nad kom, čim), zmagovit, premagujoč koga, kaj, kot zmagovalec: aliquis superior Ci. imenitnik, imenitnež, superior contra improbos Ci., populus superior factus Ci. je zmoglo, je prevladalo, je nadvladalo, se, quo impudentius egerit, hoc superiorem discussurum Ci., superiores habebantur C., extemplo, simul pares esse coeperint, superiores erunt L. bodo prevladali (prevladovali) nad vami, in causā superiorem aliquem facere L.; poseb. kot voj. t.t. proelio superior discedere S. ali samo discedere superior N. priti iz boja kot zmagovalec, oditi z bojišča kot zmagovalec, iziti iz boja kot zmagovalec, zmoči koga, premagati koga, zmagati nad kom, ut nostri omnibus partibus superiores fuerint C. da so zmagali, da so bili zmagalci, hoc ipso fiunt superiores, quod nullum … acceperant detrimentum C. so zmogli, so premagali, res Romana erat superior L. je bila zmagovita, je zmagala, quo proelio fuit superior N. je ostal zmagovit, multo superiores bello esse coeperunt N. precej prevladovati (obvladovati, nadvladovati); pogosto z abl. (glede na kaj, po ali v čem): facilitate et humanitate superior Ci., pecuniis superiores Ci., loco, fortunā, famā superiores Ci., vi potius superiores quam iustitiā pares Ci., quod hostes equitatu superiores esse intellegebat C., causā superior L. za kogar govori pravica, komur v prid govori pravica. — Adv. superius, gl. suprā.

C. superlativ

I. superrimus (superrumus) 3 najvišji; to obl. navajata Varr. in Char. —

II. suprēmus 3 (prim. extrēmus: exterus, postrēmus: posterus)

1. (krajevno) najzgorn(j)ejši, najvišji, najskrajnejši, večinoma le pesn. in partitivno = najvišji del česa, vrh česa: supremus mons H., montes supremi Lucr., clamore supremos implerunt montīs V., rupes Sen. tr., arx Cl.; podobno: supremae Thetyos unda Mart.

2. (časovno) (najbolj) zadnji, (najbolj) poslednji; atrib. supremā nocte V., in te suprema salus V., manum supremam imponere bellis O. = končati vojno, supremis testamenti verbis T., iudicia (sc. hominum) suprema Plin. iun., Q. oporoke, tabulae Mart. oporoka, senecta suprema Plin. skrajna, visoka, siva, supremis suis annis Plin.; partitivno: sole supremo H. ob zadnjem sončnem siju, ob sončnem zahodu, nocte suprema Col. ob koncu noči. Poseb. o koncu življenja, obhajati (doživljati, preživljati) zadnji dan = umreti; od tod o vsem, kar je povezano s smrtjo: dies supremus Ci. zadnji (smrtni) dan, dan smrti, supremo vitae die Ci., supremo eius die Ci., supremā die H., diem obire supremum N., spoliatus illius supremi diei celebritate Ci. brez pogrebne svečanosti, prikrajšan za pogrebno slovesnost (za pogreb), hora suprema Tib. = supremum tempus H. zadnja ura, smrtna ura, ura smrti, supremo in tempore Cat., genitor digressu dicta supremo fundebat V., oscula suprema O. zadnji poljubi, poslovilni poljubi, mors suprema H. = supremus finis H. konec življenja, smrt = suprema funera O., mittit mille viros, qui supremum comitentur honorem V. ki naj bi ga (mrliča) častno spremljali, suprema munera V. zadnja (poslednja) čast, suprema officia Petr., T. pogreb, supremi tori O. mrtvaški oder, skolke, pare, supremus ignis O. grmada, supremi tituli Plin. iun. nagrobni napisi, supremum iter H. zadnja pot, suprema eius (sc. Augusti) cura Plin., in suprema ire Plin., Troiae sors suprema V. poguba, pogibel, uničenje, porušenje, razrušenje, razrušitev, dies regnis illa suprema fuit O., Phrygiae casus venisse supremos Cl.; enalaga: sociamque tori vocat ore supremo O. z umirajočimi usti, umirajoč, suprema versare lumina O. = versare supremo lumina motu O. poslednjič obrniti (obračati) oči. Pogosto kot subst. suprēma -ōrum, n
a) zadnji trenutki, zadnja (smrtna) ura, ura smrti, smrt, konec življenja: carmen, quo Germanici suprema defleverat T., agitare de supremis T. misliti na samomor, supremis adpropinquare ali admotum esse (bližati se) T., sentire suprema Plin., supremis divi Augusti Fausta quaedam … famem … portendit Plin., aliquem in supremis consolari Q.
b) zadnja (poslednja) čast, pogreb, pogrebna slovesnost (svečanost): cineri ingrato suprema ferebant (so izkazovali) V., cupido Caesarem invadit solvendi suprema militibus ducique T.
c) smrtni ostanki sežganega trupla, kosti, mrtvo truplo: supremis eius plures honores dati L. epit., habitus supremis honor T., humare suprema Amm.
d) poslednja volja, zadnje uredbe, oporoka, volilo: Icti., nihil primo senatus die agi passus est nisi de supremis Augusti T.

3. (po meri, stopnji, dostojanstvu)
a) najvišji, največji, najskrajnejši, skrajen, najhujši: supremum supplicium Ci., mulcta suprema Gell., macie confecta supremā ignoti nova forma viri V.; subst. suprēmum -ī, n skrajno, najskrajnejše: ventum ad supremum est V. namen in smoter je dosežen.
b) najvišji, najvzvišenejši, prevzvišen: supremus Iuppiter Pl., Ter., H. ali Iuppiter supremus Pl., Iunonis supremi coniugis templum Poeta ap. Plin., tu me … supremum habuisti comitem consiliis tuis Pl., supremus deus Lact.

4.
a) adv. acc. sg. n suprēmum zadnjič, zadnjikrat, poslednjič, poslednjikrat: Plin., Ps.-Q. (Decl.), animamque sepulcro condimus et magnā supremum voce ciemus V. (o trikratnem poslovilnem pozdravu vale), quae mihi tum primum, tunc est conspecta supremum O.
b) adv. abl. sg. n suprēmō zadnjič, poslednjič: anima exitura supremo Plin. —

III. summus 3, gl. summus.

symplēgas -adis in -ados, f (tuj. συμπληγάς) skupaj udarjajoča; kot subst.

1. nom. propr. pl. Symplēgadēs -um, f (Συμπληγάδες sc. νῆσοι) Simplegádi (f. du.), skalnata otočka pri Bizantiju na Bosporju, imenovana tudi Cȳaneae, ki sta (kot pravi mitološko izročilo) udarjala eden ob drugega in uničevala vse, kar je prihajalo vmes; ustavila sta se šele, ko je ladja Argo srečno preplula skozi njiju: O. (z acc. -adas), Mel., Plin., Hyg.; sg. Symplēgas Simplegáda: Lucan., Val. Fl. (z gen. -ados), Ven. (z gen. -adis), Cl. (z acc. -ada).

2. (šalj.) metaf. o ritnicah, ki tiščita ena ob drugo: sic constringuntur gemina Symplegade culi et nimias intrant Cyaneasque natis Mart., tergum, colla, umeros, luteae Symplegadis antrum, tam diuersa locis vaga carnificina pererrat Aus.

sȳrinx -ingis, acc. -inga, f (tuj. σῦριγξ)

1. trst; od tod kot nom. propr. Sȳrinx Sirínga, nimfa, ki jo je ljubil Pan; njene sestre so jo spremenile v trst: O. (= Canna dea Ap.). Soobl. sȳringa -ae, f
a) trst, kot medic. t.t. α) trst za vbrizgavanje in meton. vbrizgavanje: P. Veg. β) fistula, votel tvor: Plin. Val., Th. Prisc.; enako tudi v soobl. sȳringia -ae, f: Plin. Val. in sȳringiō -ōnis, f: Plin. Val.
b) kot nom. propr. Sȳringa -ae, f Sirínga = Sȳrinx: Serv.

2. pl. sȳringēs -um, f (pod)zemeljske razpoke ali votline, starejše póčenice: Amm.

Teucer -crī in Teucrus -ī, m (Τεῦκρος) Tévker

1. Telamonov sin s Salamine, Ajantov polbrat. Ker se je iz Troje vrnil brez brata, ga je oče pognal po svetu; odšel je na Ciper in tam ustanovil novo Salamino: H., O., Corn., Vell., Iust., Hyg., Lact.; „Teucer“ je tudi naslov neke Pakuvijeve žaloigre (tragedije): Ci.

2. Teucrus, prvi trojanski kralj, po mitološkem izročilu priseljenec s Krete, sin Skamandra, Dardanov tast: V., Serv. (ki ima tudi obl. Teucros). — Od tod adj.

1. Teucrius 3 (Τεύκριος) Tévkrov, tévkr(ij)ski, pesn. = trójski, trojánski: moenia, Pergama Sil.; subst. Teucria -ae, f
a) (sc. terra) Tévkrija = trójska (trojánska) dežela, Troáda, Troja; meton. Trojánci: omnis Teucria V.
b) bot. α) vredník, starejše bučenica, vrhovica, žuljevka (Teucrium chamaedrys Linn.): Plin. β) vráničnik, starejše slezeníčnik (Teucrium flavum Linn.): Plin.

2. Teucrus 3 tévkrski, pesn. = trójski, trojánski: O., V., Cat.; subst. Teucrī -ōrum in -ûm, m
a) Tévkri, Trójci, Trojánci: O., V.
b) Rimljani: Sil.

Teutonī -ōrum, m (Ci., C., L. epit., Vell., Sen. ph., Plin., Fl., Front.) in Teutonēs -um, m (Aur., Eutr., C. in Vell.), gen. Teutonum, Fl. z acc. Teutonas Tevtóni, germansko pleme, ki je skupaj s Kimbri (Cimbri) vdrlo na rimsko ozemlje; l. 102 jih je dokončno porazil Marij pri mestu Aquae Sextiae: Cimbri Teutonique in provinciam exierant C., bellum Cimbrorum Teutonumque C.; sg. Teutonus -ī, m Tevtón: Front.; kolekt.: Lucan. Od tod adj. Teutonicus 3 tevtónski, pesn. = germánski: ritus V., opes Pr., capilli Mart., victoria Val. Max., Cimbrica Teutonicaque militia Vell., bellum Fl.

Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)

1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.

2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.

3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.

4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.

5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.

6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V.

Thespiae -ārum, f (Θεσπιαί) Téspije

1. staro mesto v južni Bojotiji ob vznožju Helikona: Ci., Plin. — Od tod
a) adj. Thespiacus 3 (Θεσπιακός) téspijski: moenia Val. Fl., luci Stat.
b) Thespias -adis, f (Θεσπιάς) téspijska, iz Téspij prihajajoča (izhajajoča, izvirajoča): Thespiades deae O.; subst. Thespiadēs -um, f Tespiáde = Muze: Ci.
c) Thespius 3 téspijski: Val. Fl.; subst. Thespiī -ōrum, m Téspijci, preb. Tespij: Arn.
d) subst. Thespiadēs -ae, m Téspijec, pesn. = Bojo(t)čán, Bojótijec: Val. Fl. (o Argu, ki je zgradil ladjo Argo); pl. Thespiadae -adum, m Tespiádi = priseljenci iz Tespij = iz Tespij priseljeni prebivalci Krotona: Sil.
e) Thespiēnsēs -ium, m Téspijci: Ci., L.

2. mesto v Tesaliji: Plin.

Tībur -uris, abl. -e, loc. -ī, n Tíbur (zdaj Tivoli) staro mesto, ki so ga Sicilci ustanovili v Laciju ob bregovih reke Aniena (zdaj Aniene) na strmem hribu: pronum Iuv., supinum H.; bil je tudi zelo obiskovano letovišče: Ci., L., Val. Max., Plin., superbum V., vacuum H. miren, brez šuma, fertile, udum, uvidum H., Herculeum Mart. Herkulov (ker so tam še posebej častili Herkula). — Od tod adj.

1. Tīburs -urtis, abl. -ī tíburski: V., Stat., Gell., populus L., via H.; subst.
a) Tīburs -urtis, abl. -ī in -e, n Tíbursko, Tíbursko ozemlje: Varr., Gell., in Tiburti esse Ci., villam in Tiburti habes Glaucia ap. Ci.
b) Tiburtes -um in -ium, m Tíburci, Tiburjáni, preb. Tiburja: L., V., Plin., T., Front.

2. Tīburnus 3 tíburski: Anio Pr.; subst. Tīburnus -ī, m
a) Tíburec, Tiburján: Stat.
b) Tibúrn, Amfiarajev sin, ki je z bratoma Katilom in Korasom (Corās) ustanovil Tibur: Plin., lucus Tiburni H., Tiburni luculus Suet.; inačica Tīburtus -ī, m Tibúrt: gemini fratres Tiburtia moenia linquunt, fratris Tiburti dictam cognomine gentem V.

3. Tīburtīnus 3 tíburski, tiburtínski: terra Pr., calix Sen. ph., rus Suet., villa Stat., via Plin. iun. cesta, ki pelje (vodi) iz Rima v Tibur, lapis Plin. lehnják, apneni maček (it. travertino); kolekt.: Amm.; lapicidina Vitr., pila Mart. (neki kraj v Rimu); subst. Tīburtīnum -ī, n (sc. praedium) Tiburtínsko, Scipionovo podeželsko posestvo pri Tíburju: Ci., Sen. ph.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

torreō -ēre, torruī, tōstum (iz *torseō, *torstum; indoev. kor. *ters- suh biti, koprneti; prim. skr. tarṣaḥ žeja, τρασιά, ταρσιά suša, tr̥ṣṭáḥ suh, posušen, tr̥ṣyati žejen je, trpi žejo, hlepi, tr̥ṣúḥ koprneč, pohlepen, gr. τερσαίνω in τέρσω sušim, τέρσομαι sušim se, postajam suh, lat. torris, ex-torris, terra, got. gaþaírsan = stvnem. derren = nem. dorren sušiti (se), got. þaúrstei = stvnem. durst = nem. Durst, got. þaúrsus = stvnem. durri = nem. dürr)

1. sušiti, pêči, cvreti, pražiti, žgati, smoditi, starejše paliti: furnis torrebant farra coloni O., sole torrentur aristae V., fruges torrere flammis (ob ognju, na ognju) V., castaneas torrere Plin., uvam in tegulis Plin., hordeum tostum Plin.

2. occ.
a) (s)peči, (o)cvreti (meso, kruh): tosta caro O. pečenka, O., tosta liba O. pečeni kolači, polenta tosta O., in veribus torrebimus exta V., artūs subiecto igni O., succensis ignibus torreri Ci., torreto me pro pane Pl.
b) žgati, ožgati (ožigati), sežgati (sežigati), (o)smoditi, pêči, pripêči (pripékati), starejše (o)paliti: cum undique flammā torrerentur C., sol torrebat corpora Gallorum L., solis ardore torreri Ci., violento sole torreri (o Afriki) Iust., torrentia agros sidera H., illa velim rapidā Vulcanus carmina flammā torreat Tib., tosti alti stant parietes Enn. fr., tosti (ožgani, osmojeni) crines O.
c) metaf. α) (v ljubezni) vžgati (vžigati), vne(ma)ti, razvne(ma)ti, razplameníti (razplamenévati), razplamte(va)ti: torret amor pectora O. ogenj ljubezni razvnema, correptus saevo Veneris torrebar aeno Pr., me torret face mutuā Calais H., si torrere iecur quaeris idoneum H., coniugis amore torreri M. goreti v ljubezni do soproge. β) (o žeji, vročici, mrazu) pêči, žgati: canis arenti torreat arva siti Tib., torrentur febribus artūs O., frigore torret Varr. ap. Non. — Od tod adj. pt. pr. torrēns -entis

1. žgoč, žareč, vroč, razžarjen, segret, ogret, razpaljen, razgret, razbeljen: Sirius, flamma V., plaga Lucan., Sirius torrentior Cl., miles meridiano sole torrens L., pice torrentes ripae V.

2. occ. včasih suh; le kot subst. torrēns -entis, abl. -te in -tī, gen. pl. -ium, pesn. -um, m (sc. rivus) divja, deroča voda (reka, potok), hudournik, hudournica, starejše súšec, liják, bujíca: rapidus montano flumine torrens V., rapidus, hibernus Sen. ph., ripa torrentis L., cum fertur quasi torrens oratio Ci., velut monti praecipiti devolutus torrens rapitur (sc. fretum) L., torrens imbribus conceptus Col. hudournik, roja, Romanus torrens Lucan. potok rimske krvi, torrens meri Iuv. vinski potok = potok seča (od popitega vina); preg.: ille numquam direxit bracchia contra torrentem Iuv.; metaf.: torrens armorum, umbrarum Sil.; pren.: inanis verborum torrens Q. prazno besedičenje, puhlo mnogobesedje; tako tudi: quo torrente, quo impetu saeculum nostrum defendit! T. (Dial.); maiorum mores non paulatim, sed torrentis modo praecipitati Sen. ph., ceteraque omnia quodam quasi aestu et torrente fortunae Fl.

3. metaf. hitro tekoč, deroč, hudouren, hudourniški, divji, silovit: Val. Fl., Iust., Veg. idr., amnis Cu., aqua V., Sen. ph., unda, flumina V., fluvii Verr., impetus (sc. aquae) Sen. ph. naliv, naval, (sc. Padus) … agris quam navigiis torrentior Plin., (sc. Asopos) torrentissimus Stat., sanguis torrens Lucan. potok krvi, kri, ki teče v potokih, fato torrente Lucan.; komp. adv.: torrentius amne hiberno Pl.

Trebia -ae, Trébija

1. m (ὁ Τρεβίας), reka v Cisalpinski (Predalpinski, Tostranski) Galiji, Padov pritok, znan po Hanibalovi zmagi l. 218 (zdaj Trebbia): L., Eutr., Lucan., Fl. idr., Scipio cum Tiberio Longo apud Trebiam adversus Hannibalem venit N., o Trebia perfide! Sil.

2. f mesto v Umbriji (zdaj Trevi): Arn. Od tod Trebiānus 3 trébijski, trebijánski: Arn.; pl. subst. Trebiānī -ōrum, m Trébijci, Trebijánci: Suet. = Trebiātēs -um, m Trébijci, Trebijánci, Trebijáti, preb. mesta Trebija: Plin.