Franja

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Aristobūlus (Aristobūlos) -ī, m (Ἀριστόβουλος) Aristobul,

1. sin judovskega kralja Aleksandra Janaja: Fl.

2. neki slikar: Plin.

Aristonīcus -ī, m (Ἀριστόνικος) Aristonik,

1. tiran v Metimni na Lesbu: Cu.

2. nezakonski sin pergamskega kralja Evmena II.; skušal si je prisvojiti pergamsko državo, ko jo je bil njegov polbrat Atal (Attalus) l.133 zapustil Rimljanom; l.129 je bil v Rimu obglavljen: Ci., S. fr. idr.

Aristotelēs -is in-ī, acc. -em in-ēn, m (Ἀριστοτέλης) Aristotel, slavni filozof iz mak. mesta Stagire, sin Nikomaha, osebnega zdravnika mak. kralja Aminta, Platonov učenec; živel je od l.367 do 347 v Atenah, po l.343 je kot vzgojitelj Aleksandra Vel. bival na mak. dvoru in naposled od l.335 do322 zopet v Atenah kot načelnik peripatetske šole, ki jo je bil ustanovil: Varr., Ci., Q., Ap. Od tod adj.

1. Aristotelēus (Aristotelīus) 3 (Ἀριστοτέλειος) Aristotelov, aristotelski: vis, ratio Ci.

2. Aristotelicus 3 =Aristoteleus: Aug.

Arrhidaeus, Arridaeus, Āridaeus -ī, m (Ἀῤῥιδαῖος) Aridaj, nezakonski sin Filipa II. in plesalke Filine (Φιλίννη) iz Larise, po smrti Aleksandra Vel. je postal, dasi bebec, mak. kralj, in se poročil z Evridiko; l.317 je bil usmrčen po Olimpijadini zaroti: Cu., Sen. ph., Iust.

Ārrūns, slabše Ārūns, -untis, m (etr.) Arunt, predimek posmrtnikov in sploh mlajših sinov (zlasti pri Tarkvinijih); predimek starejših sinov je bil Lars ali Lar.

1. brat Tarkvinija Priska: L.

2. mlajši sin Tarkvinija Ošabnega: Ci., L.

3. Porzenov sin: L.

4. junak v Enejevi vojski: V.

5. etruščanski vedeževalec: Lucan.

Artavasdēs -is, acc. -ēn, m (Ἀρταβάζης) Artavazd(es),

1. sin Tigrana I., kralj Velike Armenije ob bitki pri Akciju; Kleopatra ga je l.30 kot ujetnika usmrtila v Aleksandriji: Ci. ep., Vell., T.

2. njegov sin, tudi z imenom Artaxiās, sovražnik Rimljanov: Vell., T.

Artaxerxēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ἀρταξέρξης) Artakserks(es), ime treh perz. kraljev,

1. Art. Macrohīr (μακρόχειρ dolgorok, daljnosežen, na daleč gospodujoč) ali (lat.) Longimănus Artakserks Makrohir ali Longiman (Dolgoroki), sin Kserksa I., vladal je od l.465 do 425: Ci. ep., N., Hier.

2. Art. Mnēmōn (μνήμων z dobrim spominom) Artakserks Mnemon, sin Dareja II., kralj od l.405do 362: N., Iust.

3. Art. Ochus Artakserks Oh(us), sin Artakserksa Mnemona, vladal od l.362 do339: Iust.

Ascalaphus -ī, m (gr. ἀσκάλαφος sova) Askalaf,

1. Aherontov in Orfnin sin, ki je pričal zoper Prozerpino; zato ga je Cerera spremenila v nočno ptico: O.

2. Marsov sin, Helenin snubec: Hyg.

Ascanius -iī, m Askanij,

1. Enejev in Kreuzin sin po V., ali Enejev in Lavinijin sin po L. (prim. Iūlus).

2. Ascanius lacus Askanij(sko jezero), veliko jezero pri Nikeji v Bitiniji: Plin.; tudi izliv tega jezera v Propontido: V. = flumen Ascanium Plin. Askanijev izliv.

Asinius 3 Azinij(ev), ime rim. plebejskega rodu,

1. C. Asinius Pōlliō Gaj Azinij Polion, tudi samo Pōlliō ali Pōliō (-ōnis), Marucinec, roj. l.76, izvrsten državnik, govornik, zgodovinopisec, slovničar in kritik, ustanovitelj prve knjižnice v Rimu. Kot Cezarjev, pozneje pa Oktavijanov pristaš in zaupnik je deloval v obeh vojnah. Bil je konz. l.40, l.39 je triumfiral nad dalmatinskimi Partinci, pozneje pa se je posvečal le še znanostim; umrl je l.4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. idr.; pl. Asiniī Sen. ph. možje, kakršen je bil Azinij.

2. C. Asinius Gallus Gaj Azinij Gal(us), sin prejšnjega, prijatelj znanosti, napisal je spis „ Comparatio patris et Ciceronis“ ter baje zlagal tudi epigrame. Zaradi njegove prostodušnosti ga je Tiberij sovražil, l.30 ga je obsodil na smrt, ne pa tudi usmrtil. L.33 po Kr. je v ječi umrl od gladu: Sen. rh., T., Suet., Plin. iun., Gell., Asinius uterque (oče in sin) Q.

Āsōpus (Āsopos) -ī, m (Ἀσωπός) Azop,

1. reka v tesalski Ftiotidi: L.

2. reka v južni Beotiji in severovzhodni Atiki: Stat.

3. rečni bog, Oceanov in Tetijin (Tethys) sin, Evadnin, Evbejin in Eginin (ki je Jupitru rodila Eaka) oče: O. Od tod patronim
a) Āsōpiadēs -ae, m (Ἀσωπιάδης) Azopiad, Azopov potomec = Eak (Aeacus): O.
b) Āsōpis -idis (-idos), acc. -ida, f (Ἀσωπίς) Azopida, Azopova hči = Egina ali Evadna: O.; Āsōpis Azopida (po Azopovi hčeri Evbeji), tudi ime evbejskega otoka in pokrajine Fliazije: Plin.; adj. Āsōpis ripa Stat. azopsko = beotsko obrežje.

3. frigijska reka: Plin.

Assaracus -ī, acc. pesn. tudi -on (O.), m (Ἀσσάρακος) Asarak,

1. heros eponymos trojanske nižine, mitološki Trojev (Trōs) sin, Ganimedov in Ilov brat, Kapijev (Capys) oče in Anhizov ded: Assaraci tellus H. = Troja, Assaraci domus, gens V. = Rimljani (ki po mitu izvirajo od Trojancev), Assaraci nurus O. = Venera, Assaraci frater O. = Ganimed, kot ozvezdje = Vodnar.

2. Assaraci duo V. Enejeva tovariša.

assevērō (adsevērō) -āre -āvī -ātum (ad in sevērus)

I. intr. resno postopati ali govoriti, ne šaliti se, vztrajati, obstati pri (v) čem: bella ironia, si iocaremur, sin adseveramus, vide, ne religio adhibenda sit Ci., quae est ista defensio? utrum adseveratur in hoc an temptatur? Ci., frequentius asseverat quam eludit Q. —

II. trans.

1. resno ali živo (za)trditi (zatrjevati), zagotoviti (zagotavljati): neminem eorum adseverare haec audias Pl., ordinem agminis adseverare non ausim T. za trdno podati, viri gravitatem adseverantes T. resnobni možje; tudi z de: nemo de ulla re potest contendere neque adseverare Ci., (iudicium), de quo tanto opere in hoc libro adseveravi Ci.; z ACI: idque se facturum adseveravit Ci., sola Vitellia nihil se audivisse adseveravit T; izprič(ev)ati: magni artus Germanicam originem adseverant T.

2. kaj kot resnobno, strogo kazati: frontem Ap. — Od tod

1. adv. pt. pr. assevēranter (adsevēranter) resno(bno), trdovratno: loqui valde ads. cum aliquo Ci. ep., quam ass. se Clodium tulit! Val. Max.; komp.: multo adseverantius in Syria Ci.

2. komp. pt. pr. assevērantior -ius, gen. -ōris bolj zatrjujoč, zagotavljajoč: Don.

3. adv. pt. pf. assevērātē (adsevērātē) z resno (trdno) voljo, s trdno resnobo: Ap., Gell.

Astacidēs -ae, m (Ἀστακίδης) Astakid, Astakov sin = Melanippus: O., Stat.

Astraeus -ī, m (Ἀστραῖος Zvezdnati, poosebljeno nebo) Astraj, Titan, sin Titana Krija in Evribije. Avrora mu je rodila vetrove, ki se zato imenujejo Astraei fratres = astrajski (nebeški) bratje: O.

Astyagēs -is, m (Ἀστυάγης) Astiag,

1. Kiaksarov (Ciaxares) sin, zadnji medijski kralj; njegova hči Mandana (Mandane), žena Perzijca Hambodše (Καμβύσης), je mati Kira st., ki je pahnil svojega deda s prestola: Ci., Iust.

2. Finejev tovariš: O.

Astyanax -actis, m (Ἀστυάναξ „gospodar mesta“) Astianakt, Astianaks,

1. Hektorjev in Andromahin sin; ko so Grki zavzeli Trojo, so ga vrgli z mestnega obzidja: Ci. ep., V., O. idr.

2. igralec v tragedijah v Ciceronovem času: Ci. ep.

Astynomus -ī, m (Ἀστύνομος) Astinom,

1. Priamov sin: Hyg.

2. gr. zgodovinopisec: Plin.

Atalanta -ae, f in v gr. obl. Atalantē -ēs, f (Ἀταλάντη) Atalanta,

1. gr. žensko ime. Gr. mitologija razlikuje med beotsko Atalanto, Shenejevo (Schoeneus) hčerjo, Hipomenovo ženo, in arkadsko Atalanto, Jazovo hčerjo in deviško lovko, ki se je udeležila kalidonskega lova, pozneje Milanionovo ženo; Milanion jo je bil v tekmovalnem teku zvijačno premagal tako, da je vrgel na tekališče tri zlata Afroditina jabolka; pozneje sta bila oba spremenjena v leva: O., Hyg., Q. idr. Rim. pesniki med obema Atalantama ne ločujejo; arkadsko Atalanto označuje O. s pridevki Maenalia, Nonacrina, Nonacria, Tegeaea. — Od tod adj. Atalantaeus (Ἀταλανταῖος) atalantski: Stat., Schoenos At. Stat. atalantski Shen, arkadijsko mesto, pri katerem je arkadska Atalanta priredila tekmovalni tek; matronim Atalantiadēs -ae, m Atalantin (arkadske Atalante in Meleagrov) sin = Parthenopaeus: Stat.

2. otoček v Opuntskem zalivu: L., Sen. ph.