Franja

gustātōrium -iī, n (sc. vās; gūstāre) prva skleda pri obedu, prva jed pri obedu, jedilni pribor: PETR., PLIN. IUN.

gustō -āre -āvī -ātum (prim. gr. γεύω [iz *γεύσω] dam (p)okusiti, γεύομαι (p)okušam, lat. gustus, gustātus, gustātiō, gustātor)

1. (p)okusiti, zakusiti, kaj malega užiti, použi(va)ti, zauži(va)ti: foris aliquantillum etiam quod gusto, id beat PL. le to malo, kar še zunaj hiše jem, g. aquam CI. EP., leporem et anserem et gallinam C., panem PETR., SUET., lotos gustata O., gustatus sanguis PLIN.; s praep.: ex quo (fonte) pecus nullum gustat VITR., gustare de potione SUET.; abs.: quorum nemo gustavit cubans CI. ni trohice (grižljaja) použil, in cubiculum se quasi gustaturus contulit SEN. PH., acre gustatu alypon PLIN. ostrega okusa, lavabatur, deinde gustabat PLIN. IUN. je použival nekoliko grižljajev (zalogajev); occ. zakusek (= prvo jed pri obedu) zaužiti: gustantibus adhuc nobis repositorium allatum est cum corbe PETR.

2. metaf. (p)okusiti, uži(va)ti, použi(va)ti, zauži(va)ti, poizkusiti (poskusiti), preizkusiti (preskusiti), spoznati, udeležiti se, deležen biti česa: civilem sanguinem CI., Metrodorum CI. nekaj časa poslušati, nullam partem sanae rei publ. CI. EP., primis, ut dicitur, labris gustare physiologiam CI. fiziologijo („životoslovje“) z robom ustnic ... pokusiti, haec (studia litterarum) sensu g. CI. uživati, g. amorem vitae LUCR., de sene lucellum H. lep dobiček imeti od starca.

gustulum -ī, n (demin. gūstum) zakusek = majhna prva jed pri obedu, predjed: AP.; šalj. = poljub: AP.

gustus -ūs, m (gustāre)

I.

1. pokušanje kake stvari, da bi spoznali njen okus, pokušnja: gustu panis bonitatem explorare COL., (nitrum) adulteratur in Aegypto calce, deprehenditur gustu PLIN., cibos potusque eius ... gustu explorabat T., libata gustu potio T. prej pokušena pijača, cum ille ad primum gustum concĭdisset SUET.; occ. = (zmerno) uživanje, (zmerni) užitek: sine crebro salis gustu PLIN.

2. metaf. predhodni poskus, (po)izkus, poskušnja: PLIN. IUN., FR. (?), g. alicuius rei COL., gustum tibi dare volui SEN. PH., principatus tuus ad gustum exigitur SEN. PH., somni g., haec iactura gustui fuit PETR. –

II. meton.

1.
a) prva jed (predjed) pri obedu: MART. Enako v soobl. gustum -ī, n: PORPH.
b) požirek vode: g. ex amphora PETR.

2. okus, ki ga ima kaka stvar: CELS., nobilis, pretiosus, vilis, magis probus COL., g. vini austerior PLIN., graminis Q.; metaf.: sermo prae se ferens in verbis proprium quendam gustum urbis Q.

3. okus (kot čut): CELS., COL., GELL., AUG., AMBR., MACR.

guttur -uris, n, pri PL., NOV. FR., LUC. FR., VARR. AP. NON. m

1. grlo, golt(anec), grtanec, žrelo,
a) pri ljudeh: CELS., SEN. PH., P. VEG., amburebat gutturem PL., alicuius guttur frangere H. zlomiti komu tilnik, zaviti vrat, g. rumpere O. zadaviti, g. rumpere ferro O. grlo (vrat) prerezati, laqueo ligare guttura O. ali laqueo guttura frangere LUCAN., Satropaten directā in guttur hastā transfixit CU., guttur colluere IUV. zadre, g. turgidum VITR. ali tumidum g. IUV. debel vrat, golša, guttura PLIN. debeli vratovi = otekline na vratu; šalj.: obturat inferiorem gutturem PL. zadnjico, mrdo.
b) pri živalih: tria guttura pandens (Cerberus) V. žrela, atro gutture corvus CAT., spatiosus in guttura mergus O. dolgovrat(en), Medusaei vincire guttura monstri O., tumuerunt guttura (serpentis) O.; poseb. grlo kot ptičje glasilo: modicos tremulo fundere e gutture cantus CI. POËT., ovantes gutture corvi V., liquidum tenui gutture cantat avis O.; pa tudi = ptičji golžun, ptičja golša: COL.

2. meton. požrešno grlo, požrešnost: magni gutturis exemplum IUV.

guttus (gūtus) -ī, m (gutta) vrč z ozkim vratom, iz katerega je tekočina le kapljala, ročka, konva, poseb. za olje, s katerim so se mazilili po kopeli: GELL., plena componit linter guto IUV., nec opposito pavidus tegit inguina guto IUV.; tudi vinski vrč ubožnejših ljudi pri obedu, poseb. pa pri daritvah (libationes); iz njega so kapali vino na darilno skledico (patera): VARR. cum patera guttus H., guttus faginus PLIN.

Gȳgēs -is in -ae, acc. -ēn, m (Γύγης) Gíges.

1. ljubljenec lidijskega kralja Kandavla, ki je kralja umoril in sam postal lidijski kralj (l. 716–678), ustanovitelj vladarske rodovine Mermnadov; slovel je po svojih zakladih in svoji sreči: CI., IUST. Od tod adj. Gȳgaeus 3 Gigesov, gigeški, meton. = lidijski: lacus Gyg. PR. ali stagnum Gyg. PLIN. Gigeško (Lidijsko) jezero pri Sardah.

2. lep mladenič iz karijskega Gnida (Knida): H.

3. Trojanec, ki ga je ubil Turn: V.

gymnasium -iī, n (gr. γυμνάσιον) gimnazij, v grških mestih javni prostor, kjer so mladeniči in možje v lahki obleki (včasih celo nagi) telovadili, tj. se urili v teku, borbi idr., telovadišče, telovadnica, borišče, borilnica, vadišče, vežbališče za mladino: PL., VARR., CI., CELS., LUCAN., Q., PLIN. IUN., SUET., virgineum g. (v Sparti) PR.; šalj.: aliquem habere gymnasium PL. imeti koga za vadišče svojega tepeža = koga dodobra pretepsti, gymnasium flagri PL. vežbališče biča = človek, ki ga pogosto bičajo. Ker so gimnazije navadno obdajali drevoredi, gaji, sprehajališča, počivališča, kopališča idr., so se tam radi zbirali tudi filozofi, sofisti in njihovi učenci (prim. Acadēmīa in Lycēum). CI., L., PLIN. IUN., HIER.; od tod meton.: transi gymnasia IUV. razglej se po filozofih, ozri se na filozofe tega (= grškega) naroda. Po zgledu atenskih gimnazij, (imenovanih Acadēmīa in Lycēum) je Ciceron na svojem vaškem posestvu pri Tuskulu zasadil dva istoimenska vrta in ju imenoval Akademijo in Licej: CI. Gymnasium = sploh (šola) vadnica (= osnovna šola), višje izobraževališče: gymn. litterarum SID. (ta pomen ima beseda še dandanes). Slednjič so bile gimnazije tudi pokopališče slavnih mož: SULPICIUS IN CI. EP., hic (Timoleon) ... publice a Syracusanis in gymnasio, quod Timoleonteum appellatur, ... sepultus est N. – Raztegnjena soobl. gyminasium: VARR., guminasium: CAT.

gynaecēum -ēī ali gynaecīum -īī, n (gr. γυναικεῖον)

1. pri Grkih notranji del hiše, kjer so stanovale ženske, žensko stanovanje: PL., TER., syngrapha ... facta in gynaecio est CI.

2. v Rimu za časa cesarjev
a) cesarsko ženišče (= harem): LACT.
b) cesarska predilnica in tkalnica, kjer so ženske predle in tkale: VEG., COD. TH., COD. I.

gȳrus -ī, m (gr. γῦρος), večinoma pesn. in poklas. beseda, klas. le metaf.,

1. krožno gibanje, kroženje, krog, kolobar, lok, zavinek, ovinek: TIB., COL., LUCAN., STAT., volat (telum) ingenti gyro V., anguis ... septem ingens gyros, septena volumina traxit V. se je zvila v sedem kolobarjev, v sedem krivin, eludit (Camilla) gyro interior V., gyros per aëra ducere O. krožiti (o pticah), flectitur in gyrum (milvus) O., redit (valpes) in gyrum O. se vrne v krogu, gyros agitare SEN. FR. (o ribi), apes gyros volatu edunt PLIN., grues gyros quosdam in decoro cursu peragunt PLIN., in gyrum euripo addito SUET. krog in krog, linea in gyrum reflexa M. krožnica, maeandros facere et gyros AMM.; pren.: in illis dialecticae gyris atque maeandris consenescas GELL.

2. occ.
a) krožni obrat, okret (pri jahanju): equi gyros dant V. se obračajo (sučejo) v krogu, gyros carpere V. ali in gyros ire O. v krogu teči, variare gyros T. raznovrstne kroge delati, raznovrstne krožne obrate izvajati.
b) meton. torišče za konje, tekališče, jahališče: gyrum pulsat equis PR. = konje drevi na (po) torišču; pren. predpisana pot, prizorišče, področje, poprišče: ex ingenti quodam oratorem immensoque campo in exiguum gyrum compellere CI., homines effrenatos in gyrum rationis et doctrinae duci oportet CI., angustissimo gyro ingeniorum impetūs refringere PLIN. IUN.

3. pesn. metaf. krog = krožni tek časa, časovni tek: bruma nivalem interiore diem gyro trahit H. v notranjem (manjšem) krogu, tako da je dan krajši, simili gyro PH. v enakem časovnem teku, gyro breviore bigas lunae flecti SEN. TR., augustissimum habet dies gyrum SEN. PH. – Vulg. soobl. goerus -ī, m: NON., PROB. (?).

H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).

habēna -ae, f (habēre) pravzaprav držalo, s katerim se kaj drži ali popušča, od tod

I.

1. jermen, in to bičev jermen: ille (turbo) actus habenā V., scuticae tremefractus habenis O.; sinekdoha bič, korobač: metuens pendentis habenae H. boječ se (na steni sužnjem v strah) visečega biča (korobača); jermen pri frači in sinekdoha frača sama: saxiferae imber habenae Val. Fl., ducta circum caput habenā Sil.; jermen pri metalnem kopju: iaculum amentare habena Lucan.; čeladin (šlemov) jermen: molles galeae habenae Val. Fl.; čeveljski jermen, (usnjena) vezalka: Gell. (13, 21, 5); pren. proga kože, ki se izreže: tenuis habena excīdenda est Cels.

2. occ. povodec, vajeti, uzda; večinoma v pl.: habenas dare Varr. fr., V. ali admittere, immitere Val. Fl. ali effundere (gl. ef-fundō) V., Sil., Front. ali excutere O. vajeti (uzdo) popustiti ali spustiti, effusis habenis Cu., effusissimis habenis L., habenas adducere, V., Val. Fl. ali comprimere Cl. vajeti (uzdo) nategniti, neque audit currus habenas V., (equus) repugnat habenis O., moderari habenas O., virides habenae Val. Fl. z bršljanom ovite vajeti (tigrov); pren.: habenas amicitiae vel adducere vel remittere Ci., orator tenet habenas animorum Ci. zadržuje duhove, irarum habenas effundere V. jezo razbrzdati, duška ji dati, furit inmissis Volcanus habenis V. divja nebrzdan, (ventorum) premere et dare … habenas V., se palmes agit laxis immissus habenis V. se razbohoti (zdivja) nebrzdana, supprime habenas, Musa O., aërii cursus suppressit habenas O. je ustavil … tek; habena = jadro: immittit habenas classi V. plove z razpetimi jadri, fluminibus immittere totas habenas O., nec moderator (navis) habenis utitur O.

3. metaf. vlada(nje), vladarstvo, vodstvo: rerum V., Sil. države, populi O., Martis, belli Sil., Latia (= Latii) habena Sil., tenendae rei publicae habenas … laxavit Eutr.

habitō -āre -āvī -ātum (frequ. glag. habēre)

I. trans.

1. navadno imeti: epicrocum, comas Varr. ap. Non.

2. kje (pre)bivati, stanovati, živeti: humilīs casas, silvas, centum urbes V., terras O., Cebennas (Gebennas) Lucan., Gelonon, urbem ligneam Mel., oppidum Vell., scopulos Val. Fl.; v pass. = za (pre)bivališče biti (rabiti, služiti), poseljen biti, (pre)biva (stanuje, živi) se kje (v sl. bolje act.): colitur ea pars (urbis) et habitatur frequentissime Ci. in ima največ prebivalcev, raris habita mapalia tectis V., vix pars dimidia (urbis) habitabatur L., agellus habitatus quinque focis H. posestevce s 5 ognjišči (= hišami, gospodarstvi), Scythiae confinis est regio habitaturque pluribus ac frequentibus vicis Cu., vestigia habitati quondam soli Plin., campi olim uberes magnisque urbibus habitati T. pokrite; z gr. dat.: habitantur moenia Grais V. Grki prebivajo v … , nobis habitabitur orbis ultimus O., tellus Bistoniis habitata viris O., undae cesserunt piscibus habitandae O. ribam za bivališče. —

II. intr.

1. stanovati, (pre)bivati, domovati: bene (udobno) N., alibi, peregre, pagatim L.; Argos habitatum concessit N., h. sine marmorario ac fabro Sen. ph., habito triginta milibus (aeris) Ci. najemnine (stanarine) plačujem —, stanovanje me stane 30.000 asov, nunc si quis tanti (tako drago) habitat Vell. Kje? z loc.: locis pestilentibus Varr., ruri Ci., Athenis N., Capuae, Romae, duabus urbibus L.; pesn.: maternā alvo O. v materinem telesu; s praep.: in Sicilia, in ea parte urbis, in aediculis Ci., in via Ci. na (ob) veliki cesti, gratis in alieno, ad M. Lapidum Ci., in casis et tuguriis, circum Aternum Varr., ad litora V., in montibus vicatim L., sub rupe O., sub his tectis Sen. ph., secundum montem Plin. idr., insula Q., iuxta forum, intra Palatium, sub tegulis Suet.; pomni: filia cum patre habitat Ci. pri očetu; pass. brezos.: habitari, ait Xenocrates, in luna Ci. da so prebivalci na mesecu, vides habitari in terra Ci., frequenter ibi habitabatur L. tam je prebivalo mnogo ljudi, quibus (vicis) frequenter habitabatur L. ki so bile gosto poseljene, per octoginta stadia habitabatur Cu.; pren.: metus habitat in vita beata Ci., animus cum curis habitans Ci. ki je vedno v skrbeh, ingenium Galbae male habitat Macr. je v slabem ogrinjalu. Subst. pt. pr. habitantēs -ium (pesn. -um), m prebivalci, stanovalci: habitantes Lilybaei L., pinus … legit … Pithecusas, habitantum nomine dictas O., oppidum valetudine habitantium infame Mel., ad occasum habitantes Plin.

2. metaf.
a) kje bivati = muditi se, tičati: qui in foro habitant Ci. ki „tako rekoč“ stanujejo na trgu (ker pogosto nastopajo kot govorniki), habitavi in oculis Ci. vedno sem bil (ljudstvu) pred očmi, quorum in vultu habitant oculi mei Ci., peregrinatus est eius animus in nequitia, non habitavit Val. Max., h. in culina Petr., vedno v kuhinji tičati, tecum habita Pers. = preskušaj samega sebe.
b) pri stvari ostajati, baviti (ukvarjati) se skoraj le z njo, dolgo muditi se pri čem, s čim, dolgo držati se česa: h. in eo genere rerum Ci., in hac una ratione tractanda Ci., ibi commorer, ibi habitem, ibi haeream Ci. tukaj naj se mudim, na to naj se opiram, tega naj se držim, quonam modo ille in bonis haerebit et habitabit suis? Ci. kako se bo na svoji zemlji obdržal in jo v prid obračal?

habitus² -ūs, m (habēre)

I.

1. držanje, stanje: durante adhuc habitu, in quo mors quemque deprehenderat Cu., h. sedentis Suet., h. corporis quiescenti quam defuncto similior Plin. iun. (o truplu Plinija starejšega).

2. sinekdoha zunanjost, podoba, postava: h. oris Ci., L. obličje, Himera in muliebrem figuram habitumque formata Ci., virginis os habitumque gerens V., h. corporis Cu., T.; occ. čedna postava, ličnost: lupi Ambr.

3. occ. zunanjost, noša, pogosto v zvezi: habitus atque vestitus, habitus vestitusque, habitus cultusque, cultus habitusque Ci., L. idr., h. virginalis Ci., pastorum L., regum Persarum Iust., citharoedicus vel tragicus Eutr., fabrilis Arn. kovaška, kovača, nuptialis Aug.; meton. obleka, oblačilo, oprava: proiecerat heros virgineos habitūs O., ubi Dardanios habitūs vidit V., luxurians h. Sen. rh. razkošna obleka, potratnost v obleki, permutato cum uxore habitu Q., sparsi per domos occulto habitu T.; preg.: suo habitu vitam degere Ph. v svoji koži (ne v izposojenem lepotičju) živeti. —

II. metaf.

1. kakovost, stanje, položaj, razmere: locorum V., Sen. rh., domicilii Col., Italiae Ci., h. novae fortunae et … novi ingenii L., pecuniarum L. stanje premoženja, maris, labentem civitatis statum in pristinum habitum revocare Val. Max., naturae h. Cu. naravna (prirojena) sposobnost, naturae ipsius habitus prope divinus Ci. prirojena, skorajda božanska nadarjenost.

2.
a) telesno ali duševno stanje, zdravje, razpoloženje, razpoložênost: corporis Ci., cum floreret optimo habitu Ci. pri najboljšem zdravju, animi h. Ci., h. animorum T.
b) razpoloženje = javno mnenje: civitatis Vell., provinciarum T. v provincah.

3. vedenje: civilis h. Cu. olikano vedenje.

4. kot fil. t. t.: pridobljena posebnost, — sposobnost, — zmožnost, — osebna lastnost, — značilnost: Ci.

haeresis -is in -eos, acc. -im, abl. -ī, gen. pl. -eōn (-um le Aug.), f (gr. αἵρεσις) izbira, izbor; od tod

1. učenje, nauk, filozofska šola: Varr. fr., Ci. ep., Lab. fr., Vitr.; šalj.: Vestoriana Ci. ep.; pri cerkvenih piscih = nauk, ki se loči od nauka katoliške cerkve, kriva vera, krivoverstvo, verska ločina: Tert., Lact., Hier., Aug., Sid.; pooseb. Hēresis: Prud.

2. poklic, opravilo, posel: navalis Cod. Th.

Halēsus (Halaesus, Alēsus) -ī, m Haléz (Aléz),

1. potoček pri sicilskem mestu Halezi, ki je mirno curljal, ob igranju na piščal pa naraščal: Col. poet.

2. kot moško ime
a) Agamemnonov potomec, ki je sezidal Falerije (Falerii): O., Agamemnonius Halaesus V.
b) neki Lapit: Emathii spoliis armatus Halesi O.

Halicyae -ārum, f (gr. Ἁλικύαι) Halícije, sicil(ij)sko mestece pri Lilibeju (zdaj Salemi): Prisc. (?). Od tod adj. Halicyēnsis -e halicijski, iz Halicij: Ci.; subst. Halicyēnsēs -ium, m Halicijani: Ci.

haltēr -ēris, m (gr. ἁλτήρ) svinčena utež, ki so jo telovadci pri skakanju držali v rokah, da so se lahko z večjo silo odgnali: Mart.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.