Franja

litūra -ae, f (linere)

1. (na)mazanje, namaz, premaz: solem etiam et pluviam arcet eiusmodi litura Col.

2. occ.
a) izbris, popravek napisanega na voščeni tabli (če pisec vosek na njej razmaže s širokim koncem pisala; prim. linō 2. b)), poprava: quod mendum ista litura correxit? Ci., flagitiosa litura tabularum Ci., unius nominis litura Ci., metuit lituram H., carmen reprendite, quod non multa … litura coërcuit H.; metaf. sploh poprava, popravek, sprememba česa: nec ulla in decretis eius litura sit Sen. ph.
b) meton. izbrisano, popravljeno mesto ali beseda: nullam lituram in nomine A. Licinii videtis Ci., videtis extremam partem nominis … tamquam in luto demersam esse in litura? Ci.; od tod pesn. metaf. α) od solza (ki so izbrisale ali zamazale napisane črke in jih s tem naredile nečitljive) nastali madež: littera suffusas quod habet maculosa lituras, laesit opus lacrimis ipse poëta suum O. sprane madeže, zmočena mesta, haec erit e lacrimis facta litura meis Pr. β) sploh madež: corpus nulla litura notet Mart. guba.

lituus -ī, gen. pl. (pesn.) tudi lituum, m (prim. stvnem. lith, lid ud, člen, pri rastl. kolence)

1. avgurska zavita palica, palica krivljenka (z njo so avgurji omejevali „templum“ za ptičjegledje): lituus iste vester, quod clarissumum est insigne auguratūs Ci., lituus, id est incurvum et leviter a summo inflexum bacillum Ci., dextra manu baculum sine nodo aduncum tenens, quem lituum appellaverunt L., ipse Quirinali lituo parvaque sedebat succinctus trabea V., lituo pulcher trabeaque Quirinus O.

2. palici krivljenki podobno glasno trobilo, zaviti rog, rožnica, s katero so v vojni dajali znamenja konjenici; pehota je imela ravno tubo: inde loci lituus sonitus effudit acutos Enn., bacillum (sc. augurum), quod ab eius litui, quo canitur, similitudine nomen invenit Ci., lituo tubae permixtus sonitus H., iam litui strepunt H., iam lituus pugnae signa daturus erat O., stridor lituum clangorque tubarum Lucan., lituum concentus Val. Fl., lituum tinnitus Sil. — Od tod meton.
a) pren. znamenje za kaj, k čemu: de lituis βοώπιδος Ci. ep. druge Junone, dajajoče znamenja za spor in vstajo (o Klodijevi sestri).
b) (o osebah) dajalec znamenja, povzročitelj, pobudnik: illum existimare Quintum fratrem lituum meae profectionis fuisse Ci. ep. da mi je dal znamenje (pobudo) za odhod, da je sprožil moj odhod.

līveō -ēre (—) (—) (iz *(s)līu̯ei̯ō, kar se je razvilo iz indoev. *sliH-u̯o- prim. lat. līvor, līvidus, sl. sliva = hr. šljȉva = lit. slyvà, stvnem. slēha, slēwa = nem. Schlehe črni trn, trnulja)

1. (po)modréti, (po)višnjéti, posta(ja)ti višnjev(e barve), (po)temnéti, (po)črnéti, svinčene barve, modrikast, zamodrel, pomodrel, višnjev postati (biti), poseb. po stisku, udarcu, sunku: Pl., haec sua maternis queritur livere catenis brachia Pr., livent rubigine dentes O.; večinoma pt. pr. līvēns -entis svinčene barve, modrikast, višnjev: plumbum V., pruna nigro liventia suco O., pectora tundunt liventia (prolept.) O. bijejo se po prsih, da so vse višnjeve, compedibus liventia crura O., l. margarita T., venenum Sil., iuvat ire et visere iuxta liventīs in morte oculos Stat.

2. metaf. bled biti od zavisti, zavisten, nevoščljiv biti, zavidati komu, grdo gledati koga; abs. in z dat.: liveat infandum liceat Argos Stat., rupesque nitent, quīs purpura saepe Oebalis et Tyrii moderator livet aëni Stat., livet Charinus, rumpitur, furit, plorat Mart., potet caldam, qui mihi livet, aquam Mart., Albanae livere potest pia quercus olivae Mart., et invidere et livere T., (sc. Senecam) livere iis, qui … eloquentiam tuendis civibus exercerent T.; od tod pt. pr. līvēns -entis nevoščljiv, zavisten, grdogled: quid imprecabor, o Severe, liventi? Mart.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

locus (stlat. stlocus) -ī, m, z dvojnim, pomensko različnim pl.: locī m večinoma = mesta v spisih, knjigah, loca n večidel = regiones, kraji v naravi; (etim. nedognana beseda).

I. krajevno:

1. splošno kraj, mesto, prostor (locus z gen. lahko včasih slovenimo tudi s subst. na -išče, npr. locus proelii, locus pugnae bojišče, l. castrorum taborišče): ultra eum locum, quo in loco Germani consederant C., Romae per omnēs locos … de facto consulis agitari S., proximos locos occupare S., ad id loci S. do tod, ubicumque locorum H. kjer koli, povsod, templum Saluti exstrueretur eo loci T. tam, eodem loci (= ibidem) Suet. (v teh in podobnih zvezah se torej pleonast. gen. partitivus ne sloveni), loco movere Ter., Ci. ali loco deicere H. s kraja (mesta) odgnati, pregnati, verba loco movere H. izbrisati, ex omnibus locis protrahi L. iz vseh kotov, locus editus N. grič, loca superiora C. višji kraji, višine, vzpetine; toda locus superior = rostra ali tribunal, vzvišen kraj, govorniški oder, ex (de) loco superiore dicere, agere, sermones habere (o govorniku ali sodniku), naspr. ex inferiore loco loqui (o tem, ki ima opravke pri sodišču) in ex aequo loco sermones habere (o govorih v senatu ali o zasebnih govorih; prim. inferior in aequus): ipse in Sicilia saepe (et) palam ac loco superiore dixerat Ci., sive ex inferiore loco sive ex aequo sive ex superiore (sc. loquitur) Ci., et ex superiore et ex aequo loco sermones habitos Ci. ep.; natura loci C. kakovost, lastnost, narava kraja (sveta, tal), aequus locus, iniquus locus C. ugodna, neugodna tla (položaj), suo loco C. = aequo loco C., suis locis sagittarios mittabat C. na primernih mestih (položajih), locum dare Ci. prostor narediti, pripustiti (pripuščati), locum dare (alicui) tudi o prostoru (sedežu), ki ga senat odkazuje tujim poslancem v gledališču, cirkusu, na foru in drugod: (sc. num senatus crimen putat) locum ad spectandum dare … ? Ci., ut locus et in circo et in foro daretur amicis et tribulibus Ci., locum facere in turba O. prostor narediti (delati), vincendo locum facere Cu. z zmago nad sovražnikom si narediti prostor.

2. occ.
a) (kot voj. in borilni t.t.) komu odmerjeno (odkazano, določeno) mesto, stojišče, položaj: locum tenere, relinquere C., se loco tenere C. zadrž(ev)ati položaj, nostri loco sunt deiecti C. potisnjeni s svojega položaja, loco pellere Auct. b. Afr., loco cedere C., N., L., T., Suet. svoje mesto (položaj) zapustiti; pren.: virtutis locum deseruit H. strahopetno je pobegnil s položaja kreposti.
b) loci in loca ženska rodila (gr. τόποι), maternica = materino telo, človeško in živalsko: Ca., Cels., Col., cum … in locis semen insedit Ci., quod alio nomine locos appellant, hoc in reliquis animalibus volvam Plin.

3. prostor, bivališče, dom(ovanje), stan(ovanje), stanišče, hiša: locus oculi Pl. óčnica, očesna jamica, očesna votlina, primum locum tenet aedium N. sprednji del hiše = atrium, locum sub terra fecerant N. uredili so si bivališča, devenere locos laetos V. = do bivališč blaženih, loca nocte late tacentia V. = podzemlje, loca (et) lautia ali locus lautia (aliteracija) L. stanovanje (in) hrana.

4. del kakega posestva: stricte loquendo locus non est fundus, sed pars aliqua fundi Dig., locus certus ex fundo possideri potest Dig.; od tod meton. posestvo, zemljišče, njiva: Ci. idr.

5. kraj, vas, naselje, trg, mesto (= oppidum, urbs), poseb. mesto, ki ga ni bilo več ali pa so od njega ostale le še razvaline; v pl. tudi = (po)krajina, ozemlje: Megaris, qui locus est non longe a Syracusis Ci., non enim hoc ut oppido praeposui, sed ut loco Ci. ep. vasi, loci opportunitas, fertilitas C., is datus erat locus colloquio L., hic, ubi nunc urbs est, tunc locus urbis erat O., locus Pherae, loca Buprasium, Hyrmine Plin., qui (sc. Galli) ea loca incolerent C., loca patentia et frumentaria C. odprti žitorodni kraji = rodovitne ravnine, loca temperatiora C. z zmernejšim podnebjem, loca frigidissima C., loca munita N. utrjena mesta, trdnjave, utrdbe, locorum angustiae N. ozki klanci, ožine, soteske, locorum situm, naturam regionis nosse L., situs locorum montiumque Vell., de locis atque urbibus haec memoranda sunt Mel. —

II. metaf.

1. pravi, primeren kraj, svoje (ustrezno) mesto (= καιρός): aliter si facere velim, non est locus Pl., de cuius laude neque hic locus est, ut multa dicantur, neque … Ci., loco ali in loco ali suo loco na pravem kraju (mestu), na svojem mestu: loco quaerere Ci., loco narrare (povest v govor vplesti (vpletati)), loco lecta poëmata adiungere Ci., loco ali in loco positus Ci., video eos sapere in loco Ter., dulce est desipere in loco H., suo loco de amplificatione dicere Ci., fallere quas nusquam misero locus Val. Fl. Pogosto v pren. besednih zvezah kot npr.: locum dare alicui, alicui rei dati komu prostor, popustiti (popuščati) komu, vdati se komu, čemu: locum dare alicui Ter., quoad aetas M. Caelii dare potuit isti suspicioni locum Ci., cuius audita virtus dubitationi locum non daret Ci., aliquid loci rationi et consilio dedisses Ci.; locum habere mesto imeti, umesten, ustrezen, dovoljen biti, smeti se, uporabljati se, vršiti se, (z)goditi se, dogajati se: res habet locum Ci., nullum misericordiae locum habuerunt L. nobenega usmiljenja niso dosegli, contradiceram tibi, si locum haberem Suet.; locum non relinquere alicui rei ne pustiti (puščati) mesta čemu = izključiti (izključevati) kaj: locum non relinquere preci Ter. ali precibus Ci. ep. ne dati se prositi = ugoditi komu, preden je prosil, vita turpis ne morti quidem honestae locum relinquit Ci., locum misericordiae relinquere Ci. usmiliti se koga; locum facere alicui rei prostora dati, umakniti se čemu: ubi negotia fecissent locum otio Vell.; locus est alicui, alicui rei (svoje) mesto ima kdo, kaj: in poëtis non Homero soli locus est Ci., maledicto nihil loci est Ci. nima prostora, ni možno, ga ni, locus est nemini Ci. nihče ne more priti do tega, rationi locus est N. pamet je umestna, pamet je treba rabiti.

2. mesto v kakem zaporedju, v kakem vrstnem redu, v kaki vrsti: primo, secundo loco Ci. prvič, drugič ali najprej, potem, priore loco dicere Ci. najprej govoriti, posteriore loco Ci. pozneje, zatem, principem, secundum locum obtinere C., N., in eorum locum alii successerunt N., tenere oratorum locum Ci. biti v vrsti, šteti se v število govornikov (= med govornike); poseb. o senatorjih pri glasovanju: antiquior sententiae dicendae locus Ci. prednost pri glasovanju, loco dicere Ci. na svojem mestu = ko pride kdo na vrsto, da govori = suo loco sententiam dicere L., sententiae loco disserere T. ali dicere Plin. iun. po vrstnem redu glasovanja, praetorio loco dicere Ci. kot pretor.

3. mesto ali položaj, ki ga kdo (kaj) zaseda, stopnja, na kateri je kdo v državi, v vojaški, v človeški družbi, dostojanstvo, (vojaška) čast, vojaški čin, ugled, veljava, veljavnost: qui in summum locum civitatis non potuerunt ascendere Ci., tua dignitas suum locum obtinebit Ci. ep., loco aliquem movere Ci. pregnati, izpodriniti koga z njegovega položaja v državi, quem locum apud ipsum Caesarem … obtinuisti? Ci., hunc locum tenuit apud Philippum N., maiorum locum ei restituit C., loco movit signiferos C. je odstavil, je odpustil, contenderant de locis C. za častniška mesta, non ignobilis inter considicos loci fuit Lact.; pogosto abl. loco: eodem loco habere aliquem C. prav tako ravnati s kom, eo loco habere aliquem Ci. tako ceniti, tako čislati, nullo loco numerare Ci. nič ne čislati; od tod loco ali in loco z gen. personae ali rei = na mestu koga, česa, za koga, kaj, kakor, kot: aliquem diligere in fratris loco Ter., aliquem patris loco colere Ci., filii loco esse Ci., sunt, qui criminis loco putent esse, quod vivam Ci. ep. ki mi štejejo v greh, ki mi očitajo, da živim, testimonii loco N., habuit eum scribae loco N.; tako tudi in locum z gen. = na mesto: vocari in locum mortui Ci., Antipatrum in locum eius evocat Iust.

4. mesto v človeški družbi, ki je komu odkazano ob rojstvu, stan, rod, sloj: l. senatorius, equester Ci. senatorski, viteški stan = senatorstvo, viteštvo, loca senatoria, consularia L., isto loco femina Ci. tega rodu, loco, fortunā, famā superiores Ci., homines inferiore loco Ci., obscuro, infimo loco natus Ci. neslovečega, prav nizkega rodu, summo loco natus Ci. visokega rodu, Tanaquil summo loco nata L., honesto loco natus C., N., Plin. iun., pari loco orti Ci., tenui loco orti L.

5. mesto v kakem spisu, govoru, v kaki knjigi, oddelek, odstavek, sestavek, (glavna) točka, misel, stvar, predmet, snov, pl. loci tudi = glavni nauki, načela (kake znanosti), v retoriki = vrsta, skupina, kategorija, razpol: l. reprehensus Ter., cum loca iam recitata revolvimus irrevocati H., non distinxit historiam varietate locorum Ci. odstavkov, quibus C. Cotta tantummodo locos ac sententias huius disputationis tradidisset Ci. odstavke, točke, alter erat locus cautionis Ci. druga točka, est enim locus hic late patens de natura usuque verborum Ci., perpurgatus est is locus (sc. de finibus bonorum et malorum) a nobis quinque libris Ci., quintus (sc. liber) eum locum complexus est, qui totam philosophiam maxime inlustrat Ci. snov, tematiko, habeat omnes philosophiae locos Ci. celotno obsežje filozofije, loci communes Ci. splošnoveljavni, obči (govorniški, pisateljski) izreki, najsijajnejša mesta (v govorih, spisih), ki so se jih učili na pamet; occ. večidel pl. loci dokazila, dokazni viri (gr. τόποι), dokazna sredstva, odločilne točke: traditi sunt, e quibus ea ducantur, duplices loci Ci., cum pervestigare argumentum aliquod volumus, locos nosse debemus Ci., locos quosdam transferam Ci.; v sg.: itaque licet definire locum esse argumenti sedem Ci. —

III. časovno

1. razdobje, obdobje, doba, čas: et cognoscendi et ignoscendi dabitur peccati locus Ter.; redko in neklas.: adhuc locorum Pl. = ad id locorum S., L. do te dobe, dotlej, postidea loci = post id locorum Pl. = postea loci S. poslej, potem, pozneje, interea loci Pl., Ter. medtem, tunc locorum Ter. tedaj, ex hoc loco Pl. = ad locum L. (ta)koj, precej, nemudoma, inde loci Lucr. odtlej, nato.

2. (lepa, ugodna) priložnost, prilika, možnost, povod: qui igitur relictus est obiurgandi locus? Ter., hoc loco non praetereunda est gravitas Lacedaemoniorum N., hoc loco libet aliquid interponere N., regi multis locis fidelis N. ob številnih priložnostih, probandae virtutis l. C., valde gaudeo, si est nunc ullus gaudendi locus Ci. ep., locum seditionis quaerere L., quaerere locum mentioni alicuius Vell.; locum dare ali facere da(ja)ti, (po)nuditi priložnost, možnost, da(ja)ti povod: locum dare nobis loqui Pl., locum dare existimandi Ci., locum nocendi ei dedit N., locum dare Veientibus ad incendenda opera L., locum facere titulo muneribusque O. ali magnae iacturae Cu. ali poëtarum mendacio Cu.; locum aperire da(ja)ti, (po)nuditi prostor (= priložnost, možnost): locum aperire suspicioni Ci. izpostaviti (izpostavljati) se sumu, locum aperire hosti ad occasionem L. sovražniku dati priložnost za udar; locum nancisci C. dati ugodno priložnost; neque etiam parvulo detrimento illorum locum relinqui videbat C. in videl je, da ni nobene priložnosti več, da bi jim prizadel količkaj škode.

3. stališče, stanje, položaj, okoliščine: si ego in istoc sim loco, dem potius aurum Pl., ubi loci (= quo [in] loco) res nostra est? Pl., in eum incidi locum Ter., peiore loco res non potis est esse quam in quo nunc sita est Ter., tuli graviter et acerbe, iudices, in eum me locum adduci, ut … Ci. stališče, is enim si eo loco esset, negavit se facturum Ci. ep., res erat … eo iam loci (= [in] eo iam loco), ut … Ci., qui cum ex equitum … fuga, quo in loco res esset … , cognovissent C. kakšen je položaj, in eum locum ventum est C. prišlo je do tega, in eo enim loco res sunt nostrae L., missis nuntiis, quo loco res essent L.

logēum -ēī, n in logium -iī, n (gr. λογεῖον, λόγιον)

1. arhiv: Ci. ep.

2. dvignjeni del odra, najbližji gledalcem, kjer so govorili igralci (čisto lat. pulpitum): Vitr.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōmentum -ī, n (lavāre)

1. izpiralo, nekakšno milo = iz bobove moke in riža zgneteno testo, s katerim so si rim. dame zakrivale gube: Plin., Mart., P. Veg., Pall.; pren. nekakšno čistilo, lug: censuram lomentum aut nitrum esse Caelius in Ci. ep.

2. metaf. neka modra barva, neko modrilo: ex caeruleo fit, quod vocatur lomentum, perficitur id lavando tenendoque Plin.

loquor, loquī, locūtus sum (etim. ni zanesljiva; prim. gr. λάσκω, pf. λέληκα (dor. λέλακα) donim, glasno govorim, kričim)

1. intr. govoriti (o mirnem, vsakdanjem pogovoru, medtem ko pomenita dicere in orare „zdržema, skladno govoriti“ kakor govornik), praviti (naspr. tacere, clamare): Scipio mihi bene et loqui videtur et dicere Ci., doces eum dicere, qui loqui nesciat Ci. ki ne zna izražati (svojih) misli, l. de aliquo, de aliqua re Ter., Ci., L., cum aliquo Ter., Ci., L. komu ali s kom govoriti, secum Ci., Sen. ph. (prim.: tecum loquor Pl. s teboj govorim = tebe imam v mislih, nate merim), l. inter se Ci., Plin. iun., pro aliquo Ci. ep. za koga govoriti, zagovarjati koga, pa tudi = v koga imenu govoriti: Ci., l. apud (pred) populum aut in senatu Ci., advorsum aliquem Ter. ali ad aliquem V., O. proti komu naperjen govor, Latine l. Ci., Sen. ph., pure et Latine l. Ci., Graece l. Ci., Graecā linguā loquens ali loquentes N. grško govoreči, ljudje, ki jim je grščina materni jezik, vere ac libere loqui Ci., liberius, ferocius l. N., fortius l. N., Iust., male l. Pl., Ci. obrekovati, opravljati, male l. de aliquo Sen. ph., Suet. koga obrekovati, opravljati, o(b)govarjati, bene l. Pl., bene l. de aliquo, de aliqua re Sen. rh., bene l. in aliquem (naspr. non recte alicui dicere Pl.), l. alicui Sil., Stat. govoriti s kom, toda: male l. alicui Pl., Ter. hudo (slabo) govoriti o kom, govoriti čez koga, opravljati, psovati, zmerjati koga, digitis nutuque locutus O., nutu signisque loquuntur O., non loquens Gell. nem; o pooseb. stvareh: eo tacente res ipsa loqueretur Ci., quae (sc. patria) tecum, Catilina, sic agit et quodam modo tacita loquitur Ci., lex loquitur Ci., Ulp. (Dig.), ut censoriae tabulae locuntur (gl. opombo spodaj) Ci., ut consuetudo loquitur Ci. kakor običajno pravijo, oculi … quem ad modum animo adfecti simus loquuntur Ci. očitno naznanjajo (kažejo, razkrivajo), Baiae non loquuntur solum, verum etiam personant Ci., cum P. Africani historiae loquantur Ci. ker (o tem) poroča zgodovina Publija Afričana, montesque feri silvaeque loquuntur V., pinūs loquentes V. ali loquens coma Cat. šušteče (šumotljajoče, šelesteče) smreke, šušteče listje, cum chartā dextra locuta est O. je zapisala na papir, Phoebo loquentia saxa Sil., fama tamen loquebatur Iust., omnes historiae loquuntur Lact., ut proverbium loquitur Amm.

2. trans.
a) govoriti kaj, o čem, pripovedovati kaj, (po)reči, praviti, trditi: haec si tecum (tebi), ita ut dixi, patria loquatur Ci., quid (čemu) loquor plura? Ci., quid de P. Sulpicio loquar Ci., quid loquar de militari ratione? Ci. kaj (čemu) bi govoril, quid loquar, quanta ratio in bestiis … appareat? Ci., multi etiam Catilinam atque illa portenta loquebantur Ci., quid turres, quid vineas testudinesque loquar? L.; z ACI: loquebantur eum neglegenter fecisse N. trdili so; loquuntur z ACI lahko slovenimo tudi s pravijo, baje, menda, govori se, širi se govorica, da … ali z baje, menda in glavnim stavkom: hospitibus nam te dare iura loquuntur V., eodem die vulgo loquebantur Antonium mansurum esse Casilini Ci. ep.
b) ope(va)ti: proelia lyrā H.
c) izreči (izrekati), povedati (pripovedovati), imenovati: deliramenta, meram rem Pl., rem loquere Pl. čisto prav praviš, paucula, rem Ter., suum nomen alicui Pl., nomenque suum casūsque loquatur O., non ego falsa loquar O., furta l. O. izblebetati, pugnantia te loqui non vides? Ci.
d) kaj vedno v ustih (na jeziku) imeti, vedno govoriti o kom ali o čem: classes Ci., merum bellum ali mera scelera Ci. ep., reges atque tetrarchas, omnia mala loquens H., quem chartis famaeque damus populisque loquendum? Mart. da bi se vedno govorilo o njem.

Opomba: Loqui v pass. pomenu: loqui est coeptum Caelius in Ci. ep. Star. inf. pr. loquier: Naev. ap. Gell. Star. locundus = loquendus: Pl., locuntur = loquuntur: Ci.

lōrīca -ae, f (lōrum)

1. po Varr. najprej kožnat (usnjen) naprsni oklep (naprsnik), pozneje tudi prevlečen z bronastimi luskinami; ko so se uveljavili galski, iz železnih obročkov spleteni oklepi, tudi: železna srajca, (naprsni) oklep (thorax = železna ali bronasta oprava, ki sega od vratu do mednožja = železen ali bronast oklep): V., L., Cu. idr., loricae thoracesque L. naprsniki in železni oklepi, l. lintea N., Suet. platnen (= iz več plasti platna), „prešit“ naprsnik, serta N. verižna srajca, ferrea T. železen naprsnik; libros … mutare loricis H. knjige … zamenjati z orožjem.

2. metaf.
a) doprsni zid, parapét, prsobran na zidovih, nasipih idr.: Fl., Amm., testacea Vitr., pinnae loricaeque ex cratibus attexuntur C., perpetua lorica obducta Cu., fossam loricamque contexens T.
b) ograja, ograda, plot: Amm., iam domus eorum extremam loricam perveneramus Ap.
c) omet, belež, belilo (na poslopjih): supra loricae ex calce et arena inducantur Vitr., loricae ostiorum fenestrarumque Plin.
d) trup: nec lorica tenet distenti corporis auctum Lucan.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

Lua -ae, f (luēs: luō, λύω; po drugih sor. z lucrum, Lua = boginja plena) Lúa, rim. boginja; njej na čast so sežigali v bitkah uplenjeno orožje: Varr., L., Gell.

Lūcānī -ōrum, m Lukáni, preb. pokrajine Lukanije v južni Italiji: Varr., Ci., L., Plin., Iust.; meton. lukánsko ozemlje, ozemlje Lukánov, Lukánsko: in Lucanis … delectus habebat C., Samnites bellum … in Lucanos traxit L.; kolekt. sg. Lūcānus: Lucanus et Bruttius et Samnis ab nobis defecerunt L. — Od tod

I. subst. Lūcānia -ae, f Lukánija, pokrajina v južni Italiji: H., Mel., Plin., Plin. iun. idr. —

II. adj.

1. Lūcānus 3 lukán(ij)ski: vinum Varr., bos = bos Lūca (gl. spodaj) Varr., nix H., montes L.; subst.
a) lūcāna -ae, f (sc. hira) = lūcānica (gl. spodaj): Varr.
b) Lūcānus -ī, m hrošč rogač (Lucanus cervus Linn.): lucanos vocat hos Nigidius Plin. (po nekaterih izdajah lucavos).

2. Lūcānicus 3 lukán(ij)ski; od tod subst.
a) lūcānica -ae, f (sc. hira) lukán(ij)ska klobasa, prekajena (povojena) klobasa: Ci. ep., Mart., Lūcānica Char. Soobl. lūcānica -ōrum, n: Stat., Arn.
b) Lūcānicus -ī, m (sc. botulus) = lūcānica -ae: Char.
c) Lūcānicum -ī, n (sc. farcimen) = lūcānica -ae: Char.

3. Lūca (lūca) -ae, m iz Lukánije, lukán(ij)ski: bos Luca (luca) ali Luca bos lukan(ij)ski vol = slon, ki so ga Rimljani prvič videli v Lukaniji v Pirovi vojski, niso pa poznali njegovega pravega imena: Naev. fr., Enn. ap. Varr., Sen. tr., Aus., luca bos Pl., boves lucae Lucr., moderari Lucas boves Sil.

lūcar -āris, n (lūcus) sprva gozdnina, gozdni davek (= pristojbina za izkoriščanje gozda = dohodki od državnih gozdov, logov): lucar appellatur aes, quod ex lucis captatur P. F.; pozneje so to gozdnino namenjali za plače gledaliških igralcev; od tod lucar meton. = igralska plača, plača za (gledališke) igralce: T., Tert.

lūcāris -e (lūcus) gozden, loški, gajski: lucaris pecunia, quae in luco erat data P. F. gozdnina; subst. lūcāria -ium, n lukárije, praznik logov, praznik gajev, ki so ga obhajali 19. in 21. julija: Masurius ap. Macr.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Lūcerēs -um, m Lúceri, ena izmed treh prvotnih patricijskih tribus (pratribus), na katere so bili razdeljeni prvi svobodni rimski državljani (gl. tudi Ramnēs in Titiēs): Varr., Ci., L., O., Pr. idr. — Soobl. Lūcerēsēs: P. F.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

Lūcīlliānus -ī, m Luciliján

1. tast cesarja Jovijana, magister equitum et peditum; l. 364 po Kr. so ga ubili vojaki v Galiji: Amm.

2. comes, se je kot poveljnik pomorskih in kopenskih čet udeležil vojaškega pohoda cesarja Julijana proti Perzijcem: Amm.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.