Franja

mānālis¹ -e (mānāre) tekoč, vodonosen, dež(ev)jenosen: fons Fest., manalem fontem dici pro eo, quod aqua ex eo semper manet P. F., manalem vocabant lapidem etiam petram quandam, quae erat extra portam Capenam iuxta aedem Martis, quam cum propter nimiam siccitatem in urbem protraherent, insequebatur pluvia statim P. F., manalis lapis, qui tunc movetur, cum pluviae exoptantur Non. (v avgurskem jeziku) kamen, ki je priklical dež, če so ga ob suši premaknili z mesta; subst. mānāle -is, n polivalnik, zalivalka: Non.

man-ceps -cipis (stlat. -cupis), gen. pl. nav. -cipum (toda -cipium Tert.), m (pravzaprav *manu-caps iz manus in capere kdor kaj prime z roko)

1. kot jur. in publicistični t.t. kdor si pri dražbah kaj pridobi s pravilnim in sodno priznanim nakupom
a) kupec, nakupovalec državne lastnine, državnih posestev, poseb. zaplenjenih posestev izobčencev: manceps annonam flagellat Plin., praedae Ci., veneunt; manceps fit Chrysogonus Ci., nullius rei neque praes neque manceps N.
b) združitelj državnih dohodkov, (glavni) zakupnik: mancipes a civitatibus pro frumento pecuniam exigerunt Ci.
c) kdor prevzame za določeno ceno izvršitev javnih del, poseb. gradnje cest, podjetnik: per Italiam itinera fraude mancipum … interrupta T.

2. metaf.
a) sploh zakupnik, najemalec, najemnik: sutrinae Suet., operarum Suet. kdor najema delavce in jih potem z dobičkom zopet prepušča drugim; o najemniku ploskačev za javno predavanje: Plin. iun.
b) (ker so morali podjetniki kot poroštvo za izvršitev prevzetih del zastaviti svoje imetje) porok: Pl.
c) posestnik, lastnik česa: Tert.

Mancīnus -ī, m Mancín, priimek v Hostilijevem rodu. Poseb. znan je C. Hostilius Mancinus Gaj Hostilij Mancin, konz. l. 136, ki so ga Rimljani izročili Numantincem, s katerimi je sklenil neslaven mir: Ci., L. epit., Val. Max., Vell. — Od tod adj. Mancīniānus 3 Mancínov, Mancína se tičoč: deditio Fl.

mancipium (stlat. mancupium) -iī, n (mancipāre, mancupāre; prim. lībra)

1. pravzaprav prijetje z roko v navzočnosti petih prič, da se pravilno in pravnoformalno pridobi lastninska pravica do prijete stvari, pravna pridobitev lastnine, pravi (pravnoformalni) nakup: Varr. idr., lex mancipii (mancipī) Ci. kupna pogodba, mancipio dare Ci. po pravilni kupčiji oddati, prodati, v last dati (pren.: Lucr., Sen. ph.), mancipio accipere Pl., Ci. z nakupom prenesti nase.

2. meton.
a) lastninska pravica, last: sui mancipii esse Brutus in Ci. ep. biti samosvoj (samostojen, neodvisen), biti sam svoj (gospod), esse in alicuius mancipio Gell. biti last nekoga, ius mancipii Ci. lastninska pravica, res mancipī (gen.) Ci. stvari, do katerih je po rim. pravu kdo lahko imel popolno lastninsko pravico, stvari, podvržene pravilni kupčiji (naspr. res nec mancipī; res mancipi so bila vsa zemljišča, ki so imela ius Italicum, sužnji, vprežna in tovorna živina; vse drugo je bilo nec mancipī: G.), emptiones, quae mancipī sunt Plin.; pren.: iurat se fore mancipii tui O. da hoče biti ves tvoj.
b) (po pravilnem nakupu, prav kupljen) suženj ali sužnja: Pl., Ter., Varr., Ci., Plin., Sen. ph., mancipia argento parata L., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H.; pren.: m. omnis Musae Petr. zvesto vdan.

mānēs -ium, m (iz stlat. mānus 3 dober, torej = dobri [duhovi]; prim. māne)

1. duše rajnih (pokojnih), sence umrlih (pokojnikov, rajnikov), mani, ki so jih po božje častili; od tod: dii manes L., Ci., Tab. XII, manibus divis mactatus ali manibus divis inferias mittere Lucr.; sg. manem deum Ap.; abs.: L., H., O. idr., poenis coniuratorum manes expiare Ci.; pl. manes se uporablja tudi za dušo enega pokojnika: H., Sen. rh., Suet., manes Anchisae, coniugis V., m. Verginiae L.

2. meton.
a) bogovi podzemlja, oblast podzemlja, sploh podzem(elj)ski svet, podzemlje: O., Styx atra videt manesque profundi V., haec manīs veniet mihi fama sub imos V., iam te premet nox fabulaeque manes V.
b) podzem(elj)ske, peklenske kazni, peklenske muke, peklensko trpljenje: Stat., Aus., quisque suos patimur manes H.
c) (redko) mrtvec, umrli, mrlič, zemeljski ostanki, truplo: Plin., sepulcra diruta, omnium nudatos manes, nullius ossa terrā tegi L., id cinerem aut manīs credis curare sepultos? V., accipiet manes parvula testa meos Pr., inhumatos condere manes Lucan.

manica -ae, f (subst. adj. iz manus, pravzaprav ročna reč, stvar za roko) večinoma v pl.

1. (sc. vestis) dolg rokav na tuniki, ki je segal čez roko in tako nadomeščal naše rokavice, gr. χειρίς; nosile so ga le ženske in mehkužniki v Rimu ter kmetje pozimi: Varr., Ci., T., Iuv., Plin. iun., Isid., Non. idr., tunicae manicas habent V.

2. (sc. catena) ročna spona (starejše vklepnica, pota), žabica, v pl. tudi lisice, okovi: V., Ap., Val. Fl., Cod. Th., inicite huic manicas Pl., in manicis et compedibus te tenebo H.; pren.: sic laqueis, manicis, pedicis mens irretita est Luc. ap. Non.; metaf. pritegovalni kavelj, kljuka pritezača, kopíka, ladijski kavelj (sicer imenovan harpago ali manus ferrea): ast alias manicaeque ligant teretesque catenae Lucan. — Poznolat. pisano manicha: Hier.

Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.

2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.

3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

mānsiō -ōnis, f (manēre)

1. ostajanje, postanek, zadrževanje, zamuda, pomuda (naspr. decessio, discessus, excessus): Ter., discessus Arpinum, mansio Formiis Ci. ep., et excessus e vitā et in vitā mansio Ci.

2. meton. prenoč(eval)išče, zatočišče, stan(išče), postaja(lišče) (= gr. σταϑμός) in ker so šteli dneve hoda po prenočiščih, tudi dan hoda: prima m. Suet., mansiones octo Plin., m. camelorum Plin.; poseb. mala mansio (kot jur. t.t.) „slabo zatočišče“, „slabo stanovanje“, mučilna priprava, nekakšna natezalnica: Icti.

mantēle (poznejša (s pripono -īlis tvorjena) obl. mantīle) -is, n (iz *man-tergsle, manus in tergēre) brisača, otirálka, otiráča, kosmat, včasih tudi gladko strižen platnen prt, ki so ga včasih uporabljali tudi za prtiček (servieto); dajal ga je gostitelj, pravo servieto (mappa) pa je moral vsak gost prinesti s seboj: V., O., Plin., Mart.; v cesarski dobi prt: mantelia nunc pro operiendis mensis sunt; quae, ut nomen ipsum indicat, olim tergendis manibus praebebantur Isid. — Soobl. mantēlium (mantīlium) -iī, n: Varr., Porph.

manuleātus 3 (manuleus) z dolgimi rokavi (ki so pokrivali tudi roke): tunica Pl.; o osebah = v tuniki z dolgimi rokavi: Sen. ph., Suet.

manus¹ -ūs, f (sor. z gr. μάρη roka, stvnem. munt roka, varstvo)

1. roka (kot telesni ud), rame (gen. ramena): Enn. ap. Non., Acc. ap. Fest., Lucr., Plin., Iust. idr., manus dextera Ci., (naspr.) laeva ali sinistra H., suā manu sororem interficere Ci., manu sibi letum parare V. lastnoročno, s svojo roko, iactare manūs (pri plesu) O., Pr., (pri deklamiranju) Q., manum dare alicui Q. roko podati komu, manūs dare C., Ci. (o premagancu) dati se vkleniti, pustiti se zvezati; pesn. pren. vdati se, podati se: O., V., tako tudi victas manūs dare O. ali manūs dedere V., manūs tollere Ci., Cat. skleniti roke nad glavo (v znak začudenja), tangere alicuius manum Sen. ph. žilo potipati komu, alicuius rei causā ne manum quidem vertere Ci. niti roke ne obrniti, niti premakniti roke za kako stvar, ne poprijeti z roko za kako stvar = prav nič si ne prizadevati za kaj, quid de me Mezentius sentiat, manum non vorteris Ap. za to ne boš obrnil roke = do tega boš ravnodušen; ad manum esse L. biti pri roki, ad manum venire L. v roke priti, ad manum habere Q. na (pri) roki imeti, ad manum habere scribae loco N. imeti pri sebi za tajnika, servum sibi habere ad manum Ci. za svojega tajnika, ad manum (manūs) accedere Ci., Varr. na klic priti in jesti iz roke (o živalih), in manūs venire S. blizu priti, in manibus nostris hostes sunt C. so prav blizu nas, in manibus sunt terrae V. so mi blizu, ecce in manibus vir … Ci. glej, pred nami je mož = prišli smo (pri naštevanju) do moža, oratio est in manibus Ci. je v rokah (občinstva), lahko ga berejo, je znan, Naevius in manibus est H. je v vseh rokah, ga pridno berejo, liber est mihi in manibus Ci. pišem knjigo, habere aliquid in manibus Ci. imeti kaj v delu, habere in manibus aliquem Ci. po rokah nositi koga, in manibus Mars ipse V. ali victoria est S., Ci. Mars sam = uspeh boja, zmaga je v vaših rokah = zmaga je povsem odvisna od vašega poguma, attendere, quae sunt in manibus Ci. kar se zdaj dogaja, quia vindemiae in manibus Plin. iun. ker imam zdaj opraviti (ker imam zdaj delo) s trgatvijo, alicui in manu est Kom. v moči koga je, mogoče je komu, more kdo, per manus tractus servatur C. z rokami, per manus picis glaebas tradere C. iz roke v roko, per manus servulae servatus Ci. po strežbi, s pomočjo; pren.: traditae per manus religiones L. od roda do roda, iz roda v rod, inter manus auferri Ci. ali proferri C. (med =) z rokami, inter manus versari Caelius in Ci. ep. rabiti (uporabljati) se, brati se, inter manus habere Plin. iun. izdelovati literarno delo, pisanje imeti v delu, pisati, ante oculos interque manus esse V. tako očitno biti, da se lahko prime, prae manu esse Pl., Gell. pri roki biti, pripravljen biti, si paulum dederis prae manu Ter. za začetek gospodarstva, sub manus succedere Pl. izpod (od) rok iti, sub manu (manum) Plancus in Ci. ep. pri rokah, blizu, od tod = lahko, brez truda, takoj: Sen. ph., Suet., ex ali de manibus emittere, dimittere Ci. iz rok, de manu „iz roke“, „od roke, proč“, od tod pogosto = svojeročno, lastnoročno: de manu facere Ci. ali iacere scyphum in aliquem ali reddere Suet. ali dare Lamp., de manu (v kmetijstvu) Col. iz pospravljenih pridelkov, ob svojih stroških, de manu in manum tradere Ci. iz (naše, svoje) roke v roko (drugega); a manu servus Suet. pisar, tajnik, liberta a manu Suet. pisarka, tajnica, exemplaria Graeca nocturnā versate manu, versate diurnā H. (sučite =) imejte v rokah (= berite) ponoči in podnevi, aequā manu discedere S. ali aequis manibus abscedere T. z enako srečo (v boju), po neodločeni bitki, tako tudi aequis manibus pugnare ali pugnam dirimere L. z enako srečo, neodločeno, plenā est percutienda (sc. ianua) manu Tib. s polno roko (denarja), plenā manu scapulas verberare Petr. udarjati, tolči, peliskati; pren. = obil(n)o, izdatno, v obilni (izdatni) meri: liberaliter et plenā manu faciam Sen. rh., plenā manu alicuius laudes in astra tollere Ci. ep., brevi manu Icti. takoj, nemudoma, brez obotavljanja, naspr. longā manu Icti. počasi, manu aliquem venerari T., Suet. s poljubom na roko (tj. poljubiti svojo roko in ta poljub poslati drugemu), manu mederi Cels. ali urinam manu emoliri Cels. s kirurškimi (ranocelniškimi) sredstvi, manibus pedibusque ali manibus pedibus Ter. (= gr. πὺξ καὶ λάξ) z rokami in nogami, tj. na vso moč, na vse pretege; preg.: manus manum lavat Sen. ph., Petr. roka roko umije, manum de tabula! Ci. ep. „roko proč od slike!“ = (bodi) zadosti!, dovolj (bo)!; occ. oborožena roka, pest: manu fortis N. ali promptus S. osebno hraber, manu capere urbes S., manu sternere aliquem V., manu vindicare iniurias S., vindicandum in eos … non manu neque vi S., per manus libertatem retinere S., manum committere Teucris V. spoprijeti se s Tevkri = manūs (manum) conferre ali conserere (gl. omenjena glag.), militibus manu consulere S. osebno navzoč v boju, kot sobojevnik.

2. meton.
a) osebna hrabrost, (osebna) moč, (osebni) pogum, spoprijem, spopad, boj, sila, nasilje, posilstvo, nasilno dejanje: manu vincere O. ali superare aliquem N., usu manuque C. z vojaško izkušenostjo in hrabrostjo, Claudiae manūs H. junaška dejanja Klavdijevega rodu, fata virum moresque manūsque V. hrabra, pogumna dejanja, ad manum accedere N. ali venire ad manum L., (in manum Plin. iun., in manūs L.) spoprijeti (spopasti) se, tako tudi: res venit ad manum Ci. ali pugna ad manus venerat L. prišlo je do spopada, spopadli so se, proelium in manibus facere S. bojevati se v spopadu, vim et manūs affere Ci. začeti z nasiljem in nasilnimi dejanji, Armeniae manum affere Vell. napasti, inicere alicui (rei) manum Sen. ph. ali manūs Val. Max. storiti (delati) komu (čemu) silo, nasilno ravnati s kom (s čim), procacitatem manibus continere N. s silo, siloma, manibus temperare L., continere manus ab aliquo O.
b) oblast, moč: esse in alicuius manu L. biti v oblasti koga, biti komu podložen, nihil esse in manu suā S., exercitus alicui in manu est L. je komu pri roki, je komu na voljo, je komu na razpolago, iuxta deos in tuā manu positum est T., in alterius manu vita posita est Ci. je izročeno odločitvi drugega, visi na odločitvi drugega, je odvisno od odločitve drugega, in vestrā manu situm est (z inf.) Ap. v vaši moči, na vas je, tako tudi: in manibus vestris quantus sit Caesar habetis Lucan.; occ. kot jur. t.t. oblast hišnega očeta, gospodarjeva oblast (prim. manū mittō (manu-mittō) ali manū ēmittō, ēmittō, ēmancipō, mancipium); tudi oblast zakonskega moža nad ženo: vos in manu et tutela mulieres, non in servitio debetis habere L., mulier viro in manum convenit Ci., venit in manum viri mulier Ap.
c) (delavna, dejavna, ustvarjalna) roka = delo, delavnost, dejavnost, ustvarjalnost: marmora deformata primā manu Q. s prvo roko, s prvim posegom, manus extrema non accessit eius operibus Ci. zadnja roka = izpopolnitev in dovršitev, tj. njegova dela niso povsem izpiljena (dovršena), v enakem pomenu tudi summa manus O., Plin., Q., Sen. ph. in ultima manus O., Petr., aptius a summā conspiciere manu O. kadar si popolnoma nališpana, manūs pretium, gl. manūpretium, quale manus addunt ebori decus V. umetelne (ustvarjalne, spretne) roke, sine labore et manu Ci., nummos manu quaerere Ci.; pesn. metaf.: extremam Saturnia bello imponit regina manum V. dovršuje, tako tudi: potatio extrema, quae ebrietati summam manum imponit Sen. ph.; occ. α) abl. manu s človeško roko (človeškimi rokami), z umetnostjo, umet(el)no, umetniško (naspr. naturā): Fr., piscina manu facta Varr., portūs (canales Sen. ph.) manu facti Ci., congesta manu oppida V., manu sata C. s človeškimi rokami sejana žita, postea credo additas moles manuque adiutum L. in da se je pripomoglo z umetnostjo, urbs manu munitissima Ci.; metaf. umetno, prisil(je)no, nenaravno, ne po naravni poti: morbi, quos manu fecimus Sen. ph., quidam liberos eiurant et orbitates manu faciunt Sen. ph., oratio fucata et manufacta Sen. ph.; konkr. manus človeško, umetelno, umetniško delo, umetniški izdelek, umetnina: Q., Pr., Petr., Stat., artificum manūs miratur V., manus Praxitelis Mart. β) roka = pisava, lastnoročno pisanje: Q., Lentulus et signum et manum suam cognovit Ci., redii ad meam manum Ci. ep. zdaj pišem sam, haec Tironi dictavi, ne mirere aliā manu esse Ci. ep., Alexidis manum amabam Ci. ep., falso manum eius imitatus Eutr., manum emittere Icti. dati od sebe lastnoročno pisanje. γ) vržek, stava pri kockanju, met(anje) kock: bona patria manu lacerare S. s kockanjem, s hazardiranjem, quas manus remisi Augustus ap. Suet. dobičke pri kockanju, ki sem jih pustil (dal v dar). δ) prijem, umetni obrat; metaf.: totas artis manūs, machinas omnes ardenter exercet Ap. = vse zvijače in spletke. ε) pri borjenju (za)mah(ljaj), vbod, dregljaj, sunek, udar(ec): manum exigere Q. zada(ja)ti (bolje je prevesti z glag., izpeljanimi iz navedenih subst.), prima, secunda, tertia, quarta manus Q. prvi, drugi, tretji, četrti zamah ali ustop (položaj).

3. peščica, truma, krdelo, četa, oboroženo moštvo, vojna moč, vojaška enota, vojska, v slabšalnem pomenu drhal, svojat, krdelo, tolpa, tropa, banda (prim. manipulus): Enn. ap. Ci., Pl., S., V., H., Stat., Suet. idr., tam exigua manus tantas opes prostravit N., bonorum, Iudaeorum Ci., purpuratorum et satellitum L., manu facta virginem rapiunt L., si nova manus cum veteribus copiis se coniunxisset C., manum facere Ci. ali conducere, cogere C., coniuratorum manus Ci., egredere cum importunā sceleratorum manu Ci.; occ. pl. rokodelci: nos aera, manūs, navalia demus V.

4. metaf. roki podobne stvari
a) slonov rilec: Ci. idr.
b) pl. medvedji prednji taci (šapi): Plin.
c) pl. drevesne veje: Stat.
d) manus ferrea kopíka, kavelj, s katerim so pritegovali ladje (prim. harpago): Ci., L. idr.

Opomba: Skrč. dat. sg. manū Pr.

mappa -ae, f (punska beseda, pravzaprav kos sukna, kos tkanine)

1. brisača, otiralka, otirača, prtič(ek), servieta (ki jo je moral gost prinesti s seboj; prim. mantēle): Varr., H., Petr.

2. signalizacijsko (signalno) platno, zastava, s katero so dirkačem v cirkusu dajali znamenje za start: Iuv., Sen. ph., mappam mittere Mart., Suet. obesiti (obešati) zastavo, da vihra.

Marcellīnus -ī, m Marcelín, rim. priimek. Znani so

1. Marcellinus Marcelin, Lucilijev in Senekov prijatelj: Sen. ph.

2. Marcellinus Marcelin, Marcialov prijatelj: Mart.

3. (Aefulanus) Marcellinus Efulan Marcelin, Plinijev naslovnik: Plin. iun.

4. Antonius Marcellinus Antonij Marcelin, praeses Lugdunensis primae l. 313 po Kr., praefectus praetorio v Galiji, nato praefectus praetorio Italiae, l. 341 consul ordinarius: Cod. Th.

5. Marcellinus Marcelin, praeses Phoenices l. 342 po Kr., comes Orientis l. 349 po Kr.: Cod. I., Cod. Th.

6. Flavius Marcellinus Flavij Marcelin, tribunus et notarius, l. 410 po Kr. Honorijev poslanec v Afriko za posredovanje v sporu z donatovci; odločil je v prid katoličanov. Bil je v tesnih stikih z Avguštinom, ki mu je med drugim posvetil svoje delo De civitate Dei: Cod. Th., Aug.

Marcellus -ī, m (demin. k marculus, marcus kladivo) Marcél, ime najznamenitejše rodbine plebejske veje Klavdijcev. Poseb. znani so:

1. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, „italski meč“, konz. l. 222; premagal je Insubre in l. 215 Hanibala pri Noli, l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom: L., Ci., V.

2. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, kot konz. l. 51 Cezarjev nasprotnik in sprožitelj senatskega sklepa de revocando Caesare; Cezar ga je pozneje pomilostil, za kar se mu je Ciceron zahvaljeval v svojem govoru Pro M. Marcello: Ci., C.

3. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, sin Avgustove sestre Oktavije, soprog Avgustove hčere Julije, Avgustov posinovljenec, zelo izobražen in nadarjen mladenič, ki je vzbujal rim. narodu najlepše upe; umrl je v Bajah, star 19 let (najbrž ga je zastrupila Livija): V., H., Pr., T., Sen. ph., Vell., Suet. — Pl. Marcellī Ci. možje, kakršen je Marcel. — Od tod
a) subst. Marcellīa -ōrum, n (Μαρκελλεῖα) marcélije, marcélski praznik, častno godovanje rodovine Marcelov na Siciliji: Ci.
b) adj. Marcelliānus 3 Marcélov: theatrum Suet. Marcelovo gledališče, ki ga je dal zgraditi Avgust in ga imenoval po svojem ne-čaku.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

Marcomanī (Marcomannī) -ōrum, m (Μαρκομανοί, Μαρκομάννοι) Markománi, svebsko pleme, ki so se ga Rimljani najbolj bali. Živeli so v Germaniji ob srednji Majni; od tod jih je kralj Maroboduj (gl. Maroboduus) okrog l. 8 popeljal v deželo keltskih Bojcev (Boi(o)hemum = Böhmen, danes Češka), od koder so za časa cesarja Marka Avrelija vdrli v rimsko cesarstvo (markomanska vojna od 166—180 po Kr.): C., T., Vell., Stat. — Od tod adj. Marcomannicus 3 markománski: bellum Eutr.

Marea (tudi Mareōta) -ae, f (Μαρέα, Μάρεια) Maréja (Mareóta), jezero in mesto ob kanopskem Nilovem izlivu blizu Aleksandrije (zdaj Mariut); tam je rastla vinska trta, iz katere so pridobivali močno belo in rdeče vino. — Od tod adj.

1. Mareōtis -idis (-idos), f (Μαρεῶτις) mareótska, maréjska: vitis V., palus Cu. ali samo Mareotis Lucan. Mareotsko jezero, Libya Plin., tudi samo Mareotis Plin. marejsko (mareotsko) okrožje.

2. Mareōticus 3 mareótski, marêjski pesn. tudi = egipčánski, egíptovski: vitis Col., arva O., labor Mart. egipčanske piramide, cortex Mart. papirjevo drevesce, arbiter (= Busiris) Stat.; subst. Mareōticum -ī, n (sc. vinum) mareótsko vino, mareótec: H. Subst. Mareōtae -ārum, m (Μαρεῶται) Mareóti, Marêjci, preb. mesta Mareje (Mareote): Plin.

marītus 3 (mas; prim. gr. μεῖραξ deček, deklica, μειράκιον deček, lit. martì nevesta, devica)

I. adj.

1. oženjen, omožen, zakonski: vagabatur per maritas domos L. po hišah zakoncev, fratre marita soror O. omožena, Venus O. zakonska ljubezen, torus O. zakonska postelja, foedus O., caedes O. umor lastnega moža, lex H. (= lex Iulia de maritandis ordinibus) zakonsko (od Avgusta izdano) določilo ali zakon, ki je prepovedoval neoženjenost in kaznoval tiste, ki niso imeli otrok, z izgubami dednopravnih pravic; l. 9 po Kr. so ta zakon obnovili kot lex Iulia et Papia Poppaea; šalj.: A. Pulchra edepol dos pecunia est. P. Quae quidem, pol non marita est Pl. res da, pa le, če se ga ne drži žena.

2. metaf. privezan, spojen (prim. marītō): arbores Ca., clivetum Col., ulmus Cat., Q. —

II. subst.

1. marītus -ī, m
a) zakonski mož, zakonski drug, soprog (naspr. caelebs): Ci., V., Q. idr., gaudens mulier marito H., novus maritus Pl., Varr. idr. ali recens maritus Plin. iun. novi zakonec, mariti Ap., Icti. zakonca, zakonci.
b) ženin, ljubimec, snubec: Pr., Tib., aegram nulli quondam flexēre mariti V.
c) metaf. o živalih: Ci., V., Col., olentis uxores mariti (= capri) H.

2. marīta -ae, f zakonska žena, zakonska družica, soproga: castas duce se iubet esse maritas O., marita onusta bacis H.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.