Franja

aethachātēs -ae, m (gr.) etahat, ahat, ki je žgan dišal po miri, menda krvasti jantar: Plin.

Aethalia -ae, f (Αἰϑαλία) Ajtalija,

1. gr. ime otoka Ilve (zdaj Elba): L., Plin.

2. staro ime gr. otoka Hiosa: Plin.

Aethalidēs -ae, m Ajtalid, ime nekega argonavta: Hyg., Val. Fl.

Aethaliōn -ōnis, m (Αἰϑαλίων) Ajtalion, gr. moško ime: O.

aethalus -ī, m (αἴϑαλος) "sajevec", vrsta grozdja v Egiptu: Plin.

aethēr -eris, m (gr. αἰϑήρ)

1. zgornje, čistejše ozračje, eter (naspr. aër): ultimus et a domiciliis nostris altissimus omnia cingens et coërcens caeli complexus, qui idem aether vocantur Ci., ab aethere lucidissimo aër in terram usque diffusus est Sen. ph.; za stoike je eter vir plodeče toplote, prvotnega ognja: (aërem) complectitur immensum aether, qui constat ex altissimis ignibus Ci., od tod: ex terra aqua, ex aqua aër, ex aëre aether (= ogenj) Ci., inde mare, inde aër, inde aether ignifer ipse Lucr.

2. pesn. nebo: hoc, quod memoro, nostri caelum, Grai perhibent aethera Pac. ap. Ci., famā super aethera notus V., rex aetheris ... Iuppiter V., Iuppiter aethere summo despiciens V., ne forte sacer (kot bivališče bogov) tot ab ignibus aether conciperet flammas O., stellae sub aethere fixae O.; met.
a) bogovi: oneravit aethera votis V., quos evexit ad aethera virtus V., aliquem in aethera ponere O. v nebo = med bogove.
b) nebeške reči: recludam aethera O.
c) kako božanstvo obsevajoči svit: aethere plena corusco Pallas Val. Fl.

3. pesn. sinekdoha = aër, zrak: clamor ad caelum volvendus per aethera vagit Enn. ap. Varr., verberare aethera pennis V., ferar pennā per liquidum aethera H., apes trans aethera vectae V., veniens ab aethere telum V., concussus mugitibus aether V., patuit mihi pervius aether O.; occ. zrak v nasprotju s podzemljem = zgornji svet, zemlja, jasnina: tanges aethera O., vellent (mortui) aethere in alto pauperiem pati H.

4. pooseb. Aether -eris, m bog neba, Eter, mož matere Zemlje, Kajlov (Caelus) oče, kot oplajajoči bog pogosto istoveten z Jupitrom: Ci., Lucr., O., pater omnipotens Aether descendit V.; po drugih Jupitrov oče, Solov (Sol) ded: Arn.

Opomba: Gen. sg. (redko) aetheros: Stat.; acc. sg. nav. aethera, acc. aetherem (poleg aërem) šele pri Tert. in Serv.; pl. aethera pri poznih piscih.

aethera -ae, f, pozna soobl. = aethēr: Ap.

aetherius 3 (αἰϑέριος)

1. k zgornjemu ozračju spadajoč, podneben, etrski: Lucr., natura Ci., sol, sidera, haustus V.

2. pesn.
a) nebeški: domus H., aurae, astra, plaga, semen V., sedes, arces O., equi O. sončnega boga, aqua O. dež, deževnica, ignes = sidera: Lucr., tudi = nebeško, sveto navdušenje: O.; umbrae Cat., pax Val. Fl. med bogovi, pater Mart., Stat.
b) v nebo kipeč: Olympus V., Mart., vertex Tib.
c) zračen: nimbi V., nubes Lucr., O., iter O. skozi zrak, po zraku.
č) k zgornjemu svetu spadajoč, zemeljski: vesci aurā aetheriā V. dihati, živeti, aetheriā frui luce Sil.

Opomba: Komp. aetherior (etherior): Iul. Val.

Aethīōn -ōnis, m (Αἰϑίων) Ajtion,

1. etiopski vedeževalec: O.

2. sin neke helikonske Nimfe: Stat.

3. Favnov konj: Stat.

Aethiopē -ēs, f (Αἰϑιόπη) Ajtiopa, starejše ime otoka Lesbosa: Plin.

Aethiops -opis, nav. pl. Aethiopĕs (Aethiopēs) -um, acc. -as, m (Αἰϑίοψ, Αἰϑίοπες) Etiopec, Etiopci, črni preb. Etiopije, od tod Aethiops tudi = črnec (naspr. albus). Praoče Etiopcev je bil baje Vulkanov sin Etiop (Αἰϑίοψ); imeli so jih za neumne in srečati Etiopca je bilo zlokobno: Ci., V., O. idr.; atrib. = etiopski: Aethiopesque lacūs O., Aethiopes aniculae Lamp.; zaničlj. = Aegyptius: delevit urbem ... Aethiops (t. j. Antonij s Kleopatro) H. — Od tod subst.

1. Aethiopia -ae, f (Αἰϑιοπία) Etiopija, v širšem pomenu vsa pokrajina ob južnem zemeljskem robu, v ožjem pomenu dežela nad Egiptom, omejena z Arabskim zalivom in razprostirajoča se od Asuana (Nilovih kataraktov) do obale Indijskega oceana. Homer in po njem poznejši pisci so to deželo delili na vzhodno in zahodno (od tod pogosto pl. Aethiopiae): Sen. ph., Mel., Plin.; tudi = črnska dežela sploh: ex Aethiopia ancillula Ter. = dekla črnka. Od tod adj. Aethiopicus 3 (Αἰϑιοπικός) etiopski: Mel., Plin.

2. Aethiopus -ī, m Etiopec, atrib. = etiopski: Serv., rhinoceros Luc. ap. Prisc.

3. Aethiopis -idis, acc. -ida, f (Αἰϑιοπίς) etiopida, neke vrste kadulja (menda Salvia aethiopis, Linn.), etiopska kadulja: Plin.

4. Aethiopissa -ae, f (Αἰϑιόπισσα) Etiopka: Ambr., Hier., Vulg.

Aethōn -ōnis, m (αἴϑων "ognjen") Ajton, samogovoreče ime konja sončnega boga: O.; ime nekega drugega konja: V.

aethra -ae, f (αἴϑρα) jasni, čisti zrak, jasna, etrska modrina, jasnina, nebesni svit: Enn., Lucr., Stat., volans rubrā Iovis ales in aethrā V. (po Eniju, ki je besedo vzel iz Hom.), lucidus aethrā sidereā polus V. Kot nom. propr. Aethra -ae, f Ajtra, žensko ime. Poseb.

1. hči trezenskega kralja Piteja, ki je Egeju rodila Tezeja: O., Hyg.

2. Okeanova hči, mati Hiad in Hianta: O.

Aethūsa -ae, f (Αἴϑουσα) Ajtuza,

1. hči Neptuna in Alkione, Apolonova ljubica: Arn. (s pl. Aethusae = ženske, kakršna je bila Ajtuza).

2. otok med Malto in Afriko, sicer tudi Aegūsa Ajguza: Plin.

aetiologia -ae, f (αἰτιολογία) izsleditev in izpričanje razlogov, dokazovanje (gram.): Sen. ph., aetiologia est, cum proponimus aliquid eiusque causam et rationem reddimus Isid.

Aëtiōn -ōnis, m (Ἀετίων) Aetion, sloveči gr. slikar okrog 107. olimpiade, Lukijanov sodobnik: Ci., Plin.

aetitē, acc. -ēn, f etita, nam neznana rastl. plezalka: Plin.

aëtītēs -ae, m (ἀετίτης) „orlovec“, nam neznan dragulj, ki naj bi baje bil v orlovem gnezdu: Plin.

aëtītis -idis, f (ἀετῖτις) aetida, dragulj belo sive barve: Plin.

Aetna -ae, f, redko Aetnē -ēs, f (Αἴτνη) Etna,

1. vulkanska gora na Siciliji, ki jo je baje vrgel Jupiter na Giganta Enkelada (ali Tifeja, Tifona): Ci., H., O. idr.; od tod preg.: onus Aetnā gravius Ci.; imeli so jo za Vulkanovo delavnico: Ci., V.; pl. apel. = vulkanske gore: Aetnae omnes Luc. ap. Gell. — Od tod adj. Aetnaeus 3 (Αἰτναῖος) na Etni, etenski: ignes Ci., fratres (= Cyclopes) V., pastor (= Polyphemus) O., deus (= Vulcanus) Val. Fl.; met. sicilski: tellus (= Sicilia) O., triumphi Sil.; pren.: Aetnaei ignes V. silni ogenj, silni plameni (Himerini); pl. subst. Aetnaeī -ōrum, m etenski podgorci: Iust.

2. mesto na vznožju te gore (prej Innesa, zdaj S. Maria di Licodia ali Nicolosi): Ci. Od tod adj. Aetnēnsis -e iz Etne, etenski: ager Ci.; pl. subst. Aetnēnsēs -ium, m Etnjani, preb. mesta Etne: Ci., Plin.

3. neka sicilska Nimfa: Serv.