Franja

laudātio -ōnis, f (laudare)

1. hvaljenje, (po)hvala, slavospev, pohvalni govor, hvalnica: l. tua Ci. ki jo ti daješ, sic adulescentīs simulata laudatione recuperavit N.; pl. laudationes (po)hvale (naspr. obiurgationes) Sen. ph.; s subjektnim gen.: l. hominis turpissimi Ci. (po drugih collaudatio); pl. modulatae laudationes hvalospevi, slavospevi: captus … modulatis Alexandrinorum laudationibus Suet.; z objektnim gen.: laudatio eorum Ci.

2. occ.
a) pohvalno pričevanje o kom na sodišču, zagóvoren (obrambni) govor, zagovor pred sodiščem: gravissima atque ornatissima l. Ci., quae est ista laudatio? Ci., laudationem falsam esse dicebat Ci.; s celotnim izrazom: l. iudicialis Suet.
b) hval(il)ni govor v čast pokojnikov, hvalnica na čast pokojnikom, pogrebni govor: exsequiae, pompa, laudatio Ci., laudationis loco consul Antonius per praeconem pronuntiavit senatus consultum, quo … Suet.; popolnoma: l. funebris: Ci., Sen. rh., Q., v pl.: Plin. iun.; z objektnim gen.: non nullae mortuorum laudationes Ci., laudatio mortui L., ut earum (sc. matronarum) sicut virorum post mortem sollemnis laudatio esset L.
c) zahvala, zahvalno poročilo, tj. ugodno poročilo o delu namestnika, ki so ga preb. rim. provinc vsako leto (navad. februarja) pošiljali rim. senatu: homini alienissimo a civitatibus laudationes per vim et metum comparare Ci., tum eos hortatus sum, … ut illam laudationem, quam se vi atque metu coactos … decresse dicebant, tollerent Ci.

laudi-cēnus -ī, m (laudāre in cēna) hvalitelj obeda, „hvaligost“ = zajedalec (zajedavec); tako so v času cesarjev imenovali ljudi, ki so hvalili sodne govornike ali jim ploskali, da bi jih ti povabili na obed: Plin. iun.

laureātus 3 (laurea) z lovorjevim vencem ali lovorjevo vejico ovenčan ali okrašen: imago Ci., navis Vitr., fores Sen. ph., plebs Suet. Zmagoviti vojskovodje so z lovorjevimi vejicami venčali svoje liktorje in njihove fasces, pa tudi svoja senatu poslana poročila o vojnih dogodivščinah in zmagah, triumfatorji tudi svoj voz in svojo glavo; od tod: laureati lictores, fasces Ci., laureatae litterae ali litterae l. L., Amm. z lovorjevo vejico ovito pisno poročilo o zmagi, enako tudi subst. laureātae -ārum, f (sc. litterae): Plin. iun., ne laureatis quidem gesta prosecutus est (sc. Agricola) T., l. currus Suet.

Laureolus -ī, m Lavréol, razbojnik, ki so ga križali in križanega prepustili zverem, junak gledališke igre mimopisca Kvinta Lutacija Kátula: Iuv., Suet.

laureus 3 (laurus) lovorjev, lovorov, lovorikin: folia Ca., silva Varr., corona L., Suet., Iust., Aur., virga O., ramus, oleum Plin., pira Plin. z vonjem po lovor(j)u, cerasa Plin. v lovoriko vcepljene, nemus Mart. lovoričje, ramulus Suet., rosa Ap. Od tod subst. laurea -ae, f

1. (sc. arbor) lovorika, lovor: Ph., spissa ramis laurea H., in quibus (sc. litteris) … scriptum erat lauream in puppi navis longae enatam L., factis modo laurea ramis adnuit O.

2. (sc. corona) lovorjev venec, lovorjeva vejica: decemviri laureā coronati L.; poseb. kot naglavni okras Apolona (ki mu je bila lovorika posvečena) in njegovih zaščitencev, pesnikov, pa tudi drugih bogov, svečenikov (flamines), delfsko preročišče za (na)svet vprašujočih oseb, kot okras pismenih poročil vojskovodij o zmagah, zmagovalcev, triumfatorjev (ki so imeli na glavi lovorjev venec in v rokah lovorjevo vejico); tudi podobe staršev in prednikov so krasili z lovorjevimi venci: Pindarus … laurea donandus Appolinari H. z lovorjevim, Apolonu posvečenim vencem, gestata est laurea nobis O., laurea flaminibus quae toto perstitit anno tollitur O., an … laurea illa magnis periculis parta amittit longo intervallo viriditatem? Ci., cedant arma togae, concedat laurea laudi Ci., coronati et lauream in manu tenentes L., laurea in Capitolium lata Suet., de Sarmatis lauream modo Capitolino Iovi rettulit Suet., urbem praetextatus et laureā coronatus intravit Suet., tot bellorum palmas laureasque una secum victori tradens Iust.; prim. še: Sen. ph. (Consolat. ad Helviam, 10) in Plin. (15, 126), linguae (zgovornosti) lauream merite Plin.; meton. zmagoslavje, zmaga, triumf: quam lauream cum tua laudatione conferrem? Ci., cupidi laureae Ci. (po nekaterih izdajah coronae laureae), praestat et exsulibus pacem tua laurea, Caesar O., lauream deportare T., laureae triumphos reportare, laureas fori speciosis certaminibus occupantes Amm.

laurex -icis, m (kakor masil(ij)ski λεβηρίς = kunec, izpos. iz hispan(ij)skega ali južnogal. jezika) mlad kunec, ki so ga materi izrezali iz telesa ali pa zgodaj odstavili: Plin.

laurus -ī, (gl. opombo spodaj) f (etim. nedognana beseda, verjetno izpos. iz katerega od predgrških (egejskih ali maloazijskih jezikov), iz katerega je izšlo tudi gr. δάφνη, arkad(ij)sko-kipr(ij)sko δαύχνα, δαυχμός, pergamsko λάφνη = sl. lovor = hr. lȍvōr = stvnem. lōr-boum, lōr-ber(i) = nem. Lorbeer)

1. lovor, lovorika: lauri ramulus Suet., silva laurūs Plin. ali lauri nemus Aur. lovoričje, nectit quicumque canoris eloquium vocale modis laurumque momordit Iuv.; kot zdravilo zoper pijanost: folia devorat lauri merumque cauta fronde, non aqua miscet Mart.; laurus praescia futuri Cl. Lovor so starodavniki uporabljali pri vseh verskih očiščevanjih; bil je posvečen čistemu Apolonu in lovorjeve vejice so bile glavno okrasje njega in njegovih zaščitencev, pesnikov: H., Ph., semper habebunt te nostrae (= Apollinis) laure, pharetrae O.; okrog Apolonovih svetišč so bila pogosto zasajena lovoričja: qui … Clarii laurūs … sentis V. (Aen. 3, 360) šumenje lovorik (lovoričja) Klara (= klarskega Apolona). Tudi svečeniki in triumfatorji so se (kot znak čistosti) pri žrtvovanju simbolično venčali z lovorjevimi venci (vejicami); z njimi so Rimljani ob svečanih in veselih dogodkih krasili tudi podobe staršev in prednikov, žrtveno orodje, hiše idr. (prim. laurea 2. pod laureus): Ci., V., H., O., T.; metaf. lovor(ika) = deviška, v lovor preobražena Dafna: innuba laurus O.

2. meton. lovorjev (lovorov) venec, lovorjeva (lovorova) vejica: laurum capillis ponite O., aliquem poëtica lauru coronare Symm.; od tod = zmagoslavje, triumf, zmaga: Ci. ep., victrix Mart., Parthica Plin. iun.

Opomba: Beseda se sklanja tudi po 4. deklinaciji, v sg.: gen. laurūs Col., Plin., Stat., Mart., abl. laurū H., Val. Max., Col., Plin., Stat., Mart., Gell., Symm.; v pl.: nom. laurūs V., Lucan., Plin., Stat., acc. laurūs V., Cat., Tib., Plin., Stat., Mart., dat. ali abl. lauribus Serv., voc. laurūs O., Stat. — Laurus tudi masc.: substracto lauro Pall. (prim. Prisc. 5, 42).

lautia -ōrum, n (morda s sab. l nam. d = dautia (gl. dautia) ali pa asimilirano iz loca lautia) pogostitev na državne stroške, privilegij, ki so ga v Rimu omogočili inozemskim poslancem in drugim imenitnim gostom v počastitev: locus inde lautiaque legatis praeberi iussa L. (aliteracija =) hram in hrana, ad hoc aedes liberae locus lautia legatis decreta L., daucia, quae lautia dicimus, et dantur legatis hospitii gratiā P. F.; metaf.: Sen. rh., Sid., Symm., Serv., rebar … equum illum meum hospitium ac loca lautia mihi praebiturum Ap., novus dominus (= osel) loca lautia prolixe praebuit Ap.

lautumiae (lātomiae) -ārum, f (izpos. λα(ο)-τομίαι) kamnolom kot kaznilnica za sužnje, ki so morali v njem lomiti kamenje: in lautumiis … agere aetatem Pl. V Sirakuzah in v Rimu je ječa = opuščen, v ječo pod milim nebom spremenjen kamnolom (v Rimu na forumu na severni strani Kapitola): lautumiae Syracusanae Ci., carcer lautumiarum L., comprehensae (sc. igni) lautumiae L., principes Aetolorum in lautumias coniecti sunt L. — Soobl.

1. lātomiae -ārum, f: ibis porro in latomias lapidarias Pl.

2. sg. lātumia -ae, f: Varr.

laxō -āre -āvī -ātum (laxus)

I.

1. (z)rahljati, narediti (delati) ohlapno, napustiti (napuščati), popustiti (popuščati), odpeti (odpenjati), odvez(ov)ati, odpreti (odpirati): vincula Iust., vincla epistulae laxavit H., iubet excussos laxare rudentes V. odvezati in naviti, l. fidiculas Val. Max., laxat claustra Sinon V., animas … deturbat laxatque foros (sc. Charon) V. izprazni palubo, pedem ab stricto nodo laxare L. oteti (rešiti, osvoboditi) iz, laxare (naspr. tendere) arcum Ph., intestina concreta Plin. omehčati, ictibus crebris fores Plin., ora Lucan., venam Amm., Alpes Cl., ferro campum (pot) Sil., specus ingentem laxans telluris hiatum Sil., quercus … diffusas patulo laxabat stipite frondes Sil. je širil, hos … laxat vis subita Sil. zrahlja = predre; pren.: l. ructum Plin. pospešiti (pospeševati), eloquentiae frenos Plin. iun. brzdo popustiti (popuščati), ubi dolor vocem laxaverat Iust. ko mu je bolečina razvezala jezik, l. agminis nostri compagem, l. rapinarum fores Amm.; v pass. oz. med. (z)rahljati se, ohlápniti, ohlapéti, odvez(ov)ati se, popustiti (popuščati): laxatis habenis invehi, laxatis habenis ruere Cu. s popuščeno brzdo, sonipes laxatus habenas (gr. acc.) Sil., die laxatur humus O. odmeka, se o(d)taja, corpora rugis laxantur O. se (na)gubajo, se (na)grbančijo, crebris arietibus saxorum compage laxatā Cu., laxatis undique compagibus Sen. ph., laxatis sellae curulis compagibus Suet., laxato calceo, machina laxata Suet., musculus conducitur aut laxatur Cael.; refl. se laxare: fluctibus compages operis verberatae laxavere se (po drugih samo laxavere v istem pomenu) Cu., laxare se sinus montium … coeperant Cu. širiti se.

2. occ.
a) izviniti, zviti si: membra Ps.-Q., talos Plin. Val.
b) razkleniti (razklepati), spustiti (spuščati): canes Ap.

3. metaf.
a) (o)lajš(ev)ati, (o)krepčati, (raz)vedriti, komu omogočiti (omogočati) oddih (počitek), da(ja)ti (privoščiti) počitek, koga osvoboditi (osvobajati), oprostiti (oproščati), rešiti (reševati) česa: quies laxaverat artūs V., placidā laxarant membra quiete V., l. humeros Sen. tr., animalia somno laxabant curas V., laxari libidinum vinculis Ci., aliquando ab hac contentione disputationis animos nostros curamque laxemus Ci., cum laxati curis sumus Ci. ali ut primum instantibus curis laxatus est animus Cu. brez skrbi, laxare animum ab assiduis laboribus L., vino animum curis publicis fatigatum Sen. ph., animum lusu latrunculorum Plin. iun., laxa paulisper animum, quem … amici … turbant Cu., animi laxandi causā … piscabatur homo Suet., laxandi levandique causā … ambulare Gell., cum primum mitigatā furiā laxaverint oves animum Ap., Bacchi munera duram laxarunt mentem Sil., l. spiritum Cu. oddahniti si, l. se molestiis Lucceius in Ci. ep., vis morbi videbatur laxata Cu. da je odlegla (popustila), l. vesicam urinae effusione Hier.
b) odpustiti (odpuščati), popustiti (popuščati): ex eo, quo astricti sumus, laxari aliquid velim Ci., equites oraverunt, ut sibi laxaret aliquid laboris L. naj bodo oproščeni nekaj dela, l. iram Petr., Stat. brzdati, krotiti, annonam L. poceniti žito, znižati ceno žita, tudi med.: annona haud multum laxaverat L. žito se ni kaj dosti pocenilo, cena žita se ni veliko znižala; (v slabem pomenu) popustiti (popuščati) v čem, kaj mlačno (malomarno) opraviti (opravljati): ubi laxatam pugnam vidit L. da je bojevanje popustilo, ubi laxatas sensit custodias L. da je pozornost straž popustila, ut viderunt laxatam custodiam Petr., laxare studium Suet.
c) pesn. α) odkri(va)ti, razode(va)ti: fata Stat. β) odpraviti (odpravljati): l. iugum Sil. otresti (odstraniti, sneti) jarem. —

II.

1. širiti, razširiti (razširjati), raztegniti (raztegovati), razprostreti (razprostirati) (naspr. coartare): forum Ci. ep., foramina retis O., maculas retis Plin., granaria Pers., alveum Tiberis Suet., mare modice se laxat Mel., amnis ripas spumanti gurgite laxat Sil., laxabat sedem venturis portitor umbris Sil., manipulos laxare iussit C. razmakniti, postaviti (razporediti) bolj narazen, laxatae (naspr. artae) custodiae L. osamljene = daleč vsaksebi stoječe straže, laxati cunei Sil. razmaknjeni.

2. occ.
a) (s)tanjšati: ferrum laxatur (po drugih lassatur) in usus innumeros Stat.
b) (s)tanjšati, (z)redčiti, razredčiti (razredčevati): nigrantes laxabant astra tenebras Stat. so razsvetljevale, laxata lucida nocte claustra nitent Sil. v razsvetljeni noči, aër laxatus (naspr. densatus) Q. redek zrak.

3. metaf. podaljš(ev)ati, raztegniti (raztezati, raztegovati): tempus Sen. tr. odlašati, necessitatem dicendi longiore dierum spatio Q. raztegniti na obdobje več dni. — Od tod pt. pf. laxātus 3 zrahljan, od tod rahel, ohlapen, zmehčan, omehčan, rahlo zvezan: catenae Lucan., Sil., membrana laxatior Plin.; metaf.
a) in orationibus, quia laxatior est materia, minus … rerum annotatur iteratio Sen. rh.
b) oslabljen: miles solis cursu flammeo diu laxatus Amm.

lectīca -ae, f (lectus -ī)

1. nosilna postelja, nosilnica (oder ali stojalo z blazino (žimnico) in vzglavnikom); v nosilnicah so se dajali Rimljani leže nositi posebnim (domačim ali najetim) sužnjem (lectīcāriī), in sicer na potovanju vselej, po mestu pa sprva le ženske in bolniki; šele pozneje, za časa cesarjev, so prišle v rabo nosilnice, pogosto zastrte z zavesami, ki so nošene osebe varovale pred prahom, sončno pripeko in radovednimi pogledi: Cat., Petr., Sen. ph., Mart., T., Suet., cubare in lectica Ci., lecticā octophoro ferebatur Ci., in forum ad consules lectica deferri L., ex lectica prominere L. fr., lecticā gestare agnam H., lecticā militari ferri Cu., lecticā perferri in aciem Lact. (o bolnem vojskovodji).

2. metaf. del drevesa, kjer se veje vzpenjajo kvišku na vse strani, nekakšno sedlo: molles arborum lecticae Plin.

lēctiō -ōnis, f (legere)

I.

1. branje = nabiranje, zbiranje: lapidum Col., cum illam per floream messem lectionis (namreč cvet(l)ic) cupiditas avocaret Arn.

2. izbira(nje), izbor, odbira(nje): quorum (iudicum) lectione duplex imprimeretur rei publicae dedecus Ci., senatorum affluentem numerum ad modum pristinum redegit duabus lectionibus Suet. —

II.

1. branje kakega spisa, čitanje, prebiranje, poseb. za zabavo ali kot del pouka: Q., ad quas (sc. rationes) ego nihil adhibui praeter lectionem Ci. ep., delectabatur … lectione librorum Ci., lectionem sine ulla delectatione neglego Ci., l. carminum Sen. ph., eiusdem libri Aug., multa lectio in subitis, multa scriptio elucet Plin. iun. načitanost, homo multa lectione exercitus Gell. ali vir plurimae lectionis Macr. (zelo) načitan, subagreste ingenium nullis vetustatis lectionibus expolitum Amm. ki ga ni izobrazilo nobeno branje starih piscev, lectioni operum tuorum operam dare Hier., lectio docet z ACI branje (starejših spisov): Macr.

2. branje, prebiranje, recitiranje: sine lectione cenare N. (med obedom se je namreč bralo), sit autem in primis lectio virilis et cum suavitate gravis Q.; occ. lectio senatūs branje, prebiranje senatorskega imenika po cenzorju; ta je v senatu najprej prebral ime prvaka senata (princeps senatūs), potem imena drugih, izpustil pa je imena nevrednežev, ki so bili tako molče pahnjeni iz senata: senatūs lectionem contentio inter censores de principe legendo tenuit L., quia ob infamem atque invidiosam senatūs lectionem verecundiā victus collega (sc. Appii Claudii, censor C. Plautius) magistratu se abdicaverat L.

3. meton.
a) berivo, berilo, čtivo, branje: l. fortior Sen. ph., genera ipsa lectionum Q., datā lectione, quae non sit intellectu difficilis Cael.
b) brano, kar se bere = izraz, beseda, besede (pl.), besedilo, odlomek, (razno) branje, način branja, odstavek ali mesto (v kakem spisu, v kaki knjigi), dokazno mesto, dokazilo: pervulgati iuris lectio vana Amm., lectiones reconditae Amm., nothae atque adulterae lectiones Arn., cum mulier diversis iuris lectionibus niteretur probare Cod. I. z raznimi mesti zakonov, falsa lectio Serv. napačno branje, varietas lectionum Cod. Th. branja, v načinu branja, obelus opponitur, ubi lectio aliqua falsitate notata est Isid. izraz, način branja; od tod pl. lectiones kot naslov knjigam = zborniki, razlage, komentarji: antiquae lectiones Gell. zbirka, razlaga starih izrazov.

lecti-sternium -iī, n (lectus in sternere) pravzaprav pregrinjanje obmiznih blazinjakov, pripravljanje obmiznih ležišč; od tod v obr. jeziku pogostitev bogov, božanska gostija, pri kateri so na blazinjake (lecti) polagali podobe bogov in prednje postavljali jedi: L. To se je v nekaterih svetiščih dogajalo vsak dan (lectisternia diurna L.) ali pa le ob poseb. pomembnih političnih dogodkih. Prve gostije so prirejali triumviri epulones, slednje pa posebne družbe. Lectisternia, ki so jih prirejali na čast boginjam, so imenovali sellisternia: T.; kipov boginj namreč niso postavljali na blazinjake, ampak na stole. Z vsako božansko gostijo je bilo povezano tudi javno prehranjevanje ljudstva.

lectulus -ī, m (demin. lectus) ležišče, in sicer

1. postelja za spanje: caelebs Ci. samska, qui sese … me in meo lectulo interfecturos pollicerentur Ci., philosophi in suis lectulis plerumque moriuntur Ci., in lectulo precario mori Sen. rh., l. obscaenus Sen. rh. vlačugina postelja, lecti flexiles Amm. zložljive postelje; occ. poročna ali zakonska postelja: quas utrimque pugnas felix lectulus et lucerna vidit … ! Mart.; popolno: l. matrimonialis Ps.-Q. ali l. genialis Arn.

2. obmizno ležišče, obmizni blazinjak: statuite hic lectulos Pl., lectulos iube sterni nobis Ter. = daj pogrniti (mizo)!, stravit pelliculis haedinis lecticulos Punicanos Ci.

3. počivalnica za učenje in pisanje, učni blazinjak (Rimljani so pisali in se učili večinoma leže): l. in exhedra positus Ci., uno in lectulo erudituli ambo Cat. (prim. lecticulus), nec, consuete, meum, lectule, corpus habes O., visus est sibi … iacere in lectulo suo compositus in habitum studentis Plin. iun.

4. slovesno ozaljšan mrtvaški oder: tres modo lectulos in suprema retineri iubet T.

lectus² -ī, m (indoev. kor. *legh- ležati; prim. gr. λέχος postelja, λέκτρον ležišče, posteljica, maternica, tabor, ἄλοχος posteljna družica = soproga, λέκτο, ἔλεκτο legel je, λόχος ležišče, zaseda, porod, λεχώ „posteljnica“ = porodnica, lat. lēx, lectīca, sl. leči, ležati, (po)ložiti = hr. lèći (lȅžēm, lȅgnēm), sl. lega, got. ligan = stvnem. liggen = nem. liegen, got. lagjan, stvnem. lāga = nem. Lage) ležišče, in sicer

1. postelja (za spanje): lecti loris subtenti Ca., l. cubicularis Ci. postelja za spanje, lecto teneri Ci. ali in lecto esse Ci. leže bolehati, v postelji prebolevati, descendere lecto Tib., surgere lecto Pl., l. argenteus Cu.; occ. poročna ali zakonska postelja, večinoma s pristavkom genialis Ci., H., iugalis V. ali adversus Pr. (ker je stala v atriju nasproti vrat); meton. l. caelebs O. samska postelja, postelja samca, samsko življenje, foedera lecti O. zakonska zveza, l. vacuus Pr. brez druga ali družice, brez ljubezni.

2. obmizno ležišče, obmizni blazinjak: sternite lectos Pl. = pogrnite (mizo)!, lectus est stratus Pl., non quaero unde habueris L tricliniorum lectos Ci., recumbere lectos H., in imo lecto residere Suet., l. ligneus Sen. ph., tricliniaris Plin., Lamp., convivalis T.

3. počivalnica za branje, pisanje in učenje (kar so Rimljani počeli večinoma leže), učni blazinjak: quaedam lectum et otium et secretum desiderant Sen. ph.

4. slovesno ozaljšan mrtvaški oder: flebis et arsuro positum me … lecto Tib., l. funebris Val. Max., lecto funebri aptatus Petr., in lecto componi Sen. ph., corpus denique ipsum impositum lecto erat Q., lectum in forum detulerunt Suet. — Soobl.
a) lectus -ūs, m: Pl., Corn. ap. Prisc., Sen. ph.
b) lectum -ī, n: Ulp. (Dig.)

Lēda -ae, f in Lēdē -ēs, f (Λήδα) Léda, Testijeva hči (Thestius, Θέστιος), soproga spartanskega kralja Tindareja (Tyndareus, Τυνδάρεος); po starejši bajki je rodila Zevsu Polidevka in Heleno, hkrati pa svojemu soprogu Kastorja in Klitajm(n)estro, po mlajši pa Zevsu, ki se ji je približal v labodji podobi, dvoje jajc: iz enega sta izšla Dioskura Kastor in Polidevk (Poluks), iz drugega pa Helena: O., H. Po njeni smrti so jo častili kot boginjo Nemezis (Nemesis): Lact. — Od tod adj. Lēdaeus 3 (Ληδαῖος) Lédin, Lédinega rodu, od Léde izhajajoč: Helena V., Hermione (Hermiona, Ledina vnukinja) V., dii (= Kastor in Poluks) O., sidera Lucan. ali astrum Mart. ozvezdje Dvojčka (= Kastor in Poluks), olores, ovum Mart., Amyclae Sil. po Ledi sloveče; pesn. = spart(an)ski, (špart(an)ski): gurges Stat., Phalanthum (= Tarentum) Mart. (ker je mesto ustanovil špartanec Falant (Phalanthus, Φάλανϑος)).

lēgātiō -ōnis, f

I. (lēgāre)

1. poslanstvo, poslaništvo, dostojanstvo (služba) poslanca: in legationem (in legatione Iust.) proficisci Ci., cum potestate aut legatione in provinciam proficisci Ci., quam (sc. legationem) ante censuram obiit Ci., alia legatio dicta (obljubljeno) erat, alia data est Ci., legationes vero omnes … per Dionem administrabantur N., is sibi legationem ad civitates suscepit C., legationis officium conficere, munus legationis recusare C., in legatione esse, legatio male gesta Q., per dona et legationes petivisse foedus T.; poseb. legatio libera, tudi samo legatio svobodno ali prostovoljno poslanstvo, kakršno so od senata prevzemali senatorji, ki so hoteli na državne stroške potovati po eni ali več provincah po svojih opravkih ali le za zabavo: negotiorum suorum causā legatus est in Africam legatione libera Ci. ep., legationes sumere liberas, exigendi causā Ci., in Achaiam sumptu publico et legationis nomine mercator signorum missus est Ci., qui libera legatione abest, non videtur rei publicae causā abesse Dig.; če je kdo hotel na takšnem potovanju zadostiti kaki (za)obljubi, se je poslanstvo imenovalo legatio votīva zaobljubljeno svobodno poslanstvo: Ci. ep.

2. sporočilo (naročilo) poslanstva, nalog, naloga, ki jo dobi poslanec ali odgovor, sporočilo, poročilo, navedba, ki naj jo prinese: legationem renuntiare Ci., L. ali referre L. = (ob)javiti, naznaniti (naznanjati), razode(va)ti svojo nalogo ali pa = sporočiti ((s)poročati) o svojem poslanstvu, Veneream perferre legationem Ap. od Venere dobljeni nalog.

3. meton. (od)poslanstvo, poslansko osebje, poslanci: legatio Romam venit Ci., legationis Divico princeps fuit C., communem legationem ad P. Crassum mittunt C., legationi respondere C., quas legationes Caesar … ad se reverti iussit C., et ab Eumene et ab Attalo … communis legatio de victoria gratulatum venit L., legationes sociorum a M. Atilio praetore in senatum introductae L. —

II. (lēgātus -ī, b)) α) služba (delovno mesto) legata (podpoveljnika) pri višjem poveljniku ali tudi pri namestniku v kaki provinci, podpoveljništvo: legationem obire Ci. opravljati, qua in legatione duxit exercitum Ci., praeoccupatum sese legatione ab imperiis pecunias accepissent S., familiaritas legationis Hirt. prijateljstvo, ki ga je kdo sklenil kot legat.

legiō -ōnis, f (legere: quod legentur milites in delectu Varr.), pravzaprav „nabiranje“, „bera“, „izbor“, od tod occ.

1. légija, v Romulovem času vsa vojna moč: 3000 pešakov in 300 konjenikov, za časa Servija na 10 kohort razdeljena enota rim. vojske: 4200 pešakov s stalnim številom 300 konjenikov. Število pešakov se je pozneje po potrebi pomnožilo (npr. po bitki pri Kanah je imel Scipion v vsaki legiji 6200 pešcev), število konjenikov pa se je le redkokdaj povečalo. Legije z enakim številom vojakov (toda s podvojenim številom konjenikov) so dajali zavezniki (socii): Ci., C., L. idr. Legije so (kakor nekoč polke) imenovali: z vrstilnimi števniki (l. decima, nona itd.), po svojih ustanoviteljih (l. Claudiana T.) ali imetnikih (l. Galbiana T.), po kakem božanstvu (l. Martia Ci.) ali po znanih bojiščih (l. Caudina, Cannensis); nekatere so imele vzdevke, npr. Victrix, Fulminatrix idr.

2. metaf. (pesn. in poklas.) bojna enota, vojaška enota, légija (o četah, vojaških enotah raznih drugih narodov): ob Romam noctu legiones ducere coepit (sc. Hannibal) Enn., Teleboae ex oppido legiones educunt suas Pl.; o latinskih, brutijskih, samnijskih, lukan(ij)skih, galskih, punskih četah: L.; naposled vojska, vojaška enota, vojaško krdelo, oborožene sile, vojaštvo sploh: cotidie ipse ad me ab legione epistulas mittebat Pl., cetera dum legio campis instructa moratur V., horruit Argoae legio ratis Val. Fl.

3. pren. pripomoček, pomagalo: nunc sibi uterque contra legiones parat Pl.

lēgō -āre -āvī -ātum (lex)

I. naročiti (naročati), naložiti (nalagati) komu kaj: quin potius, quod legatum est tibi negotium, id curas? Pl. —

II. occ.

1. kot držpr. t.t.
a) odposlati (odpošiljati) koga kam kot poslanca (s kakšno nalogo): hominem suae civitatis in primis honestum ac nobilem … legarunt ad Apronium Ci., tres adulescentes in Africam legantur, qui ambos reges adeant S., quos Athenienses Romam ad senatum legaverant Gell.; metaf. komu kaj po poslancih sporočiti (predati): quae verba legaverint Rhodii ad hostium ducem Gell.
b) koga postaviti za legata (podpoveljnika), izvoliti (vzeti) koga za legata (podpoveljnika), imenovati koga za legata (podpoveljnika): Ligarium senatus idem legaverat Ci., ne legaretur A. Gabinius Cn. Pompeio expetenti Ci., Dollabela me sibi legavit Ci. ep., Calpurnius … legat sibi homines nobilīs factiosos S.

2. kot jur. t.t. komu kaj v oporoki volíti ali sporočiti (sporočati), zapustiti (zapuščati) komu kaj v dediščino: legavit uxori mundum omne penumque Luc. ap. Gell., Fabiae pecunia legata est a viro Ci., signa, tabulae, quas populo Caesar unā cum hortis legavit Ci., is, cui omne argentum legatum est Q.; legare alicui aliquid ab aliquo voliti komu kaj tako, da mora to volilo izplačati glavni dedič: ei (sc. uxori) testamento legat grandem pecuniam a filio Ci. veliko vsoto denarja, ki naj jo izplača sin. — Od tod subst.

1. lēgātus -ī, m
a) poslanec: legati ex auctoritate senatus legabantur Ci., legatos deprecatoresque mittere Ci., cum Athenienses ad senatum legatos de suis maximis rebus mitterent Ci., legatos mittere de pace C., L. idr., legatos mittere ad indicendum bellum L., missi magnis de rebus uterque legati H., hinc ubi legati rediere, negata ferentes arma Aetola sibi O.
b) α) legat, podpoveljnik (gr. ὑποστράτηγος) = najvišji pomočnik vojskovodje: summo imperatori legatus, L. Lucullo, fuit (sc. Murena) Ci., in altera parte fluminis A. Titurium Sabinum legatum cum sex cohortibus reliquit C.; ob odsotnosti višjega poveljnika (vojskovodje) je prevzel poveljništvo najstarejši legat kot legatus pro praetore = namestnik vojskovodje: C. Legati so bili možje senatorskega stanu, ki jih je senat izbiral in pošiljal na bojišče (od tod njihov naziv); v času cesarjev je imela vsaka legija svojega legata (legati legionum): legatus legionis in Germaniam missus est Suet., legato legionis … ignominiā notato Suet. V mirnih provincah so bili legati za časa republike le upravni, namestniku podrejeni uradniki brez vojaškega poveljstva: N. idr. legatum sibi legare Ci. β) v cesarski dobi od cesarja v provinco poslani cesarski namestnik. „Legati Caesaris“ so imeli prokonzulsko, ob njih delujoči „legati legionum“ pa propretorsko oblast: at Caesar cognita morte legati, ne provincia sine rectore esset, A. Didium suffecit T., ergo egressi, ego (sc. Agricola) veterum legatorum vos priorum exercituum terminos T., Auli Plauti legati consularis … ductu Suet., legatum … Syriae consularem suppetias ferentem … fugaverant Suet.

2. lēgātum -ī, n zapis v oporoki, volilo: Plin. iun., Suet., Ulp. (Dig.), solutio legatorum Ci., Hortensii legata cognovi Ci. ep., legatum habere in testamento alicuius Petr., legatum peto ex testamento Q.

Opomba: Star. cj. pf. lēgāssit = legaverit: Tab. XII. ap. Ci. et ap. Ictos.

lēmniscus -ī, m (gr. λημνίσκος)

1. okrog venca se vijoči in z njega viseči barvast trak, sprva volnen ali iz lipovega lubja, pozneje (v obdobju Krasa in pozneje) iz dragocenih tkanin, pogosto celo iz zlata ali srebra. Take trakove (= puniceae taeniae V., prim. philyra) so skupaj z venci ali same podarjali gostom pri pojedinah kot znamenje posebnega odlikovanja, pesnikom (ob palmovi vejici) kot najčastnejši dar, v Rim vračajočim se zmagovalcem pa so jih metali: Pl., Plin., Suet., Aus., P. F., coronas lemniscosque iacientes L.

2. pukanica, napuljena preja, starejše opuljki, bacelj preje: P. Veg.