Franja

gȳrus -ī, m (gr. γῦρος), večinoma pesn. in poklas. beseda, klas. le metaf.,

1. krožno gibanje, kroženje, krog, kolobar, lok, zavinek, ovinek: TIB., COL., LUCAN., STAT., volat (telum) ingenti gyro V., anguis ... septem ingens gyros, septena volumina traxit V. se je zvila v sedem kolobarjev, v sedem krivin, eludit (Camilla) gyro interior V., gyros per aëra ducere O. krožiti (o pticah), flectitur in gyrum (milvus) O., redit (valpes) in gyrum O. se vrne v krogu, gyros agitare SEN. FR. (o ribi), apes gyros volatu edunt PLIN., grues gyros quosdam in decoro cursu peragunt PLIN., in gyrum euripo addito SUET. krog in krog, linea in gyrum reflexa M. krožnica, maeandros facere et gyros AMM.; pren.: in illis dialecticae gyris atque maeandris consenescas GELL.

2. occ.
a) krožni obrat, okret (pri jahanju): equi gyros dant V. se obračajo (sučejo) v krogu, gyros carpere V. ali in gyros ire O. v krogu teči, variare gyros T. raznovrstne kroge delati, raznovrstne krožne obrate izvajati.
b) meton. torišče za konje, tekališče, jahališče: gyrum pulsat equis PR. = konje drevi na (po) torišču; pren. predpisana pot, prizorišče, področje, poprišče: ex ingenti quodam oratorem immensoque campo in exiguum gyrum compellere CI., homines effrenatos in gyrum rationis et doctrinae duci oportet CI., angustissimo gyro ingeniorum impetūs refringere PLIN. IUN.

3. pesn. metaf. krog = krožni tek časa, časovni tek: bruma nivalem interiore diem gyro trahit H. v notranjem (manjšem) krogu, tako da je dan krajši, simili gyro PH. v enakem časovnem teku, gyro breviore bigas lunae flecti SEN. TR., augustissimum habet dies gyrum SEN. PH. – Vulg. soobl. goerus -ī, m: NON., PROB. (?).

H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).

habēna -ae, f (habēre) pravzaprav držalo, s katerim se kaj drži ali popušča, od tod

I.

1. jermen, in to bičev jermen: ille (turbo) actus habenā V., scuticae tremefractus habenis O.; sinekdoha bič, korobač: metuens pendentis habenae H. boječ se (na steni sužnjem v strah) visečega biča (korobača); jermen pri frači in sinekdoha frača sama: saxiferae imber habenae Val. Fl., ducta circum caput habenā Sil.; jermen pri metalnem kopju: iaculum amentare habena Lucan.; čeladin (šlemov) jermen: molles galeae habenae Val. Fl.; čeveljski jermen, (usnjena) vezalka: Gell. (13, 21, 5); pren. proga kože, ki se izreže: tenuis habena excīdenda est Cels.

2. occ. povodec, vajeti, uzda; večinoma v pl.: habenas dare Varr. fr., V. ali admittere, immitere Val. Fl. ali effundere (gl. ef-fundō) V., Sil., Front. ali excutere O. vajeti (uzdo) popustiti ali spustiti, effusis habenis Cu., effusissimis habenis L., habenas adducere, V., Val. Fl. ali comprimere Cl. vajeti (uzdo) nategniti, neque audit currus habenas V., (equus) repugnat habenis O., moderari habenas O., virides habenae Val. Fl. z bršljanom ovite vajeti (tigrov); pren.: habenas amicitiae vel adducere vel remittere Ci., orator tenet habenas animorum Ci. zadržuje duhove, irarum habenas effundere V. jezo razbrzdati, duška ji dati, furit inmissis Volcanus habenis V. divja nebrzdan, (ventorum) premere et dare … habenas V., se palmes agit laxis immissus habenis V. se razbohoti (zdivja) nebrzdana, supprime habenas, Musa O., aërii cursus suppressit habenas O. je ustavil … tek; habena = jadro: immittit habenas classi V. plove z razpetimi jadri, fluminibus immittere totas habenas O., nec moderator (navis) habenis utitur O.

3. metaf. vlada(nje), vladarstvo, vodstvo: rerum V., Sil. države, populi O., Martis, belli Sil., Latia (= Latii) habena Sil., tenendae rei publicae habenas … laxavit Eutr.

habitō -āre -āvī -ātum (frequ. glag. habēre)

I. trans.

1. navadno imeti: epicrocum, comas Varr. ap. Non.

2. kje (pre)bivati, stanovati, živeti: humilīs casas, silvas, centum urbes V., terras O., Cebennas (Gebennas) Lucan., Gelonon, urbem ligneam Mel., oppidum Vell., scopulos Val. Fl.; v pass. = za (pre)bivališče biti (rabiti, služiti), poseljen biti, (pre)biva (stanuje, živi) se kje (v sl. bolje act.): colitur ea pars (urbis) et habitatur frequentissime Ci. in ima največ prebivalcev, raris habita mapalia tectis V., vix pars dimidia (urbis) habitabatur L., agellus habitatus quinque focis H. posestevce s 5 ognjišči (= hišami, gospodarstvi), Scythiae confinis est regio habitaturque pluribus ac frequentibus vicis Cu., vestigia habitati quondam soli Plin., campi olim uberes magnisque urbibus habitati T. pokrite; z gr. dat.: habitantur moenia Grais V. Grki prebivajo v … , nobis habitabitur orbis ultimus O., tellus Bistoniis habitata viris O., undae cesserunt piscibus habitandae O. ribam za bivališče. —

II. intr.

1. stanovati, (pre)bivati, domovati: bene (udobno) N., alibi, peregre, pagatim L.; Argos habitatum concessit N., h. sine marmorario ac fabro Sen. ph., habito triginta milibus (aeris) Ci. najemnine (stanarine) plačujem —, stanovanje me stane 30.000 asov, nunc si quis tanti (tako drago) habitat Vell. Kje? z loc.: locis pestilentibus Varr., ruri Ci., Athenis N., Capuae, Romae, duabus urbibus L.; pesn.: maternā alvo O. v materinem telesu; s praep.: in Sicilia, in ea parte urbis, in aediculis Ci., in via Ci. na (ob) veliki cesti, gratis in alieno, ad M. Lapidum Ci., in casis et tuguriis, circum Aternum Varr., ad litora V., in montibus vicatim L., sub rupe O., sub his tectis Sen. ph., secundum montem Plin. idr., insula Q., iuxta forum, intra Palatium, sub tegulis Suet.; pomni: filia cum patre habitat Ci. pri očetu; pass. brezos.: habitari, ait Xenocrates, in luna Ci. da so prebivalci na mesecu, vides habitari in terra Ci., frequenter ibi habitabatur L. tam je prebivalo mnogo ljudi, quibus (vicis) frequenter habitabatur L. ki so bile gosto poseljene, per octoginta stadia habitabatur Cu.; pren.: metus habitat in vita beata Ci., animus cum curis habitans Ci. ki je vedno v skrbeh, ingenium Galbae male habitat Macr. je v slabem ogrinjalu. Subst. pt. pr. habitantēs -ium (pesn. -um), m prebivalci, stanovalci: habitantes Lilybaei L., pinus … legit … Pithecusas, habitantum nomine dictas O., oppidum valetudine habitantium infame Mel., ad occasum habitantes Plin.

2. metaf.
a) kje bivati = muditi se, tičati: qui in foro habitant Ci. ki „tako rekoč“ stanujejo na trgu (ker pogosto nastopajo kot govorniki), habitavi in oculis Ci. vedno sem bil (ljudstvu) pred očmi, quorum in vultu habitant oculi mei Ci., peregrinatus est eius animus in nequitia, non habitavit Val. Max., h. in culina Petr., vedno v kuhinji tičati, tecum habita Pers. = preskušaj samega sebe.
b) pri stvari ostajati, baviti (ukvarjati) se skoraj le z njo, dolgo muditi se pri čem, s čim, dolgo držati se česa: h. in eo genere rerum Ci., in hac una ratione tractanda Ci., ibi commorer, ibi habitem, ibi haeream Ci. tukaj naj se mudim, na to naj se opiram, tega naj se držim, quonam modo ille in bonis haerebit et habitabit suis? Ci. kako se bo na svoji zemlji obdržal in jo v prid obračal?

habitus² -ūs, m (habēre)

I.

1. držanje, stanje: durante adhuc habitu, in quo mors quemque deprehenderat Cu., h. sedentis Suet., h. corporis quiescenti quam defuncto similior Plin. iun. (o truplu Plinija starejšega).

2. sinekdoha zunanjost, podoba, postava: h. oris Ci., L. obličje, Himera in muliebrem figuram habitumque formata Ci., virginis os habitumque gerens V., h. corporis Cu., T.; occ. čedna postava, ličnost: lupi Ambr.

3. occ. zunanjost, noša, pogosto v zvezi: habitus atque vestitus, habitus vestitusque, habitus cultusque, cultus habitusque Ci., L. idr., h. virginalis Ci., pastorum L., regum Persarum Iust., citharoedicus vel tragicus Eutr., fabrilis Arn. kovaška, kovača, nuptialis Aug.; meton. obleka, oblačilo, oprava: proiecerat heros virgineos habitūs O., ubi Dardanios habitūs vidit V., luxurians h. Sen. rh. razkošna obleka, potratnost v obleki, permutato cum uxore habitu Q., sparsi per domos occulto habitu T.; preg.: suo habitu vitam degere Ph. v svoji koži (ne v izposojenem lepotičju) živeti. —

II. metaf.

1. kakovost, stanje, položaj, razmere: locorum V., Sen. rh., domicilii Col., Italiae Ci., h. novae fortunae et … novi ingenii L., pecuniarum L. stanje premoženja, maris, labentem civitatis statum in pristinum habitum revocare Val. Max., naturae h. Cu. naravna (prirojena) sposobnost, naturae ipsius habitus prope divinus Ci. prirojena, skorajda božanska nadarjenost.

2.
a) telesno ali duševno stanje, zdravje, razpoloženje, razpoložênost: corporis Ci., cum floreret optimo habitu Ci. pri najboljšem zdravju, animi h. Ci., h. animorum T.
b) razpoloženje = javno mnenje: civitatis Vell., provinciarum T. v provincah.

3. vedenje: civilis h. Cu. olikano vedenje.

4. kot fil. t. t.: pridobljena posebnost, — sposobnost, — zmožnost, — osebna lastnost, — značilnost: Ci.

haeresis -is in -eos, acc. -im, abl. -ī, gen. pl. -eōn (-um le Aug.), f (gr. αἵρεσις) izbira, izbor; od tod

1. učenje, nauk, filozofska šola: Varr. fr., Ci. ep., Lab. fr., Vitr.; šalj.: Vestoriana Ci. ep.; pri cerkvenih piscih = nauk, ki se loči od nauka katoliške cerkve, kriva vera, krivoverstvo, verska ločina: Tert., Lact., Hier., Aug., Sid.; pooseb. Hēresis: Prud.

2. poklic, opravilo, posel: navalis Cod. Th.

Halēsus (Halaesus, Alēsus) -ī, m Haléz (Aléz),

1. potoček pri sicilskem mestu Halezi, ki je mirno curljal, ob igranju na piščal pa naraščal: Col. poet.

2. kot moško ime
a) Agamemnonov potomec, ki je sezidal Falerije (Falerii): O., Agamemnonius Halaesus V.
b) neki Lapit: Emathii spoliis armatus Halesi O.

Halicyae -ārum, f (gr. Ἁλικύαι) Halícije, sicil(ij)sko mestece pri Lilibeju (zdaj Salemi): Prisc. (?). Od tod adj. Halicyēnsis -e halicijski, iz Halicij: Ci.; subst. Halicyēnsēs -ium, m Halicijani: Ci.

haltēr -ēris, m (gr. ἁλτήρ) svinčena utež, ki so jo telovadci pri skakanju držali v rokah, da so se lahko z večjo silo odgnali: Mart.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

haud in haut, predklas., a le pred soglasniki tudi hau ne, ne ravno, pač ne, nikakor ne, kratko in malo ne (zanika subjektivno, torej šibkeje, posamezne pojme, nikdar celih stavkov, non zanika objektivno). Stoji (redko v klas. prozi, pogosto pri pesnikih in poklas.)

1. pri adj. in adv. (litota): haud bonus (= malus), h. malus (= bonus) Pl., h. aequus Pl., H., h. mirabile est Ter., h. mediocris (= egregius) Ci., h. obscurum odium Ci., h. aëri simile est Ci., h. ignobilis H., L., h. alienus, h. absurdus, h. dissimilis, h. dubius, h. surdus, h. pauci L., h. plura O., h. fallax Val. Max., hau multo secus L. Andr. fr. ne dosti drugače, h. diu Ter., h. dudum Pl., h. vidi magis Pl. = niti na misel mi ne hodi (pride), niti ne mislim na to, h. facile (= difficillime) Ci., S., L., Cu., Col., Iuv., h. mediocriter Ci., h. paulo, h. satis Ci., T., h. sane Ci., S., L., Cu., T., Suet., h. longe C., S., L., h. ita longe N., h. dubie S., L., Cu., Suet. čisto nedvomno, h. impigre S. fr., L., h. impune V., L., O., h. aeque, h. ambigue, h. aegre, h. gravate, h. gravatim L., h. aliter V., Val. Fl. ali h. secus Pl., V., L. nič drugače, prav tako, h. male H., h. perinde, h. unquam T.

2. pri pron.: h. alius Pl., L., h. quidquam Ter. težko da kaj, h. quisquam Kom., L. težko da kdo, gotovo nihče, h. meum est Acc. fr., h. ullus, h. tantus L., hic se ipse fallit, h. ego Ph.

3. pri subst. brez praep. ali s praep.: h. iniuriā, h. ab re duxi, cum h. e re publ. esset, h. per ambages L., h. sine causa L. pač ne brez vzroka.

4. pri glag. (v klas. prozi večinoma le pri scio, redko pri dubito, ignoro, assentior idr.): h. scio (pri komp. tudi kot ena beseda hauscio) an … ne vem … , če ne … = skoraj bi mislil, da … , ali kratko (= fortasse) morda, h. scio, an mihi profuerit Ci., h. scio, an fieri possit Ci., h. scio mirandumne (nam. an) sit C., h. otium est Pl., h. faciam Ter., h. dubitans cessit patriā Ci., h. auditus est Ci. ep., h. assentior Ci., h. optimi cuiusque animus maxime ad inmortalitatem … niteretur Ci., h. erit, ut merito inmortalis possit haberi Lucr., h. ambigo L., quod h. fuerat, h. timeam, h. equidem credo, progenies h. infitianda parenti O., h. spernendis viribus T., h. nocet error Prud.

5. v zvezi z drugimi nikalnicami: neque haud, h. non, h. nil Kom., haud … nec V.

6. v soodnosnosti: haud … sed Enn. fr., Kom., Ci., V., H., Cat., hau … verum Pl., quod ni … haud Ci., quod si … haud Ci., sed ut … ita haud Ci., haud quia … sed quia H., haud … tam L., T., haud tantum … quantum L.

hebdomas -adis, acc. -adem in -ada, f (gr. ἑβδομάς) sedmerica

1. sedmerica let, sedem let: Claudius hebdomadem duplicem trahit Aus.

2.
a) sedmerica dni, teden: Vulg.
b) sedmi (kritični, nevarni) dan pri boleznih idr.: in quartam hebdomada incidere Ci. ep. = na 28. dan bolezni, quarta ali septima h. Varr. ap. Gell. (štirikrat sedmi =) 28. dan ali (sedemkrat sedmi =) 49. dan človekovega razvoja v materinem telesu, hebdomades lunae Gell. vsakokratni sedmi mesečni dan (ki so mu starodavniki pripisovali posebno moč), mysterium hebdomadis vel ogdoadis Hier.

Hecuba -ae, f (polatinjena obl. za gr. Ἑκάβη, pri O. Hecabē -ēs, pri Mart. Hecubē -ēs) Hékuba,

1. soproga trojanskega kralja Priama, hči frigijskega kralja Dimanta (Dymas), mati 19 sinov. Po osvojitvi Troje je kot ujetnica pripadla Odiseju ter prišla z Grki na traški Hersonez; tam je Tračanu Polimestorju, ki je usmrtil njenega zadnjega sina Polidorja, iztrgala oči, zato je bila kamenjana ali (po drugem viru) spremenjena v psico: Pl., Ci., O., Sen. tr., Mel., Plin.

2. apel. = grda baba (babura): cum possis Hecuben, non potes Andromachen? Mart.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Helicōn -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ἑλικών) Helikón gorski masiv pri Tespijah v Bojotiji z Apolonovim svetiščem in logom, posvečenim Muzam: Varr., H., Plin., M., pandite nunc Helicona, deae (= Musae) V., virgineus Hel. O., Heliconis alumnae ali deae Helicona colentes (= Musae) O.; meton.: totum Helicona dedisset O. pevsko umetnost vseh 9 Muz. — Od tod

1. adj. Helicōnius 3 (Ἑλικώνιος) helikonski: Tempe O., collis Cat., mella Cl. Helicōnis -idis, f (Ἑλικωνίς) helikonska: silva Stat.; subst. pl. Helicōnidēs -um, f Helikonke = Muze: Varr., Pers.

2. subst. Helicōniadēs -um, f (Ἑλικωνιάδες) = Helicōnidēs: Lucr.

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

hēliotropium -iī, n (gr. ἡλιοτρόπιον)

1. bot.
a) heliotrop(ij), (po)sončnica (čisto lat. solstitialis herba): Varr., Plin., Isid.
b) heliotrop(ij), neka vrsta endivije: P. Veg.

2. dragulj heliotrop(ij), naš zeleno in rjavo progasti jaspis: Plin., pri Prisc. imenovan heliotropius lapis, pri M. heliotropios gemma.

Helvius 3 Hélvij(ev), ime rim. plebejskega rodú. Poseb.

1. M. Helvius Mark Helvij, l. 209 vojaški tribun pod Marcelom, padel v boju proti Hanibalu: L.

2. Cn. Helvius Gnej Helvij, vojaški tribun l. 203, padel v boju proti Insubrom: L.

3. C. Helvius, l. 199 Katonov tovariš v pretorstvu, l. 198 upravljal Galijo: L.

4. M. Helvius Blasio Mark Helvij Blázion, l. 198 plebejski edil, potem pretor v Onstranski Hispaniji, kjer je premagal Keltibere pri Iliturgisu (Iliturgis): L.

5. Helvius Mancia Helvij Mánkia, govornik, silno grd mož: Ci., Q.

6. C. Helvius Cinna, gl. Cinna.

7. Helvius Rufus Helvij Ruf, za časa cesarja Tiberija nagrajen z „državnim vencem“ (corona civica), ker je v boju s Takfarino rešil življenje sodržavljanu: T.

8. Helvia Helvija, mati filozofa Seneke: Sen. ph.