Franja

trā-iciō (soobl. prvotnega trāns-iciō) -ere -iēcī -iectum (trāns in iacère)

I.

1. čez (preko) vreči, metati, ustreliti (streljati), položiti (polagati), prenesti (prenašati), (po)čez dati (dajati), déti, dejáti (dévati): neque ullum telum traiciebatur C., vexillum trans vallum traiecit L., pontibus traiectis Hirt. (po)čez položiti moste (mostove) (od stolpa do stolpa); pesn.: funis traiectus V. okoli (jambora) ovita vrv, malis antennisque de nave in navem traiectis L. čez upogniti, upogniti, tako da molijo nad (čez) … , pondus (sc. corporis) equo alterno Pr., pedes super acervos Pr. ali per ardentes acervos membra O. preskočiti; pren.: arbitrium traiecit in omnes O. je prenesel, ex illius invidiā aliquid in te traicere Ci.

2. vtakniti (vtikati) skozi kaj, pretakniti (pretikati): perticas Varr., traiectus per aures surculus Plin.

3. preli(va)ti, presuti (presipati, presipavati): aliquid in alia vasa Varr.

4. metaf. spraviti (spravljati), prepeljati (prepeljevati, prepeljavati), voziti, prevesti (prevažati) kam (v, na, čez kaj): Athenas magnam partem fortunarum suarum traiecit N., pecora in saltūs Iust., legiones in Siciliam L., copias trans flumen C. ali trans fluvium L.; pass.: traiectus in Africam Ci. ali in Galliam T.; z acc. (redkeje abl.) predmeta, s katerim se vrši dejanje; ta acc. je odvisen le od praep., s katero je glag. zložen: Caesar equitum partem flumen transiecit C., exercitus Pado traiectus Cremonam L.; refl.: sese duabus navibus in Africam L., sese ex regiā ad aliquem C., sese Alpes Brutus in Ci. ep.; pren.: traicere verba Ci. prestaviti (prestavljati), premestiti (premeščati), dolore lateris traiecto in cor H. bolečina je udarila na srce. —

II.

1. prekoračiti (prekoračevati) kaj, prepeljati (prepeljevati, prepeljavati) se, voziti, prevesti (prevažati) se čez kaj, preko česa, prebroditi kaj, prebresti kaj, prebi(ja)ti se čez kaj, iti (priti) čez kaj, prek(o) česa, preiti (prehajati): ratibus Trebiam L., Rhodanus traiectus L.; obj. ni izražen: classis ex Africa traicit (sc. mare) L., traicere classe praedatum in Africam L., Aegaeo mari traiecit L., ex Hispania in Mauretaniam L., Cassandriam inde L., huc hibernis iam mensibus Suet., nando (sc. flumen) L., Suet. preplavati reko, plavati čez reko; pren.: ad nos traiecturum illud incendium esse L. ali traiecturum id malum in coloniam L. da udari (preide) na (v) …

2.
a) metaje preseči (presegati, presezati) kaj s čim: murum iaculo Ci. (metalno) kopje vreči (metati) čez zidovje.
b) prebosti (prebadati), predreti (predirati): pilum mittit atque murum traicit C., aliquem gladio Auct. b. Alx., aliquem venabulo L., ei femur tragulā traiecit C., lanceā infestā medium femur alicuius Hirt., cervum sparo tragulāve Varr. fr., tegimentum tormento C., sibi gladio pectus Auct. b. Afr., se cultro coquinari Varr.; pesn.: sagitta … tempora ferro traicit (po novejših izdajah transigit) V.; z gr. acc.: traiectus terga sagittā O.; occ. predreti (predirati) kaj, prodreti (prodirati) skozi kaj, prebi(ja)ti kaj, prebi(ja)ti se skozi kaj: magna pars equitum mediam traiecit aciem L.

trāns-fundō -ere -fūdī -fūsum (trans in fundere) preli(va)ti v drugo posodo, izli(va)ti, zli(va)ti, odli(va)ti, čez (z)liti: aquam in alia vasa Col., sanguis in venam transfunditur Cels., aliquem (pepel koga) in urnam Lucan.; klas. le metaf. izli(va)ti, preli(va)ti = prenesti (prenašati): eorum mores in Macedonas Cu., omnem amorem in aliquem Ci., in effigies mutas divinum spiritum transfusum (sc. esse) T. da je razlit, da se izliva, sunt alia (sc. studia) liberiora et transfusa latius Ci. obširnejša.

trāns-igō -ere -ēgī -āctum (trāns in agere)

I. skozi (po)gnati (poganjati), potisniti (potiskati), (po)riniti (porivati), zadreti (zadirati), prebosti (prebadati); le pesn. in poznolat.: Lucan., Aur. idr., gladio pectus Pl., se ipsum gladio T., per pectora ensem Sil., ferrum per ambos pedes Sen. tr., iuvenem cuspis transigit Sil., hominem (sc. amoris) toxico Caecil. —

II. trans.

1. dovršiti (dovrševati), konč(ev)ati, dokončati (dokončevati, dokončavati), dognati (doganjati), spraviti (spravljati) do konca, opraviti (opravljati): Ter. idr., fabulam Pl., non futura, sed transacta perpendimus Cu., transactis rebus, quae agendae erant L., transactis iam meis partibus Ci., post transacta convivia Sen. ph.; impers.: sin transactum est Ci. ep. če pa je končano.

2. kak posel opraviti, narediti, izvesti, izpeljati, izvršiti, speljati, dokončati, dovršiti: rem, negotium Ci., reliqua cum Bestiā transigit S.; occ. intr. dogovoriti (dogovarjati) se s kom glede česa, o čem, opraviti (opravljati) kaj s kom glede česa, poravna(va)ti se s kom, skleniti (sklepati) s kom poravnavo (pogodbo, dogovor), pogoditi se s kom, poravna(va)ti se s kom, dogovoriti (dogovarjati) se s kom, sporazume(va)ti se s kom o čem, glede česa: cum reo Ci., ut cum Chrysogono transigeret atque decideret Ci., rem cum aliquo Ci., L., inter se T.; subst. pt. pf. pass. trānsāctum -ī, n poravnava, pogodba, dogovor: Ulp. (Dig.) = transactum negotium: Pap. (Dig.).

3. metaf. intr. narediti čemu konec, prenehati kaj, (do)končati, opraviti, skončati, zaključiti, skleniti kaj, biti gotov s čim: Ap. idr., Cremonae interim transegimus T., transigite cum expeditionibus T.; impers.: bellorum egregii fines, quotiens ignoscendo transigatur T. se konča, pulchre fuerit cum materia tumultu et clamore transactum Q., cum spe votoque uxoris semel transigitur T. zakonska zaobljuba se naredi le enkrat, transactum de partibus ratus Fl. meneč, da je po njih; occ. trans. čas prebi(ja)ti, preživeti (preživljati): tempus per ostentationem T., tempus per otium T., tempus venationibus T., pueritiam per omnem artium cultum T., placidas sine suspirio noctes Sen. ph., diem sermonibus Plin. iun., mense transacto Suet., transacto tribuniciae potestatis tempore Suet.

Opomba: Star. obl. transaxim = transegerim Pac. fr.

tribūnus -ī, m (tribus) tribún

1. predstojnik tribus, tribúnski (tríbuški) predstojnik = predstojnik ene izmed treh prvotnih tribus; v tem pomenu se beseda uporablja le redko, ker so nam. naziva tribunus pozneje uporabljali naziv curator tribūs: tribuni Manlium de saxo deiecerunt L. Ti tribuni so zastopali pripadnike svoje tribus na vseh področjih, poseb. pri cenitvi (census), naboru, razdelitvi davka idr.

2. poveljnik konjenice (tribunus celerum) v času kraljev: praeco ad tribunum celerum populum advocavit L. Kot poveljnik rimskih, v tri stotnije razdeljenih konjenikov (vitezov), ki so tvorili jedro rimske vojske, je bil ta tribun v odnosu do kralja v enakem razmerju kot pozneje magister equitum v odnosu do diktatorja in je opravljal svojo službo do kraljeve smrti. S koncem kraljestva je bilo odpravljeno tudi to dostojanstvo.

3. erarni tribún, državni blagajnik: tribūnus aerārius Ca. ap. Gell., tribūnī aeris Plin. V starejših časih so tako imenovali nekatere predstojnike tribus, ki so pobirali davek in so zato tudi izplačevali (vojakom) mezdo. Ko pa so izplačevanje vojaške mezde prevzeli kvestorji, so erarni tribuni sicer še ostali, a njihova pooblastila in domena niso bili jasni; najbrž so bili le nekaki oskrbniki (intendanti) pod kvestorji. Od sprejetja Avrelijevega zakona l. 71 do Julijevega zakona l. 46 so bili kot tretja dekurija sodnikov zastopniki plebejcev v sodniškem zboru: pari studio convenisse video tribunos aerarios Ci.

4. vojaški tribún; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu „polkovnik“: tribūnus mīlitum: C., Ci. idr. ali mīlitārīs: Ci., Plin. Vsaka legija je imela šest vojaških tribunov, ki so se pri poveljevanju izmenjevali; če so bili izvoljeni od vojske ali konzula, so se imenovali tribūnī mīlitum rūfulī, tisti, ki jih je v Rimu izvolilo ljudstvo, pa comitiātī L. Če C. piše „tribuni cohortium“, misli s tem vojaške tribune, ki so poveljevali v posameznih legijskih kohortah; le za cesarsko obdobje se da dokazati naslov „tribunus cohortis“, poveljnik prve (najmočnejše) kohorte v legiji: Plin. iun., Vulg.; enak naziv je menda tudi tribunus minor Veg.

5. vojaški tribúni s kónzulsko oblastjo ali kónzulski tribúni: tribūnī mīlitārēs cōnsulārī potestāte, oblastnik, ki je nadomeščal konzula (od l. 445 do 367): L. V svojih zakonskih predlogih (rogationes) je Gaj Kanulej l. 445 zahteval conubium med patriciji in plebejci in možnost, da bo konzulat dostopen tudi plebejcem. Da bi se patriciji izognili tej zahtevi, so omejili konzulsko oblast in ustanovili cenzuro ter dali nam. konzulov iz obeh stanov izvoliti vojaške tribune s konzulsko oblastjo, in sicer enkrat tri, drugič štiri, pa tudi šest. Njihovo jurisdikcijo, volitve in opravljanje funkcije so urejela pravila, ki so veljala za konzule. Ko so leges Liciniae Sestiae plebejcem podelili pravico do pravega konzulata, je bila ta tribunska oblast odpravljena.

6. tribūnus plēbis (plēbī, plēbeī) ali samo tribūnus ljudski tribún, oblastnik za zaščito preprostega ljudstva: Ci., L. Leta 493 so leges sacratae plebejcem podelili pravico do te oblasti. Ljudski tribuni so morali biti plebejskega rodu; njihova starost ni bila posebej določena, a večinoma so se za to službo potegovali bivši plebejski edili. Ti tribuni so bili voljeni na volitvah v tribus (tributnih komicijah); svojo službo so nastopali 10. decembra. Njihovo število (prvotno število je bilo 2 ali 5: L.) je določil Publilijev zakon (lex Publilia) l. 479: 10. Bili so nedotakljivi in neoskrunljivi (sacrosancti) in so si sčasoma priborili pomembne pravice. Sprva so imeli samo ius auxilii; smeli so preprečevati krivične odredbe uradnikov in senata proti posameznim plebejcem, zlasti pri naborih, razpisovanju davkov in na sodišču, kjer je tribun s svojim vetom (intercessio) lahko razveljavil sodnikovo razsodbo. Sčasoma so to pravico (ius intercessionis) izrabljali tudi pri poseganju v domene drugih oblastništev, celo senata, in pri volitvah. V senatu so imeli sprva le pravico sedeti pri vratih in posegati po ius auxilii v korist svojih varovancev, pozneje pa so dobili sedež in pravico glasovanja v senatu in celo pravico sklicevanja senata. Bivše tribune so tudi sprejemali kot senatorje v senat. Od nekdaj pa so imeli tribuni pravico sklicevati in voditi ljudska zborovanja (skupščine) (contiones); predvsem so predsedovali tributnim komicijam (comitia tributa), katerih delokrog je postajal vedno širši. Kot predsedniki so imeli pravico prirejati ptičegledje (samo auspicia minora) in s tem povezano spectio de caelo. Imeli so tudi pravico neubogljivcem naložiti globo in celo ius prensionis do zasebnikov in uradnikov. Sula je močno omajal in omejil tribunsko oblast in z njo povezane pravice, toda Pompej je tribunom povrnil vse pravice v celotnem obsegu. Cezar in njegovi nasledniki so na tribunatu in njegovih pooblastilih utemeljili cesarsko oblast. Ljudski tribunat kot funkcija je obstajal tudi v času cesarjev, vendar ljudski tribuni niso v političnem življejnu igrali več nobene vloge.

tribus -ūs, dat. in abl. pl. tribubus, f (italsko *tribhu- iz *tri- tri in *bhū- (gl. fuī, fore); prim. tribuō in umbr. trífu)

1. tríbus (f) (tudi tríbus (m) in tríbua), oddelek rimskega ljudstva, okraj, okrožje, soseska, srenja, občina, župa. Sprva so bile v Rimu le tri pratribus pravih rimskih državljanov (Ramn(en)es, Tities in Luceres); od Servija Tulija naprej pa je štel ager Romanus štiri mestne (tribus urbanae) in 26, pozneje 31 podeželskih tribus (tribus rusticae). Mestne in podeželske tribus so bile sprva enakopravne, pozneje pa so dobile podeželske, v katerih so bili posestniki (torej stalni naseljenci), prednost pred mestnimi, ki so vključevale tudi začasne naseljence (npr. dninarje, rokodelce idr.): in tribus urbanas transferri ignominiae est Plin. Vsaka tribus je imela pet centurij starejših (centuriae seniorum) in pet mlajših (centuriae iuniorum). Vsak pravi državljan je moral biti vpisan v katero od tribus. Od tod: tribu movere (izobčiti) Ci., ex omnibus V et XXX tribubus movere L., libertinos tribubus amovere Aur. Ta razdelitev je bila osnova za census, vojaški davek (tributum), nabor in večinoma tudi za volitve (in tribu = in comitiis tributis Pl.), tako da so se kandidati za službe potegovali za glasove po tribus; od tod

2. glasovi tribus: ferre tribum Papiriam L. dobiti glasove Papirijeve tribus, unam Ci. dobiti glasove samo ene tribus, tribus iure vocatae L. ki so glasovale takoj za prvimi (praerogativae), pro tribu fieri aedilem L. od tribus (sc. praerogativae) biti izvoljen za edila; metaf. (šalj.): grammaticas ambire tribus H. potegovati se (prositi) za glasove v zadrugah slovničarjev. V času cesarjev so tribus izgubile občinski pomen, a so se vendar ohranile zaradi nabora in zato, ker so glede na njihovo ureditev obdarovali mestne reveže.

3. meton. pl. tribūs preprosto ljudstvo, nižje (ubogo, revno) ljudstvo, sodrga, drhal, svojat, proletariat, proletarstvo, plebs: in quo nasci tribus vetant Plin., equitem imitatae tribus Fl.

trīgārius 3 (trīga) k trovpregi sodeč, trovprego zadevajoč, trovprežen, starejše trojinski, trojaden; le subst.

1. trīgārius -iī, m voznik trovprege: Plin.

2. trīgārium -iī, n
a) církus, kjer se urijo trovprege in sploh konji v dirjanju, tekanju, dirkalna steza, dirkališče, dirjališče, tekališče, jahališče, jahalnica: Plin.
b) trojka = število tri: M.

tri-mēnstris (trimēstris) -e (trēs in mēnsis) trimesečen (tromesečen): indutiae N., Varr., spatium Plin., haedi consul Suet., aves Plin. ptice, ki ostajajo le tri mesece pri nas, satio Col. tri mesece po setvi zrela; tako tudi triticum Plin.; subst. trimēstria (trimēnstria) -ium, n setev, ki dozori v treh mesecih: Col., Plin.

trīstis -e (etim. nedokončno pojasnjena beseda; po eni teoriji sor. z got. þrīste drzen, predrzen, þraestan (*þraistan) (s)tiskati, po drugi iz indoev. *treis- stiskati, pritiskati (prim. lit. trieškiu stiskam, mečkam, po tretji sor. z gr. δρῑμύς prodoren, oster, grenak)

1. žalosten = nesrečo naznanjajoč, nesrečen, zlonosen, zlokoben, zèl (zlà, zlò), hud, nevaren, kvaren, škodljiv, kvarljiv: fata O., res, sors Ci., exta (naspr. laeta) T., morbus O., V., remedia L. škodljiva, responsum L., dicta V., bella H., tempora Ci., calendae H., litterae nuntiique Ci., somnia, Erinys, Tartara V., unda, Hyades, Orion H., Acheron Sil.; subst. trīste -is, n strah, nesreča: triste lupus stabulis V.; acc. n. sg. adv. (le pesn.): resonare triste et acutum H.; klas. adv. le v komp.: iuvenes tristius curantur Ci. zdravljenje mladeničev je nevarnejše.

2. occ.
a) neprijazen, resen, resnoben, strog, osoren, têžek (težák), čemeren, neprijeten, hladen (hladan), (o)zlovoljen, neprijazen (naspr. iocosus, hilaris): tristis et severus senex N., vita tristior Ci., tristis et inpexa antiquitas T., natura Ci., vultus tristior Ci., sorores (= Parcae) Tib., triste et severum dicendi genus Ci., sermone opus est modo tristi, modo iocoso H., tristius respondere Ci. ep.
b) divji, jezen, razdražen, srdit, jar, strašen, grozen, silen: veritas Ter., Eurystheus Ci. (poet.), ursa Stat., navita (= Charon), ira H., irae V., tristibus dictis atrocia facta coniungere T.

3. metaf.
a) oduren, zoprn, grênek (grenák), mrzek, nètéčen (naspr. dulcis): absinthia, sapor, anhelitus oris O., suci, amurca, lupinum V., arbor, glans Plin., tristis aspectu Plin., iaspis tristis (temen) atque non refulgens Plin., lana Mart. umazano črna (že sama na sebi).
b) žalosten, razžaloščen, žaloben, zaskrbljen, otožen, klavrn, pobit, potrt, tožen, starejše dresél(en) (naspr. hilaris, laetus): maesti tristesque H., tristis et conturbatus Ci., cum sederem domi tristis Ci., puella videsne tu illum tristem, demissum? Ci., numquam ego te tristiorem vidi esse Pl.; acc. n. sg. adv. (pesn.): triste salutantes Stat., tristius flere Pr.; pl. subst. m trīstēs (naspr. gaudentes) žalostni, žalosteči se: Plin. iun.; enalaga: exitus tristis (žalosten) atque acerbus L., Alexandri tristis eventus L., funera V., officium O. ali ministerium V. žalostna dolžnost pogreba, dona V. zadušni darovi.

tri-sulcus 3 (trēs in sulcus) le pesn. „tribrazden“, „trobrazden“; metaf. trizob (trozob), trizoben (trozoben), triosten (troosten), trojen: ignes, telum (o blisku) O., lingua (sc. serpentis) V.

trītus², le abl. -ū, m (terere) drgnjenje, trenje, kresanje: lapidum tritu elicitur ignis Ci.

triumphus (stlat. triumpus) -ī, m (morda izpos. iz gr. ϑρίαμβος trojni korak; od tod „slovesni sprevod“ ali „slavnostna pesem“ v čast Bakhu)

1. triúmf, zmagoslavni sprevod, zmagoslavje. Če si je kak vojskovodja priboril vojno zmago, s katero je razširil meje rimskega imperija, mu je senat priznal slavnosten vhod v Rim (alicui triumphum decernere Ci. ali deferre L.). Oblečen v zlatovezeno togo (toga picta) in tuniko, okrašeno z uvezenimi palmovimi vejami (tunica palmata), ovenčan z lovorjevim vencem in držeč v roki slonokoščeno palico ali žezlo se je peljal skozi zmagoslavna vrata (porta triumphalis) v mesto na vozu, ki so ga vlekli beli konji (albi equi). Pred vozom so korakali vklenjeni ujetniki (per triumphum ducere Ci.), prav tako so spredaj nosili plen, vojaki pa so peli slavospeve ali pa tudi zabavljice na račun triumfatorja in vpili „io triumphe“: L., Ci., Suet. Senat je triumfatorja spremljal na Kapitol, kjer je ta žrtvoval Jupitru bele bike (albi greges Romanos ad templa deûm duxere triumphos V.): Plin., Ap. idr., tu dum precedis, „io triumphe“ dicemus H., triumphum deportare ex provinciā N., Ci. priboriti si zmagoslavje nad … , triumphum postulare, impetrare L., triumphum frequentare ali celebrare (o vojakih) L., triumphum agere de Liguribus L., de classe Ci. ali ex Etruriā, ex Aequis L. ali (z gen. osebe) Baiorum L. triumfirati (slaviti zmagoslavje) nad kom (čim); toda: Pharsaliae pugnae Ci. zaradi bitke pri Farzalu, in urbem reversus tres triumphos egit, unum ex Illyrico, alterum ex Actiacā victoriā, tertium de Cleopatra L., triumphus fuit tantum de nomine Fl. pri triumfu je bilo proslavljeno (navedeno) le njeno ime.

2. metaf. triúmf = slavna zmaga, zmagoslavje, zmagovit boj, starejše zmagodobitje: ut repulsam tuam triumphum suum duxerint Ci., luxuriae Plin., ex inimicorum dolore Ci., de se ipso Iust., pro victorialibus epulares (pri popivanju) triumphi Amm.

trium-vir -virī, m (trēs in vir) triúmvir (tudi triumvír), član združbe treh mož, trimož: Prisc. idr., C. Gracchum triumvirum ferro necaverat S.; pl. trium-virī -ōrum (pogosteje -ûm), m, tudi trēs-virī in III virī, trium virōrum, m triúmviri (tudi triumvíri), združba treh mož, trimoštvo, trimožje: triumviros coloniae deducendae creaverunt L. Taki triumviri so bili:

I. redni oblastniki:

1. triumviri capitales (pri Pl. le tresviri) jetniški triumviri, trije višji jetničarji, jetniški predstojniki, ki so nadzorovali državne jetnišnice, skrbeli za izvrševanje telesnih in smrtnih kazni ter za mir in javno varnost: L., Ci., Dig. idr., triumviris opus est, comitio, carnifice Sen. rh., si tresviri me in carcerem compegerint Pl., ad tresviros iam ego deferam nomen tuom Pl.; te iste imenuje L. triumviri carceris lautumiarum; sg.: triumvir capitalis Asc. in samo triumvir: Val. Max., Asc.

2. triumviri nocturni triumviri nočnih enot, trije poveljniki redarjev in gasilcev: L., Val. Max., Dig.

3. v municipijih so triumviri triumviri najvišja veja oblasti, sestavljena iz treh mož: Ci. —

II. izredni oblastniki (pristavljeni dat. gerundivi natančneje definira namen njihove izvolitve):

1. triumviri za ustanavljanje kolonij, naseljevanje kolonistov in delitev zemlje mednje: triumviri coloniae deducendae L., agro dando, dividendo, assignando, agris dividendis L., triumvir coloniis deducendis S., triumvir agris dividendis Fl.; tudi triumviri agrarii L.; samo triumvir: cum triumvir coloniam deduxisset Ci.

2. triumviri epulones „pojedniški“ triumviri, trije oskrbovalci javnih pojedin ob raznih igrah: L., tresviri epulones Ci.

3. triumviri mensarii bančni triumviri, trije pooblaščenci za urejanje denarnih zadev (zlasti za poravnavo in izterjavo dolgov): L.

4. triumviri monetales denarni (monetarni) triumviri, trije predstojniki državne blagajne: Dig.; isti se sicer imenujejo triumviri auro (argento, aeri) flando ali feriundo: Ci. ep.

5. triumviri militibus conscribendis naborniški triumviri, trije pooblaščenci za vojaški nabor: L.

6. triumviri sacris conquirendis donisque persignandis so skrbeli za iskanje in nabiranje svetinj (= svetih reči) ter zapisovanje zaobljubljenih darov: L.

7. triumviri reficiendis aedibus triumviri za ponovno postavitev (pogorelih) svetišč: L.

8. triumviri (Gell.) ali tresviri (L. epit.) rei publicae constituendae ustavni triumviri (ustavno trimoštvo), triumviri za vzpostavitev ustavnega reda (za umiritev razmer v državi; tako so se imenovali triumviri Antonij, Oktavijan in Lepid); sg.: triumvir rei publicae constituendae Gell., triumvir rei publicae N.; samo triumvir: Plin., Vell., Suet.; v pl.: triumviri Suet.

Trogus (-ī) Pompeius (-ēī ), m Tróg Pompêj, rimski zgodovinar v Avgustovem času; njegovo delo nam je ohranjeno le v Justinovem izvlečku: Iust.

truculentus 3 (trux; prim. vin-olen-tus : vinum) neprijazen, neprijeten, surov, grob, neotesan, čemeren, temačen, mračen, oduren, siten, srdit, divji ipd.: Ter. idr., truculentis oculis Pl., quo truculentior visu foret T., voces T., truculenta loqui O.; adv. le komp. in superl.: quod truculentius se gerebat (ker se je bolj grozeče držal) quam ceteri Ci., quam potuit truculentissime eum aspexit Q.; o značaju: truculentus atque saevus senex Pl., iam non sum truculentus Pl., at est truculentior atque plus aequo liber H., fetā truculentior ursā O., gens truculentior O., truculentiores mores Ap., truculentissimae et saevissimae mentes Aug.; od tod subst. Truculentus -ī, m Grobijan, naslov Plavtove komedije: Varr., Ci.; metaf. (o morju) divje, viharno, razburkano: mare, pelagus Cat.

tueor -ērī, tuitus sum (le pesn. in poznolat.) in tūtus sum (le poznolat. in enkrat pri S., sicer se tūtus 3 uporablja le kot adj. pt. pf.), nav. (poseb. v pomenih pod številko 2 in 3) tūtātus sum (od glag. tūtor -ārī)

1. (po)gledati, ogledati (ogledovati) (si), ozreti (ozirati) se na kaj, gledati, opazovati (v teh pomenih skoraj vedno le pesn.): Enn. fr., Acc. fr., Pac. ap. Non., Pr. idr., ardescit tuendo Phoenissa V., tuendo oculos, voltum V., tueri naturam Ci., caelum Lucr.; z notranjim obj. (adv.): transversa tueri V. postrani, pisano gledati, acerba (srdito) tuens leo V.; ACI: hāc nocte in somnis visus sum tuerier (= tueri) procul sedere longe a me Aesculapium Pl., quae fieri in terris caeloque tuentur mortales Lucr.

2. metaf. gledati na kaj, paziti na kaj, (o)hraniti, (o)čuvati, (po)skrbeti za kaj: valetudinem N., cuius salutem (senectutem) tueri debeo Ci., beneficium Ci. ohraniti (ohranjati) v hvaležnem spominu.

3. occ.
a) (ob)držati v dobrem stanju, ohraniti (ohranjati): praedia, aedem Castoris, sarta tecta aedium Ci., idem tam parcus in aedificando, quam diligens in tuendo Plin. iun.
b) (v vojni) (o)braniti, ubraniti, (ob)varovati, zavarovati, (za)ščititi, zasloniti (zaslanjati): tam late tueri C., fines suos C., Ci., Syriam T., oram maritimam, oppidum, castra C., mediam aciem L. držati; metaf.: Numidis magis pedes (urnost) quam arma tuta sunt S., illum defendere, tueri praecipuum sacramentum est T., aliquem tueri et defendere T., rem publicam, laudem Africani, plebis libertatem et commoda, urbem et res urbanas, clientelam Ci., adolescentis miserrimi causam Q., reos O., lex tuetur aliquem Icti. Konstrukcije s praep. braniti koga ali kaj, proti komu (čemu), zoper koga (kaj), pred kom (čim): turrim ad (za, proti) omnes casūs C., nostra tueri adversus vim atque iniuriam L., tueri se adversus Romanos L., domum a furibus Ph., quibus copiis finīs suos ab excursionibus tueretur Ci., mare ab hostibus Auct. b. Afr., liberorum nostrorum pueritiam contra improbitatem magistratuum Ci., contra piratas Siciliam Q.
c) ohraniti, obdržati, udržati: paternam gloriam N., domesticae laudis amplitudinem Ci., suam dignitatem Ci., per se ipsum senatus tuetur maiestatem suam Ci.
d) držati kaj, držati se česa, izpolnjevati (dolžnosti): mores et instituta vitae melius Ci., sacra, munus, concordiam congregatam Ci.
e) hraniti, rediti, preživljati, vzdrževati, gojiti: vitam corpusque Ci., antea maiores copias alere poterat, nunc exiguas vix tueri potest Ci., (sc. ex agro) se ac tuos L., magnum comitatum vi belloque T., canem Col. — Soobl. po 3. konjugaciji: tuor Cat., Stat.; tuĕris Pl.; tuimur, tuamur, tuantur, tuĕre Lucr.

tumultuārius 3

1. hitro (v veliki naglici) zbran (nabran, zgrnjen): manus Cu., cohortes L., catervae T., milites Auct. b. Alx., in Hispania tumultuarios milites legere L., miles (kolekt.) tumultuarius L., Sen. ph.; od tod: velut tumultuario exercitu iis ad undecimum lapidem occursum est L.

2. metaf. hitro (v naglici, v stiski, v nuji) narejen (izdelan, napravljen, pripravljen, postavljen, zgrajen), zasilen, neurejen: opus L. okopi za silo, zasilni okopi, opus Q. hitro zgrajena zgradba (stavba), castra L. ali pons Front. za silo, zasilen, rogus Suet., proelium (naspr. rectum ac iustum) L. ali pugna (naspr. iusta) L. neurejen, brez reda, dux L. v naglici izvoljen, principatus Vell.; pren. površen: tumultuariae et inconditae exercitationes linguae Gell. površne in zmedene, voces Latinas subsicivo aut tumultuario studio colere Gell. ukvarjati se z latinskimi izrazi le od časa do časa in površno. — Adv. tumultuāriē (Amm., Aur.), tumultuāriō (Iul. Val.) kar najhitreje, v veliki (največji, hudi, izjemni) naglici, nadvse naglo.

tunica -ae, f (semit. izpos.; prim. aramejsko kithuna, hebr. ketonet, arab. kattán, gr. χιτών)

1. túnika (= „suknjič“, „srajca“), platneno ali volneno spodnje oblačilo, brezrokavno ali s kratkima rokavoma, segajoče do kolen in podobno srajci; doma so jo Rimljani in Rimljanke nosili neposredno na telesu brez pasu, zunaj hiše pa prepasano. V najstarejših časih so se Rimljani ogrinjali le s togo: Romani tunicā diu caruerunt, solā togā contenti Gell.; v klasični dobi pa je bila tunika v splošni rabi in moški so zunaj hiše nosili vrh nje še togo, ženske pa stolo (stola) ali palo (palla): Pl., Ci. idr., tunica linea Hier., Aug., candida Petr., nuptialis H., russea Petr., scissa et sordida Petr., tunicam altius colligere Petr., tunicas mutare cotidie Hier., tunicae manicas habent V.; manuleata tunica Pl., Suet. ali manicata tunica Cu. tunika z (dolgimi) rokavi je veljala za mehkužno in tujo nošo; prav tako tudi talaris tunica Hier., Lact. do gležnjev segajoča tunika: quos … bene barbatos videtis, manicatis et talaribus tunicis Ci. Pozneje so višji stanovi nosili dve tuniki, spodnjo (tunica interior, interula) in vrhnjo, ki je bila pri senatorjih obšita s širokim robom (latus clavus), pri vitezih pa z ozkim robom (angustus clavus, gl. clavus); nižji sloji, zlasti sužnji, so nosili samo tuniko: tunicatus populus (popellus), gl. tunicātus. Semitski izvor tega oblačila izpričujejo tudi nekatere omembe v literaturi, npr.: tunicae Lydorum opus Luc.; preg.: tunica propior pallio est Pl. tunika mi je bližja kot palij, srajca mi je bližja kot suknja.

2. metaf. koža, ovoj, lupina, luščina, mekina, strok: cicadae Lucr., oculorum Cels., boleti Plin., gemmae (popki, brsti) tenues rumpunt tunicas (ličje) V., lupini Iuv. strok.

turgēscō -ere, (tursī) (—) (incoh. k turgēre)

1. nabrekniti (nabrekati), nape(nja)ti se, napihniti (napihovati) se, oteči (otekati), nateči (natekati), zače(nja)ti pokati od česa, (za)bohoteti: Col., Q. idr., Cyclopis venter vel ut olim turserat alte carnibus humanis distentus Enn. ap. Prisc., ne aqua turgescat in corpore Varr. nateče (nateka), semen turgescit in agris O., virgulta turgescentia Plin.

2. (na)polniti se (napolnjevati) se, debeliti se, tolsteti: ut mihi nugis pagina turgescat Pers., hic satur inriguo mavult turgescere somno Pers.; klas. le

3. metaf.
a) strastno vzkipe(va)ti, razvne(ma)ti se, vne(ma)ti se, (raz)togotiti se, (raz)srditi se, (raz)jeziti se, razhuditi se, hudovati se, postati (biti) hud ali jezen, besneti, razbesneti se: sapientis animus numquam turgescit, numquam tumet Ci., cor meum penitus turgescit tristibus iris Poeta ap. Ci., turgescit vitrea bilis Pers.
b) (o govoru) posta(ja)ti ali biti nabrekel (nabuhel, pompozen, bombastičen), nabrekniti (nabrekati): genus dicendi, quod immodico tumore turgescit Q.

ūllus 3, gen. ūllīus, dat. ūllī, pron. indefinitum (demin. ūnus nam. *ūnulus, *ūnlus)

1. adj. (sploh) kateri, kak, neki, (ne)kdo: ullo modo Ter., si ullo modo potero Ci., ulla si tibi iuris perierati poena nocuisset umquam H., dum amnes ulli rumpuntur fontibus V., antequam imperium ullum accipere quivisset S., sine ullo remedio Ci., sine ulla vituperatione Ci. brez kake (= brez sleherne) graje, čisto brez očitka, sine ullo vulnere Ci. brez najmanjše rane, brez sleherne poškodbe; večinoma v nikalnih stavkih ali stavkih z nikalnim pomenom (non ali neque ullus = noben, nobeden, nikak): neque in ullam partem disputo Ci., debebat ullum nummum nemini Ci., an est commodum ullum tum expetendum? neque ullam picturam fuisse, quin conquisierit Ci.

2. (redko) subst. kdo, kaj; klas. le o osebah: nec probante ullo nec vocante L., negat se posse iter ulli per provinciam dare C. pravi, da ne more nikomur dovoliti … ; v pl.: quae tanta societas ullis inter se?; nam. neutr. klas. le ulla res: non opinor rem ullam potuisse mutari C., neque res ulla praetermissa est Ci. in nič se ni opustilo; šele pri L.: nemo ullius (nam. ullius rei) nisi fugae memor.

Opomba: Pesn.: gen. ūllĭus: O., Cat., V. (Catal.); gen. ūllī: Pl.; dat. ullae: Tib.

uls (star. ouls), soobl. ultis, praep. z acc. (prim. ollus = ille, ōlim) onstran, onkraj, na oni strani, na drugi strani (naspr. cis): et uls Tiberim et cis Tiberim Varr., Gell., cis Tiberim et ultis Tiberim Dig. Iz te praep. je nastala komp. obl. *ulter -tra -trum, ohranjena le v abl. sg. f in n ultrā in ultrō. —

C. ultrā

I. adv.

1. dalje, naprej: facultas u. procedendi Auct. b. Afr., u. neque curae neque gaudio locum esse S., u. quo progrediar, quam ut veri videam similia, non habeo Ci.; pesn.: quid u. provehor? V.

2. metaf.
a) (časovno) dalje, nadalje, naprej, v prihodnje, v bodoče: neque u. bellum dilatum est L., haud u. latebras quaerit V., usque ad Accium et u. Q., neque facturam u. T.; komparativna lastnost se kaže v zvezi s quam: non u. quam XXX in dies Cu., nec u. moratus, quam dum auxilia conciret T.
b) (glede na število in mero) dalje, več: nihil u. requiratis Ci., nullum u. periculum vererentur C., serviendum (sc. est) aut imperitandum; nam quid u.? S., quae moenia u. habetis? V. kako zavetje imate sicer še razen tega zidovja?; s quam: nihil u. motum, quam ut turmae ostenderentur L.
c) (komp. pomen je izginil) na ono stran, onstran, onkraj (naspr. citra): dextera nec citra mota nec u. O. ne na to, ne na ono stran, ne nazaj, ne naprej, cis Padum ultraque L. —

II. praep. z acc.

1. zaradi svojega komp. pomena izraža ultra pomikanje naprej čez (nad) kako določeno mejišče = dalje od, naprej od, on(o)stran, onkraj, na oni strani, na drugi strani, on(o)stran: pars citra, pars ultra Taurum est L., u. Silianam villam est villula sordida Ci., u. terminum vagor H.; pogosto (pren.) v nikalnih stavkih izraža, da meja ni bila prekoračena: nec u. minas processum est L., cum libertas non u. vocem excessisset L.; ker ima ultra komp. pomen, se povezuje z abl. mensurae: milibus passuum duobus u. eum C. za 2000 korakov naprej od njega, paulo u. eum locum castra transtulit C.; redkeje z acc. extensionis: nacti portum u. Lissum milia passuum tria C. Ultra se pogosto zapostavlja relativu, redkeje subst.: modus, quem ultra progredi non oportet Ci., fines, quas u. citraque nequit consistere rectum H., quae Euphratem ultra communierat T.

2. (časovno) dlje kot, več kot, čez, nad: u. biennium T., u. Socratem Q. čez Sokratovo dobo.

3. (o številu in meri) čez, nad, preko, več kot, bolj kot: u. eum numerum Auct. b. Alx., u. modum Q., u. legem H., u. fas trepidare H., si u. placitum laudarit V., vires u. sortemque senectae (sc. ferebat labores) V., laboris u. fidem (neverjetno) patiens Suet., u. opiniones omnium Iul. Val. —

B. ultrō, adv. (prim eō, quō)

1. na ono stran, na drugo stran, on(o)stran: u. istum a me Pl. ali u. istunc Pl. proč s tem človekom!, proč z njim!; tako tudi: u. te, amator! Pl.; večinoma v zvezi s citro sem in tja, z obeh strani: u. et citro cursare Ci., commeare u. ac citro Varr., u. citroque transcurrere L., u. citroque mitti C.; tudi asindet. ultro citro Ci., Suet.

2. metaf.
a) povrh(u), vrh(u) tega, poleg tega, celo: etiam me u. accusatum veniunt Ci., his lacrimis vitam damus et miserescimus u. V., morosum u. offendet garrulus H. še bolj (kot je že), vectigalia et u. tributa stalno kurialno besedilo pri L. carina in drugi izdatki iz državne blagajne.
b) sam od sebe, sam po sebi, po svoji volji, svojevoljno, rade volje, radovoljno, prostovoljno, iz lastnega vzgiba, brez vzroka, brez razloga, brez povoda: u. se offerre Ci., u. auxilia mittere S., u. nomina dare L., u. bellum inferre S., si quid petet, u. defer H., u. (povsem nepričakovano) regium insigne sumpsit T. — Ker se je komp. pomen besede izgubil, je nastal dvojni komp. ulterior -ius, adv. ulterius (acc. n.)

1. bolj na óni (drugi) strani ležeč (stoječ, nahajajoč se), on(o)stranski, onkrajen (naspr. citerior): Gallia Ci., Hispania Suet., pars urbis L., ripa V., Cu., Vell., portus Ci.; subst.: pons ulteriora (onostransko ozemlje) adnectit coloniae T.; occ. oddaljenejši, daljši: quis est ulterior? Ter. kdo stoji zadaj?, castella C., equitatus C. v večji razdalji postavljeno, inde abit ulterius O., ulterius (dalje, naprej) nihil est nisi frigus O.; subst.: cum a proximis impetrare non possent, ulteriores temptant C.

2. metaf.
a) (časovno) oddaljenejši (bolj oddaljen), nadaljnji, kot adv. dalje, dlje, več: ulterius ne tende odiis V., haud ulterius tulit O.; pesn.: pudor est ulteriora (kar še sledi) loqui O., ulteriora pudet docuisse O.
b) occ. pretekel, daven, minul: ulteriora (preteklo, davno) mirari, praesentia sequi T.
c) (o stopnji) kaj presegajoč, višji, hujši, več, bolj: semper iuventis ulteriora petit O., rogabat ulterius iusto O., quid ulterius timendum foret? L. — Superl., tvorjen naravnost iz uls, je ultimus 3 „najbolj onostranski“, „najbolj on(o)krajen“

1. (krajevno) najoddaljenejši (najbolj oddaljen), skrajnji, skrajen, najskrajnejši, zadnji (naspr. citimus): luna, quae ultima a caelo (= proti zemlji) est Ci.
a) atrib.: ultimae terrae Ci., N., gentes Ci., orae Pl., Ci., tellus O., ultimis urbis partibus L., praeponens ultima (sc. verba) primis H.; subst. m.: recessum primi ultimis non dabant C. prvi zadnjim; subst. n.: caelum, quod ultimum mundi est Ci. najskrajnejši del, stagni ultima O. meje, ultima signant V. cilj.
b) partitivno = ultima pars (alicuius rei): ultima prona via est O. zadnji del poti, in ultimam provinciam Ci., u. tellus O. rob zemlje, in ultimis aedibus Ter. v najoddaljenejšem delu hiše; tako tudi: in ultimā plateā Pl., in primis finibus tibi se praesto fuisse dicit usque ad ultimos prosecutum Ci. od vstopa na ozemlje do izstopa.

2. metaf.
a) (časovno) najdavnejši, najstarejši, najstarodavnejši, najskrajnejši (naspr. primus): multa ab ultimā antiquitate repetere Ci., ab ultimo principio Ci., initium Corn., pueritiae memoria ultima Ci., ab origine ultimā stirpis Romanae N., sanguinis ultimus (prvi) auctor V.
b) occ. zadnji: regnum, spes L., senatus consultum C., dies V., lapis Pr. nagrobnik, cerae Mart. oporoka, ultimam manum imponere rei O.; partitivno: ultimo mense Iunio Col. ob koncu meseca junija; subst.: ultimum orationis L. konec (sklep, zaključek) govora, ultima quid referam? O., ultima exspectato Ci. zadnje dogodke, pervenire ad ultimum (do skrajne meje) aetatis humanae Sen. ph., in ultimis esse Sen. rh. biti v zadnjem pojemanju, biti v smrtni agoniji, umirati, biti v zadnjih vzdihljajih, biti na koncu; adv. α) ultimē naposled, nazadnje, vendarle, končno: Sen. ph. β) (acc. n.) ultimum zadnjič: Cu., u. domus suas visuri L.; ad ultimum do zadnjega: an exsulem illā aetate … ad ultimum mori iussurum? L.; pogosteje = naposled, nazadnje, vendarle, končno: si, qualis in cives, qualis in socios, talis ad ultimum in liberos esset L. γ) (abl. n.) ultimō naposled, nazadnje, navsezadnje, vendarle, končno: Petr., Suet.

3.
a) (o stopnji) največji, najvišji, najhujši: summum bonum, quod ultimum appello Ci., ultima omina Cu., crudelitas, auxilium L., discrimen ultimum regni L., praeda per ultimum scelus parta Cu., u. supplicium C. smrtna kazen, necessitas ultima T.; pogosto subst. n. ultimum inopiae L. skrajn(j)a revščina (ubožnost), skrajno (skrajnje) pomanjkanje, ultimum in libertate T. skrajna svoboda, ultima audere L. ali experiri L. ali pati Cu., O., L. najskrajnejše, najhujše; adv. α) ultimē (kar) najhuje: verberare aliquem Ap., affectus Ap. v skrajno slabih okoliščinah. β) ad ultimum do skrajn(j)e mere, do skrajnosti, skrajno (skrajnje): fidem ad ultimum praestitit L., ad ultimum demens L.
b) occ. najnižji, najmanjši, najslabši, zadnji: famulus Enn., stirps Vell., uxor Ap. najslabša, principibus placuisse viris non ultima laus est H.; subst.: Mysorum ultimus Ci., labore eum ultimis militum certare L., in ultimis laudum esse L. na najnižji stopnji hvale, in ultimis ponere Plin.