Franja

Titīnius (ne Titinnius) 3 Titínij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta

1. C. Titinius Gaj Titinij, rimski komediograf ok. l. 170: Varr.

2. Cn. Octavius Titinius Capito Gnej Oktavij Titinij Kapito(n), državnik in znanstvenik za časa Domicijana in Trajana: Plin. iun.

Titius -iī, m Títij, ime rimskega rodu; znan je Sextus Titius Sekst Titij, tribunus plebis l. 99; njegova hoja je bila tako podobna plesu, da so po njem imenovali neki ples Titius Titij. — Od tod
a) adj. α) Titius 3 Títijev, títijski: lex Ci., atrium L. β) Titiānus 3 Títijev, titijánski: fundus Icti. γ) Titius 3 (adj. iz imena Titus) títijski (Títov) = ustanovljen od sabinskega kralja Títa Tátija ali od Títa Tátija izvirajoč: sodales Varr., Lucan., ut quondam Titus Tatius retinendis Sabinorum sacris sodales Titios (titovsko svečeništvo, titovske svečenike) instituerat T. — Od tod
b) subst. Titiēs -ium, m (Varr.) ali iz tega izpeljana običajnejša obl. Titiēnsēs -ium (-um), m Títijci, Titiénzi, druga izmed treh prvotnih tribus, na katere so bili razdeljeni svobodni rimski državljani po svoji narodnosti: Ramnenes Ramnenzi (latinska, po Romulu imenovana tribus), Tities oz. Titienses Titijci, Titienzi (sabinska, po Titu Tatiju imenovana tribus) in Luceres Lukeri (etruščanska tribus; izvor imena ni znan); iz teh tribus je pozneje Romul ustanovil tri istoimenske viteške centurije: α) kot tribus: Varr., L., O., Fest.; enako Titiensis tribus P. T. titienzijska (titijska) tribus; sg. kolekt. Titiens: Pr. Titienz(ec), Titijec, član titienzijske (titijske) tribus. β) kot centurija: L., Ci.

Titūrius 3 Titúrij(ev), ime rimskega rodu; poseb. Q. Titurius Sabinus Kvint Titurij Sabin, Cezarjev legat v Galiji, padel l. 54 v boju z Ambioriksom (Ambiorigom): C., Suet. — Od tod adj. Titūriānus 3 Titúrijev, titúrijski, titurijánski: clades Suet.

Tmōlus -ī, m (Τμῶλος) (V., O., Plin.) in Timōlus (Tymōlus) -ī, m (O.) Tmólos (Timólos), gorovje pri Sardah v Lidiji (zdaj Boz Dagi). Na njem je bilo istomensko mesto Tmolos (Tmōlus), ki je bilo uničeno v potresu l. 19 po Kr.: T. — Od tod

1. adj. Tmōlius 3 (Τμώλιος) tmólski, tmóloški, tmólijski: terra O.

2. subst. Tmōlius -iī, m (Τμώλιος sc. οἶνος) tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: V.

3. subst. Tmōlītēs -ae, acc. -ēn, m (Τμωλίτης)
a) Tmolít, Tmólijec, Tmólošan, preb. Tmolosa: Ci.
b) (sc. οἶνος) tmolít, tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: Plin., Vitr.

trāgulārius -iī, m (trāgula1) tragulárij(ec) = metalec trágule (vlečnega kopja), metalec (vlečnega) kopja, kopjemetec: erant tragularii, qui ad manubal[l]istas vel arcubal[l]istas dirigebant sagittas Veg.

Trasumēnus (Trasumennus, Trasimēnus, Trasymēnus) 3 trazuménski, traziménski, ob Trazuménskem (Traziménskem) jezeru ležeč (nahajajoč se): litora O., vada, busta Sil.; poseb. Trasumenus lacus L., Ci. ali Trasimenus lacus Plin., tudi samo Trasimēnus Plin. ali Trasumēnus -ī, m Traziménsko (Trazuménsko) jezero (zdaj Lago Trasimeno) v Etruriji: (sc. Hannibal) C. Flaminium consulem apud Trasumenum … occīdit (l. 217) N.

Trebia -ae, Trébija

1. m (ὁ Τρεβίας), reka v Cisalpinski (Predalpinski, Tostranski) Galiji, Padov pritok, znan po Hanibalovi zmagi l. 218 (zdaj Trebbia): L., Eutr., Lucan., Fl. idr., Scipio cum Tiberio Longo apud Trebiam adversus Hannibalem venit N., o Trebia perfide! Sil.

2. f mesto v Umbriji (zdaj Trevi): Arn. Od tod Trebiānus 3 trébijski, trebijánski: Arn.; pl. subst. Trebiānī -ōrum, m Trébijci, Trebijánci: Suet. = Trebiātēs -um, m Trébijci, Trebijánci, Trebijáti, preb. mesta Trebija: Plin.

tribūnus -ī, m (tribus) tribún

1. predstojnik tribus, tribúnski (tríbuški) predstojnik = predstojnik ene izmed treh prvotnih tribus; v tem pomenu se beseda uporablja le redko, ker so nam. naziva tribunus pozneje uporabljali naziv curator tribūs: tribuni Manlium de saxo deiecerunt L. Ti tribuni so zastopali pripadnike svoje tribus na vseh področjih, poseb. pri cenitvi (census), naboru, razdelitvi davka idr.

2. poveljnik konjenice (tribunus celerum) v času kraljev: praeco ad tribunum celerum populum advocavit L. Kot poveljnik rimskih, v tri stotnije razdeljenih konjenikov (vitezov), ki so tvorili jedro rimske vojske, je bil ta tribun v odnosu do kralja v enakem razmerju kot pozneje magister equitum v odnosu do diktatorja in je opravljal svojo službo do kraljeve smrti. S koncem kraljestva je bilo odpravljeno tudi to dostojanstvo.

3. erarni tribún, državni blagajnik: tribūnus aerārius Ca. ap. Gell., tribūnī aeris Plin. V starejših časih so tako imenovali nekatere predstojnike tribus, ki so pobirali davek in so zato tudi izplačevali (vojakom) mezdo. Ko pa so izplačevanje vojaške mezde prevzeli kvestorji, so erarni tribuni sicer še ostali, a njihova pooblastila in domena niso bili jasni; najbrž so bili le nekaki oskrbniki (intendanti) pod kvestorji. Od sprejetja Avrelijevega zakona l. 71 do Julijevega zakona l. 46 so bili kot tretja dekurija sodnikov zastopniki plebejcev v sodniškem zboru: pari studio convenisse video tribunos aerarios Ci.

4. vojaški tribún; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu „polkovnik“: tribūnus mīlitum: C., Ci. idr. ali mīlitārīs: Ci., Plin. Vsaka legija je imela šest vojaških tribunov, ki so se pri poveljevanju izmenjevali; če so bili izvoljeni od vojske ali konzula, so se imenovali tribūnī mīlitum rūfulī, tisti, ki jih je v Rimu izvolilo ljudstvo, pa comitiātī L. Če C. piše „tribuni cohortium“, misli s tem vojaške tribune, ki so poveljevali v posameznih legijskih kohortah; le za cesarsko obdobje se da dokazati naslov „tribunus cohortis“, poveljnik prve (najmočnejše) kohorte v legiji: Plin. iun., Vulg.; enak naziv je menda tudi tribunus minor Veg.

5. vojaški tribúni s kónzulsko oblastjo ali kónzulski tribúni: tribūnī mīlitārēs cōnsulārī potestāte, oblastnik, ki je nadomeščal konzula (od l. 445 do 367): L. V svojih zakonskih predlogih (rogationes) je Gaj Kanulej l. 445 zahteval conubium med patriciji in plebejci in možnost, da bo konzulat dostopen tudi plebejcem. Da bi se patriciji izognili tej zahtevi, so omejili konzulsko oblast in ustanovili cenzuro ter dali nam. konzulov iz obeh stanov izvoliti vojaške tribune s konzulsko oblastjo, in sicer enkrat tri, drugič štiri, pa tudi šest. Njihovo jurisdikcijo, volitve in opravljanje funkcije so urejela pravila, ki so veljala za konzule. Ko so leges Liciniae Sestiae plebejcem podelili pravico do pravega konzulata, je bila ta tribunska oblast odpravljena.

6. tribūnus plēbis (plēbī, plēbeī) ali samo tribūnus ljudski tribún, oblastnik za zaščito preprostega ljudstva: Ci., L. Leta 493 so leges sacratae plebejcem podelili pravico do te oblasti. Ljudski tribuni so morali biti plebejskega rodu; njihova starost ni bila posebej določena, a večinoma so se za to službo potegovali bivši plebejski edili. Ti tribuni so bili voljeni na volitvah v tribus (tributnih komicijah); svojo službo so nastopali 10. decembra. Njihovo število (prvotno število je bilo 2 ali 5: L.) je določil Publilijev zakon (lex Publilia) l. 479: 10. Bili so nedotakljivi in neoskrunljivi (sacrosancti) in so si sčasoma priborili pomembne pravice. Sprva so imeli samo ius auxilii; smeli so preprečevati krivične odredbe uradnikov in senata proti posameznim plebejcem, zlasti pri naborih, razpisovanju davkov in na sodišču, kjer je tribun s svojim vetom (intercessio) lahko razveljavil sodnikovo razsodbo. Sčasoma so to pravico (ius intercessionis) izrabljali tudi pri poseganju v domene drugih oblastništev, celo senata, in pri volitvah. V senatu so imeli sprva le pravico sedeti pri vratih in posegati po ius auxilii v korist svojih varovancev, pozneje pa so dobili sedež in pravico glasovanja v senatu in celo pravico sklicevanja senata. Bivše tribune so tudi sprejemali kot senatorje v senat. Od nekdaj pa so imeli tribuni pravico sklicevati in voditi ljudska zborovanja (skupščine) (contiones); predvsem so predsedovali tributnim komicijam (comitia tributa), katerih delokrog je postajal vedno širši. Kot predsedniki so imeli pravico prirejati ptičegledje (samo auspicia minora) in s tem povezano spectio de caelo. Imeli so tudi pravico neubogljivcem naložiti globo in celo ius prensionis do zasebnikov in uradnikov. Sula je močno omajal in omejil tribunsko oblast in z njo povezane pravice, toda Pompej je tribunom povrnil vse pravice v celotnem obsegu. Cezar in njegovi nasledniki so na tribunatu in njegovih pooblastilih utemeljili cesarsko oblast. Ljudski tribunat kot funkcija je obstajal tudi v času cesarjev, vendar ljudski tribuni niso v političnem življejnu igrali več nobene vloge.

triumphō -āre -āvī -ātum (triumphus)

1. slaviti (proslavljati) triumf (zmagoslavje), triumfírati: Plin., Vell., Fl. idr., ex praeturā, ex urbe Ci., ex (zaradi) victoriā suā Sen. ph., ex bellis transalpinis Ci., triumphantem albi per urbem vexerant equi L., coronatis triumphat equis O., triduo triumphare L. epit., triumphavit L. Murena de (nad) Mithridate Ci.; pesn.: equi triumphantes O. konji triumfatorjevega (zmagoslavnega) voza.

2. trans. slaviti triumf (zmagoslavje), triumfírati nad kom, čim, premagati, obvladati koga, kaj, zmagati nad kom: triumphati magis sunt quam victi T. nad njimi slavili so zmago, ne da bi jih bili dejansko premagali, terram triumphare Lact. ali mortem omnibus terroribus Lact. premagati; lahko tudi pass.: triumphatus orbis O., triumphatā Corintho V., triumphati Medi H., ne triumpharetur Mitridates T., triumphatis Spartanis, triumphato oriente Iust., omnia armis Romanorum superata et a Cornelio Balbo triumphata Plin.; pesn.: amor de meo iure triumphavit Pr., amor de vate triumphat O.; occ.: bos triumphatus O. uplenjen, aurum triumphatum zaseženo, zaplenjeno.

3. metaf. triumfírati = veseliti se, radovati se, zganjati veselje, biti vesel, ukati, vriskati: triumpho, si licet abscedere Ter., de fugā Cu., erupit e senatu triumphans gaudio Ci., in quo exsultat et triumphat (veseli se in vriska) oratio mea Ci., laetaris tu in omnium gemitu et triumphas Ci.

Trōglodytae (bolje Trogodytae) -ārum, m (Τρωγ(λ)οδύται) Trog(l)odíti = Jamniki, Dupeljniki, v jamah ali dupljah bivajoče pleme ob zahodni obali Arabskega zaliva v Etiopiji: Ci., Mel., Plin., Cu., Sen. ph., Amm., Ambr., Isid., Iul. Val. — Od tod adj.

1. Trōg(l)odyticus 3 (Τρωγ(λ)οδυτικός) trog(l)odítski: myrrha, balanus Plin.; subst. Trōg(l)odytica -ae, f in Trōg(l)odyticē -ēs, f (Τρωγ(λ)οδυτική) Trog(l)odítika, Trog(l)odítska dežela: Plin.

2. Trōg(l)odytis -idis, f (Τρωγ(λ)οδυτίς) trog(l)odítska: myrrha Plin., Veg.

Tūberō² -ōnis, m Túbero(n)

I. priimek veje Elijevega (Ajlijevega) rodu; poseb. znani so

1. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), stoik, nasprotnik Tiberija Grakha: Ci.; pl. Tuberones T. možje, kakršen je bil Tubero(n).

2. L. Tubero Lucij Tubero(n), zgodovinopisec, legat Kvinta Cicerona v Aziji: C., Ci. ep., Gell.

3. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), sin Lucija Tuberona, Ligarijev tožitelj, zgodovinopisec: Ci., L., Q., Suet. —

II. reka v Indiji: Mel.

tunicula -ae, f (demin. tunica)

1. majhna tunika, tunikica, tuničica: Petr., Amm. idr., redactus sum usque ad unam hanc tuniculam Pl., resupina obstipo capitulo sibi ventum facere tunicula Caecil. fr., tunicula purpurea Ci., ut venalem tuniculam poneret cottidie Varr. ap. Non.

2. metaf. kožica: oculorum, stel(l)ionis Plin., hordei P. F.

Turselius -iī, m Turzélij, rimski nom. propr., npr. L. Turselius Lucij Turzelij: Ci.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

ūlīgō -inis, f (nam. *ūdīgō s sab. d namesto l; ūdus, ūvidus, ūveō)

1. mokrota, vlaga zemlje: Varr., Col., Sil., Arn., Serv. idr., humus dulci uligine laeta V., uligines paludum T. močvirja, barja (grezine, mužine), locus uligine profundā T. kraj, globoko močvirje.

2. ulígo (ulígina), neki izpuščaj, izrastek ali vrsta garij: Veg.

Ulpius 3 Úlpij(ev), ime rimskega rodu, od katerega sta najbolj znana

1. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, posinovljenec Ulpijevega rodu; odlikoval se je v judovski vojni in bil l. 76 po Kr. namestnik v Siriji: Plin. iun.

2. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, njegov istoimeni sin, rojen l. 52 po Kr., konzul l. 91, namestnik v Germaniji do l. 98; tega leta je postal cesar za svojim posinoviteljem Nervo ter vladal do l. 117: Plin. iun., Eutr. — Adj. Ulpius 3 Úlpijev: porticus Sid.

Valerius (prvotno Valesius) 3 (valēre) Valêrij(ev), ime rimskega patricijskega rodu, od katerega so najbolj znani

1. P. Valerius Poplicola (Publicola) Publij Valerij Poplikola (Publikola), ki je pomagal pregnati zadnjega kralja Tarkvinija in njegov rod: L., Valeri genus H. potomec Valerija (Publikole).

2. L. Valerius Poplicola Potītus Lucij Valerij Poplikola Potit, l. 449. konzul z Markom Horacijem; skupaj z njim je dal zakonske predloge za leges Valeriae — Horatiae: L.

3. L. Valerius Publicola Lucij Valerij Publikola, petkrat tribunus militum consulari potestate, je v času te svoje častne službe l. 406 premagal Volske, v naslednjih letih pa Vejce, Volske (drugič) in Faliske: L.

4. M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv (Vran), rimski bojni junak (ok. 370—270), šestkrat konzul: Ci., L.

5. M. Valerius Maximus Messal(l)a Mark Valerij Maksim Mesala, konzul l. 263, se je odlikoval v prvi punski vojni: L.

6. M. Valerius Laevīnus Mark Valerij Levin se je odlikoval v drugi punski vojni: L.

7. Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijec (= iz Ancija), analist (letopisec) iz obdobja bratov Grakh; nanj se je močno opiral Livij: L.

8. L. Valerius Flaccus Lucij Valerij Flak, Marijev privrženec, konzul s Cino l. 86; usmrtil ga je njegov legat Fimbrij: L. epit.

9. njegovega istoimenega sina, pretorja l. 63., je Cicero(n) l. 59 uspešno zagovarjal pred obtožbo zaradi izsiljevanja: S., Ci.

10. Valerius Cato Valerij Kato(n), slovničar in pesnik iz obdobja Sule: Suet.

11. M. Valerius Messal(l)a Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, v državljanski vojni najprej Brutov in Kasijev privrženec, potem Antonijev, naposled Oktavijanov, zelo izobražen mož, znamenit govornik, prijatelj in pokrovitelj Ovidija, Tibula in drugih pesnikov: O., Suet.

12. C. Valerius Flaccus Gaj Valerij Flak, pesnik iz obdobja Flavijcev, avtor epopeje z naslovom Argonautica: Q.

13. M. Valerius Martiālis, gl. Martiālis -is.

14. Valeria Messal(l)īna Valerija Mesalina, zloglasna soproga cesarja Klavdija: T., Iuv., Suet. — Iz tega slavnega patricijskega rodu pa ni Valerius Maximus Valerij Maksim, zgodovinopisec Tiberijevega obdobja, avtor dela Factorum et dictorum memorabilium libri novem. — Kot adj. Valêrijev: gens Ci., Tabula Valeria Ci. kraj na glavnem rimskem trgu blizu Hostilijeve kurije, imenovan po stenski sliki, ki je prikazovala osvojitev mesta Mesana (osvojil jo je Mark Valerij Maksim Mesala (prim. 5), zbirališče menjalcev; leges Valeriae L. gl. 2. — Od tod Valeriānus 3 Valêrijev, valêrijski, valerijánski: milites L. ki jih je vodil vojaški tribun Lucij Valerij Publikola (gl. 3.), legiones S. ap. Prisc., praedatores S. ap. Non.; subst. Valeriānī -ōrum, m (sc. milites) valêrijevci, vojaki vojaškega tribuna L. Valerija Publikole (gl. 3.): L.

Valgius 3 (valgus) Válgij(ev), ime rimskega rodu; najbolj znani so:

1. C. Valgius Gaj Valgij, tast Publija Servilija Rula, veleposestnik v obdobju Sule: Ci.

2. njegov nezakonski, pozneje posinovljeni sin C. Valgius Hippianus Gaj Valgij Hipijan: Ci. ep.

3. C. Valgius Rufus Gaj Valgij Ruf, konzul l. 12, izvrsten pesnik, slovničar in pisec retoričnih spisov, Horacijev prijatelj: H., Tib., Q., Plin.

văllus² -ī, f (demin. vannus) vál(us) = naprava, priprava ali voz za planje žita, nekakšen „vejalnik“, „velnik“, velnica, starejše plalnica, pòl, nečke: et alio loco [virgulta] serenda, ut habeas vimina, unde viendo [L] quid facias, ut sirpeas, vallus, crates Varr., iis tritis oportet e terra subiectari vallis aut ventilabris, cum ventus spirat lenis Varr. — Soobl. văllum -ī, n: vallum a volatu, quod cum id iactant volant inde levia Varr.

Varguntēius -ī, m Varguntêj, s celim imenom L. Vargunteius Lucij Varguntej, senator in Katilinov sozarotnik, ki je hotel zavratno napasti Cicerona: S., Ci.