Franja

Terentius 3 Teréncij(ev), ime sabinskega in rimskega plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Terentius Varro Gaj Terencij Varo(n), konzul in vojskovodja, ki ga je l. 216 pri Kanah premagal Hanibal: L.

2. M. Terentius Varro Mark Terencij Varo(n), Ciceronov sodobnik, rojen l. 116 v mestu Reate na Sabinskem, najbolj učen rimski starinoslovec in jezikoslovec, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik v Hispaniji, umrl l. 28: Ci., C., Plin., Suet., Gell.

3. P. Terentius Varro Publij Terencij Varo(n) iz galske vasi Ataks (Ataka, Atax, zato imenovan tudi Atacīnus Atačan), epski, satirski in lirski pesnik, rojen l. 82, umrl l. 37: H.

4. Terentia Terencija, Ciceronova prva soproga: Ci. ep., Plin.

5. kot osvobojenec Publija Terencija Lukana se je P. Terentius Afer Publij Terencij Afer (Afričan) imenoval rimski komediograf, po rodu iz Kartagine (ok. 185—159). Za rimski oder je predeloval igre grške nove komedije (νέα), zlasti Menandrove in Difilove komedije: Ci. ep., H., Q., Suet., Gell. Od tod adj. Terentiānus 3 Teréncijev: Chremes (skopuh v Terencijevi komediji), verbum Ci. ali Terentianum illum Lact. Terencijeva misel, Terencijev izrek (tj. misel ali izrek, ki ga najdemo v kaki Terencijevi komediji); tako tudi Terentianus ille adulescens Aug. (= Fajdrias (Fajdrija) v Terencijevi komediji „Skopljenec“ (Eunuchus)); toda exercitus Terentianus L. vojska Gaja Terencija Varona pri Kanah.

Teutonī -ōrum, m (Ci., C., L. epit., Vell., Sen. ph., Plin., Fl., Front.) in Teutonēs -um, m (Aur., Eutr., C. in Vell.), gen. Teutonum, Fl. z acc. Teutonas Tevtóni, germansko pleme, ki je skupaj s Kimbri (Cimbri) vdrlo na rimsko ozemlje; l. 102 jih je dokončno porazil Marij pri mestu Aquae Sextiae: Cimbri Teutonique in provinciam exierant C., bellum Cimbrorum Teutonumque C.; sg. Teutonus -ī, m Tevtón: Front.; kolekt.: Lucan. Od tod adj. Teutonicus 3 tevtónski, pesn. = germánski: ritus V., opes Pr., capilli Mart., victoria Val. Max., Cimbrica Teutonicaque militia Vell., bellum Fl.

Thapsos² in Thapsus -ī, f (Θάψος) Táps(os)

1. polotok in mesto na vzhodni obali Sicilije: O., V., Sil.

2. primorsko mesto v Afriki, znano po Cezarjevi zmagi nad pompejanci (l. 46; zdaj Hr. ed-Dimas): Auct. b. Afr. — Od tod subst. Thapsitānī -ōrum, m Tap(so)šáni, Tapsitán(c)i, preb. Tapsa: Auct. b. Afr.

Themisōn -ōnis, m (Θεμίσων) Temízon iz Laodikeje v Siriji, slovit zdravnik, Asklepiadov učenec; v Rimu je živel in deloval ok. l. 60: Plin., Sen. ph., Cels., Iuv.

Theocritus -ī, m (Θεόκριτος) Teókrit, grški pesnik, utemeljitelj pastirske pesmi ali idile, Vergilijev vzornik; doma je bil iz Sirakuz, živel pa je na dvoru Ptolemajev okrog l. 270: Q., Suet., Macr. idr.

Theognis -idis, m (Θέογνις) Teógnis (Teógnid) iz Megare, grški gnomični pesnik; živel je okrog l. 600: Luc. ap. Gell.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.

Thermŏpylae -ārum, f (Θερμοπύλαι „Topla vrata“) Termópile, soteska s toplicami v Lokridi, znana po junaški smrti kralja Leonida in njegovih 300 Spartancev v spopadu s perzijsko vojsko l. 480: L., Ci., N., Cat., Mel., Sen. ph., Iust. idr.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

Thorius 3 Tórij(ev), ime rimskega rodu; poseb. znan je

1. Spurius Thorius Balbus Spurij Torij Balb, tribunus plebis l. 111, ki je predlagal po njem imenovani zemljiški zakon (lex Thoria), da naj posestniki državnega zemljišča (ager) ne plačujejo nobene dajatve (dače) državnim zakupnikom: lex Thoria Ci. (De oratore 2, 284).

2. udeleženec vojne s Sertorijem: Fl.

Thrasybūlus -ī, m (Θρασύβουλος) Trazibúl, Atenec, Likosov sin, ki je l. 399 Atene rešil gospostva trideseterice tiranov: N., Iust., Val. Max.

Thūriī -ōrum, m (Θούριοι) Túriji, v času Perikla (l. 443) ustanovljena atiška kolonija v Lukaniji ob Tarentskem zalivu, kjer je prej stalo (l. 510 razdejano) mesto Sibaris (Sybaris). Pozneje so se Turiji kot rimska naselbina imenovali Copiae: Varr., Ci. ep., C., L. — Soobl.

1. Thūrium -iī, n (Θούριον) Túrij: Mel.

2. Thūriae -ārum, f Túrije: L. — Od tod adj. Thūrīnus 3 túrijski, turínski: iuventus L., ager C., L., sinus O. = Tarentski zaliv; subst.
a) Thūrīnum -ī, n túrijsko ozemlje, ozemlje Túrijev: C.
b) Thūrīnī -ōrum, m Túrijci, Turín(c)i, preb. Turijev: L.

Tīcīnus -ī, m Ticín, levi pritok Pada v Cisalpinski Galiji, eden največjih pritokov te reke (zdaj Ticino); izvira na gori Adula in se izliva v Pad pri mestu Ticin. Ob tej reki je Hanibal l. 218 premagal Rimljane: L., Sil., Plin., Cl. — Od tod adj.

1. Tīcīnēnsis -e ticínski: campi Aur.

2. Tīcīnus 3 ticínski: fluenta Sil.

Tillius -iī, m Tílij

1. L. Tillius Cimber Lucij Tilij Cimber (Kimber), menda cimbrskega (kimbrskega) rodu, sprva vnet Cezarjev privrženec, potem njegov hudi nasprotnik in udeleženec zarote proti njemu: Ci., Sen. ph., Suet.

2. senator in vojaški tribun, najbrž tudi cimbrskega (kimbrskega) rodu, ker ga H. graja, da je premalo dostojen: H.

Tīmocratēs -is, m (Τιμοκράτης) Timokrát, epikurejski filozof ok. l. 260: Ci. — Adj. Tīmocratĭus 3 Timokrátov, timokrátijski: metrum Serv.

Tīmoleōn -ontis, acc. -onta, m (Τιμολέων) Timoleónt, korintski vojskovodja ok. l. 340, ki je svojo domovino osvobodil bratove tiranije, Sirakuze pa Hiketove tiranije in Kartažanov: N., Ci. ep. — Od tod adj. Tīmoleontēus 3 (Τιμολεόντειος) Timoleóntov, timoleontéjski: gymnasium N. Timoleontov gimnazij, Timoleontovišče v Sirakuzah (po Timoleontu imenovano državno poslopje).

Tīmotheus -ī, m (Τιμόϑεος Bogaboječi) Timótej

1. Kononov sin, atenski poveljnik okrog 370, je ponovno zgradil atensko obzidje in premagal spartansko ladjevje pri Levkadi; umrl je l. 354 v Halkidi kot pregnanec: N., Ci.

2. glasbenik iz Mileta: Ci., Q., Macr.

3. grški kipar: Plin.

Tīridātēs -ae, acc. -em in -ēn, m (Τιριδάτης) Tiridát

1. ime več armenskih kraljev: Plin., T., Suet.

2. neki perzijski zakladničar: Cu.

3. neki Part, ki se je okrog l. 30 uprl partskemu kralju Frahatu, a je bil premagan in je pobegnil k Rimljanom: H., Iust.

tīrōcinium -iī, n (tīrō; prim. latrō-cinium)

1. prva vojaška služba, vojaško novaštvo, vojaško novinstvo, vojaška neizkušenost: senatus tirocinio iuvenis movetur L., tirocinium militiae Val. Max., propter exercitus paucitatem et tirocinium Auct. b. Afr., tirocinium ponere (deponere) Iust. ali tirocinii rudimenta deponere Iust. prvič poskusiti (poskušati) naučiti se vojaške službe, prvič iti v vojno, (sc. hostes) tirocinia militum imbuebant Fl. so potili (naše) neizkušene vojake, so bili (našim) vojakom vojaška šola.

2. meton. vojaški novinci, vojaški novaki, mladi vojaki, rekruti: cum contemptum tirocinium barbaros excitare possit L.

3. metaf.
a) novaška ali novinska neizkušenost: cum senatus et tirocinio et perturbatione iuvenis moveretur L.
b) prvi poskus (poizkus, preizkus), prva poskušnja (preizkušnja): tirocinium navium Plin. poskusna (= prva) vožnja, prva plovba, producta fuerit tirocinio Plin. na poskušnjo, na preizkušnjo = prvič, potest tirocinium esse homicidium, parricidium non est Sen. rh.
c) prvi (javni) nastop: ut filios suo quemque tirocinio (vsakega, ko bi oblekel moško togo) deduceret in forum Suet., dies tirocinii Suet., in L. Paulo accusando tirocinium ponere L. prvič nastopiti.

Tīsiās -ae, m (Τεισίας) Têjzias (Tízias), Sicil(ij)ec, učitelj Gorgi(j)a in Lizi(j)a, avtor dela o retoriki z naslovom Τέχνη (okrog l. 450): Ci., Q.