Franja

laniō¹ -āre -āvī -ātum (lanius)

1. (raz)mrcvariti, (raz)trgati, (raz)kosa(va)ti, (raz)mesariti, (raz)drapati, (raz)cefrati, (raz)praskati: aliquem Ci. ep., Suet., obvios aliquot (o volkovih) L., aliquem dentibus L., artūs dentibus laniabant V., laniaverat unguibus ora O., et laniet digitis illius ora suis O., viscera O., digitos Suet., manum Gell., (sc. Galbae) crura bracchiaque ceteri foede laniavere T. so razkosali, so raztrgali na kose, laniatum corpore toto Deiphobum videt V., laniatus morsibus canum obiit Val. Max., laniata corpora epulando consumere Val. Max., ferramenta et alia, quae laniendae carnis causā parata sunt Icti., foede laniari Aur.; prolept.: laniata pectora plangens O. bijoč po razmesarjenih prsih; z gr. acc.: filia … roseas laniata genas V., laniata sinūs O., laniare tunicam O., vestem O., T., crinem manibus O. (iz)puliti, filia … manu flavos Lavinia crinīs (gr. acc.) … laniata V., laniati capilli Sen. rh., classis laniata O. ali laniata navigia S. fr. razbito, razbita, obsistitur illis (sc. ventis), … quin lanient mundum O. da ne uničijo.

2. metaf. (raz)trgati = (po)grajati, (raz)žaliti, (duševno) raniti, prizade(va)ti: tua sacrilegae laniarunt carmina linguae O., proice, quaecumque cor tuum laniant Sen. ph.

lanista -ae, m (morda iz lanius; po Isid. je lanista etr. beseda = carnifex; lanista gladiator i. e. carnifex Tuscā linguā appelatus Isid.)

1. učitelj, vaditelj, trener gladiatorjev (borcev), gladiatorski (borilni) mojster; lanistae so imeli cele tolpe (familiae) gladiatorjev, ki so jih oddajali v najem za gledališke igre: Mart., Iuv., Suet., Amm., hic autem nuper se ad eum lanistam contulit Ci., num … ille lanista omnino iam a gladio recessisse videtur … ? Ci.

2. metaf.
a) (ker so lanistae priganjali gladiatorje v boj ter jih v parih postavljali enega proti drugemu) ščuvalec, hujskač, podpihovalec dveh na boj: ne videret unius corporis duas acies lanistā Cicerone dimicantīs Ci., ego lanista? Et quidem non insipiens Ci., quando esse satius Romam mittere legatos, … quam populum Romanum cum Antiocho, lanistis Aetolis, … dimicare? L. na priganjanje Etolcev.
b) dreser petelinov za petelinje boje, dreser bojnih petelinov (togotnikov): l. rixosarum avium Col.

Lāomedōn -ontis, acc. -ontem in -onta, m (Λαομέδων = narodni svetovalec, samogovoreče kraljevsko ime) Laomedónt

1. trojanski kraj, Ilov sin (Ilus, Ἶλος), oče Priama, Titona in Hezione; Pozejdona in Apolona je prikrajševal za plačilo, ki jima je bilo obljubljeno za zgraditev trojanskega mestnega obzidja: H., Pr., Hyg., Laomedontis nurus (= Aurora) O. Od tod adj. Lāomedontēus 3 (Λαομεδόντειος) in Lāomedontius 3 (Λαομεδόντιος) Laomedóntov, laomedóntski, pesn. = trojanski in (ker so Rimljani po bajki Enejevi potomci) = rimski: Laomedontea arva O., Laomedonteae periuria gentis V., donec Laomedonteos fugeret Fortuna penates Val. Fl., Laomedonteae, Troiana altaria, flammae Sil., Laomedontius heros (= Aeneas) V.; patron. Lāomedontiadēs -ae, m (Λαομεδοντιάδης) Laomedontiád, Laomedontov sin: memini … Laomedontiadem Priamum … Arcadiae gelidos invisere finīs V.; pl. Laomedontiadae, pesn.
a) = Trojanci: Laomedontiadae, bellumne inferre paratis … ? V.
b) = Rimljani: quod … Laomedontiadûm non desperaverit urbi (= Romae) Sil.

2. Mitilenec, vojskovodja Aleksandra Velikega; po njegovi smrti je zavladal v Siriji in Feniciji: Cu.

lapidātiō -ōnis, f (lapidāre)

1. metanje kamenja, lučanje kamenja: Fl., Aur., facta est lapidatio Ci. metali so kamenje, fit magna l. Ci. usuje se toča kamenja; v pl.: lapidationes persaepe vidimus Ci.; metaf.: l. grandinis Cod. I. padanje toče, toča.

2. kamenjanje, kamnanje: adulterorum Hier.

lapideus 3 (lapis)

1. kamén, kamnit(en): mensa Varr., Nioba fingitur lapidea propter aeternum, credo, in luctu silentium Ci., l. imber Ci. kamena toča, toča kamenja (prim. lapidat pod lapidō), pila N., arca, murus, pons L., postis ianuae carceris Vell., suggestus Col., curalium, columnae Plin., ignes Publilius Syrus ap. Petr. dragulji kamenaste barve, culter Vulg.; pren.: lapideus sum Pl. okamenel sem (od groze), lapideo corde sunt multi Enn. fr. so kamnitega srca = so trdosrčni, neusmiljeni.

2. kamnit, poln kamenja: litus Mel. ali campi Plin. (o pokrajini blizu današnjega Marseja (Marseille), zdaj imenovani la Crau).

lapillus -ī, m (iz *lapid-los, demin. lapis)

1. kamenček: munera fert illi conchas teretesque lapillos O., grues lapillum pede sustinentes Plin.

2. occ.
a) potočni kremenček: invitat somnos crepitantibus unda lapillis O.
b) glasovalni kamenček (z belimi in črnimi kamenčki se je namreč na sodiščih glasovalo o življenju in smrti obtožencev): lapilli nigri albique O., mos erat antiquus niveis atrisque lapillis, his damnare reos, illis absolvere culpa O. (ta šega je povzeta po običaju Tračanov, ki so dobre in hude dni zaznamovali z belimi in črnimi kamenčki), od tod: diem signare melioribus lapillis Mart. ali numerare diem meliore lapillo Pers. = dan zaznamovati z belim kamenčkom = dan šteti med srečne dni.
c) dragulj, biser: nivei viridesque lapilli H. biseri in smaragdi, Eoi Pr. ali Indici Mart., Erythraei Mart. biseri, caris aures onerare lapillis O., pendebant ex auribus insignes candore et magnitudine lapilli Cu., gemmae et ex alieno litore petiti lapilli Sen. rh., insignes lapillis et coloribus vestes Lact., auro lapillisque ornamenta distincta Amm.
d) marmornat košček ali kamenček (za mozaična tla), okrasni kamenček, masivni kamenček, šilják: l. Numidici H., Libyci H. (ker so bila mozaična dela punskega izvora, prim.: pavimenta Poenica Ca.).
e) ledvični kamen, ledvičnjak, mehurni (sečni) kamen: eiectus lapillus calculoso alligatusque supra pubem levare ceteros dicitur ac iocineris etiam dolores et celeritatem partus facere Plin.

lapis -idis, m (prim. gr. λέπας gola skala, kamen, λεπαῖος skalnat)

1. kamen
a) konkr.: α) alicuius domus fracta coniectu lapidum Ci. z lučanjem kamenja, lapide (lapidibus) percussum esse Ci., lapidibus aliquem cooperire ali obruere Ci. kamenjáti (kamnáti) koga, aliquem lapidibus prosequi Ci., membra, quae debilitavit lapidibus Ci., lapides iaciendos curare Ci., undique in muros lapides iaci coepti sunt C., lapide ictum ex muro perire C., lapide ictus interiit N., eminus glande aut lapidibus pugnare S., fundā lapides mittere L., lapides mittere in aliquem Petr., aliquem lapidibus prosternere Val. Max., ad lapides et arma discurrere T., vehicula ne lapidibus quidem fulta in eodem vestigio quiescebant Plin. iun., ingenti lapidum saxorumque nimbo classem operire Fl., lapidibus pluit L. (prim. lapidat pod lapidō) kamenje dežuje, kamenje pada (z neba), lapides ardentes L. meteorji, meteoriti, izpodnebniki, lapide candidiore diem notare Cat. zaznamovati dan kot srečen (prim. lapillus 2. b)). β) kot snovno ime: l. silex Pl., Ca., L., quadratus (kolekt.) Varr. fr., Cu., Sen. ph. kvadrasto rezani kamni, kvadri, emporium lapide sternere L. mostiti, utrjevati, e lapide naumachiae circum maximum exstruere Suet., e lapidibus templo Iovis Capitolini destinatis filio monumentum exstruere Suet., l. bibulus V. votlič, plovec, vivus Cu. kresilnik, kresilo, kremen, coctilis Sen. ph., durus Plin., structilis Icti. stavbni (gradbeni) kamen, terminalis Amm. mejni kamen, mejnik, primarius Vulg. temeljni (podkladni) kamen; pren. in preg. kamen (podoba ničvrednosti ali brezčutnosti): verberare lapidem Pl. = zastonj se truditi, „bob ob steno metati“, lapides loqui Pl. govoriti hude, neprijetne besede (ki padejo kakor kamen na srce), grobo, osorno govoriti, alterā manu ferre lapidem, panem ostentare alterā Pl. = javno se dobrikati, da bi na skrivnem škodoval, lapides mehercule omnes flere ac lamentari coëgisses Ci. = kamen bi bil omečil, ad eundem lapidem bis offendere Aus. in (elipt.) bis ad eundem Ci. ep. = dvakrat narediti isto napako, ah lapis est ferrumque Tib.; kamen (podoba toposti, neumnosti): neque habet plus sapientiae quam lapis Pl., i, quid stas, lapis? Ter. = ti štor (teslo).

2. occ.
a) mlinski kamen: lapis lapidem terit Pl.
b) mejni kamen, mejnik: sacer l. L., Sen. tr. posvečeni mejnik, cui lapis cessit Lact.
c) miljni kamen, miljnik (pogosto v zvezi z vrstilnimi števniki): sepultus est iuxta viam Appiam ad quintum lapidem N. = 5 rim. milj (7,4 km) od Rima (ob velikih rimskih cestah so stali miljniki na vsakih 1000 korakov; 1000 korakov = 1 rim. milja), intra vicesimum lapidem L., ad sextum lapidem a Vienna Sen. ph., ad quartum lapidem, ultra lapidem tertium Suet., ultra centesimum et quinquagesimum lapidem Plin. iun., quinto lapide castra statuere Iust., ad quartum lapidem ab urbe Aur.; pri T. je beseda lapis včasih tudi izpuščena, npr.: ad duodecimum (sc. lapidem) a Cremona ali promoveri ad quartum a Bedriaco castra placuit T.
d) spominski kamen, spomenik: lapis memoriae Othonis inscriptus Suet.
e) nagrobni kamen, nagrobnik: fac lapis inscriptis stet super ossa notis Tib., ultimus l. Pr.
f) marmorni kamen, marmor: Parius l. V. beli paroški (= z otoka Paros) marmor, Phrygius H. pisani frigijski (= iz frigijskega mesta Sinade (Synnada -ōrum)) marmor (toda: Phrygius lapis Plin. (36, 19, 36) = barvilna prst, prst bárvnica), Numidicus, Thasius Suet.; tudi marmorna(ta) mizna plošča, marmorna stranica: lapis albus pocula cum cyatho duo sustinet H.
g) v pl. kamenčki za masivne pode, masivni šiljáki, masiven pod (tlak): lapides varios lutulentā radere palmā H.
h) dragulj, poseb. biser: gemmae et lapides H., elapsus aure l. O. biser, lapis Eoa lectus in unda Sen. tr., nec niveus lapis deducat aures, Indici donum maris Sen. tr., lapidum gemmarumque fulgor Sen. tr., lapidum causā pecuniae ad externas gentes transferuntur T., adamantis lapidis copia Amm., diademate lapidum fulgore distincto Amm.
i) kamen ali kamnita podnožnica, kamnit podnožnik, kamnit oder izklicevalca (praeco) na suženjskem trgu: atque in eopse adstas lapide, ut praeco praedicat Pl.; od tod: praeter duos de lapide emptos tribunos Ci. javno kupljena = javno podkupljena.
j) Iuppiter lapis Jupitrov kamen, kamena strela (iz kršca), ki so jo (kot Jupitrov simbol) držali v rokah pri prisegi: Iovem lapidem iurare Ci. ep. na Jupitrov kamen priseči (prisegati) = strogo (trdno) (za)rotiti se, strogo (trdno) priseči (prisegati), zakleti (zaklinjati) se.

Opomba: Star. abl. sg. lapī: Enn. ap. Prisc.; star. gen. pl. lapiderum: C. Gellius ap. Char. — Po gr. ἡ λίϑος f: Enn. ap. Non., Varr.

Lār² (lār), Lăris (lăris), m

1. lar, pogosteje v pl. Larēs -um, redkeje -ium, m lári, prvotno etruščanski, pozneje tudi rimski bogovi zaščitniki, po ljudskem verovanju duše umrlih prednikov, ki ščitijo dom svojcev. Njihove podobe so stale v mali shrambi (aedēs Larum ali Larium L.) ob ognjišču pri podobah penatov, v hišah bogatašev tudi v posebni kapelici (larārium). Lari so bili tako tesno povezani s hišo, da je niso zapustili, če se je družina izselila, penati pa so odhajajočo družino spremljali. Bogočastje larov je bilo prastaro, preprosto, opravljali so ga z veliko pobožnostjo. Pri vsakem obedu so dobili lari svoj delež v skledicah, pobožni člani družine so jim žrtvovali vsak dan, vsekakor pa ob pomembnejših dneh v mesecu (ob kalendah, nonah in idah), pa tudi sicer ob raznih veselih družinskih dogodkih. Takrat so Rimljani odprli lararium, da so se lahko hišni zaščitniki udeleževali veselega slavja, in so okrasili lare s cvetlicami: tusculum emi hoc et coronas floreas: haec imponentur in foco nostro Lari Pl., si ture placaris et hornā fruge Lares H., ignibus aras excitat hesternumque Larem … laetus adit V. in se zateče k laru, na katerega se je bil obrnil že prejšnji dan, libate dapes, ut … nutriat incinctos missa patella Lares O., reddere antiquo menstrua tura Lari Tib. Lare so imenovali po krajih, katerih zavetniki so bili; predvsem Lares domestici, familiares, privati ali patrii hišni, družinski, rodbinski, domači lari (zaščitniki): O., Tib., Suet., ego sum Lar pater Pl., Lares cubiculi Suet. Glede na to, da varujejo lari svoje varovance tudi zunaj hiše, se imenujejo: Lares viales Pl. potni lari = lari, zaščitniki poti (na poteh), Lares compitales Suet. razpotni lari = lari, zaščitniki razpotij, Lares vicorum Arn. cestni lari = lari zaščitniki cest (na cestah), Lares permarini L. morski lari = lari, zaščitniki na morju, Lares rurales Tib. ali agri custodes T. poljedelski lari = lari, zaščitniki poljedelstva. Ko se je iz rodovne ureditve razvila državna, so začeli častiti nova božanstva: Lares publici državni lari = lari, zaščitniki države, imenovani tudi Lares praestites (O.) ali urbani mestni (rimski) lari = lari, zaščitniki mesta (Rima) in Lares hostiles lari, odbijalci sovražnika (ker so branili sovražniku vstop v Rim); bili so neka višja, grškim herojem podobna vrsta larov. Njim na čast so 1. maja obhajali praznik Larālia laralije; prim.: praestitibus Maiae Laribus videre Kalendae aram constitui O. K tem larom so prištevali Romula, Rema, Tatija in Ako Larencijo (Acca Lārentia), kateri na čast so 23. decembra obhajali poseben praznik, imenovan Lārentālia (larentalije). — Stlat. soobl. Lasēs: Q., Varr. (z abl. Lasibus).

2. meton. lar = hiša, stanovanje, dom, bivališče, ognjišče, večinoma v sg.: ad larem suum (sc. reverti) liceret Ci. ep. domov, l. familiaris Ci. prijazno (lastno, domače) ognjišče, illos binas domos continuare, nobis larem familiarem nusquam ullum esse? S., qui victus acie excessisset, eum ne quis urbe, tecto, mensā, lare reciperet L., larem relinquere L., lare certo (stalnega) gaudere H., avitus apto cum lare fundus H., Capitolia cernens, quae nostro frustra iuncta fuere lari O., deserere larem O. izseliti se, pelli lare O., sine lare Cu., revenire larem suum Ap., abire in larem, revertit ad larem, laris sui defensor Amm.; v pl. (s pomenom sg.) hiša: sub titulum nostros misit avara lares O., habere in castris imaginem quandam larum ac domesticae sedis Iust., inter aras et patrios lares Iust., vertere lares, abiit in lares Amm.; metaf. pesn.
a) ptičje gnezdo: avis in ramo tecta laremque parat O., fluctus … cum rapit halcyones miserae fetumque laremque Val. Fl., sub cerā fovere larem V. panj.
b) filozofska šola: quo me lare tuter H. = kateri filozofski šoli pripadam.
c) središče, bivališče: Romam, imperii virtutumque omnium larem (= sedem) Amm.

Lara -ae, f Lára, blebetava nimfa, hči rečnega boga Almona; Jupiter ji je zaradi njene blebetavosti vzel dar govora, zato so jo v Rimu častili tudi pod imenom Muta ali Tacita Nema, Molčeča. Po ljudski etim. je mati Larov: forte fuit Nais, Lara nomine O. — Soobl. Larunda -ae, f Larúnda: Varr., Lact., Aus.

Larālia -ium, n (Lār2) larálije, praznik Larov, ki so ga obhajali 1. maja: Fest. (gl. tudi Lār²).

larārium -iī, n (Lār2) larárij, laríšče, hišna kapelica, v kateri so stali lari, hišni bogovi zaščitniki: Lamp.

Lārentālia -ium, n (Lārentia) larentálije, praznik na čast Aki Larenciji (Acca Lārentia); obhajali so ga 23. decembra (gl. Acca in Lār²): Varr., O., P. F. — Soobl. Lārentinal -ālis, n larentinál: Varr., v pl.: Lact., Macr.

lārva (stlat. lārua) -ae, f (menda iz *lāsou̯a, sor. z Lār2, torej = podobo ali zunanjost lara noseča)

1. zli duh, duhovín(a), pošast, strah = strašilo; larvae, nekakšno nasprotje larov, so imeli Rimljani za vznemirjajoče duhove pokojnikov in so si jih predstavljali v podobi okostnjakov: Sen. ph. (Apocol.), Amm., laruae stimulant virum Pl., larvā vel aliquo diro numine immisso Ap. (prim. Ap. De deo Socratis 15); kot psovka = spaka, grdoba: etiam loquere, larua? Pl., larvas sic istos percolopabant, ut … Petr.

2. meton.
a) krinka, ličilo, maska gledaliških igralcev: nil illi larva aut tragicis opus esse cothurnis H.
b) okostnjak, ogrodje, skelet: larvam argenteam attulit servus Petr.

lāserpīcium (lasserpītium, lāsarpīcium, lāserpītium, lāsarpītium) -iī, n (iz lac sirpīcium = mleček rastline, imenovane sirpe (gr. σίλφιον, gl. sirpe); zaradi njene smolenosti je ljudska etim. izpeljevala -pīcium iz pix smola in osamosvojila laser) bot. jelenovec, „silje“, „smrdeče zelje“, laserpícij, ki je dajal mleček („vražje govno“, „ôžnik“, azafetida) (Asa foetida); uporabljali so ga kot zdravilo in kot začimbo; včasih tudi = „vražje govno“, „ôžnik“: Ca. fr., Col., Plin., hoc anno multum futurum sirpe et lasserpicium Pl.

lassus 3 (iz *lad-tos, indoev. kor. *lē[i]d-, *ləd- pustiti (puščati); prim. gr. ληδεῖν len, truden biti, got. lats len(oben))

1. utrujen, truden, upehan, izmučen, medel, mlahav, nemočen, brez moči, slab(oten), šibek: animus Ter., viator Cat., miles Iust., bos Eccl., os, passus O., verba lassas onerantia aures H. medla, lena ušesa, acria circum rapula … qualia lassum pervellunt stomachum H. medel, slab želodec; z abl.: opere foris faciendo lassus Pl., itinere atque opere castrorum et proelio fessi lassique erant S., lacrimis lassi luctuque Lucr., l. gaudio Plin.; s praep.: l. de via Pl., Ambr., ab equo indomito H. izmučen, ab hoste O.; z gen.: me Amor lassum animi ludificat Pl. duševno onemoglega (izčrpanega), sit modus lasso maris et viarum militiaeque H. (po drugih so gen. odvisni od subst. modus, torej = utrujenemu bodi konec potovanja po morju in po kopnem pa vojaščine); z acc.: lassus pondus Sen. tr.; z inf.: nec fueris nomen lassa vocare meum Pr., nec … lassa foret crines solvere suos Pr., an nondumst talos mittere lassa manus? Pr. Preg.: a lasso rixa quaeritur Sen. ph. (ker je utrujenec zelo razdražljiv).

2. metaf. o neosebnih subj.: lasso papavera collo V. s povešeno glavico, fructibus assiduis lassa senescit humus O. onemogla, l. res (pl.) O. slabotne, l. cervix Sen. ph., l. undae Lucan. zopet pomirjeni, lassa et effeta natura Plin. iun., l. mons Stat. položen, si … senectus … tremit inceptis lasso maioribus aevo Sil.

Laterānus 3 Laterán(ov)

1. rodbinsko ime v rodu Klavdijev, Plavtijev in Sekstijev, poseb. Plautius Lateranus Plavtij Lateran, consul designatus v Neronovem času; zaradi soudeležbe v neki zaroti je bil obsojen na smrt in usmrčen: T.; (Plautius) Lateranus, konz. l. 94 po Kr.: Iuv. Plautii Laterani so imeli krasno poslopje na Celiju: egregiae Lateranorum aedes Iuv. ali Lateranae aedes Prud., pozneje basilica Laterana Hier.; to poslopje je Konstantin Veliki podaril rimskemu škofu; v njem so dolgo stolovali papeži (zdaj il Laterano).

2. Laterānus -ī, m Laterán, bog iz opeke (lateres) sezidanega ognjišča (focus): Arn.

lāticlāvius 3 (lāticlāvus)

1. s širokim škrlatnim trakom (lātus clāvus) obrobljen ali obšit (prim. clāvus): tunica Val. Max. Take tunike so nosili senatorji, v obdobju cesarjev pa tudi vojaški tribuni viteškega stanu in sinovi starih patricijskih družin, ki so se pripravljali na državne službe; od tod laticlavius tribunus Suet. vojaški tribun s širokim škrlatnim trakom, l. mappa Petr. Subst.
a) lāticlāvia -ae, f (sc. toga) s širokim škrlatnim trakom obrobljena (obšita) toga: Lamp.
b) lāticlāvium -iī, n širok škrlatni trak kot obroba tunike: per laticlavi(i) honorem Lamp., laticlavii gratiā petens G. (Dig.) kandidat.
c) lāticlāvius -iī, m upravičenec do širokega škrlatnega traku = senator, patricij: Suet.

2. meton. senatorski: patrimonium Petr., dignitas Cass.

Latīnitās -ātis, f (Latīnus)

1. = ius Latii latinsko pravo, ki so ga Rimljani po razpustitvi latinske zveze (po končani latinski vojni l. 338) podelili tistim latinskim mestom, katerim niso priznali latinskega državljanstva (civitas). V tem politično-pravnem razmerju so Latinci sicer imeli z rim. državljani „commercium“, tako da so si smeli pravnoveljavno pridobivati lastnino in tudi dedovati, ni pa jim bil dovoljen „conubium“; bili so torej kot socii nekako sredi med rim. državljani (cives) in tujci (peregrīni). Njihova mesta so imela samoupravo in bila oproščena carine, za kar so plačevala le neznatne dajatve, njihovi oblastniki pa so bili eo ipso rimski državljani. Šele l. 90 je zakon lex Iulia vsem latinskim mestom podelil popolno državljanstvo. Odtlej je Latinitas prešla tudi na pravna razmerja zunaj Italije: Ci. ep., Suet.

2. čista, dobra latinščina, čisto latinsko izražanje: Caelius malus auctor Latinitatis Ci. ep., Latinitas est, quae sermonem purum conservat, ab omni vitio remotum Corn.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

lātrātor -ōris, m (lātrāre)

1. lajavec, lajač, lajavt, pesn. = pes: Mart., l. Anubis V., O. (ker so ga uporabljali s pasjo glavo; gl. Anūbis).

2. metaf. lajavec = lajav ujedljivec, kričač, jezikač, jezikalo, jezikavec, jezikavt: Q., Aug.