Franja

*lūdicer ali *lūdicrus (neizpričani obl.) -cra -crum (lūdus)

1. za kratkočasenje, za zabavo služeč, kratkočasen, zabaven: ars ludicra armorum Ci., pueri ludicrā aliqua exercitatione delectantur Ci., neque enim levia aut ludicra petuntur praemia, sed Turni de vita … certant V. ne poganjajo se za neznatne ali v bojni igri pridobljive nagrade, l. certamen L. bojna igra, simulacrum ludicrum pugnae L., l. artes Sen. ph.; z abl.: festa ea Germanis nox ac solemnibus epulis ludicra T. ob slovesni gostiji posvečena igri (= orožnemu plesu, plesu z orožjem); subst. n. pl. = kratkočasne, zabavne stvari, igrač(k)e, igračkarije: versus et cetera ludicra pono H., ludicra plausūs H. otročarije ploskanja (s katerim je rim. ljudstvo sprejemalo priljubljene igralce, zlasti v gledališču).

2. k igri, h gledališki igri, k drami (lūdus) sodeč, k igralcu spadajoč, gledališčen, gledališki, igralski: ars Ci., Q. umetnost gledališkega igralca, gledališka umetnost, dramska umetniška dejavnost, gledališče, l. artes T., valeat res ludicra H. gledališko, dramsko pesništvo, spectaculum l. Cu. gledališka igra, predstava, drama, ludicra scaenae spectacula Sen. ph., ludis … ludicras partes sustinere Suet. v igrah prevze(ma)ti vloge gledaliških igralcev, nastopiti (nastopati) v igrah, historia l. (Svetonijeva knjiga) Gell. Adv. lūdicrē za kratek čas, za šalo: Enn. ap. Non., Pl., Ap. Od tod subst. lūdicrum -ī, n
a) kratkočasje, igrača, zabava: quos (sc. ramulos) Hamadryades deae ludicrum sibi roscido nutriunt umore Cat., quae (sc. urbes duae) in proverbi ludicrum vertēre Plin. sta prešli v zabaven pregovor.
b) igra, drama, predstava (v cirkusu, gledališču in drugod): Isthmiorum ludicrum L. ali l. Isthmiorum Cu., Olympiae l. L., Olympiorum sollemne l. L., Olympio certamine vario ludicrorum genere contendere Iust., indulserat ei ludicro (= ludis Augustalibus) Augustus, dum Maecenati obtemperat effuso in amorem Bathylli T., coronae ludicro quaesitae ali coronae ludicrae Plin. na (pri) javnih igrah pridobljeni.

lūdus (star. tudi loedus) -ī, m (lūdere)

I. konkr.

1. igra za kratkočasenje ali kot telesna vaja: dare ludum alicui Pl. kratkočasiti koga, tali ludo ludere Pl. take reči početi za kratek čas, exercitatione ludoque campestri (na Marsovem polju) uti Ci., l. militaris L. vojaška igra, poseb. vaja z orožjem, ad pilam se aut ad talos aut ad tesseras conferunt aut etiam novum sibi excogitant ludum Ci., ludus datur huic aetati Ci. v tej dobi se dovoljuje prosto gibanje, flectere ludus (sc. est) equos V., ludus calculorum (gl. calculus) Cael., sphaerae l. Cael. žoganje; occ. vojna igra: heu nimis longo satiate ludo H.; pren.: amori dare ludum H. = predajati se ljubezni.

2. javna igra = (gledališka) igra, predstava (zlasti na čast božanstvom): festi dies ludorum celebrandi Ci., ludos spectatum ire H. iti v gledališče, ludos facere Ci., L. ali edere Ci., T., Suet. ali dare Iuv., Suet. igre prirediti (prirejati), ludos committere L. igre začeti, ludi Olympii Pl. ali ludi Olympia Varr. ap. Char., ludi circenses Varr. ap. Gell., Ci., L., Suet. igre v cirkusu (tekmovalna dirka, tekmovanje v teku idr.), ludi scaenici Ter., L., Sen. ph., Suet. gledališke predstave, ludi Apollinares Varr., Ci., L., Plin., Cerealia ludi L., ludi Consualia Varr., L., ludi Megale(n)sia L. ali Megale(n)sia ludi O., ludi magni L., Suet. meton.
a) igra = drama, šaljiva igra, satira: in Naevii ludo Ci.
b) čas javnih iger: ludis Pl., Ci., L., Suet. za časa javnih iger, ob javnih igrah.

3. igralska šola (v kateri so potekale le igram podobne vaje), šola, učilnica, predvsem za gladiatorje, potem za učence začetnike (za mladeniče je bila „schola“): e ludo ire Pl., ludus fidicinus Pl. glasbena šola, l. gladiatorius Suet., Ap., nemo est in ludo gladiatorio paulo ad facinus audacior Ci. v gladiatorski šoli (včasih pomeni tudi samo ludus gladiatorska šola: gladiatoresque, quos ibi (sc. Capuae) Caesar in ludo habebat C.), Aemilius l. H. Lepidova (nekega Emilija Lepida) gladiatorska šola; o začetni šoli: quem puerum in ludo cognorat N., librum tibi magister ludi dedit (gl. lūdī-magister) Ci., qui e ludo atque e pueritiae disciplinis … patris ad exercitum atque in militiae disciplinam profectus est Ci., ludum habere Ci. ali exercere T. šolo imeti, učiti, poučevati, ludum aperire Ci. šolo odpreti, ludus discendi Ci. ep. ali litterarum L., Plin. ali litterarius Q. začetna (osnovna) šola. —

II. abstr.

1. igra = kratkočas(en)je, zabava, šala, nagajanje, šaljiv (smešen, zabaven) dogodek (pripetljaj): ludos facit Ter. šali se, ludus alicui facere Pl. ali reddere Ter. zagosti jo komu, dare alicui ludum Pl. zabavo nuditi komu, zabavati koga, dare ludos Ter. osmešiti se, ludos praebere Ter. da(ja)ti povod za smeh, per ludum Ci., Suet., Aur. v šali, per ludum et iocum Ci. v igri in šali, ludo et ioco uti Ci., amoto quaeramus seria ludo H. brez šale, ludos aliquem dimittere Pl. porogljivo odgnati koga, facere aliquem ludos Pl. posmehovati se komu, za norca imeti koga, briti norce (norčevati se) iz koga, ille tibi ludus fuit Ci. ti je bil v posmeh, ludum fieri Pl.; o raznih strasteh, poseb. o polteni ljubezni: frui ludo aetatis L. uživati mladostne radosti, hic noctem ludo ducunt V. igrajo dolgo v noč, consimile luserat Ter., nec lusisse pudet, sed non incīdere ludum H.

2. igra = opravek, ki je lahek kakor otročja igra, malenkost, „mala šala“: oratio ludus est homini non hebeti Ci., illa perdiscere ludus esset Ci., ad quos (sc. honores) vos per ludum … pervenistis Ci. igraje = brez truda, cui ludus (sc. est), nullam cursu non tollere dammam Sil., ludus sunt illa omnia Iust., ludum iocumque esse Ter. ali fuisse L. prava šala.

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

Lugiō -ōnis, m Lúgion, rim. vojaški tabor ob Donavi v Spodnji Panoniji (Pannonia inferior), izhodiščna točka ceste, ki je vodila čez ozemlje Jazigov v Dakijo: Cod. I. (obl. Lugione, Lucione, Lucionae, gr. Λουγίωνον).

lūmen -inis, n (iz *leuqs-men, *louqs-men: lūx, lūcēre, lūna, lūstrāre; iz baze *leu̯k- svetiti, prim. skr. rócate sveti se, sije, rocáyati osvetljuje, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, stvnem. lioht, nem. Licht, ang. light)

1. sploh svetilo (= telo, ki oddaja svetlobo, predmet, ki sveti, npr. sveča, svetilka, plamenica, bakla, oljenka), konkr. luč: lumen accendere de suo lumine Enn., l. lucernae Ci., lumini oleum instillare Ci., luna solis lumine conlustratur Ci., accretio et deminutio luminis Ci. mesečine, tabulas pictas collocare in bono lumine Ci. na dobro svetlobo postaviti = ugodno namestiti (da svetloba dobro pada nanje), nocturnum extinctum l. Lucr., immittere lumen V. omogočiti (omogočati) vdor luči (svetlobe), luč (svetlobo) spustiti (spuščati) v (kaj), primo cum lumine solis V. s prvim svitom, ob prvem svitu, sub lumina prima V. ob (so)mraku, ad lumina prima H. do (so)mraka, in praetoria nave insigne nocturnum trium luminum fore L. nočno znamenje, l. caeleste O. ali caeli V., diurnum O., Sen. ph. sončna luč (svetloba), sonce, sol lumenque diurnum Lucr. danica, lumina vigilantia O. vedno goreče, sine lumine exire Cu., lumina relucentia Sen. ph., clarum lumen transmittere čisto prozoren biti, papilio … luminibus accensis advolitans Plin., ad lumina Suet. pri (ob) luči, l. lunare Macr. mesečina.

2. occ.
a) dnevna luč, dnevna svetloba, dan: secundo lumine Enn. ap. Ci., lumine quarto V., lumine supremo V. na dan smrti, lumine etiamtum incerto S. ali obscuro etiamtum lumine S. ob (so)mraku, festis luminibus (= diebus) Cat.
b) luč življenja, življenje: ab umbris (= iz podzemlja) … ad lumina surgere vitae V., lumina vitae attingere V., linquere lumina vitae Lucr. ali invisa lumina relinquere V. (= λείπειν φάος ἠελίοιο Hom.) = umreti, corpus spoliatum lumine V., nunc casum lumine lugent V. mrtvega, fratri iucundum lumen ademptum Cat.
c) svetloba (luč) oči, vid; meton. oko, oči: sine ullo morbo lumina oculorum amisit N., Democritus lumina amisit Ci., oculorum lumine operto Lucr., lumina oculorum expertia somno Lucr., quem tu, Melpomene, semel nascentem placido lumine videris H., inania lumina O. iztaknjene oči, fodere alicui lumina O. izbosti, iztakniti komu oči, lumen effossum V. iztaknjeno oko (prim. pren.: effossum alterum imperii Romani lumen Vell.), distenta lumina rumpere Lucan.; sg. lumen kolekt. = oči: cum vero sustulit acre … lumen O., tela volant praeter et lumen et aures O.; lumen = zenica: P. Veg.
d) svetloba v poslopjih ali pred njimi: luminibus alicuius obstruere Ci. ali officere Icti. svetlobo (dotok svetlobe) zagraditi (zapreti) komu = narediti (delati) senco; od tod pren.: Catonis luminibus obstruxit oratio Ci. je zatemnil (zasenčil) Katonovo slavo, nec mentis quasi luminibus officit (ni v napoto) altitudo fortunae et gloriae Ci.
e) (b)lesk, sijaj: ferri Stat.,
f) lepota: calthae Col.
g) svetloba v slikarstvu (naspr. umbra): Plin., Plin. iun.
h) meton. α) vsaka odprtina, skozi katero lahko prehaja (prodre) svetloba ali zrak: cum rerum natura … duo lumina ab animo ad oculos perforata nos habere voluisset Ci. „svetlobnici“. β) rega, reža, razpoka: ut tenues subiere latentia cerae lumina Val. Fl. γ) preduh (v rudnikih), zrač(il)ni jašek, dihalnik, sopôtnica: Plin. (31, 57). δ) okenska odprtina, okno: lumina capere a meridie Vitr. okna narediti na južni strani, habere ad septemtrionem lumina fenestrarum Vitr., lumina fenestrarum volvata Vitr. okenske odprtine z vrati, Cyrus aiebat viridariorum διαφάσεις latis luminibus non tam esse suaves Ci., obserare lumina Ap., immittere lumen, lumina Icti. narediti. ε) odprtina za vrata, vrata: Vitr. (4, 6, 1). ζ) svetloba lijaka (calix) pri vodni cevi: Front.

3. metaf.
a) svetloba, ki pripomore k jasnemu razumu, razsvetljujoča duševna bistrost ali jasnost, razsvetljujoča razsodnost, bistroumnost: vos in tantis tenebris erroris et inscientiae clarissimum lumen praetulistis menti meae Ci., ordo maxime est, qui memoriae lumen affert Ci.
b) svetilo, luč α) (o osebah) = sijajen zgled ali vzor, vzornik, odličnik, dostojanstvenik, prvak, sloves, slava, dika, okras: omnium gentium lumen exstinguere Ci., lumina civitatis Ci., praestantissimi viri lumina rei publ. Ci., lumina tot cecidisse ducum V. dike, scire licet hunc (sc. puerum Servium Tullium) lumen quoddam rebus nostris dubiis futurum L. = rešitelj, pomoč; lumen gentis Sil. (o Regulu), Lybiae Sil. (o Hanibalu). β) (o rečeh) = sijajen zgled (vzor), sijajne vrline, odlike, krepost(i), sijaj(nost), lesk(et), dika, okras: quasi lumen aliquod probitatis et virtutis Ci. ep., ostendas oportebit patriae lumen animi, ingenii consiliique tui Ci. sijajne vrline, iacērent in tenebris omnia, nisi litterarum lumen accederet Ci., l. consulatūs tui Ci. sijaj, Corinthum patres vestri, totius Graeciae lumen, extinctum esse voluerunt Ci., l. inventae V.; o govoru: lumina dicendi Ci. nakit sijajnih besed, lumina verborum et sententiarum Ci. prilike in podobe (tropi in figure).

lūna¹ -ae, f (iz *lou̯qs-nā ali iz *leu̯qs-nā, kar je nastalo iz subst. adj. *lou̯qs-no-, ki je ohranjen še v avestijskem raoxšna- sijoč, bleščeč: lūcēre, lūx; prim. sl. luna in hr. lúna)

1. luna, mesec, mesečina: l. nova Varr., C. idr. mlada luna, mlaj, l. plena C. polna luna, ščip, quarta l. Ci. četrti dan po mlaju, novissimā primāve lunā Plin. ob mlaju ali prvi dan po njem, l. crescens Varr., Ci. idr. rastoča luna, naspr. l. decrescens Col. ali senescens Varr., Ci. idr. ali minor H. ali minuens Pall. pojemajoča luna (prim. l. minuit Plin. luna pojema, se manjša), plena luna deficit Ci. mrkne, doživlja mrk, lunae defectus Ci. ali defectio Q. = lunae labores V. mesečev mrk, luna deficiens Plin. ali laborans Iuv. lunin mrk, mesečev mrk, ortus aut obitus lunae Ci., habitari Xenophanes ait in luna Ci. da je Luna obljudena (prim.: habitatores lunae Macr.), solis lunaeque est ortus et occasus L., lunae cursus L., Cu., per (ad) lunam V. v mesečini, evanescunt cornua lunae O., l. surgens T., noctivaga Stat., lunae annus Macr. Lunino leto; tudi v pl.: lunae celeres, novae H., duas lunas visas L.; meton.: lunae sequentes ordine V. lunine mene.

2. pooseb. Lūna -ae, f Lúna, boginja meseca, hči Hiperiona in Teje (Thea), sestra sončnega boga Sola; posvečen ji je bil ponedeljek (lunae dies). Luno in Sola so pozneje poistovetili z Diano in Apolonom. Luni je Servij Tulij na Aventinu zgradil svetišče, ki je zgorelo za časa Neronove vladavine: L., T., Aus., cum luna laboret Ci. če je Luna v stiski = če luna mrkne, choros ducit Venus imminente Lunā H., cum … niveos Luna levarit equos O.

3. meton.
a) mesec = 1/12 leta: centesima l. Plin.
b) (mesečna) noč: roscida l. V., saepe illa inmeritae causata est omina lunae Pr.
c) polmesec = lik v podobi črke C, o polmesečnih slonokoščenih ščitkih, ki so jih patricijski senatorji nosili na svojih čevljih: nobilis et generosus adpositam nigrae lunam subtexit alutae Iuv., patricia l. Stat.
d) v pl. polmesečni žrelni (grlni, goltni) hrustanci = hrustanci v obliki polmeseca, ki tvorijo grlo, žrelo: nigro sub gutture lunas frangere Sid. poet.

Opomba: Star. gen. sg. lunai: Lucr.

lūnāticus 3 (lūna)

1. na Luni živeč: homines Lact.

2. lunini meni podvržen
a) (o osebah) božjasten, padavičen: Ap. h., Isid., Acr., Vulg., muncipium Paul. (Dig.).
b) (o stvareh) = mesečen, mesečni slepoti podvržen = občasni slepoti podvržen, ob lunini svetlobi slep: oculus P. Veg.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

luscinia -ae, f (ali iz *lūcs-cinia [lūx in canere], torej „ob svitu pojoča“ ali iz *luges-cinia = „ptica pevka žalosti“) slavec: H., Plin., Mart., Plin. iun., Ap., Isid.

lusciōsus 3 (luscus) kdor ob mraku slabo vidi, ponoči pa prav nič, ponoči brljav, ponoči slep: Plin.

lūstrum² -ī, n (luere1 = lavāre -ere)

1. očiščevalna daritev, očiščevalno žrtvovanje, spravna daritev, starejše spravina, ki so jo cenzorji vsako peto leto ob koncu svoje službe po končanem cenzusu darovali za ves narod; ob tej priložnosti so zaklali bika, ovna in prašiča, cenzor pa je molil slovesno molitev: lustrum condere Ci., L., Suet. ali perficere L. opraviti (petletno) spravno daritev = zaključiti s cenzorstvom (službo cenzorja), sub lustrum censeri Ci. ep. ob koncu cenzorstva, festo purgantes moenia lustro Lucan., vota, quae in proximum lustrum suscipi mos est Suet.; o zasebni spravni daritvi: Ca. (De re rust. 141, 3).

2. meton.
a) petletno obdobje, petletje: Ci., Mart., Plin. iun., octavum claudere lustrum H. dopolniti 40 let, longi reditus lustri O., quinquennale ludicrum secundo lustro celebrabatur T.; sploh doba več let, večletno obdobje, leta: veniet lustris labentibus aetas V., in lustrum accedere debet … una dies O.
b) α) zakupna doba: Plin. iun. (Ep. 9, 37, 2). β) davčna, finančna doba: Varr. (De lingua Lat. 6, 11), Ci. (Ep. ad Attic. 6, 2, 5; Ep. 2, 13, 3).
c) (v cesarski dobi) petletne igre = vsako peto leto obhajane igre, poseb. kapitolijske igre (na čast kapitolijskemu Jupitru): saepe coronatis iteres quinquennia lustris Stat.; iste igre imenovane lustri certamen: Aur.; prim. T. (Annal. 14, 20), Suet. (Nero 12; Domit. 4).

lūx, lūcis, f (iz indoev. kor. subst. iz baze *leu̯k- svetiti; prim. skr. rócate [on] sveti, sije, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, svetel, bleščeč, blesteč, λύγδος beli marmor, ἀμφι-λύκη somrak, λεύσσω vidim, λύχνος svetilo, svetilka, lat. lūceō, lūcus, lūmen, lūna, lūstrō¹, lucerna, sl. luč, hr. lûč svetloba, žarek, stvnem. liocht = nem. Licht, ang. light, got. lauhatjan = stvnem. lougazzen = nem. leuchten).

1. luč, svetloba, svetlost, soj, sij: l. solis Lucr., solis ac lychnorum Ci., luce ali solis luce clarius Ci. jasno kot beli dan, stella multa cum luce cucurrit V., sub luce maligna (sc. lunae) V., lucem (= ignem) efflare V. (o Sončevih konjih), l. aestiva V., diurna Lucr., brumalis O. zimska svetloba, zimski čas, ille refert: „o lux inmensi publica mundi, Phoebe pater ...“ ali lucis auctor (= Phoebus) O.; o svetlih stvareh = lesk, sijaj, blesk: l. zmaragdi Lucr., aēna V., gemmae Plin., genarum Stat., campum ... lux cuspidis implet Stat., thoracis Sil., fulsit lux ab armis Sil., praeeuntibus signis insidebat aureo solus ipse carpento fulgenti claritudine lapidum variorum, quo micante lux quaedam misceri videbatur alterna Amm.

2. occ.
a) dnevna svetloba, dan: ante lucem Ci., Suet. pred dnem (svitom, zoro, zorom), ad lucem Ci., Suet. ali sub lucem C., V. in sub luce L., O. ali circa lucem, prope lucem Suet. proti jutru, pod jutro, lucī (loc.) ali luce Pl., Ci. idr. ob dnevu, podnevi, čez dan, tu mihi luce dolor, tu mihi nocte venis O., in luci Lucr. ob luči, podnevi, cum luci simul Pl. s soncem, z jutrom, ob svitu (zori), prima lux L. svit, zor(a), primā luce Ci., C., L., Suet. ali cum primo luci Pl., Ter., Ci. (De offic. 3, 31, 112), Gell. s prvim svitom, ob prvem svitu, ob prvem zoru, a prima luce Ci. od svita, multā luce C. ko je (bil) že dan, že pozno v dan, certā, obscurā luce L., luce clarā L., Auct. b. Hisp. ali luci claro Plin., Varr. = in maxima luce Val. Fl. pri belem dnevu, in lucem quiescere Cu. do belega dne, in primam lucem convivia protrahere Suet. do svita, do zgodnjih jutranjih ur; meton. α) dan kot doba 24 ur: centesima lux ab interitu Clodii Ci., crastina l. V., l. natalis O. rojstni dan, his lucibus O., l. iugalis O. poročni dan. β) nebesno svetilo, nebesno telo: illae quae fulgent luces Ci. (Arat.).
b) luč življenja, življenje: lucem intueri Ci. ali videre O. živeti, lucem aspicere Ci. = in lucem suscipi Ci. ali edi Ci., Sen. tr. = luci edi Ci. poet. roditi se, ut propter quos hanc suavissimam lucem aspexerit (je prišel na ta na moč prijetni svet), eos indignissime luce privarit Ci., sub lucem dare Iuv. roditi, lucem propriam accipere (sc. po rojstvu) Ci., finis huius lucis Ci., frui optata luce V., corpora luce carentum V. = mrtveci, mrliči, relinquere lucem V. zapustiti svet, umreti, contemptor lucis animus V., o luce magis dilecta soror V., nobis accĭdit brevis lux Cat., lucem supremam exhalare Sil.; kot ljubkalna beseda = „son(če)ce, sr(če)ce moje“: lux, salve! Pl., mea lux Ci. ep. ali lux mea O.
c) svetloba oči, oko, vid: damnum lucis ademptae O., effosa lux Stat., oculorum lux Amm.

3. metaf.
a) luč (svetloba) duha, presvetlitev, razsvetlitev, razsvetljenje, razbistritev, razbistrilo, pojasnilo: historia testis temporum, lux veritatis Ci., sententiae auctoris lucem desiderant Ci., lucem eripere conantur Ci. jasnost spremeniti v noč.
b) „luč javnosti“, javnost, spregled: Isocrates luce forensi caruit Ci. ni javno nastopal (govoril), in luce atque in oculis civium magnus Ci., lucem non aspicere (zase, zasebno življenje živeti), carere publico Ci., res occultas in lucem proferre Ci. na ogled postaviti (postavljati), da(ja)ti v javnost, beneficia in luce collocari volunt Ci. biti postavljene v javnost (v ospredje), Deiotarus vestram familiam ... obscuram e tenebris in lucem evocavit Ci. je postavil ... iz teme na svetlo = je objavil, naznanil, in Asiae luce versari ali in luce Italiae cognosceris Ci. vpričo (pred očmi) Azije, Italije.
c) rešitev, pomoč, zaščita, odrešitev, novo življenje: lux venisse quaedam et spes videbatur Ci., lucem adferre rei publicae Ci., vide, quanta lux ... mihi ... aboriatur Ci., lucem dispicere Ci., lucem porrigere civibus Ci., lux quaedam adfulsisse civitati visa est L., omnis in armis lucis causa sita est Sil.; o osebi: o lux Dardaniae V. (o Hektorju).
d) sonce = sijaj, dika, (o)kras, središče: video enim mihi videre hanc urbem, lucem orbis terrarum ... Ci., laude populari atque honoris vestri luce caruerunt Ci., levis animi lucem splendoremque fugientis est iustam gloriam repudiare Ci., Cicero, lux doctrinarum altera Plin.
e) slava, čast, sijaj: illi sine luce genus Sil.

lychnītēs -ae, m (gr. λυχνίτης sveteč) lihnít, vrsta belega marmorja, ki so ga lomili na otoku Paros ob soju svetilk: lapis l. Plin.

Macra -ae, m Mákra

1. otok ob današnjem Krimu: Plin.

2. drugo ime za otok Evbojo: Plin.

3. mejna reka med Etrurijo in Ligurijo (zdaj Magra): L., Lucan., Plin.

4. Macra cōmē (Μακρὰ κώμη) trg Makra v Lokridi ob meji s Tesalijo: L.

Macrocephalī -ōrum, m (Μακροκέφαλοι „Debeloglavci, Velikoglavci, Glavači, Glavani“) Makrokéfali, ljudstvo ob Pontu: Plin., Mel.

Macrōnes -um, m (Μάκροωνες) Makróni, surovo in bojevito ljudstvo ob Črnem morju: Amm., Val. Fl.

Maedī -ōrum, m (Μαῖδοι) Májdi, tračansko pleme ob levem bregu reke Strimon: L., Plin., Eutr. — Od tod adj. Maedicus 3 (Μαιδικός) májdski; subst. Maedica -ae, f (sc. terra) Májdska, Májdsko (ozemlje): L.

Maenalus -ī, m (τὸ Μαίναλον) Májnal, arkad(ij)sko, Panu posvečeno gorovje med mestoma Tegeja in Megalopolis (zdaj Roïnon), ob katerem je stalo istoimensko mesto Maenalos -ī, m: O. in Maenala -ōrum, n: V., O. Májnal, Májnala (Májnale) — Od tod adj. Maenalius 3 (Μαινάλιος) májnalski, pesn. = arkád(ij)ski: deus (= Pan) O., arctos (= Callisto) O., ramus Pr. kij, ki si ga je Herkul odlomil na Majnalu, versūs V. arkad(ij)ske pastirske pesmi, ales (= Mercurius, ki je rojen v Arkadiji). Maenalis -idis, f (Μαιναλίς) májnalska: ursa (= Callisto) O., ora O. Arkadija. Subst. Maenalidēs -ae, m Majnalíd, Májnalec, Májnalski (= Pan): Aus.

Maenius 3 Ménij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znana sta:

1. C. Maenius Gaj Menij, plebejski konz. l. 338, s svojim stanovskim kolegom Kamilom zmagovit v vojni zoper Lacij, poseb. zoper Ancij (Antium); zato so mu na forumu postavili častni (Menijev) steber (columna Maenia; prim. columna); diktator l. 320 in 314, cenzor l. 318: Ci., Plin.

2. Maenius Menij, Lucilijev sodobnik in znan zabavljivec: H., Porph.; nanj se je pozneje nanašal ljudski dovtip, povezan z omenjenim Menijevim stebrom (columna Maenia), češ da si je ob prodaji svoje hiše na forumu cenzorju Katonu izgovoril en steber, s katerega bi mogel gledati gladiatorske igre, ki so potekale na forumu: Porph. — Kot adj. columna Maenia (gl. zgoraj): Ci., Plin., Porph., lex Maenia Ci. Menijev (od nekega ljudskega tribuna Menija predložen) zakon. — Od tod adj. Maeniānus 3 Ménijev, ménijski, subst. Maeniānum -ī, n (ménijski) izzidek, tin, altána, móstovž, pomol, kakršne je dal cenzor Gaj Menij postaviti na hišah, ki so stale ob forumu: Varr. ap. Val. Max., Suet., Vitr., Non., Isid., Fest., P. F.

Maeonēs -um, m (Μαίονες) Meón(ij)ci prebivalci lidijske pokrajine Meonije, pesn. = Lídijci: Cl. — Od tod adj. Maeonius 3 (Μαιόνιος)

1. meón(ij)ski, lídijski: rex V., ripa (reka Paktol ali Kaistros) O., senex ali vates (= Homer; prim. Maeonidēs) O.; od tod = Homerjev, homerski, sploh epski, junaški: carmen O., H., pes, chartae O., heroides Pr. od Homerja opevane.

2. etrúr(ij)ski, etrúščanski: nautae O.; subst. Maeonii -ōrum, m Meónijci = Etrúr(ij)ci, Etruščáni: Sil.

3. azijski: ora Sil. ob Joniji. Subst.

1. Maeonia -ae, f (Μαιονία) Meónija, lidijska pokrajina; meton. (poseb. pesn.)
a) = Lídija: O., Plin.
b) = Etrúrija (ki so jo baje naselili lidijski Meon(ij)ci): V.

2. Maeonidēs -ae, m (Μαιονίδης) Meón(ij)ec
a) = Lidijec, poseb. = Homer, ker se je baje rodil v Kolofonu ali Smirni: O., Mart.
b) Etrúr(ij)ec, Etruščán: V., Maeonidum tellus (= Etrurija) Sil. Maeonis -idis, f (Μαιονίς) Meón(ij)ka = Lídijka: O. (o Arahni in Omfali).