Franja

Iūliānus -ī, m Juliján, nom. propr. in sicer

1. M. Salvius Iulianus Mark Salvij Julijan, sin znamenitega pravnika Salvija Julijana: Lamp.

2. M. Didius Salvius Iulianus Mark Didij Salvij Julijan, rim. cesar l. 193 po Kr.: Amm., Eutr.

3. Anicius Iulianus Anicij Julijan, ded poznejšega cesarja Julijana Apostate, umrl l. 362 po Kr.: Amm.

4. Flavius Claudius Iulianus, s vzdevkom Apostata, Flavij Klavdij Julijan Odpadnik, je postal l. 360 po Kr. Augustus, l. 361 po Kr. pa cesar, odpadnik od krščanstva: Amm., Eutr.

Iūlius 3 (iz Iūlus) Júlij(ev), ime patricijske rodovine; en del te rodovine so Caesares. Poseb. znani so:

1. L. Iulius Caesar Lucij Julij Cezar, konz. l. 90, Marijev pristaš: Ci., Vell., Gell., Fl.

2. C. Iul. Caesar Strabo Gaj Jul. Cezar Strabon, brat prejšnjega, ki ga je skupaj z njim umoril Fimbrija l. 87: Ci.

3. veliki C. Iul. Caesar Gaj Jul. Cezar (100—44): Ci., Suet. idr.

4. njegov posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus G. Jul. Cez. Oktavijan, cesar l. 31—14 po Kr.: Suet., Vell., Fl. idr.

5. Iulia Julija, Cezarjeva hči, omožena s Pompejem.

6. Iulia, Avgustova hči, prvič omožena s Klavdijem Marcelom, drugič z M. Vipsanijem Agripo, tretjič s Tiberijem, ki jo je zaradi njenega nenravnega življenja pregnal na otok Pandatarijo. — Adj. Iūlius 3 Julijev: leges Ci. Julija Cezarja, sidus H. pobožanstveni (oboževani) Cezar, portus Iulius Suet. med Puteoli in Mizenskim predgorjem, edicta H., domus, templa O. Zlasti mēnsis Iūlius ali samo Iūlius julij, prej Quīn(c)tīlis, Cezarjev rojstni mesec, preimenovan v spomin na Cezarjeve koledarske popravke: Mart., Sen. ph. idr.; od tod po Cezarjevi smrti: Kal. Iul(iae) Col., Sen. ph., Id. Iul(iae), Non. Iul(iae): Col.

Laevius -iī, m (prim. laevus) Lájvij, rim. lirik z začetka 1. stoletja pr. Kr., pesnik ljubezenskih pesmi (Erotopaegnia), od katerih so se ohranili le odlomki: Gell., Aus., Char. — Od tod adj. Laeviānus 3 Lajvijev: carmen, verba Gell.

Lamia³ -ae, m Lámija, priimek Elijevega plemena (gens Aelia; gl. Aelius 3): L. Aelius Lamia deformis Ci., L. Lamiam … in contione relegavit Ci., necte meo Lamiae coronam H. (Carm. 1, 26, 8), prim.: Aeli vetusto nobilis ab Lamo (ime šalj. naslonjeno na „Lamus“, gl. Lamus): quando et priores hinc Lamias ferunt denominatas H. (Carm. 3, 17, 1 in 2); ta Horacijev Lamija je menda Lucij Lamija, konz. l. 2 po Kr., deset let po pesnikovi smrti; hoc nocuit Lamiarum caede madenti Iuv. Od tod adj. Lamiānus 3 Lámijev: horti Ci. ep., Suet.

Lampridius -iī, m Lamprídij, rim. nom. propr., npr.

1. Aelius Lampridius Elij Lampridij, rim. zgodovinopisec iz začetka 4. stoletja po Kr., eden od piscev dela Historia Augusta (Scriptores Historiae Augustae): Vop.

2. govornik iz 5. stoletja po Kr.: Sid.

Largus -ī, m (largus) Lárg, rim. priimek, zlasti Skribonijevega rodu: Ci. ep., O. Poseb.

1. (Scribonius) Largus (Skribonij) Larg: lucerat lacertum Largi mordax Memmius Ci. (De orat. 2, 240)

2. Scribonius Largus Designatianus Skribonij Larg Designaciján, sloveč rim. zdravnik, ki je l. 43 po Kr. spremljal cesarja Klavdija na njegovem pohodu v Britanijo in okrog l. 47 po Kr. v še precej dobrem slogu napisal medicinsko delo (zbirko receptov) De compositione medicamentorum ali medicinae.

3. (C.(?) ali P.(?)) Caecina Largus (Gaj (?) ali Publij (?)) Cecina Larg: Caecina Largo e proceribus crebro nostrā iuventute eas (sc. arbores) in domo suā ostentante Plin. — Od tod adj. Largiānus 3 Lárgov (= Cecine Larga, konz. l. 42 po Kr.): Largianum senatus consultum Inst., Cod. I.

Laterānus 3 Laterán(ov)

1. rodbinsko ime v rodu Klavdijev, Plavtijev in Sekstijev, poseb. Plautius Lateranus Plavtij Lateran, consul designatus v Neronovem času; zaradi soudeležbe v neki zaroti je bil obsojen na smrt in usmrčen: T.; (Plautius) Lateranus, konz. l. 94 po Kr.: Iuv. Plautii Laterani so imeli krasno poslopje na Celiju: egregiae Lateranorum aedes Iuv. ali Lateranae aedes Prud., pozneje basilica Laterana Hier.; to poslopje je Konstantin Veliki podaril rimskemu škofu; v njem so dolgo stolovali papeži (zdaj il Laterano).

2. Laterānus -ī, m Laterán, bog iz opeke (lateres) sezidanega ognjišča (focus): Arn.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

Longiniānus -ī, m Longiniján, s celim imenom Flav. Macrobius Longinianus, comes sacrarum largitionum l. 399 po Kr.; kot mestni prefekt (praefectus urbi Romae) je v letih 401—402 po Kr. ponovno postavil rim. obzidje in vrata, l. 406 po Kr. praefectus praetorio Italiae, Stilihonov prijatelj: Symm.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Lūcīlliānus -ī, m Luciliján

1. tast cesarja Jovijana, magister equitum et peditum; l. 364 po Kr. so ga ubili vojaki v Galiji: Amm.

2. comes, se je kot poveljnik pomorskih in kopenskih čet udeležil vojaškega pohoda cesarja Julijana proti Perzijcem: Amm.

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

Macer² -crī, m (macer1) Máker, rim. rodbinsko ime Emilijevega in Licinijevega rodu, zlasti

1. C. Licinius Macer Gaj Licinij Maker, zgodovinopisec in govornik, l. 83 triumvir monetalis, tr. pl. l. 73: L., Ci., Val. Max.; (njegov govor ad populum pri S. [orat. et epist.]).

2. L. Licinius Calvus Macer Lucij Licinij Kalv Maker, rim. govornik in pesnik, sin prejšnjega, neoterik, Katulov prijatelj: Ci., Cat., H., O., T., Plin.

3. P. Calpurnius Macer Caulius Rufus Publij Kalpurnij Maker Kavlij Ruf, consul suffectus 103 po Kr., Plinijev naslovnik: Plin. iun. (6, 24).

4. Aemilius M. Emilij Maker iz Verone, pesnik, Vergilijev in Ovidijev prijatelj: O., T., Plin., Q., Hier.

5. prokonzul v Dalmaciji l. 98 po Kr.: Mart. (10, 78).

6. (Q. Baebius) Macer Kvint Bajbij Maker, curator viae Appiae 95, 100—101 prokonzul Betike: Mart. (10, 17, 6; 12, 98, 7).

Macrīnus -ī, m Makrín

1. Plotius Macrīnus Plotij Makrin, Perzijev prijatelj, zelo učen: Pers.

2. C. Opilius Macrīnus Gaj Opilij Makrin, le nekaj mesecev rim. cesar (umrl l. 218 po Kr.): Eutr., Aur., Aus. — Od tod adj. Macrīniānus 3 Makrínov: factio Lamp.

3. neki slovničar: Aus.

4. (Caecilius) Macrīnus Cecilij Makrin, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

Macrobius -iī, m (Μακρόβιος „Dolgoživec“) Makróbij, s celim imenom Aurelius Ambrosius Theodosius Macrobius Avrelij Ambrozij Teodozij Makrobij, dostojanstvenik na dvoru Teodozija mlajšega (4—5. stol. po Kr.), avtor dela „Saturnalia convivia“ in komentarja k Ciceronovemu delu „Somnium Scipionis“.

Maecēnās -ātis, m Mecenát, etruščansko rodbinsko ime. Poseb. znana sta

1. C. Cilnius M. Gaj Cilnij Mecenat, iz etruščanskega knežjega rodu (Lucumo), rimski vitez, zaupnik in kancler cesarja Avgusta, izvrsten državnik, toda mehkužnik, umrl l. 8 pr. Kr. Bil je tudi sam pesnik (sicer izumetničenih in prisiljenih pesnitev) ter prijatelj in podpornik učenjakov in pesnikov (Varija, Vergilija, Horacija idr.): H., T., Q., Sen. ph., Vell.

2. C. Melissus M. Gaj Melis Mecenat, lat. slovničar: Plin.

3.— Pl. Maecēnātēs -um, m apel. = prijatelji, pokrovitelji, podporniki pesnikov in učenjakov: Mart., pa tudi = umetniki, mehkužniki, razvajenci: Iuv. še danes „mecen(at)“ = podpornik, pokrovitelj pesnikov, umetnikov in učenjakov. — Od tod adj. Maecēnātiānus 3 Mecenátov: vina Plin., turris (grad) Suet., horti Suet., Fr.