Franja

Dārēus -ēī (poklas. Dārīus -īī), m (Δᾱρεῖος) Darej, Darij,

I. ime več perzijskih kraljev:

1. D. Hystaspis Darej Histaspid, Kserksov oče, l. 490 so ga pri Maratonu premagali od Grki, umrl l. 485: Ci., N., Iust. idr.

2. Dareus secundus Darej II., Kserksov sin: O., Iust., Cl.

3. D. Ochus ali Nothus Darej Oh ali Not, Artakserksov oče in sin Kira mlajšega, umrl l. 404: Iust.

4. Dareus Codomannus Darej Kodoman, zadnji perzijski kralj, premagal ga je Aleksander Veliki ter umoril Bes l. 330: Pl., Ci., L., Cu. idr.

— II. met. v obl. Dărīus = Δαρεικός (sc. στατήρ) Darejev zlatnik, kovan v času Dareja Histaspida in vreden 20 atiških srebrnih drahem: Aus. — Od tod adj. Dārīus 3 Darijev, darij(ev)ski: opes M.

Daunus -ī, m Daven, mitološki kralj severne Apulije (Apulia Daunia), Pilumnov in Danain sin, oče ali ded Turna, rutulskega kralja, Diomedov tast: V., O. idr., pauper aquae Daunus (kot vladar pokrajine, revne z vodo) H. Od tod adj. Daunius 3 Davnov, davenski, davnijski: O., heros (= Turnus) V., dea (= Iuturna) V., gens (= Rutuli) V., Daunia Camena H. davnijska (t.j. apulska, Horacijeva) Muza; pesn. pren. = rimski: Dauniae caedes H. Dauniacus 3 davnijski = apulski: campi Sil. Subst. Dauni -ōrum: Mel., ali Dauniī -iōrum, m: Plin. (Δαύνιοι) Davni(jci), preb. severne Apulije. Daunias -adis, f pokrajina Davnija, pesn. = Apulija: militaris D. H.

Dāvīd, m indecl. in Dāvīd -vīdis, acc. -vīda, m David, drugi judovski kralj, prerok in pesnik psalmov: Eccl., Vulg.; gen. Dāvīd: Aus., Eccl., gen. Dāvīdis in acc. Dāvīda: Iuvenc. Od tod adj. Dāvīdicus 3 Davidov, davidski: Prud., Cass., Ven. idr.

Dēiotarus -ī, m (Δηϊόταρος) Deiotar,

1. galatski tetrarh, po Pompeju kralj v Mali Armeniji, prijatelj Rimljanov, v državljanski vojni Cezarjev nasprotnik. Ko je bil l. 45 obtožen, da je Cezarju stregel po življenju, ga je Cicero (ne vemo, s kakšnim uspehom) zagovarjal: Ci., C., Auct. b. Afr., Lucan., T.

2. njegov istoimenski sin: Ci. — Od tod adj. Dēiotariānus 3 deiotarski: oratio Serv. za Deiotara.

Dēmarātus (v dor. obl. Dāmarātus) -ī, m (Δημάρατος) Demarat,

1. Bakhidej, ki je iz Korinta pobegnil v Tarkvinije, oče Tarkvinija Priska: Ci., L., Iust.

2. špart. kralj, ki je kot pregnanec živel pri Kserksu: Sen. ph., Iust.

3. Pitagorov oče: Iust.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

dēprecor -ārī -ātus sum

I.

1. za odvrnitev kakega zla prositi, kaj, koga proseč (s prošnjami) odvračati: d. periculum C., in deprecandis amicorum aut periculis aut incommodis N., d. mortem C., non mortem neque aerumnas S., saepe precor mortem, mortemque quoque deprecor idem O., d. virgarum vim Ci., ab sese calamitatem, iustam patriae querimoniam a se, ignominiam a familia Ci., ad deprecandam ignominiam L., d. iram senatūs L. ali illorum iratos animos Ci. s prošnjami potešiti, hoc unum deprecor O. prosim te, da edinole od tega odstopiš, lecto te deprecor uno Pr., d. poenam Cu., Suet., praecipiendi munus Q. proseč (= vljudno) odkloniti, deprecante populo T.; brahilogija: postquam (legati) errasse regem … deprecati sunt (= deprecandi causa dixere) S. ko so poskusili to odvrniti, češ, kralj se je zmotil. - Pt. pf. s pass. pomenom: deprecati belli remissio Iust. s prošnjami odvrnjene vojne.

2. za koga, za kaj (živo) prositi, koga milosti prositi, (za)prositi: pro amico, pro civi, pro reditu Ci., pro se Vell., ei misericordiam me deprecante tribuatis Ci. na mojo priprošnjo, quem enim deprecarere, cum omnes essent sordidati Ci., d. numina versu Petr., superos Val. Fl., senatum ac principem T.; z nikalnim finalnim stavkom: deprecor, ne irascatur Ci., unum petere ac deprecari: … ne se armis despoliaret C., d. patres, ne festinarent L., deprecatus … senatum, ne maiestatis crimina tractarentur T.; za nikalnico s quominus ali quin: neque illum se deprecari, quominus pergat L., nihilum deprecans, quin privatus iterum in se saeviret L., nec deprecor, quin sic existimetis Ap.; z dat. osebe, za katero se prosi: d. seni, ne vapulet Pl.; abs.: arma deponat, roget, deprecetur Ci., legatos deprecandi causā ad Caesarem mittunt C., equidem merui, non deprecor V., XXX oratoribus missis ad deprecandum Cu. — Pt. pf. deprecatus 3 s pass. pomenom = zaprošen: deprecato summo numine Ap.

— II. koga ali kaj izprositi, priprositi, česa prositi; z acc. personae: non ego meis ornatum beneficiis a vobis deprecor, iudices, sed custodem salutis meae Ci., te assiduae lacrimae C. Marcelli, fratris optimi, deprecantur Ci.; z acc. rei: pacem deprecari Ci., d. fratris salutem a populo Romano Ci., quam multorum hic vitam est a L. Sulla deprecatus Ci., vitam sibi d. Auct. b. Afr., cum vitam etiam per ubera materna deprecaretur Iust., auxilium supplices deprecantur Iust., belli prosperos eventus deprecantes Iust., paucos dies exsolvendo donativo d. T.; s pozitivnim finalnim stavkom: deprecatus est eum … sepulturae traderet Hyg., nec deprecaturi sumus, ut crimen hoc nobis condonetis Ci., dispensatorem deprecari, ut servo poenam remitteret Petr., deprecabatur eum, ut imponat illi manum Vulg.; z inf.: non deprecor hosti servari Lucan., nec deprecor umbram accipere Stat.; z ACI: lumen oculorum divinitus sibi servari deprecatur Aug. živo prosi.

— III.

1. obr. preklinjajoč (zaklinjajoč) izreči (izrekati): uxor … diras devotiones in eum deprecata Ap.; pren. zakletve zoper koga izreči, koga zaklinjati: deprecor illam adsidue Cat.

2. voliti = komu kaj želeti: Pyrrho et Samnitibus eam sapientiam Val. Max.

Opomba: Act. soobl.: orabunt, deprecabunt in hac domo It. ap. Aug.

Deucaliōn -ōnis, m (Δευκαλίων) Devkalion, Prometejev sin, kralj tesalske Ftije, ki se je z ženo Piro (Pyrrha) rešil iz vesoljnega potopa in nato z metanjem kamenjev ustvaril nov človeški rod: V., Hyg., Iust., nimiae Deucalionis aquae O. povodenj. — Od tod adj. Deucaliōnīus 3 (Δευκαλιώνειος) Devkalionov, devkalionski: undae O., imbres Lucan. poplavljajoče plohe, cautes Col. poet. kamenje, ki ga je metal Devkalion.

Diomēdēs -is, m (Διομήδης) Diomed,

1. iz Kalidona v Ajtoliji, Tidejev in Deipilin (Deïpilē) sin, Adrastov naslednik v Argih, eden najslavnejših grških junakov pred Trojo. Ko se je vračal iz razrušene Troje, mu je žena Ajgiala (Aegialēa) preprečila izkrcanje, zato se je preselil v Apulijo in, prijazno sprejet od kralja Davna, tam ustanovil več mest (poseb. Arpe [Arpi = Argyripa]). Njegovi tovariši so bili spremenjeni v čaplje, ker so ga po smrti preveč objokovali: H., O., Iust., Aug., Diomedis urbs (= Arpi) V., Diomedis campus (ravnica pri Kanah v Apuliji ob reki Avfidu) L. Adj. Diomēdēus (pri Mel., Plin. Diomēdīus) 3 (Διομήδειος) Diomedov: Iuv., enses O., furtum Stat. rop trojanskega paladija, arces Stat. mesta, ki jih je ustanovil Diomed, insula ali insulae Mel., Plin. ob apulski obali, agri Mart. v Ajtoliji, aves Serv. = v čaplje spremenjeni Diomedovi tovariši.

2. kralj traških Bistoncev, ki je svoje konje redil s človeškim mesom in ga je Herkul ubil: Serv., Diomedis equi Lucr. Od tod adj. Diomēdēus 3 (Διομήδειος) Diomedov: equi Aus., Cl.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

dynastēs -ae, m (gr. δυνάστης) oblastnik, vladar, vazalni knez (lat. regulus), gospodar majhne (negrške) dežele, v kateri naziv kralj ni bil dovoljen: Ter. (z abl. dynastā), ceteri reges, tetrarchae dynastaeque Ci., regibus omnibus et dynastis et tetrarchis C., Thuys, dynastes Paphlagoniae N., ab regibus ac dynastis N. in od njim podložnih vazalnih knezov; pren. državni prvak, veljak, velmož: Ci. (Ep. ad Attic. II, 9, 1).

Ēpytus -ī, m (Ἤπυτος) Epit,

1. Trojanec, Enejev tovariš; od tod patronim Ēpytidēs -ae, m (Ἠπυτίδης) Epitid, Epitov sin = Perifant: V.

2. kralj v Albi: O.

Eraphius -ii, m Erafij, egiptovski kralj: Plin.

Erichthonius -iī, m (Ἐριχϑόνιος) Erihtonij,

1. atiški heroj, atenski kralj, Hefajstov in Zemljin sin, ki je baje ljudi učil vpregati živino in orati s plugom; zato je med zvezdami dobil mesto kot Boōtes (Volar): V., O., Hyg., Col.

2. trojanski heroj in kralj, Dardanov sin, Trojev (Trōs) oče: O., Serv. — Od tod adj. Erichthonius 3 Erihtonijev, erihtonijski,

1. = atenski: populus Pr.

2. = trojanski: arces (grad) Ps.-V. (Cul.).

Euagorās -ae, m Evagora, ciprski kralj: N.

Euēnus -ī, m (εὔηνος) Even,

1. reka v Etoliji (pri Kalidonu): O.

2. heros eponymos te reke, mitični etolski kralj, čigar hčer Marpeso je ugrabil Ida. Zasledujoč ubežnika je Even padel v reko Likormo (Licormas), ki se od tedaj imenuje po njem: O., Plin. — Od tod adj. Euēnīnus 3 evenski, domujoč ob Evenu: matres O.

Eurōpus -ī, m (εὔρωπος) Evrop, mak. kralj: Iust.

Euryălus¹ -ī, m (Εὐρύαλος) Evrial,

1. Trojanec, Nizov prijatelj: V., O.

2. tesalski kralj: O.

3. neki rokoborec: Iuv.

Eurypylus -ī, m (Εὐρύπυλος) Evripil,

1. Neptunov in Astipalajin sin, kralj na otoku Kosu: O., Pr. Od tod adj. Eurypylis -idis, f evripilska, koška: Pr.

2. Evemonov sin iz tesalskega Ormenija, grški vojskovodja pred Trojo: Ci., V., O., Hyg.

Eurysthenēs -is, m (Εὐρυσϑένης) Evristen,

1. Egiptov sin: Hyg.

2. lakedajmonski kralj: Ci., N.