Franja

Lampridius -iī, m Lamprídij, rim. nom. propr., npr.

1. Aelius Lampridius Elij Lampridij, rim. zgodovinopisec iz začetka 4. stoletja po Kr., eden od piscev dela Historia Augusta (Scriptores Historiae Augustae): Vop.

2. govornik iz 5. stoletja po Kr.: Sid.

latus³ -eris, n (prim. lātus²)

1. stran, bok, lákotnica
a) človeškega telesa: latus offendisse vehementer Ci., cuius latus ille mucro petebat Ci., inter latera nostra sica illa versabitur Ci., lateris dolor Ca., Ci. ali laterum dolor H. zbadanje, (z)bodljaj, mutare latus V. leči na drugo stran, offendit te circumfusa turba lateri meo L., lateri adhaerere gravem dominum L. „da jim visi za vratom (diha za vrat) hud tiran“, „da jim diha silnik za tilnik“, lateri alicuius haerere ali iunctum esse Iust. držati se koga, ne ganiti se od koga, vellere latus digitis O. (po)cukati koga ob strani (da bi ga spomnil na kaj), artifices lateris O. umetniki v stranskem telesnem gibanju = baletni plesalci, baletniki, latus gladio haurire, hostis latus subiecto mucrone haurire Cu., latus ense haurire Sil., latus mucrone confossum ali transfossum Aur., dextrum latus Suet., excreverat etiam in dexteriore latere eius caro Suet., latere convulso Suet.; latus pri govornikovem telesnem gibu: laterum inflexione hac forti ac virili Ci., virili laterum flexione Ci., in dextrum ac laevum latus Q.; latus za izražanje spolne združitve: latus componere lateri Luc. ap. Non., latus et vires affere puellis O.; kot borilni t.t.: latus dare (alicui) Val. Fl. (nasprotniku) (po)kazati nezavarovano stran, izpostaviti se (mu); od tod pren.: saepe dabis latus nudum Tib., tako tudi: malo latus obdere apertum H., ne adulatoribus latus praebeas Sen. ph., imperii nudum latus ostendere Fl.; naspr. latus alicuius ali alicui tegere L., Auct. b. Alx., Suet. ali latus alicui claudere Iuv. zaslanjati (varovati) komu (levo) stran, iti komu ob (levi) strani; poseb. o varovancih, ki so spremljajoč svoje zaščitnike stopali ob njihovi levi strani: utne tegam Dumae latus? H., podobno: alicui latus dare Sen. ph. ali alicui latus cingere (o dveh ali več osebah) L., O. ali alicuius latera cingere (o dveh) L., patriciis iuvenibus latera saepire L. ograjevati (obdajati) se s patricijskimi mladeniči; preg.: tecto latere abscedere Ter. celo kožo odnesti, celo glavo odnesti; ab alicuius latere numquam discedere Ci. nikdar ne zapustiti koga, sedere ad latus praetoris Ci. sedeti ob pretorju, biti pretorjev prisednik (prim. moderni naslov „adlátus“ in sl. „pribočnik“); ab latere alicuius esse biti eden izmed spremljevalcev (prijateljev, zaupnikov, iz bližine) koga: insontes (?) ab latere tyranni L., cum ad perniciem eius etiam ab latere ipsius pecuniā sollicitaret hostis Cu. ko je skušal ljudi iz njegove okolice podkupiti z denarjem, ille tuum dulce latus Mart. ki ti je bil tako iskreno vdan; poseb. sorodstvo, zlasti stranska sorodstvena linija, stranski rod, stransko pokolenje: latus omne divinae domus Stat., a meo tuoque latere Plin. iun., ex latere uxorem ducere Paul. (Dig.), ex lateribus cognati Paul. (Dig.). stranski sorodniki.
b) živalskega telesa: cuius (sc. equi aēnei) in lateribus fores essent Ci., latera ac ventres hauribant supter equorum cornibus (sc. tauri) Lucr.

2.
a) meton. bok kot mesto, kjer je središče moči, sile, sl. kolk, ledje (ledja), pri govorniku tudi pljuča, prsi, sploh moč, sila: tu istis faucibus, istis lateribus, ista gladiatoria totius corporis firmitate tantum vini in Hippiae nuptiis exhauseras, ut … Ci., quae vox, quae latera, quae vires huius unius criminis querimoniam possunt sustinere? Ci., neque enim ex te umquam es nobilitatus, sed ex lateribus et lacertis tuis (o atletu Milonu) Ci., latera, fauces, linguam intendere Ci., vocis sonus, latera, vires Ci., cum legem Voconiam voce magna et bonis lateribus suasissem Ci. na vse grlo, na vso moč, invalidum l. O., dum … vox ac latus praeparetur Q., voci laterique consulere Plin. iun.
b) (pesn.) sinekdoha vse, celotno telo: longāque fessum militiā latus H., brevi latere ac pede longo est H. tršat, Europe niveum doloso credidit tauro latus H., metiri latus H. rast, latus summisit in herba O., latus in fulvis deponit harenis O., penna latus vestit O., latera contubernio eius defessa Suet.; tudi o osebi sami: hoc latus H. „(ta) moja glava“ = jaz (= hic ego).

3. metaf. stranica, stran, plat, bok (katerega koli predmeta, naspr. frons, tergum): latus unum castrorum C., insula, cuius latus unum est contra Galliam C., ex utraque parte lateris C. z obeh strani (sc. nekega griča), fossa directis lateribus C., latere ex utroque infraque superque Lucr., ab utroque viae latere L., Macedoniae latus, quod ab Illyrico patet L., haud procul ab latere castelli S., latus mundi H. del, latus dextrum domus H., nudum remigio latus H. ladjin bok, prora … undis dat latus V. bok, ubi pulsarunt noviens latera ardua fluctus O., si inclinata sunt et abierunt in latus (sc. navigia) Sen. ph., ab lateribus terrae Sen. ph. na straneh, l. Capitolii Suet., ex omni latere circumplexa (sc. turris) igni Gell., l. Armeniae, Ciliciae, Isauriae, Antiochiae, Alanorum Amm.; latus = stran sveta, del sveta: l. australe, occiduum, septentrionale Amm.; poseb. kot voj. t.t.
a) bok, krilo vojske: equites (naves) ad latera disponere C., ad latus apertum hostium constitui C., lateribus circumfunditur equitatus Cu., veritus, ne in frontem simul et latera suorum pugnaretur T., latus dextrum Sorapio agebat, lateraque nudantes intecta, nudatis equitatus sui lateribus Amm.; od tod: nostros latere aperto aggressi C. ali aperto latere legiones circumvenire C. ali ne aut a fronte aut ab latere adgrederentur L. ali ex lateribus aggredi S. „z boka“, sl. (z napadalčevega stališča) „v bok“, „na boku“ oz. „na bokih“, „na krilih“, a tergo, (a) fronte, (a) lateribus tenebitur, si in Galliam venerit Ci. (od) zadaj, (od) spredaj, z boka (bočno); latera = ordines (bojne) vrste: consertis lateribus Amm.; pren.: ut non tam concurrere nubes frontibus adversis possint quam de latere ire Lucr.
b) kot mat. t.t. stranica kakega geom. lika: absolutus laterum (sc. crystalli) levor est Plin., quare nascatur (sc. crystallus) sexangulis lateribus, non facile ratio invenitur Plin., triangula plus aequis lateribus quam inaequalibus Q., in data linea triangulum aequis lateribus constituere Q.

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

lytrōtēs -ae, m (gr. λυτρώτης) litrót, eden izmed Valentinovih eonov: Tert.

macariotēs -ētis f (gr. μακαριότης) blaženost, eden izmed Valentinovih eonov: Tert.

Machimus -ī, m (Μάχιμος) Máhim, eden od Aktajonovih psov: Hyg.

mancipātiō (stlat. mancupātiō) -ōnis, f (mancipāre, mancupāre) eden od rimskih načinov pridobivanja lastništva, slovesen prevzem ali preoddaja v last v navzočnosti petih prič; od tod kupčija, prodaja ali nakup: mancupationem tabulis probare Plin., est autem mancipatio … imaginaria quaedam venditio … G., adeo quidem, ut eum, qui mancipio accipit, adprehendere id ipsum, quod ei mancipio datur, necesse sit; unde etiam mancipatio dicitur, quia manu res capitur G.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Māternus² -ī, m Matêrn, rim. priimek. Poseb. znana sta

1. Curiatius Maternus, Kuriacij Matern, pesnik, eden od udeležencev Tacitovega „Pogovora o govornikih“ (Dialogus de oratoribus): T.

2. Iulius Firmicus Maternus Julij Firmik Matern, senator, doma s Sicilije, avtor dela Matheseos libri (nastalo v letih 335—337 po Kr.), ki ga je napisal za svojega prijatelja Lolija Mavorcija. Ko je postal kristjan, je napisal delo De errore profanarum religionum.

Meges -ētis, m (Μέγης) Méges (Megét)

1. eden od Penelopinih snubcev: Hyg.

2. grški zdravnik: Plin., Cels.

Melanthus -ī, m (Μέλανϑος) Melánt

1. reka v Sarmatiji: O.

2. kralj v Elidi, pozneje v Atenah, Kodrov oče: Vell.

3. eden od mornarjev, ki jih je Bakh spremenil v delfine: O. Adj. Melanthēus 3 Melántov: caedes O.

Melās² -anis, acc. -ana in -an, m (Μέλας)

I. Mélas = Črna, reka

1. na Siciliji pri Milah (zdaj Mela): O.

2. v Tesaliji (zdaj Mavra-neria), ki se izliva v Malijski zaliv: L.

3. v Trakiji (zdaj Saldatti ali Scheher Su), ki se izliva v Črni zaliv (sinus Melas): L., O., Plin., Mel.

4. v Bojotiji med Orhomenom in Aspledonom: Plin., Sen. ph., Stat.

5. v Kapadokiji (zdaj Jocmah Su): Plin.

6. v Kilikiji: Plin.

7. v Pamfiliji: Mel., Amm.

8. v Migdoniji: O. —

II. Mélas = Črni, moško ime

1. Friksov sin: Hyg.

2. eden od etrurskih mornarjev, ki jih je Bakh spremenil v delfine: Hyg.

3. kipar s Hiosa: Plin.

Mēlos² -ī, f (Μῆλος) Mélos, (zdaj Milo), eden od sporadskih otokov v Egejskem morju: Plin., Mel. — Od tod adj.

1. Mēlius 3 (Μήλιος) méloški, z Mélosa: Diagoras Ci.

2. Mēlinus 3 méloški, z Mélosa: alumen Plin.; subst. Mēlinum (mēlinum) -ī, n méloško belilo, suha rudninska barva: Pl., Plin., Vitr., Paul. (Dig.).

Memmius 3 Mémij(ev), ime rim. plebejskega rodu: L., V., O. Poseb. znani so

1. C. Memmius Gaj Memij, ki je l. 111 kot tr. pl. nastopil proti Jugurti, ubit l. 99 na konzulskih volitvah: L., S., Fl.

2. C. Memmius Gemellus Gaj Memij Gemel, tr. pl. l. 66, pretor l. 58, prijatelj Cicerona in Lukrecija, ki mu je posvetil svojo poučno pesem De rerum natura. Kvint Kurcij ga je tožil de ambitu; po obsodbi je odšel v pregnanstvo v Atene in Mitileno, vendar je ohranjal redne stike s Ciceronom (ohranjenih je več pisem, ki mu jih je pisal Ciceron): Ci. ep.

3. C. Memmius Gaj Memij, tr. pl. l. 66 je tožil Avla Gabinija de repetundis. Po dosegi obsodbe se je s tožbo lotil Gaja Rabirija Postuma, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci.

4. P. Memmius Regulus Publij Memij Regul; zelo je pripomogel k izpodrinjenju osovraženega Tiberijevega ljubljenca Sejana, l. 35 po Kr. cesarski namestnik v Meziji, Makedoniji in Ahaji, umrl l. 61 po Kr. Cesar Neron ga je baje tako cenil, da ga je nameraval določiti za svojega naslednika: T. — Od tod patron. Memmiadēs -ae, m Memijád = Memij, eden od Memijev, pripadnik Memijevega rodu: Lucr. Adj. Memmiānus 3 Mémijev: praedia Ci. ep. (gl. pod 2. (Gaj Memij Gemel)).

Menaechmus -ī, m (Μέναιχμος) Menájhmos, nom. propr.

1. eden od tujih virov 4., 12., 13., 33. in 34. knjige Plinijevega dela Naturalis historia: Plin.

2. v pl. Menaechmī -ōrum, m (Μέναιχμοι) Menéhmi (Menájhma), Plavtova komedija, v kateri nastopata dvojčka s tem imenom: Pl., Varr., Gell., Fest.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Menoetes -is, m (Μενοίτης) Menójt,

1. eden od Enejevih tovarišev: V.

2. Arkad(ij)ec, ki ga je ubil Turn(us): V.

3. pastir, ki je izpostavil Ojdipa: Hyg.

Mermeros -ī, m (Μέρμερος) Mêrmer

1. eden od Kentavrov na Piritojevi svatbi: O.

2. sin Jazona in Medeje: Hyg.