Franja

Pydna -ae, f (Πύδνα) Pídna, mesto v Makedoniji ob Termajskem zalivu, kjer je Emilij Pavel l. 168 premagal makedonskega kralja Perzeja: L., N., Plin., Vell., Iust. — Od tod preb. Pydnaeī -ōrum, m (Πυδναῖοι) Pidnájci, preb. Pidne: L.

Pyrrhus -ī, m (Πύῤῥος) Pír(os)

1. sin Ahila in Deidameje z vzdevkom Neoptolem (Neoptolemus, Νεοπτόλεμος), ustanovitelj kraljestva v Epiru; v Delfih ga je ubil Orest: V., O., Iust., Hyg.; lat. Burrus (gl. Burrus); Pyrrhi castra Pírov tabor, Pírov ostrog, kraj
a) v Epiru: L.
b) v Trifiliji: L. — Od tod patron. Pyrrhidēs -ae, m Piríd = Pirov potomec; pl. Pyrrhidae -ārum, m Pirídi = Epírci, preb. Epira: Iust.

2. kralj v Epiru, znan sovražnik Rimljanov, ki l. 280 z njimi začel vojno; padel je l. 272 ob praski v argolidskih Argih: Ci., H., N., L., Sil., Iust. — Od tod Pyrrhēum -ēī, n (Πυῤῥεῖον) Piréj(on) = Pírov (kraljevi) grad: L. (čisto lat. Pyrrhi regia: L.).

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

Pȳtharātus -ī, m (Πυϑάρατος) Pitarát, atenski arhont l. 270: Ci.

quadrāgēnārius 3 (quadrāgēnī) sestoječ iz štiridesetih, ki drži (obsega) štirideset, štirideseteren: po številu: numerus Vulg., Aug.; po meri: fistula Vitr., Front. 40 palcev široka, tj. cev, katere plošča je bila 40 palcev široka, preden so jo zvili, dolium Ca. ki drži 40 kongijev (okrog 130 l); po dneh, letih: ieiunium Ambr. štiridesetdnevni post, pupillus Sen. ph. štiridesetleten; subst. quadrāgēnārius -iī, m štiridesetletnik: Arn.

quadrantārius 3 (quadrāns) k četrtini dvanajstdelne celote spadajoč

1. četrtinski: tabulae quadrantariae Ci. fr., (lex Valeria feneratoria de aere alieno je l. 86 vpeljala nove dolžniške knjige, po katerih so se dolgovi znižali na 1/4).

2. kar se dobi za četrtino asa, vreden četrtino asa: res quadrantaria Sen. ph. (o kopeli), quadrantaria permutatio Ambr. znižanje na 1/4 asa, toda: quadrantaria illa permutatio Ci. tista zamenjava kopelnine (kopališčnine), kopališkega beliča (Metelova soproga Klodija je baje kopališkemu nadzorniku nam. običajne kopelnine (1/4 asa) dala samo sebe; s tem si je prislužila vzdevek Clytaemnestra quadrantaria: Cael. ap. Q.).

quaestiō -ōnis, f (quaerere nam. quaesere)

1. iskanje: Afr. ap. Non., cave fuas mihi in quaestione Pl. glej, da se mi ne boš dal iskati, da te mi ne bo treba iskati; v istem pomenu tudi: tibi ne in quaestione essemus cautum intellego Pl.

2. metaf.
a) izpraševanje, (po)vpraševanje, zaslišanje, zasliševanje: rem quaestione captivorum explorare C.
b) sodna (kazenska) preiskava: Icti. idr., aestivum tempus non quaestionis est C. ni (pripraven) za sodne preiskave, quaestio a senatu decreta Ci., quaestionem habere Ci., L. ali exercere Ci. pričeti preiskavo, izvajati (voditi) preiskavo, preiskovati, quaestionem habere de viri morte Ci. o smrti, toda quaestionem habere de servis Ci. ali ex servis L. sužnje vzeti (jemati) v (pod) preiskavo, sužnje podvreči preiskavi, quaestiones rerum capitalium Ci. zaradi (glede) glavnih hudodelstev, quaestio inter sicarios Ci. zaradi (glede) zavratnega umora; occ. natezanje, mučenje (muke) na natezalnici: servos in quaestionem dare, ferre, polliceri, postulare idr. Ci., ad (in) quaestionem abripi Ci., offerre corpus quaestioni Cu., de uxoribus in servilem modum quaestionem habent C. = preiskujejo z natezanjem, (sc. haec) nihil ad tortorem facti enim in eculeo quaestio est, iuris in iudicio Ci. dejanje (hudodelstvo) se preiskuje na natezalnici, pravno vprašanje pa pred sodiščem.
c) meton. α) kazensko sodišče, zborno sodišče, sodni zbor: quaestioni praeesse Ci., praepositus est quaestioni Ci., quaestiones perpetuae Ci. stalna zborna sodišča; ker so bila prvotna narodna sodišča zelo počasna in neokretna, so se sodne preiskave posebnih kazenskih stvari že zgodaj poverjale višjim oblastnikom (gl. pod quaesītor). Ta izredna sodišča so po l. 149 na Kalpurnijev predlog (lex Calpurnia repetundarum) postala stalna (perpetuae); načeloval jim je pretor ali pa iudex quaestionis Ci. tj. višji sodnik, ki je preiskave vodil pod pretorjevim nadzorstvom. Poleg teh načelnikov ali predsednikov je sodni posel opravljalo nad 50 porotnikov, ki so bili sprva senatorji, po času Gaja Grakha (l. 122) vitezi, od l. 70 (po Avrelijevem zakonskem predlogu) dalje tudi tribuni aerarii. V Ciceronovem času je bilo 8 stalnih zbornih sodišč: repetundarum, maiestatis, peculatūs, ambitūs, inter sicarios, veneficii, de vi, falsi. Sicer je quaestio tudi = (preiskovalno) sodno osebje, sodniki, sodišče sploh: dimittere quaestionem Ci. razpustiti sodišče = ustaviti preiskavo, totam quaestionem a severitate ad clementiam transferre Val. Max. β) preiskovalni spis, preiskovalni zapisnik: fictam quaestionem conscribere Ci., obsignare quaestionem (conscriptam) Ci.
d) znanstvena (učena) preiskava, raziskava, raziskovanje, izsledovanje, znanstveno vprašanje: Q., Plin., Iuv., quae (sc. sententia) veri simillima (sc. sit), magna quaestio est Ci. je veliko vprašanje, še ni dognano, res in disceptationem quaestionemque vocatur Ci. se znanstveno razpravlja in preiskuje, tota fere quaestio tractata videtur Ci. je, kot kaže, dokončana..
e) predmet preiskovanja (raziskave), snov, tvarina: perdifficilis quaestio est de naturā deorum Ci., quaestionem poëticam proponere N. snov iz poetike, quaestionem sustinere posse Ci. biti dorasel snovi; poseb. kot ret. t.t. sporna (preporna) govorniška snov, sporno vprašanje, tudi glavna točka sporne snovi: Ci.

quaestor -ōris, f (quaerere nam. quaesere) kvéstor

1. v najstarejšem času kazenski (krvni) sodnik; v Rimu sta bila zlasti v dobi kraljev dva sodnika (sprva načelnika krvnemu sodišču), ki sta tožila, preiskovala in razsojala v kazenskih (krvnih) pravdah; od tod njuno polno ime quaestores parricidii: P. F., Tab. XII in Dig., toda nav. samo quaestores: Varr., Ci., (A. Cornelius, Q. Servilius) quaestores Volscium in ius vocant L.

2. kasneje, ko je lex Valeria (l. 509.) kazensko sodstvo izročila centurijam, je quaestor ostal le še finančni (davčni) uradnik, državni blagajnik, državni zakladnik: quaestores = qui conquirerent publicas pecunias Varr., Dig.; sprva sta bila dva, po l. 421 štirje, od katerih sta dva upravljala državno zakladnico (aerarium), dva pa kot vojna izplačevalca (ut rem militarem comitarentur T.) spremljala konzule v vojno. Leta 287 so njihovo število zaradi naraščajočega števila provinc pomnožili na 8, Sula jih je dal voliti 20, Cezar do 40. Na kvesturo, najnižjo stopnjo višjih častnih služb, ki je odpirala pot v senat, je mogel Rimljan računati šele po dovršenem 25. letu. Kvestorje so volili na tributskih komicijah. Po nastopu službe (dne 5. 12.) sta dva ostala v Rimu kot državna zakladnika, blagajnika (quaestores urbani ali aerarii), trije v Italiji (eden v Ostiji kot rimskem pristanišču, eden v Kalah (Cales) ob Volturnu, eden v Cisalpinski Galiji (Galia Cisalpina)). Drugi (quaestores provinciales = pokrajinski kvestorji) so šli kot konzuli ali pretorji v province (na Sicilijo vselej dva: eden v Sirakuze, eden v Lilibej), kjer so pobirali davke in druge dajatve, izplačevali vojakom mezdo ter opravljali še razne druge denarne posle. Cesarji so nekatere kvestorje imenovali sami; ti (quaestores principis = cesarski kvestorji) so imeli pravico brati senatu cesarske dopise; državno zakladnico pa je v dobi cesarjev upravljal praefectus aerarii: L., Ci., S., H., T,. Plin. iun., Suet. idr.

quārtārius -iī, m (quārtus)

1. = quarta pars sextarii (gl. sextārius) četrtinka, rim. prostorninska mera = 0,137 l : Ca., Col., Plin., vini L.

2. = quarta pars aurei četrt zlata: Lamp.

3. mular, mulovodec (ker je dobival četrtino dobička): Luc. ap. Fest.

quattuor-decim, num. cardinale indecl. (quattuor in decem) štirinajst: C., Iust., Plin., Plin. iun., Col. idr., quattuordecim ordines (ali gradūs Aus.), nav. samo quattuordecim (XIIII ali XIV) prvih štirinajst klopi v gledališču, ki jih je vitezom odkazala lex Roscia theatralis l. 67, 14 viteških klopi, viteška loža; od tod in quattuordecim ordinibus sedere Ci., Plin. sedeti v štirinajstih viteških klopeh = biti vitez, multis quattuordecim clausi sunt Sen. ph. mnogim so viteške klopi zaprte (nedostopne) = mnogi ne morejo postati vitezi, aliquem in quattuordecim (sessum) deducere Asin. Poll. in Ci. ep., Sen. ph. = koga poviteziti, koga narediti za (povišati v) viteza, domina mea usque ab orchestrā quattuordecim (viteško ložo = viteze) transilit et in extremā plebe quaerit, quod diligat Petr. Decimus Laberius … sessum in quattuordecim (e) scaenā per orchestram transiit Suet.

querēl(l)or -ārī -ātus (querel(l)a) tožiti, pritožiti (pritoževati) se: Isid., de malis praesentibus querelatur Arn., eum querelantem invenimus Serv.

querel(l)ōsus 3 (querel(l)a) poln tožb, nadvse (močno) pritožujoč se: Porph., hii sunt murmuratores querellosi secundum desideria sua ambulantes et os illorum loquitur superba mirantes personas quaestus causa Vulg., res Cass.

Quīnctius, mlajše Quīntius 3 (quīntus) Kvínkcij(ev), Kvíntij(ev), ime rimskega rodu; njegova najbolj znana predstavnika sta bila

1. Titus Quinctius Flaminīnus Tit Kvinkcij Flaminin, ki je l. 197 pri Kinoskefalah premagal makedonskega kralja Filipa, Perzejevega očeta: L.

2. Lucius Quinctius Cincinnatus Lucij Kvinkcij Cincinat (= Kodrasti), ki so ga l. 458 poklicali od pluga in ga imenovali za diktatorja v vojni proti Ekvom: L., Val. Max. Adj. Quinctia gens L. Kvinkcijev rod, Quinctia prata L., Val. Max., P. F. Kvinkcijevi travniki (onstran Tibere, imenovani po Luciju Kvinkciju Cincinatu). — Od tod adj. Quīnctiānus 3 Kvínkcijev: exercitus L. pod Kvinkcijevim pokroviteljstvom (tj. pod poveljstvom Lucija Kvinkcija Cincinata), illa omnia Quinctiana iniqua Ci.

quīndecim-virī -ōrum in -ûm, m (ixpt., pisano tudi quīndecim virī) kvindecímviri (kvindecimvíri), petnajsteri možje, petnajsterica (mož), petnajsteričniki, petnajsterično poverjeništvo za opravljanje kakega uradnega posla v Rimu

1. quindecim vir sacris faciundis Ap., Gell. (okrajšano XVviri S. F.) ali quindecimviri sacrorum Aug.; tudi samo quindecimviri T., Plin., Suet. petnajsterica (mož za opravljanje daritev), eden izmed treh velikih svečeniških kolegijev ali zborov (pontifices, augures in XVviri), ki je nadzoroval Sibiline knjige in ob nevarnosti iz njih razbiral potrebna spravna dejanja. Sprva sta to nalogo opravljala le dva svečenika (duoviri), po l. 367 deset (decemviri), od Sule dalje petnajst svečenikov; ti so skrbeli tudi za bogoslužje Velike matere (Magna Mater) ter potrjevali in posvečevali njene svečenike, ki so zato sami sebe imenovali sacerdotes quindecemvirales: Canīnius Gallus quindecimvirûm T. eden izmed … ; ločeno: quindecim Diana preces virorum curet H. Po tvorbi sg. quīndecimvir -ī, m kvindecímvir (kvindecimvír), petnajsteričnik, član petnajsterice: T.

2. quindecimviri agris dandis kvindecímviri (kvindecimvíri) za razdelitev zemljišč: Plin.

quīnquā-gintā, num. cardinale, označeno z L (prim. quinque, gr. πεντήκοντα, lat. vīgintī) petdeset: Pl., Ci. ep., V., N., Col. idr.

Quīntīlius 3, starejše Quīnctīlius Kvin(k)tílij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu, ki je izviral iz Albe. Njegova najbolj znana predstavnika sta

1. P. Quintilius Vārus Publij Kvintilij Var, konzul l. 13, od l. 5 po Kr. namestnik v Germaniji, padel l. 9 po Kr. v boju zoper Arminija v Tevtoburškem gozdu: T., Suet., Val. Fl.

2. Quintilius Vārus Kvintilij Var, rimski pesnik iz Kremone, Vergilijev in Horacijev prijatelj, zgled odkritosrčnega umetniškega kritika, umrl l. 23: H. Kot žensko ime Quīn(c)tīlia -ae, f Kvin(k)tílija: Cat.

Rabīrius 3 Rabírij(ev), ime rimskega rodu, katerega najznamenitejši predstavniki so

1. C. Rabīrius Postumus Gaj Rabirij Postum, rimski senator; ko je bil l. 63 obtožen de perduellione zaradi smrti Lucija Apuleja Saturnina, ga je na sodišču branil Cicero z govorom, ki je še ohranjen: Ci., Aur.

2. C. Rabirius Postumus Gaj Rabirij Postum, posinovljenec prejšnjega, je bil tožen de repetundis; branil ga je Cicero (govor je ohranjen): Ci., C., Suet.

3. C. Rabirius Gaj Rabirij, dober epski pesnik, ki je živel v času Vergilija: Q., Sen. ph., Vell., magni Rabirius oris O. — Od tod adj. Rabīriānus 3 Rabírijev: domus Ci. ep.

Racīlius 3 Racílij(ev) (Rakílij(ev)), ime rimskega rodu, poseb.

1. L. Racilius Lucij Racilij, tribunus plebis l. 57, Ciceronov pristaš: Ci. ep.

2. Racilia Racilija (Rakilija), žena diktatorja Lucija Kvinkcija Cincinata (Kinkinata): L.

Raetī (napačno Rhaetī) -ōrum, m Rétijci, skupno ime keltskih hribovskih plemen med Donavo, Renom, Lehom severno od Pada, ki so (nav. skupaj z Vindeliki) pogosto plenili po sosedni Italiji; l. 15 sta jih podjarmila Druz in Tiberij: L., T., H.; sg. kolekt.: accola Raetus Amm. Njihova dežela se je imenovala Raetia -ae, f Rétija; v 2. stoletju po Kr. je bila skupaj z Vindelicijo združena v eno provinco: T.; pl. Raetiae: Amm., Vop. — Od tod adj.

1. (nav.) Raeticus (Rhaeticus) 3 rétijski: vinum Plin., bellum Suet., arma O., Alpes T.

2. (redko) Raetus (Rhaetus) 3 rétijski: Alpes H.