Bīgerriōnēs -um, m Bigerion(c)i, akvitansko ljudstvo ob severnem pobočju Pirenejskega pogorja (v današnji pokrajini Bigorre zahodno od Toulousa): C. — Soobl. Bēgerrī -ōrum, m: Plin. in Bīgerrī -ōrum, m: Paul. Nol. Beger(c)i, Biger(c)i. — Od tod adj.
1. Bīgerricus 3 bigerski: turbo Sid. ki veje iz Akvitanije; subst. Bīgerrica -ae, f (sc. vestis) „bigerka“, neko kosmato, toplo oblačilo: Eccl.
2. Bīgerritānus 3 bigerski: patria Aus.
Zadetki iskanja
- Biōn -ōnis, m (Βίων) Bion, gr. moško ime; poseb.
1. Bion Borysthenīta (ὁ Βορυσϑενίτης) = rojen ob Boristenu, Teofrastov učenec, najprej kirenski, nato kiniški (ciniški) filozof in zelo zbadljiv satirik (okoli l. 280): Ci., Acr. Od tod adj. Biōnēus 3 bionski = zbadljiv: sermones H.
2. Bion Soleus ali Solēnsis Bion iz kiliškega mesta Solov (Solī), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Plin. - bipartiō, bolje bipertiō, -īre (-īvī) -ītum (bi in partīre) na dvoje (raz)deliti: hiems, ver bipertitur (glede na vreme) Col. Pogosteje pt. pf. bipartītus (bipertītus) 3 na dvoje (raz)deljen, dvojen, dvodelen: divisio Varr., ex altero... genere, quod erat bipertitum Ci., bipartito agmine Cu., bipertiti Aethiopes Plin. Od tod adv. abl. bipartītō (bipertītō) v dveh delih (oddelkih, krdelih), na dvoje, dvojno, dvodelno: classem bipertito distribuere Ci., id fit bipertito Ci., Romani conversa signa bipertito intulerunt C., collocatis insidiis bipertito in silvis C., equites bipartito in eos emissi L., secta bipartito cum mens discurrit utroque O.; bipertito esse (δίχα εἶναι) vsaksebi, narazen biti: ibi in proximis villis ita bipertito fuerunt, ut... Ci. Adv. bipertītē = bipertītō: Boet.
- Bīsaltae -ārum, m (Βισάλται) Bizalti, traškomak. ljudstvo ob Strimonu: L., V., Val. Fl.; sg. Bīsalta -ae, m Bizalt(ec): Sid. Od tod adj. Bīsalticus 3 bizaltski; subst. Bīsaltica -ae, f (sc. terra) Bizaltika, Bizaltska dežela: L. = Bīsaltia -ae, f Bizaltija: Gell. Heros eponymos te dežele je Bīsaltēs -ae, m Bizalt, Sin Sonca (Sol) in Zemlje (Terra): Hyg; od tod patronim Bīsaltis -idis, f (Βισαλτίς) Bizaltida, Bizaltova hči Teofana (Theophane), ki jo je Pozejdon spremenil v ovco in z njo spočel Friksovega in Helinega ovna: O.
- bisextus (bissextus) 3 dvakrat šesti = prestopen: dies bisextus (prior in posterior) Dig. ali kot subst. bisextus -ī, m (sc. dies) Isid. in bisextum -ī, m Amm., Dig., Ulp. (Dig.), Macr. prestopni dan, ker je bil dvojni dan 24. februarja = VI Cal. Mart.; od tod annus bisextus prestopno leto: Aug., Isid.
- Bistonēs -um, (pesn.) acc. pl. -as, m (Βίστονες) Bistonci, traško ljudstvo v okolici Abdere in Diceje od Nesta do Bistonskega jezera: Plin.; pesn. = Tračani: Lucan., Val. Fl., Sil. Od tod adj.
1. Bistonis -idis, f (Βιστονίς) bistonska, pesn. = traška: ora, terra O., ales (= Procne Prokna, žena traškega kralja Tereja) Sen. tr.; subst. = Tračanka, zlasti traška bakhantka: H., Ps.-V. (Ciris).
2. Bistonius 3 (Βιστόνιος) bistonski: plagae Lucr.; pesn. = traški: aqua, Minerva (boginja zaščitnica bojevite Trakije) O., sarissae, viri O., tyrannus Lucan. ali rex Sid. = traški kralj Diomed (pri Ps.-V. [Culex] je rex Bistonius Terej), rupes Pr., aves Lucan. žerjavi, turbo Lucan. hud sever, chelys Cl. (o Orfejevi liri); subst. Bistonia -ae, f (sc. terra, Βιστονία) Bistonija = Trakija: Bistoniae magnus alumnus (= Orpheus) Val. Fl. - bisulcis -e (bi in sulcus) „dvobrazden“, od tod dvocepen, preklan: bisulcis lingua (anguis) Pac. ap. Non.; pren.: bisulci linguā Pl. (človek) z razcepljenim jezikom = dvojezičnik, hinavec.
- bisulcus 3 (bi in sulcus) „dvobrazden“, od tod dvocepen, razcepljen, preklan: Col., lingua O., Plin., cauda, forcipes Plin., bisulcum aliquid ferri Tert. škarje; poseb. o živalskih parkljih: ungula Varr. ap. Non., pes O., Plin., pedes Lucr.; subst. bisulcum -ī, n (sc. animal), nav. v pl. dvoparkljaste živali, dvoparkljarji: Plin.
- Bīthȳnī -ōrum, m (Βιϑυνοί) Bitinci, traško ljudstvo, ki se je iz Trakije preselilo čez Bospor na severno obalo Male Azije: N., T. idr.; sg. Bīthȳnus -ī, m Bitinec: Plin., Val. Fl. Od tod
I. adj.
1. Bīthȳnus 3 bitinski, iz Bitinije, v Bitiniji: carina, negotia H., campi Cat., caseus Plin., mare T., Bīth. tyrannus, equites Bĭthōnī Iuv.
2. Bīthȳnius 3 bitinski, iz Bitinije: Varr., Col.; večinoma kot subst.
a) Bīthȳnia -ae, f Bitinija, α) (sc. terra) pokrajina ob Črnem morju od Bospora proti jugu do Olimpa pri Brusi in proti vzhodu do Amastride, najprej samostojno kraljestvo, po l. 75 pa rim. provinca: Ci., N., T. idr., socii Bithyniae Ci. ep. zakupniki za Bitinijo. β) (sc. insula) otok, sicer imenovan Thȳnias: Plin.
b) Bīthȳniī -ōrum, m Bitinci: Prusiae regis Bithyniorum filius Plin.
3. Bīthȳnicus 3 (Βιϑυνικός) bitinski, iz Bitinije: societas Bith. Ci. ep. = socii Bith. (gl. spredaj), civitates Plin. iun., Volusius Bith. Iuv. — Kot častni cognomen Bīthȳnicus Bitinski, npr. Q. Pompeius Bith. Kvint Pompej Bitinski, ki je l. 75 Bitinijo naredil za rim. provinco: Ci., in njegov sin A. Pompeis Bith. Avel Pompej Bitinski: Ci. ep.
— II. subst. Bīthȳnis -idis, f (Βιϑυνίς)
1. = Bitinka: O.
2. = Bitinida, mesto
a) na otoku Bitiniadi (Bīthȳnias) v Črnem morju: Mel.
b) v Trakiji: Mel. - bitūmen -inis, n (izpos. iz katerega od osko-umbr. narečij) kamena ali zemeljska smola, kamena peklina, asfalt: Lucr., H., Cu., T. idr., nigrum V., tenax O., liquidum Vitr. kameno olje (nafta).
- Biturīgēs -um, m Biturigi, kelt. ljudstvo v Akvitaniji južno od Loare: L. Delilo se je na dva rodova: Biturīgēs Vīviscī Biturigi Viviski z glavnim mestom Burdigalo (zdaj Bordeaux): Plin., in Biturīgēs Cubī Biturigi Kubi (pri C. in Sid. le Biturīgēs) z glav. mestom Avarikom (Avāricum), pozneje Biturigami (Biturīgae), zdaj Bourges: Plin.; sg. Biturīx -īgis, m Biturig: Lucan. Od tod adj. Biturīcus 3 bituriški: vitis Col., Isid., Biturīgiacus 3 bituriški: vitis Plin.; subst. Biturīgae -ārum, f Biturige, glav. mesto Biturigov Kubov: Amm., Sid.
- bivius 3 (bi in via) dvopoten, razpoten: fauces V. vhodi v soteske z obeh strani, calles Val. Fl.; subst. bivium -iī, n
1. dvopotje, razpotje, razkrižje: Plin., Fl., cum ad bivia consisteres L., in bivio portae V. (ena pot vodi do obale, druga stran od morja).
2. pren.
a) dvojna pot = dvojen način, dvojno sredstvo: bivium... nobis ad culturam dedit natura: experientiam et imitationem Varr., in bivio distineatur amor O. (o ljubezni do dveh deklet).
b) bivium Pythagorae Aus. Pitagorovo razkrižje, t.j. črka Y (littera Pythagorae), s katero je Pitagora baje primerjal dvojno pot življenja: pot kreposti in pot pregreh. - blaesus 3 (gr. βλαισός) čebljav, bebljav, jec(lj)av: balbus et blaesus Icti. jecljavec in bebljavec, madidi et blaesi Iuv. (o pijancih). — Kot priimek Blaesus -ī, m Blez: conditor tardae Blaesus cognomine Cyrrhae (= Aristaeus) O.; poseb. ime Junijevega, Pedijevega in Sempronijevega rodu, npr. Iunius Blaesus Junij Blez, legat v Panoniji, ko je ces. Tiberij nastopil vladarstvo: T. Od tod adj. Blaesiānus 3 Blezov, blezovski: facis ipse Blaesianum Mart. po Blezovo, kakor Blez.
- blandior -īrī -ītus sum (blandus)
1. prilizovati, laskati, dobrikati se komu, milovati, ljubkovati koga; abs.: quippe qui (callidus adulator) etiam adversando saepe adsentetur et litigare se simulans blandiatur Ci., modo blanditur, modo... terret O., pavidum (poniglavo) blandita O.; blandiri inter se Plin. (o golobih); pogosto z dat.: cur matri blanditur? Ci., cessit... tibi blandienti ianitor aulae H. tvojemu dobrikanju, Venus... sic patruo blandita est O., blandiri votis suis T. verjeti temu, kar si kdo želi, blandiebatur coeptis fortuna T. „se je smehljala“, blandiri auribus alicuius Plin. iun., blandiri sibi Ulp. (Dig.) laskati samemu sebi, domišljati si, varati samega sebe, blandiri sibi inepta spe Sen. ph., blandiri sibi de ipsius indulgentia Aug.; s finalnim stavkom: fama est... Hannibalem... pueriliter blandientem patri Hamilcari, ut duceretur in Hispaniam,... iure iurando adactum se... hostem fore populo Romano L. dobrikajoče proseč; blandientes oculi Iust. milo pogledujoče.
2. pren. goditi, ugajati, prijati, mikati, vabiti: video, quam suaviter voluptas sensibus nostris blandiatur Ci., suā blanditur pōpulus umbrā O., blandiente inertiā T.; adj. pt. pf. blandītus 3 (= blandus 3) mičen, prijeten: rosae Pr., peregrinatio Plin. — Soobl. v act. blandiō -īre; od tod: blandirem Ap. (v najboljših rokopisih blandirer), blanditus (pt. pf.) labor Verr. ap. Prisc., blandiendo (pt. fut. pass.) duce Sen. tr. - blasphēmus 3 (gr. βλάσφημος) zasramujoč, psujoč: satelles Prud.; od tod subst. blasphēmus -ī, m zasramovalec, psovalec: Eccl.
- blitum -ī, n (gr. βλίτον) divji ščir, rastl. brez okusa: Pl., Varr. ap. Non., Plin. idr. Od tod adj. bliteus 3 neokusen, pust; trapast; nekoristen: meretrix Pl., belua Laberius ap. Non.
- Boebē -ēs, f (Βοίβη) Beba, trg in jezero v Tesaliji: qui circumcolunt Boeben paludem L., iuncosaque litora Boebes O. Od tod subst. Boebēis -idis in pesn. -idos, f (Βοιβηΐς λίμνη) Bebsko jezero blizu gore Ose, zato Ossaea Lucan.; sanctae Boebeidos undae Pr. (ker si je Minerva v njem kopala noge), Boebeis pinguis Val. Fl. (ker nima vidnega odtoka); adj. Boebēïus 3 bebski = tesalski: proles Val. Fl. (o tesalskih Nimfah).
- Boeōtī -ōrum (pri H. -ûm), m (Βοιωτοί) Beotci, Beotčani, preb. nižin ob Kopaidskem jezeru, ki so bili znani kot topoglavi ljudje: Boeotorum gentem... dicionis suae facere cupiens L., Boeotûm in crasso iurares aëre natum H. Od tod
I. adj.
1. Boeōtius 3 (Βοιώτιος) beotski, iz Beotije: Pr., Col., Val. Fl., Ap., Bacis, vates Ci., Neo L., moenia (= Thebae) O.; subst.
a) Boeōtiī -ōrum, m = Boeotī: Ci., Plin., omnes... Boeotii magis firmitati corporis quam ingenii acumini inserviunt N.
b) Boeōtia -ae, f α) Beotčanka, Plavtova ali Akvilijeva komedija: Gell. β) (sc. terra, Βοιωτία) Beotija, gr. pokrajina z glavnim mestom Tebami (Thebae): Ci., L., O. idr. γ) Beotija, Hiantova žena: Hyg.
2. (redkeje in pesn.) Boeōtus 3 (Βοιωτός) = Boeōtius: Orion, tellus O., duces Lucan., flumina, urbes Stat.
3. Boeōticus 3 (Βοιωτικός) beotski: cucumis, frumentum Plin.
— II. subst. Boeōtis -idis, f (Βοιωτίς) Beotija, dežela Beotčanov: Mel. - Boētius (Boēthius) -iī, m (s popolnim imenom Anicius Manlius Torquatus Severus Boetius) Anicij Manlij Sevér Torkvat Boetij, rojen v letih od 470 do 475 po Kr., konz. l. 510, izvrsten filozof, l. 524 obglavljen v ječi, kjer je napisal svoje najslavnejše delo De consolatione philosophiae libri V.
- Bōgud -udis, m Bogud, sin in naslednik Bokha, kralja tingijske Mavretanije, Cezarjev in pozneje Antonijev zaveznik; ujel in usmrtil ga je Agripa l. 31: Ci. ep., L. ap. Prisc. idr. Od tod adj. Bōgudiānus 3 bogudski: Mauretania Plin. (ker ji je vladal Bogud).