Franja

Proculus -ī, m (= qui natus est patre peregrinante a patriā procul P. F.) Prókul, rimsko moško ime

1. Iūlius Proculus Julij Prokul, rimski senator, ki mu je Romul baje naznanil, da hoče biti čaščen kot Kvirin (Quirinus): Ci., L.

2. Sempronius Proculus Sempronij Prokul, sloveč pravni strokovnjak: Dig. — Od tod Proculiānus ali Proculēiānus -ī, m prókulovec, Prókulov učenec ali privrženec: Icti.

3. Avgustov osvobojenec: Suet.

Prosumnus -ī, m Prozúmnus (Prosúmnus) (Prozúmen, Prosúmen), ime perverzneža, ki je Bakhu pokazal pot v podzemlje: Arn.

Prōtesilāodamīa -ae, f Protezilaodamíja (Protezilaodamêja), ime žaloigre (tragedije) Livija Andronika: Gell.

psecas -adis, f (gr. ψεκάς škropeča) sužnja frizerka, ki svoji gospe mazili in spleta lase: Iuv. Kot nom. propr. Psecas -adis, f Psekada

1. ime sužnje: Psecade natus Caelius in Ci. ep.

2. ime nimfe iz Dianinega spremstva: O.

Pseudolus -ī, m (prim. gr. ψεύδω) Psévdol = Lažnivec

1. ime glavnega junaka v istoimenski Plavtovi komediji: Pl.

2. naslov Plavtove komedije: Plin., Fest., quam gaudebat bello suo Punico Naevius! quam Truculento Plautus, quam Pseudolo! Ci.

psithius (psȳthius) 3 (tuj. ψίϑιος, ψύϑιος) psítski, ime neke grške trte: vitis Verg., Col., Plin., uva Plin.; subst.

1. psythia -ae, f (sc. vitis) psítska trta: V.

2. psithiae -ārum, f (sc. uvae) psítski grozdi: Stat.

3. psithium -iī, n (sc. vinum, gr. ψίϑιος οἶνος) psítsko vino = vino iz suhega grozdja: Plin.

Pterelās -ae, m (Πτερέλας: πτέρον in ἐλαύνω) Ptérelas, samogovoreče pasje ime: O.

Ptolemaeus ali Ptolomaeus -ī, m (Πτολεμαῖος) Ptolemáj (Ptolomáj)

1. Ptolomaeus Lagi (sc. filius) Ptolemaj Lagov, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti namestnik, pozneje kralj Egipta (v letih l. 323—283) z vzdevkom ὁ Σωτήρ: Ci., Cu., Iust. Po njem se je vsak njegov naslednik imenoval Ptolemaeus Ptolemaj(ec); Ptolemajci so vladali v Egiptu do bitke pri Akciju (l. 31): Ptolemaeorum manes Lucan. — Od tod adj.
a) Ptolemaeus (Ptolomaeus) 3 ptolemájski (ptolomájski), pesn. = egíptovski: gymnasium Ci., Pharus (svetilnik) Pr.; subst. Ptolemaeum -ī, n (Πτολεμαῖον) nagrobnik Ptolemájcev: Suet.
b) Ptolemāis (Ptolomāis) -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Πτολεμαίς) ptolemájska (ptolomájska): aula Aus.; kot subst. α) Ptolemáida (Ptolomáida) = Cleopatra, hči Ptolemaja Avleta: Lucan. β) Ptolemáida = Ptolemajevo (sc. mesto), ime več mest: v Egiptu: Ci. ep., Plin.; v Fenikiji (prej Acē, Ἀκή, zdaj Akkô oz. Akkâ): Plin.; v Kireni, z vzdevkom Barca (zdaj Tolome(i)ta): Plin., Mel., Eutr.; subst. Ptolemaeēnsēs -ium, m Ptolemaján(c)i, prebivalci feničanske Ptolemaide: Ulp. (Dig.).

2. pisec iz Varonovega časa: Varr. ap. Non.

3. zvezdar (vedeževalec iz zvezd), ki je živel za časa cesarja Otona: T.

Ptolemocratia -ae, f (Πτολεμοκρατία) Ptolemokrátija (Ptolemokratíja), grško žensko ime: Pl.

Pūblicius 3 Publícij(ev), ime rim. rodu. Njegova najznamenitejša predstavnika sta brata L. in M. Publicius Malleolus Lucij in Mark Publicij Maleol, edila, ki sta (l. 296) naredila ali razširila in potlakala glavno pot (clivus Publicus) na Aventin ob „Trojnih vratih“ (porta Trigemina): Varr., L., O., Fest. — Od tod adj. Pūbliciānus 3 Publícijev, publícijski: lacus Ci. ep. (menda ob Publicijevi poti (clivus Publicius) na Aventin), actio Icti. lastninska tožba bonae fidei posessoris, ki jo je vpeljal pretor Publicij.

Pūblilius 3 Publílij(ev), ime rim. rodu, od katerega sta najbolj znana Publilius Publilij in njegova hči, Ciceronova druga soproga Publilia Publilija: Ci. ep. Poleg njiju še Publius Publilius Lochius Syrus Publij Publilij Lohij Sirec, nav. samo Publius Syrus ali samo Publilius ali samo Publius imenovani rimski osvobojenec sirskega rodu, mimik in pisatelj mimskih gledaliških iger (gl. mīmus); živel je proti koncu republike. Ohranjena je le zbirka rekov iz njegovih iger: Ci. ep., Sen. ph., Gell. — Od tod adj. Pūblilius 3 Publílijev, publílijski: tribus L.; Pūbliliānus 3 = Publilius Publílijev, publílijski, publilijánski: sententia Sen. rh.

Pūblius -iī, m, skrajšano P. (iz poplus = populus, Publius = narodu posvečen otrok) Públij, rimsko ime.

pudīcus 3 (pudēre) sramežljiv, spodoben, moralen, (blago)nraven, čednosten, kreposten, pošten, čist: Pl., Ter., Plin., Sil., Petr., Aur., Eutr. idr., domus Ci., mater O., Hippolytus H., uxor H. ki ljubi le svojega moža, probri insimulasti pudicissimam feminam Ci., mores, preces, thalami O., taeda O. svatovska (ženit(be)na, ženitovanjska) plamenica (bakla), lectus Pr., fama Pr. neomadeževano ime, neomadeževan sloves.

Pūpius 3 Púpij(ev), ime rimskega rodu, katerega najbolj znan predstavnik je Pupij, pisec žaloiger: H.; adj.: lex Pupia Ci. ep. Pupijev zakon (zakonski predlog nekega ljudskega tribuna Pupija) z dvema določiloma

1. ob dneh komicij naj senat ne zboruje;

2. v februarju naj senat prisluhne zlasti poslanstvom.

Pȳrēnē -ēs, acc. -en, f (Πυρήνη) Piréna

1. ena od petdesetih Danajevih hčera: Hyg.

2. Bebrik(s)ova hči (Bebryx), Heraklova (Herkulova) ljubica, pokopana na Piren(ej)skem gorovju, ki nosi po njej tudi ime: Sil.; meton. =
a) Pirénsko gorovje, Pirenéjsko gorovje: Tib. (ki meri Py̆rēnē), Lucan.
b) Hispánija: Sil. — Od tod adj.
a) Pȳrēnaeus (Pȳrēnēus) 3 Pirénin, pirénski, pirenéjski (pirenájski) α) = po Pireni imenovan: Pyrenaeus saltus C., L. ali Pyrenaei saltūs C. ali Pyrenaeus mons Sil., Mel. ali Pyrenaei montes C., L., tudi samo Pȳrēnaeus -ī, m (sc. mons) L., Plin., Sen. ph., Fl. Piren(ej)sko gorovje (pogorje), Pireneji (med Hispanijo in Galijo). β) = k Piren(ej)skemu gorovju sodeč, na (po) Pirenejih se nahajajoč: nives Lucan. (ki meri: Py̆rēnaeae), Venus Plin. na Pirenejih čaščena, iuvenci Cl.
b) Pȳrēnāicus 3 pirénski, pirenéjski (pirenájski): nives Aus.

Pyrr(h)a -ae, f (Πύῤῥα) Píra

1. Epimetejeva hči, Devkalionova soproga: H., O., Sen. tr., Hyg.

2. ime v dekle preoblečenega Ahila: Hyg., Sid.

3. mesto na Lezbosu s pristaniščem (zdaj Kalloni): Plin., Mel. L. — Od tod adj.
a) Pyrrhaeus 3 (Πυῤῥαῖος) α) Pírin, pírski, pirájski: saxa Stat. ki sta jih za seboj metala Pira in Devkalion. β) pírski, k mestu Píra sodeč: nemus Plin.
b) Pyrrhias -adis, f (Πυῤῥιάς) pírska, iz Pire (na Lezbosu) izhajajoča (izvirajoča, prihajajoča): nec me Pyrrhiades Methymniadesve puellae, nec me Lesbiadum cetera turba iuvant O.

Pyrrhia -ae, f Pírija, ime tatinske sužnje v neki stari Titinijevi komediji: ut vinosa glomus furtivae Pyrrhia (po novejših izdajah † Pirria †) lanae H.

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

Pȳthias² -adis, f (Πυϑιάς) Pitiáda, ime sužnje v rimski komediji: Ter., H.

Pȳthius -iī, m (Πύϑιος) Pítij, ime nekega menjalca v Sirakuzah: Ci.