Franja

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.

Tulliola -ae, f (demin. Tullia) Tulíola, Tulijca, ljubkovalno imenovanje Ciceronove hčere Tulije: Ci. ep.

Turdetānī -ōrum, m Turdetán(c)i, pleme v južni Hispaniji, ki je živelo v okolici današnje Sevilje (Sevilla): L.; v šalj. besedni igri s turdus: opus Paniceis est, opus Placentinis quoque, opus Turdetanis, opust Ficedulensibus Pl. — Od tod subst. Turdetānia -ae, f Turdetánija, turdetansko ozemlje: L.

turdus -ī, m (iz *(s)trozdo- *tr̥zdos-; prim. gr. στροῦϑος, στρουϑός vrabec, lit. strãzdas = sl. drozd, drozg = stvnem. drōsca(la) = nem. Drossel)

1. drozd, drozg, brinovka: Varr., Plin., Col., Mart. idr., nil melius turdo H. — Soobl. (ki jo Varr. zanika) turda -ae, f: nec tenues sollers turdarum nosse salivas Pers.

2. riba morski drozd, morski kos, menda = trska: Varr., Col., Plin., Q.

Turpilius 3 Turpílij(ev), ime rimskega rodu; poseb. Sex. Turpilius Sekst Turpilij, rimski komediograf, Terencijev sodobnik in prijatelj: Ci., Volcatius Sedigitus ap. Gell., Turpilius comicus Hier. — Turpilia -ae, f Turpílija: Ci. ep.

Tūscus 3 (prim. Etrūscus) túskovski, túskiški, túskijski, etrúr(ij)ski: mare Ci. = Tirensko morje, amnis V., Plin. ali alveus H. = Tibera, dux (= Mezentius) O., eques Mart. = Mecenat, ki je bil potomec etrurskih kraljev, cadi Mart. etrurska vina, semen Tuscum O. pira, pirjevica, vicus Pl., L., Varr., H., T., Mart. Etrurska (Tuskovska) ulica v Rimu med Julijevo baziliko in Kastorjevim svetiščem, bivališče trgovcev s svilo, pa tudi sodrge, zlasti prostitutk; adv. Tūscē túskovsko, túskiško, etrúrsko: Varr. ap. Gell., dicere Gell., subulo Tusce tibicen dicitur Fest. Od tod

1. subst. Tūscī -ōrum, m
a) (sc. agrī) Túskovsko, Túskiško, etrursko podeželsko posestvo Plinija mlajšega: Plin. iun.
b) Tūscī -ōrum, m Túski, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije, ki je obsegala 12, pozneje 15 glavnih plemen, od katerih je imelo vsako svojega predstojnika ali župana, imenovanega „lucumo“. Tuski so sloveli kot vedeževalci (avgurji) in umetniki (etrursko posodje, stebrišča idr.). Ko so si jih Rimljani popolnoma podvrgli, so se postopoma zlili z njimi in počasi izginili iz zgodovine: Varr., L., Ci., Mel.; meton. túskovsko (etrúr(ij)sko) ozemlje, Etrúrija: Varr., in Tuscos abiit L.
c) Tūsca -ae, f Túska, Etrúr(ij)ka, Etruščánka: Iuv.

2. subst. Tūscia -ae, f Túskija, Túskovsko, Etrúrija: Amm., Eutr., Tert.

3. adj. Tūscānicus 3 túskovski, túskiški, tuskánski (tuskániški), etrúr(ij)ski: impluvium Varr., signa Plin., statuae Q., dispositiones Vitr.

Tȳde͡us -eī in (pesn.) -eos, acc. -ea, m (Τυδεύς) Tidêj, Ojnejev sin (Oeneus), Diomedov oče: V., Q., Hyg., Stat. — Od tod patron. Tȳdīdēs -ae, m (Τυδείδης) Tidíd = Tidejev sin = Diomed: V., H., O.

Tyndareus -eī (in Tyndarus -ī: Hyg., Lact.), m (Τυνδάρεος) Tindárej, sin Ojbala (Oebalus), kralj v Sparti; po izgonu iz Sparte se je poročil z Ledo, ki mu je rodila Kastorja, Poluksa, Heleno in Klitajm(n)estro: Acc. fr., Pac. fr., Ci., V., O. idr., Tyndarei gener (= Agamemnon) O. — Od tod

1. patron.
a) Tyndaridēs -ae, m (Τυνδαρίδης) Tindaríd, Tindarejev potomec (sin): Val. Fl., Tyndaridae Ci., H. ali Tyndaridae gemini O. ali Tyndaridae fratres O. = Kastor in Poluks; pren.: fortissima Tyndaridarum H. (o neki osvobojenki) najsrčnejša izmed Tindarejevega rodu = prava, pravcata Klitajm(n)estra.
b) Tyndaris -idis in -idos, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindarída, Tindarejeva potomka (hči); o Heleni: V., O.; o Klitajm(n)estri: O.

2. adj. Tyndarius 3 Tindárejev, tindárijski: fratres Val. Fl. brata Tindarida = Kastor in Poluks; pl. subst. Tyndariī -ōrum, m pesn. Tindárijci = Spartánci: Sil.

Tyrās -ae, m (Τύρας) Tíras, reka v Sarmatiji (zdaj Dnester): O., Mel. — Soobl. Tyra -ae, m: Plin.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

Umber -bra -brum úmbrijski, úmbrski: canis V., aper H., maritus O., porcus Cat., lacus (= Clitumnus) Pr., opes Stat., vilicus Mart.; subst.

1. Umber -brī, m
a) (sc. canis) umbrijski lovski pes: Sen. tr., Sil., Val. Fl., Umber haeret hians V.
b) Úmbrijec, Úmber: Fest., P. F.; nav. pl. Umbrī -ōrum, m α) Úmbrijci, Úmbri, preb. Umbrije, staro italsko pleme: L., Plin., Plin. iun. β) Umbrī (umbrī) úmbri, mešanci med muflonom in ovco: Plin.

2. Umbra -ae, f Úmbrijka, Úmbra; v besedni igri z umbra: quasi flagitator astat usque ad ostium, nec mi umbra hic usquamst, nisi si in puteo quaepiamst. TR. Quid? Sarsinatis ecquast? si Umbram non habes Pl. (Mostell. 768—770). — Od tod subst. Umbria -ae, f Úmbrija, dežela Umbrijcev med Etrurijo in Jadranskim morjem: Varr., Ci., L., Pr., Plin. idr., imenovana tudi Umbria terra: Gell.; adj. Umbricus 3 úmbrijski, úmbriški: creta Plin.

unguentārius 3 (unguentum) mazilen, mazilarski: taberna Varr., Suet., Plin., Sen. ph., cella Sid. — Od tod subst.

1. unguentārius -ii, m mazilar, trgovec z mazili: Ci., H., Plin., Sen. ph., Vulg.

2. unguentāria -ae, f
a) mazilarica, trgovka z mazili: Plin., Vulg., Porph.
b) umetnost priprave mazil, mazilarska umetnost, mazilarstvo: Pl., Ap.

3. unguentārium -iī, n
a) mazilarina, denar za mazila: Plin. iun.
b) mazilnica, posoda ali doza za mazila: Evodius ap. Aug.

ūrō -ere, ūssī, ūstum (nam. *euso > *ūsō; indoev. kor. *eus-, *us-, *(e)u̯es- žgati; prim. skr. ṓṣati žge, uṣṇaḥ vroč, topel, uṣṭaḥ žgan = lat. ustus, gr. εὕω [z aor. εὗσαι] palim, srednjevisokonem. usele, üsele žerjavica; sem lahko najbrž uvrstimo tudi lat. Vesuvius)

1. (v)žgati (vžigati), sežgati (sežigati), zažgati (zažigati), (s)kuriti, (s)paliti: Plin., Lucr., Lact. idr., dona, stipulam flammis V., picem et ceras O. ali nocturna in lumina cedrum V. ali in usum nocturni luminis T. sež(i)gati, zaž(i)gati kot svetivo, hominem mortuum Tab. XII ap. Ci., uri se patiuntur Indi Ci. se pustijo žgati soncu, ignis urit domos H. uničuje, ustis navibus H., periculum, ne Appio suae aedes urerentur Ci. da se ne bi vžgala (vnela), urenda filix H. vredna, da se sežge, zona usta Macr. vroči pas, calx urit Plin. ogreje (ogreva) (kot zdravilo). Od tod subst. pt. pf.
a) ūsta -ae, f žgana okra, starejše žgana zemeljska rumenica: Plin., Vitr.
b) ūstī -ōrum, m opečen(c)i, ožgan(c)i, opaljen(c)i: Plin.

2. occ.
a) kot medic. t.t. žgati = zdraviti z ognjem: quod reliquo corpori noceat, id uri patimur Ci., si uri non potest vulnus Cels., quoties quid ustum est Cels.
b) kot slikarski t.t. (barve) vžgati (vžigati), enkavstično (na)slikati: picta coloribus ustis puppis O.; prolept.: tabulam coloribus O.
c) s sežiganjem (z ognjem) pokončati (pokončevati, pokončavati), požgati (požigati), (o)pustošiti, razdeti (razdejati), uničiti (uničevati) ipd.: urendo populandoque gesserunt bella L., vastare, urere, trahere praedas T., urere Carthaginis arces H., urbes hostium T., terram urere vicos exscindere Cu., Numidae sociorum agros urebant L., vastatur, uritur Gallia Ci., pestilentia urens urbem L.

3. metaf.
a) žgati, sušiti, osušiti (osuševati), posušiti, izsušiti (izsuševati), (o)smoditi, prižgati (prižigati): solum O., (sc. sol) terras ignibus urit O., partes (sc. terrarum) calore uruntur Ci., arista solibus usta O., sitis usserat herbas O., sitis urit fauces (sc. guttur) O., (sc. cicer) urit solum, fimum suillum urit vineas Plin., dysenteria si urit Plin.; pass.: ora visceraque penitus uruntur Cu. so suha; pren.: febribus uror anhelis O. dušeča vročica me tare; pesn.: urit lini campum seges, urit avenae, urunt papavera V. izsušuje(jo); occ. (o mrazu) (o)smoditi, povzročiti (povzročati), da kaj zmrzne ali pozebe, (po)žgati; v pass. tudi = zmrzovati: iis, quae frigus usserit, remedio sunt Plin., ustus ab assiduo frigore Pontus O. ki ga tare večni mraz, herba per nives usta O. pozebla; venatores in montibus uri se patiuntur Ci. zmrzujejo, Scythae continuis frigoribus uruntur Iust. neprestano zmrzujejo.
b) povzročiti (povzročati) skeleč (pekoč) občutek, ožgati (ožigati), (o)žuliti, otisniti, otiščati (otiskati), (o)drgniti, raniti (ranjati, ranjevati), tiščati, težiti: cum aculeus sagittae aut glandis abditae introrsus tenui vulnere in speciem urit L., uri virgis H., loris non ureris H., lorica urit lacertos Pr., urunt iuga prima iuvencos O., calceus, si minor pede erit, uret H., ea (sc. terebra) non urit Col., si te meae gravis uret sarcina chartae H.; metaf. peči, težiti, nadlegovati, vznemirjati, mučiti: urit Venerem Iuno V. misel na Junono peče (muči) Venero, eos bellum Romanum urebat L., quo (sc. bello) Italia urebatur L., Aetolos assiduo labore urente L., populum gravis urebat annona Vell., quidam in quaslibet aures, quidquid illos urit (kar jih teži), exonerant Sen. ph.
c) (ljubezen, strast) komu vne(ma)ti, razvne(ma)ti koga; v pass. vne(ma)ti se, razvne(ma)ti se, (v ljubezni) (vz)plamteti (za koga): urit me Daphnis V. ali Glycerae nitor H., amor urit me V.; pass.: uritur Dido V., quid in hospite ureris? O.; (o strasteh, čustvih, afektih): quod urit invidiam L. ali urit fulgore suo, qui praegravat H. vnema (vzbuja) skelečo zavist, mala, quibus uror, torreor, vexor Arn., (sc. mulierum) delicias et panniculus bombycinus urit Iuv., meum iecur urere bilis H. = grabila me je jeza, uro hominem Ter. jezim ga, id nunc his cerebrum uritur, me esse … Pl. zdaj jih jezi to, da … ; v pozitivnem pomenu: urere aliquem avorum laudibus Val. Fl. spodbujati koga k posnemanju …

ursīnus 3 (ursus) medvedji, medvedov: Pall. idr., sanguis Col., rabies Plin., more atque ritu ursino Gell., pellis Veg., allium Plin. divji česen, sentix Isid. bot. = rhamnos čistilna krhlika; subst. ursīna -ae, f (sc. caro) medvedje meso, medvédina (medvedína): in prospectu habuimus ursinae frust[r]um, de quo cum imprudens Scintilla gustasset, paene intestina sua vomuit Petr.

Vasconēs -um, m Váskoni, pleme v Tarakonski Hispaniji ob Pirenejih (njihovo potomci so današnji Baski): T., Plin., Iuv.; atrib. váskonski = (pesn.) pirenéjski: Vascone saltu Paul. Nol. Od tod
a) subst. Vasconia -ae, f Vaskónija, dežela Vaskonov: Paul. Nol.
b) Vasconicus 3 váskonski: Paul. Nol.

Vēctis² -is, f Véktis, otok ob južni obali Britanije (zdaj Isle of Wight): Plin., Suet. — Soobl. Vēcta -ae, f Vékta: Eutr.

Veiī ali Vēī -ōrum, m Vêji, staro etrursko mesto severozahodno od Rima, s katerim je dolgo tekmovalo, dokler ga ni l. 496 osvojil Kamil: Ci., L., Plin., Suet. Od tod

1. adj. Vēiēns -entis, abl. -ī, vêjski: ager Ci., bellum Ci., L., hostis, senatus L., arvum H.; subst. Vēiēns -entis, abl. -e, m
a) Vêjec, preb. Vejev: Ci.; kolekt. Vêjci: L.; pogosto pl. Vēientēs -um, m Vêjci: Ci., L.
b) vêjsko ozemlje, ozemlje Vêjcev: Plin.

2. Vēius 3 vêjski: dux (= Tolumnius) Pr.; subst. kot nom. propr. Vēia -ae, f Vêja, čarovnica in zastrupljevalka: H.

3. Vēiēnsis -e vêjski: Iuno Lact.

4. drugotni adj. Vēientānus 3 vêjski: ager L., uva Mart.; subst.
a) Vēientāna -ae, f (sc. gemma) vêjski dragulj, črn drag kamen, katerega nahajališča so bila pri Vejih: Plin.
b) Vēientānum -ī, n (sc. vinum) domače vêjsko vino (precej slabe kakovosti in neprijetnega okusa): H., Pers., Mart.
c) Vēientānī -ōrum, m Vêjci, preb. vejskega ozemlja: Plin.

Velīnus 3

1. vélijski, gl. Velia.

2. lacus Velīnus Ci. ep., Plin. ali Velīnus lacus T.; tudi samo Velīnus -ī, m lacus Velini Varr. Velínsko jezero, Velín, močvirsko jezero na Sabinskem, ki je pogosto poplavljalo; da bi preprečil poplavljanje, je dal konzul Manij Kurij Dentat iz jezera speljati vodo: lacūs Velini Plin. velinski odvodni kanali (odvodniki) ali gati, fontes Velini V. Velinovi dotoki, tj. reka Avent in njeni rokavi, rura Velini V. Velinska dolina. Od tod
a) Velīna tribus: Ci. ep., L. epit. ali samo Velīna -ae, f (sc. tribus): H., Pers. velínska (= v Velinski dolini bivajoča) tribus.
b) Velīnia -ae, f Velínija, boginja Velinskega jezera: Varr.

venē-ficus 3 (venēnum in facere)

1. čaroven, čaroben, čarodejen, čaren, čudodelen: Plin. idr., verba O.

2. zastrupljevalski, struparski, starejše zavdajalen, otrovniški: percussor veneficus Cu. morilec s strupom, zastrupljevalec. Večinoma subst.
a) veneficus -ī, m čarovnik, zastrupljevalec, strupar, starejše zavdajalec, otrovnik: Cat., Sen. ph. idr., mihi res erat cum venefico Ci.; kot psovka: Pl.
b) venēfica -ae, f čarovnica, zastrupljevalka, struparka, starejše zavdajalka, otrovnica: Sen. ph. idr., barbara narratur venisse venefica tecum O., veneficae scientioris carmine solutus H.; kot psovka: Ter., Antonius ap. Ci.

Venetī -ōrum, m (Ἐνετοί, pozneje Ἑνετοί; od tod pri Polibiju Οὐένετοι) Véneti

1. ljudstvo, ki je živelo ob severozahodni obali Jadranskega morja na ozemlju današnje Benečije, izhajalo pa naj bi iz paflagonskega plemena Enetov ali Henetov (gl. Antēnor): N. fr., L., Mel., Plin., Sil., T., Iust.; sg. kolekt. Venetus -ī, m Vénet: Lucan. Od tod
a) adj. Venetus 3 vénetski: Eridanus Pr., gentes Sil., terrae Mart., Vergilius Macr., Mantua Sid.
b) subst. Venetia -ae, f (Ἐνετική) Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: L., Plin., Vell. idr.

2. keltsko pleme v Lugdunski Galiji na južni obali Bretanje; njihovo glavno mesto je bilo Venetae Venete (zdaj Vannes): C., Fl. Od tod
a) subst. Venetia -ae, f Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: C.
b) adj. Veneticus 3 vénetski: bellum C. Rimljanov z Veneti, insulae Plin.

3. pleme v Aziji: Mel.

4. inačica za Venedī (gl. Venedī).