Franja

Nīcaea -ae, f (Νίκαια) Nikája, Nicéja

I.

1. Nicéja, znamenito mesto v Bitiniji, ob jezeru Askanij, sprva imenovano Ancōra, potem Antigonia (po ustanovitelju Antigonu), novo ime (Νίκαια) pa ji je dal Lizimah po svoji zmagi (νίκη) pri Ipsu l. 301 (zdaj Isnik = εἰς Νίκαιαν): Ci., Cat., Plin. iun. Od tod adj.
a) Nicaeēnsis -e nicéjski, iz Nicéje: Ci. ep., Diophanes Varr., Isigonus Plin., Gell.; Nicaeēnsēs -ium, m Nicéjci, preb. Niceje: Ci., Traianus ap. Plin. iun.
b) Nicaenus 3 nicéjski: fides Cod. Th. na nicejskem koncilu (cerkvenem zboru) sprejeta veroizpoved.

2. Nikája, mesto ali gradišče v Lokridi ali ob vznožju gore Ojta (Oeta) blizu Termopil: L.

3. mesto v Indiji ob Hidaspu; ustanovil ga je Aleksander Veliki (zdaj najbrž razvaline pri vasi Darapur): Cu., Iust.

4. mesto v Liguriji, kolonija Masilijcev (zdaj Nizza): Plin., Mel. —

II. žensko ime, npr. ime Kraterove soproge: L.

Nīcēphorion in Nicēphorium -iī, n (Νικηφόριον) Nikefórij (Nikefórion)

1. gaj z Venerinim svetiščem pri Pergamu: L. (z obl. Nicephorium).

2. mesto ob Evfratu v Mezopotamiji južno od Edese: Plin. (z obema obl.), T. (z obl. Nicephorium).

Nīcomēdīa -ae, f (Νικομήδεια) Nikomedíja, glavno mesto Bitinije in kraljeva prestolnica (ustanovil jo je Nikomed I., zdaj razvaline pri kraju Isnikmid = εἰς Νικομήδειαν): Plin., Aur., Amm. — Od tod adj. Nīcomēdēnsis -e nikomedíjski: Plin. iun.; subst. Nīcomēdēnsēs -ium, m Nikomedíjci, preb. Nikomedije: Plin. iun., Dig.

Nīcopolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Νικόπολις = mesto zmage) Nikópolis (Nikópola)

1. mesto v Akarnaniji, ki ga je ustanovil Oktavijan v spomin zmage pri Akciju l. 31: T., Suet.; imenovano tudi Nīcopolitāna cīvitās: Plin., M. (zdaj Paleoprevyza, severno od samega mesta Prevyza)

2. mesto v Mali Armeniji, ki ga je ustanovil Pompej v spomin zmage nad Mitridatom (zdaj Devrigni): Auct. b. Alx., Plin. — Od tod adj. Nīcopolitānis -e nikópolski, nikopolitánski in subst. Nīcopolitānī -ōrum, m Nikopolitáni, preb. mesta Nikopolis (Nikopole): Plin.

3. mesto severno od Kalhedona: Plin.

nīdor -ōris, m (iz *cnīdōs „oster vonj“; prim. gr. κνῖσα, κνῖσσα sopara cvrte tolšče, κνάω in κνίζω [iz *κνιδi̯ω] praskam, let. knìest srbeti) vonj, duh, dah, zadah, smrad, neprijeten vonj, (so)puh, (gost, smrdeč) dim, čad, (so)para, hlap(i) (kuhanih, pečenih, zažganih, osmojenih ali drugih tolstih stvari): paulisper stetimus in illo ganearum tuarum nidore atque fumo Ci., nam penetrare alio sonibus alioque saporem cernimus e sucis, alio nidoris odores Lucr., foedus quidam nidor ex adusta pluma L., barba ambusta nidorem dedit V., non in caro nidore (v vonju pečenke) voluptas H., suae culinae Mart., nigrae culinae Iuv., feotidus Ap.; v pl.: cadaverini nidores Aug. (naspr. vivorum corporum vapores humanorum); occ. duh (vonj) darovane žrtve: dis acceptus nidor penetrat in aethera O.; šalj.: exi inquam nidore cupinam quid lates? Pl. (popačeno mesto, ki ga izdajatelji različno interpretirajo: a) exi inquam, nidor, e culina ali b) exi inquam, nidoricape kot voc. subst. nīdōricapus -ī, m (nīdor in capere) „pečenkovalec“, „pečenkar“).

nīdus -ī, m (iz *ni-zdos iz *ni (navz)dol (prvotni loc. od *en v) in kor. *sed- sedeti; prvotno torej „mesto za sedenje“; prim. skr. nīḍa- = stvnem. nest = nem. Nest = sl. gnezdo, hr. gnijézdo)

1. gnezdo: Varr., Suet. idr., volucres videmus … effingere et construere nidos Ci., nidum tignis suspendit hirundo V., nidum ponit avis H., nec facit (sc. haec volucris) in ramis altoque cacumine nidos O., confingere, facere nidos Plin., nidum ex lino intexere Plin., nidos texere Q., suis in terris struere nidum S.; pesn. pren.: me … maiores pennas nido extendisse loqueris H. = da sem poletel previsoko, da sem se povzpel nad svoj stan.

2. metaf.
a) bivališče, dom, domovališče, stanovanje, poseb. udobno domovanje: n. celsae Acherontiae H., tu nidum servas H. ti ostajaš doma, ti si lepo doma, n. senectae Aus. pribežališče, zavetišče.
b) knjižna omara: de primo dabit alterove nido rasum pumice purpuraque cultum denaris tibi quinque Martialem Mart.; zaničlj. kót: hos nido licet inseras vel imo, septem quos tibi misimus libellos Mart.
c) gnezdu podobna pivska posoda, kozarec, čaša, kup(ic)a, lonček, vrč(ek): n. potilis Varr. ap. Non.

3. meton. goliči, mladiči v gnezdu, gnezdači: hirundo pabula parva legens nidisque loquacibus escas V., ore ferunt (sc. volucres) dulcem nidis inmitibus escam V., nidi queruli Sen. tr.; metaf. sesajoči mladiči, leglo, zarod v svojih hlevih: in cubili suam quisque matrem nidus exspectat Col.

Nī̆nivē (Ninevē) -ēs, f (Νινευή, za poznejše pisce običajna, po hebr. Niniveh tvorjena obl.) Nínive, prastara naselbina ob reki Tigris s pomembnim templjem boginje Ištar, od 8. stol pr. Kr. glavno mesto Asirije, porušeno l. 606. Predvsem Senaherib in Asurbanipal (znan kot ustanovitelj knjižnice) sta v mestu zgradila razkošne palače in templje: Aug., Paul. Nol., Vulg. (sicer gr. pisci mesto imenujejo Νίνος, rim. pa Ninus; gl. Ninos). Od tod

1. subst. Nīnivītae (Ninevītae) -ārum, m Ninivíti (Ninevíti), Ninivljáni (Ninevljáni), Nínivci, preb. Niniv: Prud., Aug., Vulg.

2. adj. Nīnivīticus 3 nínivski, iz Níniv: puer Hier.

Ninos (Ninus) -ī, f (Νίνος) Nínos

1. prastaro glavno mesto Asirije, vzhodno od reke Tigris nasproti Mosula, pri poznejših piscih imenovano (po hebr. Niniveh) Nōnivē ali Ninevē, porušeno l. 606 (gl. tudi Nōnivē): Lucan., Plin., T. Heros eponymos mesta Ninus -ī, m (Νίνος) Nínos, Belov sin, ki je (po stari bajki) s svojo soprogo Semiramido ustanovil mesto Ninos (Ninive): O., Cu., Iust., Aug.

2. Ninus -ī, f Nínos, drugo ime frigijskega mesta Hierapolis (Hierapola, Hierapolis): Amm.

Nisibis -is, acc. -in, abl. -ī, f (Νίσιβις) Nísibis

1. mesto v Mezopotamiji (zdaj Nisibin): Plin. (po nekaterih izdajah acc. Nesebin), T., Amm. Od tod preb. Nisibēnī -ōrum, m (Νισιβηνοί) Nisibéni: Amm.

2. mesto v Ariji ob Propamizovem vznožju: Amm.

Nivomagus -ī, f Nivómag, mesto Treverov, sicer imenovano Noviomagus: Aus.

No Nó, mesto v Egiptu, menda Aleksandrija ali Tebe: Hier.

Noa² -ae, f Nóa, mesto v Etiopiji: Plin.

Nobe, n indecl. Nóbe, mesto v Palestini: Vulg.

Noega -ae, f Noéga, mesto v Hispaniji: Mel., Plin.

Nōla¹ -ae, f (iz *nŏu̯ŏlā [: novus] = Novo mesto) Nóla, staro mesto v Kampaniji severovzhodno od Neaplja (še zdaj Nola): Ci., L., Plin., Sil., Suet., Aug. Od tod adj.

1. Nōlānus 3 nólski: ager, plebs L., moenia Sil.; subst. Nōlānus -ī, m Nolán, Nólec, pogosteje v pl. Nōlānī -ōrum, m Noláni, Nólci, preb. Nole: Ci., L., Iust.; in Nōlānō Ci. ep. na Nolskem, na nolskem ozemlju.

2. Nōlēnsis -e nólski, iz Nóle, v Nóli: episcopus Aug.

Noliba -ae, f Nóliba, mesto v Hispaniji: L.

Nomiō -ōnis, m Nómion = „Zakonodajalec“, Apolonov vzdevek: quartus (sc. Apollo) in Arcadia, quem Arcades Nomionem (po nekaterih izdajah Nomion) appellant quod ab eo se leges ferunt accepisse Ci. (De natura deorum 3, 57); dvomljivo mesto je Ci. (De oratore 1, 251) hoc nos si facere velimus, ante condemnentur ii, quorum causas receperimus, quam totiens, quotiens praescribitur, Paeanem aut munionem (po nekaterih izdajah Nomionem) citarimus; v tem primeru je pomen nómion, himna na čast Apolonu.

Nōnacris (-is), acc. -im, abl. -ī, f (Νώνακρις) Nonákris (Nonákrida), mesto v severni Arkadiji; na njegovem ozemlju izvira reka Stiks (Styx), po kateri je imenovan tudi podzemeljski Stiks: Vitr., Plin. — Soobl. Nōnacria -ae, f Nonákrija: Sen. ph. — Od tod adj.

1. Nōnacrius 3 nonákrijski, pesn. = arkád(ij)ski: heros (= Euander) O.; subst. Nōnacria -ae, f Nonákrijka, Arkád(ij)ka (= Atalanta): O.

2. Nōnacrīnus 3 nonákrijski, pesn. = arkád(ij)ski: Nonacrina Atalanta O., in virgine Nonacrinā (= Callistō) haesit O.

Nōra -ōrum, n (τὰ Νῶρα) Nóra (Nóre)

1. gorska trdnjava v Kapadokiji ob vznožju gorovja Tavros: N.

2. mesto ob južni obali Sardinije (kjer stoji danes Torre Forcadizo); od tod adj. Nōrēnsis -e nórski, iz Nóre (Nór), kot subst. Nōrēnsis -is, m Nórec: Bostarem igitur quendam dixit Norensem fugientem e Sardinia Scauri adventum Ci.; subst. pl. Nōrēnsēs -ium, m Nórci, preb. Nore (Nor): Plin.

3. mesto v Indiji: Cu. (8, 11, 1; po nekaterih izdajah Hora).

Nōrba -ae, f Nórba, mesto Volskov v Laciju (zdaj Alcantara): L. — Soobl. Nōrbē Nórba: Plin. — Od tod adj. Nōrbānus 3 nórbski, norbánski: ager L.; subst. Nōrbānī -ōrum, m Norbáni, Nórbci, preb. Norbe: L.