Franja

Phoebus -ī, m (Φοῖβος Č isti, Žareči) Fójb, bogoslužno ime in pesn. pridevek Apolona kot boga sonca: Phoebus Apollo V. ali samo Phoebus O., H., Pr.; pesn. meton. sonce: fugat astra Phoebus H., Phoebi orbis O., repercusso Phoebo O. v sončnem odsevu; od tod = stran sveta: sub utroque Phoebo (sc. oriente et occidente) O. na vzhodu in zahodu. — Od tod

1. subst. Phoebas -adis, f (Φοιβάς) Fójbova svečenica, prerokinja, zamaknjenka, navdušenka: O.

2. adj. Phoebēïus ali Phoebēus 3 (Φοιβήϊος, Φοιβεῖος) Fójbov, Apólonov: ales O. vran, ictus O. žarek sonca, lampas V. sonce, ars O. zdravilstvo, iuvenis (= Aesculapius) O., anguis O. Eskulapova (Asklepijeva) kača, črnica, virgo O. = Daphne; pesn. meton. = lovorov (lovorjev) venec: V.

3. Phoebigena -ae, m (Phoebus in genere = gīgnere, Φοιβογένης) Fójbov sin (= Aesculapius): V.

Phoenīcūs -ūntis, f (gr. φοινικοῦς palmovit) Fojnikúnt, ime mesta: L.

Pholoē -ēs, f (Φολόη) Fóloa

1. gorovje v Arkadiji ob meji z Elido: O., Stat., Plin., Lucan.

2. dekliško ime: H. Od tod adj. Pholoeticus 3 fólojski, foloétski: monstra Sid.

Phorbās -antis, m (Φόρβας) Forbánt, moško ime: O., V., Hyg.

Phraātēs in Phrahātēs -is, acc. -ēn, m Fra(h)át, ime več partskih kraljev: H., T., Iust.

Phȳcūs -ūntis, acc. -ūnta (-ōnta), abl. -ūnte, f (Φυκοῦς) Fikúnt, rt v Kirenajki: Plin., Mel.; z istoimenskim majhnim pristaniškim tržiščem ob nekem zalivu: Lucan. (pri katerem je to ime m).

Phyllis -idis in -idos, voc. Phylli, f (Φυλλίς) Fílida

1. hči tračanskega kralja Sitona, spremenjena v mandljevo drevo: Plin., Hyg.; meton. mandljevo drevo, mandljevec: Pall.

2. dekliško ime: V., H.

Pictī -ōrum, m Píkti = „Poslikanci“, ime starih britanskih Kaledoncev, ki so se tetovirali: Amm., Cl.

Pīnārius 3 Pinárij(ev), ime rim. rodu: domus V., Pinaria gens Aur.; Pinarii in Potitii so kot svečeniki skrbeli za Herkulov kult: L., V., Aur., Macr., Fest.

Pindarus -ī, m (Πίνδαρος) Píndar

I. največji grški zborski lirik, rojen v Kinoskefalah pri Tebah, Ajshilov sodobnik (522—442): Ci., H., Q. — Od tod

1. adj.
a) Pindaricus 3 (Πινδαρικός) Píndarjev, píndarski: H., O., Mart., Pr.
b) Pindarēus 3 (Πινδάρειος) Píndarjev, píndarski: M.

2. adv. Pindaricōs (Πινδαρικῶς) píndarsko, po Píndarjevo, v Píndarjevem slogu: Porph. —

II. ime sužnja: Ci. ep. —

III. osvobojenec, ki je držal meč, na katerega se je vrgel Kasij pri Filipih: Val. Max.

Pīsandros in Pīsandrus -ī, m (Πείσανδρος) Pizánder (Pejzánder), grško moško ime, poseb.

1. eden od Penelopinih snubcev: O.

2. atenski demagog iz Aharne, zelo dejaven v drugi polovici peloponeške vojne: Iust.

3. spartanski vojskovodja v bitki pri Knidosu: N.

4. grški pesnik z otoka Rodos, avtor epa z naslovom Ἡράκλεια: Q., Macr., Hyg.

Pīsō³ -ōnis, m („Možnar“) Pízo(n), rimsko rodbinsko ime v Kalpurnijevem rodu (gl. Calpurnius). — Od tod adj. Pīsōniānus 3 Pizónov: tempus Ci., coniuratio Suet., Pisoniano vitio, cum loqui nesciret Hier., consulto Pisoniano Icti.

Pityūsa īnsula (gr. πιτυοῦσα smrečnat, porasel z borovci; ime izhaja iz fen. ī-b-š-im 'obala borov(cev)') otok Pitiúsa (Pitiúza) ob jugovzhodni obali Hispanije (zdaj Ibiza): L. Gre za dva otoka; večji se je v antiki imenoval Ebús (Ἕβουσος, Ebusus, zdaj Ibiza), manjši pa Ofiúsa (Ὀφιοῦσσα, Ophiūssa, kasneje Colubrāria Kolubrárija, zdaj Formentera); zato pl. Pityūs(s)ae: Plin.

Plāgiossippus ali Plāgioxyp(p)us -ī, m Plagiosíp, Plagioksíp = Udrihač, izmišljeno ime, ki najbrž meri na govornika Lucija Filipa: item si quis, de adversario cum dicat: „Videte nunc,“ inquit, „iudices, quemadmodum me Plagioxiphus iste tractarit“ Corn.

Plancius 3 Pláncij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana predstavnika tega rodu sta

1. Cn. Plancius Gnej Plancij, vitez, carinski zakupnik: Ci.

2. njegov sin Cn. Plancius, ki je kot kvestor v Makedoniji podpiral Cicerona v pregnanstvu, zato ga je ta zagovarjal, ko je bil l. 54 tožen de ambitu: Ci. Od tod adj. Planciānus 3 Pláncijev: senatus consultum Ulp. (Dig.).

Plautius (vulg. Plōtius) 3 Plávtij(ev) (Plávcij(ev)), Plótij(ev) (Plócij(ev)), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani predstavniki tega rodu so:

1. M. Plautius Silvanus Mark Plavtij Silvan, ki je kot ljudski tribun s svojim zakonom (lex Plautia Papiria) končal zavezniško vojno: Ci.

2. L. Plotius Lucij Plótij, pesnik: Ci.

3. Plotius Tucca Plótij Tuka, pesnik, Vergilijev prijatelj. Kot adj. Plávtijev (Plávcijev), Plótijev (Plócijev): lex Plautia (Plotia) S., Ci. fr., enako tudi samo Plotia Ci. ep.; rogatio Plotia (Plautia) Suet., Gell. — Od tod adj. Plautiānus (Plōtiānus) 3 Plávtijev (Plávcijev), Plótijev (Plócijev): bona Plotiana Ci. (nekega) Plotija, fabulae Gell.

Plīnius 3 Plínij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. C. Plinius Secundus (imenovan tudi maior starejši) Gaj Plinij Sekund (starejši), naravoslovec, avtor ohranjenega enciklopedičnega dela z naslovom Naturalis historia „Naravoslovje“ v 37 knjigah; umrl je ob izbruhu ognjenika Vezuv l. 79 po Kr., star 56 let: Plin. iun.

2. njegov nečak (sin njegove sestre) in posinovljenec C. Plinius Secundus (imenovan tudi iunior mlajši) Gaj Plinij Sekund (mlajši), rojen l. 62 po Kr. v Novem Komu (Novum Comum), v času Trajana cesarski namestnik v Bitiniji, avtor hvalnice na čast Trajanu in zbirke pisem, umrl ok. l. 114 po Kr.

3. Plinius Valeriānus Plinij Valerijan, zdravnik in pisec del o medicini; živel je malo pred obdobjem cesarja Konstantina. — Adj. Plīniānus 3 Plínijev: principatus duracinis quae Pliniana Campania appellat, in Belgica vero Lusitanis, in ripis etiam Rheni Plin.

Poecile (poecilē) -ēs, f (tuj. ἡ ποικίλη στοά, tudi samo ἡ ποικίλη sc. στοά) Pisana (Poslikana) stóa (pokrito stebrišče, obzidano z ene strani) na glavnem trgu (agori) v Atenah, zgrajena ok. 460 pr. Kr., okrašena s poslikavami slavnih umetnikov; po tej šoli je dobila ime tudi Zenonova filozofska šola: huic Miltiadi, qui Athenas totamque Graeciam liberarat, talis honos tributus est, in porticu, quae Poecile vocatur N., hic Delphis aedem pinxit, hic et Athenis porticum, quae Poecile vocatur, gratuito, cum partem eius Micon mercede pingeret Plin., et tamen Athenis proxime et ante Poecilen porticum isto gemino obtutu circulatorem aspexi equestrem spatham praeacutam mucrone infesto devorasse Ap.

Poenīnus 3 (v rokopisih tudi Pēnīnus, Pēnnīnus; gr. Ποίνινος; ime je kelt. izvora) penínski: Poeninae Alpes T. Peninske Alpe (prelaz Velikega sv. Bernharda in okoliška pogorja do Sv. Gotarda) = Poenina iuga T. Peninsko pogorje, Poeninus mons Sen. ph. Peninska gora (= Veliki sv. Bernard), tudi samo Poeninus (sc. mons) L., iter Poeninum T. prelaz čez Peninsko goro.

Polymachaeroplāgidēs -ae, m Polimahajroplagíd, izmišljeno šalj. ime: Pl.