Franja

thēriacus 3 (gr. ϑηριακός) pomagajoč (učinkujoč) proti živalskemu (zlasti proti kačjemu) strupu, protistrupen: pastilli Plin., vitis Pall.; subst.

1. thēriaca -ae, f in thēriacē -ēs, f sredstvo (zdravilo) proti kačjemu piku: Plin., Tert., Hier., Isid.

2. thēriaca -ōn, n sredstva (zdravila) proti ugrizom strupenih živali, zlasti kač: Macer ap. Char.

Thēse͡us -eī in -eos (O.), acc. -eum in -ea (V. idr. pesniki), voc. -e͡u (O., Cat., Stat.), m (Θησεύς) Tezêj, atenski kralj, Ajgejev (Egejev) sin (po mitološkem izročilu Pozejdonov (Neptunov) sin), Pejritoov (Pejritojev) prijatelj. Premagal je razbojnika Perifeta in Sinisa, na Kreti ubil Minotavra in od tam odpeljal Ariadno kot soprogo, a jo je zapustil na otoku Naksos. Z Amazonko Hipolito je imel sina Hipolita, v katerega se je zaljubila njegova mačeha Fajdra (Phaedra), Tezejeva druga soproga, Ariadnina sestra: Ci., O., V., Cat., Stat., Val. Max., Macr., Hyg. idr. — Od tod

1. adj. Thēsēis -idis, f (Θησηΐς) tezêjska; kot subst. Tezéida, naslov neke pesnitve, ki je slavila Tezeja: Iuv.

2. adj. Thēsēïus 3 Tezêjev, tezêjski: heros O., dicta Stat.

3. adj. Thesēus 3 Tezêjev, tezêjski: fides O. zvestoba (do Pejrito(j)a), crimen O. (ker je Tezej zapustil Ariadno); pesn. = aténski: Hymettus Mart., via Pr. pot, ki vodi v Atene.

4. patron. Thēsīdēs -ae, m Tez(e)íd = Tezejev sin = Hippolytus: O.; toda pl. Thēsīdae -ārum, m Tez(e)ídi = Aténci: V.

Thespiae -ārum, f (Θεσπιαί) Téspije

1. staro mesto v južni Bojotiji ob vznožju Helikona: Ci., Plin. — Od tod
a) adj. Thespiacus 3 (Θεσπιακός) téspijski: moenia Val. Fl., luci Stat.
b) Thespias -adis, f (Θεσπιάς) téspijska, iz Téspij prihajajoča (izhajajoča, izvirajoča): Thespiades deae O.; subst. Thespiadēs -um, f Tespiáde = Muze: Ci.
c) Thespius 3 téspijski: Val. Fl.; subst. Thespiī -ōrum, m Téspijci, preb. Tespij: Arn.
d) subst. Thespiadēs -ae, m Téspijec, pesn. = Bojo(t)čán, Bojótijec: Val. Fl. (o Argu, ki je zgradil ladjo Argo); pl. Thespiadae -adum, m Tespiádi = priseljenci iz Tespij = iz Tespij priseljeni prebivalci Krotona: Sil.
e) Thespiēnsēs -ium, m Téspijci: Ci., L.

2. mesto v Tesaliji: Plin.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

Thessalonīcē -ēs, f (L., Mel., Plin.) in Thessalonīca -ae, f (Ci., L., Vulg.) (Θεσσαλονίκη) Tesaloníka

1. novejše ime za Thermē, mesto v Makedoniji (zdaj Saloniki, Solun). — Od tod subst. Thessalonīcēnsēs -ium, m Tesaloníčani, preb. Tesalonike: Ci., Eccl.

2. (v obl. Thessalonīcē) hči makedonskega kralja Filipa: Iust.

Thestĭus -iī, m (Θέστιος) Téstij

1. kralj v Etoliji (Ajtoliji), Agenorjev sin, oče Lede, Altaje, Pleksipa in Tokseja: O., Hyg. — Od tod patron.
a) Thestias -adis, f (Θεστιάς) Testiáda = Testijeva hči = Altaja: O.
b) Thestiadēs -ae, m (Θεστιάδης) Testiád = Testijev potomec: Thestiadae duo O. = Plexippus in Toxeus, respice Thestiaden O. = Meleagra, Altejinega sina.

2. = Thespius -iī, m (gl. Thespius).

Thestor -oris, m (Θέστωρ) Téstor, Kalhantov oče: Hyg. — Od tod patron. Thestoridēs -ae, m (Θεστορίδης) Testoríd = Testorjev sin = Calchas Kalhant: O., Stat.

Thrāces -um, acc. -es in -as, m (Θρᾷκες) Tračáni, Trákijci, preb. dežele Trakija: L., V., O., N., Sen. ph., Fl.; sg. Thrāx -ācis ali Thraex (slabo Thrēx) -aecis (-ēcis), m (Θρᾷξ)

1. (nav. kolekt.) Tračán, Trákijec: Sen. tr., Aus.

2. pesn. adj. = trákijski, tráški, tračánski: equi O., Lycurgus H.

3. occ. (poseb. v obl. Thraex) Tračán (tračán), Trék (trék), Trák (trák) = gladiator v traški (tračanski) bojni opravi, po traško (tračansko) oborožen gladiator: Ci., Thrax est Gallina Syro par? H. — Od tod adj.

1. Thrācus (Thraecus) 3 trákijski, tráški, tračánski: Val. Fl., palus, natio, homo Gell.; subst.
a) Thrācē (Thraecē, Thrēcē) -ēs, f (Θρᾴκη, Θρῄκη) (H., O.) ali v lat. obl. Thrāca (Thraeca) -ae, f (Enn. fr., Ci., V., H.) Trákija.
b) Thrācus -ī, m Tračán, Trákijec: Gell.

2. Thrācius (Thraecius, Thrēcius) 3 (Θρᾴκιος, Θρῄκιος) trákijski, tráški, tračánski: Varr., Sen. tr., Stat., Plin. idr., Thracius equus, ventus H., Thracius Orpheus V., Thraeciae notae Ci., Thraecia Baccha O.; subst.
a) Thrācia ali Thraecia (Thrēcia) -ae, f (Θρᾳκία) Trákija: Varr., L., O., Cu., Val. Max., Sen. ph., Lucan., Mel., Plin. idr.
b) Thrācius -iī, m Tračán, Trákijec: Gell.
c) Thrācium (thrācium) -iī, n tráška (tračánska) bojna oprava: Petr.

3. pesn. Thrēïcius 3 (Θρῃίκιος)
a) trákijski, tráški, tračánski: sacerdos V. ali vates O. = Orpheus, lyra Pr. = Orfejeva, notae Ci., penates O. = traškega kralja Diomeda, Samus V. = Samothracia.
b) tesál(ij)ski: vertex Pindi Sen. tr.

4. Thraeïssa (Thrēïssa) (V., Val. Fl.) ali (skrč.) Thraessa (Thrēssa) (H., O., N., Sen. ph.) -ae, f trákijska, tráška, tračánska, kot subst. Trákijka, Tračánka.

5. Thraecidicus (thraecidicus) 3 h gladiatorju Tračánu (tračánu, Tréku, tréku (Thraex)) sodeč, Trékov (trékov), tréški, Trákov (trákov), tráški: parma Plin., gladius Aus.; subst. Thraecidica (thraecidica) -ōrum, n Trékovo (trékovo, Trákovo, trákovo) orožje, tréško (tráško) orožje = orožje, kakršno ima gladiator Tračan (tračan, Trek, trek, Trak, trak).

6. Thracēnsis -e trákijski, tráški, tračánski: Heracles Thracensis Cass.

Opomba: Zapis Thraex, Thraeissa, Thraessa, Thraecidicus (ne Threx, Thrēissa, Thrēssa, Thrēcidicus) najdemo v najboljših rokopisih in na napisih.

Thūringī (Thŏringī, Tūringī, Tŏringī) -ōrum, m Turíngi (Toríngi), germansko pleme. — Od tod adj. Thoringus 3 toríngijski, torínški: terra Ven.; subst.

1. Thoringī -ōrum, m toríngijski (torínški) konji: Veg.

2. Thoringia -ae, f Toríngija, dežela Toringov: Ven., Cass.

Thyestēs -ae in -is, m (Θυέστης) Tiést, Pelop(s)ov sin, Atrejev brat, oče Ajgista (ta se je rodil kot plod Tiestovega krvoskrunskega razmerja s hčerjo Pelopejo). Atrej je Tiesta pregnal, ker mu je zapeljal soprogo, a kmalu ga je poklical nazaj in mu postregel z mesom njegovih sinov, Tantala in Plejstena. Naposled je Atreja ubil Ajgist: Pl., Ci., Varr., O., H., Lucan., Pers., Ap., Hyg. — Od tod adj. Thyestēus 3 (Θυέστειος) Tiéstov, tiéstski, tiéstovski, tiestéjski: mensae O., preces H. kletve, exsecratio Ci.; patron. Thyestiadēs -ae, m (Θυεστιάδης) Tiestiád = Tiestov sin = Ajgist: O., Cl.

thymela -ae, f in thymelē -ēs, f (gr. ϑυμέλη) tímela, vzvišen, oltarju podoben štirikoten prostor v atiškem gledališču sredi plesišča za zbor (gr. ὀρχήστρα), kjer je stal zborovodja; pozneje = gledališče, gledališka igra: actuarii thymelae (= thymelici): Cod. Th. — Od tod adj. thymelicus 3 (gr. ϑυμελικός)

1. tímelski = k (plesnemu) zboru sodeč; subst. thymelicī -ōrum, m (gr. ϑυμελικοί) zborski plesalci na tímeli (naspr. σκηνικοί = scenici pravi igralci): scenici et thymelici Vitr., Ulp. (Dig.).

2. pozneje (= scenicus) gledališki, gledališčen, teatrski, teatraličen: choragium Ap., obscoenitas Aug., saltator Cass.; subst.
a) thymelicus -ī, m (gledališki) igralec
b) thymelica -ae, f (gledališka) igralka: Cod. Th.

ThȳnĪ -ōrum, m (Θυνοί) Tín(c)i, tračansko pleme ob črnem morju, ki se je izselilo v severno Bitinijo: Plin., Cat. — Od tod adj. Thȳnēus (Thynnaeus) 3 tínski (tinéjski, tinájski): litora Val. Fl. Od tod

1. adj.
a) Thȳniacus (po nekaterih izdajah Thynniacus) 3 tínski: sinus O. (v Trakiji ob črnem morju).
b) Thȳnias -adis, f (Θυνιάς) tínska: nymphis Thyniasin (dat. Graecus) Pr.
c) Thȳnicus (Thynnicus) 3 tínski: lima Isid.
d) Thynnius 3 tínski: anulus Isid.
e) Thȳnus 3 tínski, bitínijski: merx H.

2. subst. Thȳnia -ae, f (Θυνία) Tínija, severni del Bitinije, kjer so prebivali Tin(c)i: Cat. — Soobl. Thynna -ae, f: Isid.

Thȳrē -ēs, f in Thȳrea -ae, f (Θυρέα) Tíra, Tírea, mesto na spartsko-argivski meji; zanj so se Spartanci in Argivci dolgo prepirali: Stat., Plin. — Od tod adj. Thȳreātis -idis, f (Θυρεᾶτις) tírejska, tireátska: terra O. tirejsko (tireatsko) ozemlje v Argolidi.

Thysdrus (Tysdrus) -ī, f (Θύσδρος) Tízdros (pozni pisci) in Thisdra -ae, f (Auct. b. Afr.) Tízdra, mesto v Afriki. — Od tod adj. Thysdritānus (Tysdritānus, Thisdritānus, Tisdritānus) 3 tízdrski, tizdritánski: Plin., Gell.; subst. Thisdritānī -ōrum, m Tizdritán(c)i: Auct. b. Afr.

Thyssagetae -ārum, m Tisagéti, azijsko pleme v Sarmatiji ob Volgi: Mel., Plin. (pri katerem najdemo v novejših izdajah Thussagetae Tusageti). — Soobl. Thyrsagetae -ārum, m Tirsagéti (Tirzagéti): Val. Fl.; sg. Thyrsagetēs -ae, m Tirsagét (Tirzagét): Val. Fl.

tiāra -ae, f (gr. ἡ τιάρα) in tiārās -ae, m (gr. ὁ τιάρας) vzhodnjaško moško pokrivalo, tiara, turban, fes: O., Val. Fl., Iust. idr., tiara ornatum lepide condecorat tuom Pl., Phrygia tiara Iuv., tiaras sacer V., recta tiara (gr. τιάρα ὀρϑή) Sen. ph. pokončna tiara vzhodnjaških kraljev (tiara podložnikov je bila nagnjena nekoliko naprej).

TĪrȳns -ynthis in -ynthos, acc. -yntha, f (Τίρυνς -υνϑος) Tirínt, mesto v Argolidi, kjer je odraščal Herakles (Herkul), rodni kraj njegove matere Alkmene: Plin., Stat., Serv. — Od tod adj. Tīrȳnthius 3 (Τιρύνϑιος) tirínt(ij)ski, (poseb. o Heraklu (Herkulu) in vsem, kar je z njim povezano), Hêraklov (Hêrkulov), herakléjski (hêrkulski): iuvenis, hospes (= Herakles, Herkul) O., aula (= mesto Herculaneum Herkulaneum) Stat., tecta (= Sagunt) Sil., tela (= Heraklove, Herkulove) O., gens (= Fabijev rod, ki je baje izviral od Herkula) Sil., heros (= Herakles, Herkul) O. ali (= Chromis Hromis, Herkulov sin) Stat. ali (= Fabius Cunctator) Sil.; subst.

1. Tīrynthia -ae, f Tirín(t)čanka, Tiríntijka = Alkmena: O.

2. Tīrynthius -iī, m Tirín(t)čan, Tiríntijec = Herakles, Herkul: V.; pl. Tīrynthiī -ōrum, m Tirín(t)čani, Tiríntijci, preb. Tirinta: Plin.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

Tmōlus -ī, m (Τμῶλος) (V., O., Plin.) in Timōlus (Tymōlus) -ī, m (O.) Tmólos (Timólos), gorovje pri Sardah v Lidiji (zdaj Boz Dagi). Na njem je bilo istomensko mesto Tmolos (Tmōlus), ki je bilo uničeno v potresu l. 19 po Kr.: T. — Od tod

1. adj. Tmōlius 3 (Τμώλιος) tmólski, tmóloški, tmólijski: terra O.

2. subst. Tmōlius -iī, m (Τμώλιος sc. οἶνος) tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: V.

3. subst. Tmōlītēs -ae, acc. -ēn, m (Τμωλίτης)
a) Tmolít, Tmólijec, Tmólošan, preb. Tmolosa: Ci.
b) (sc. οἶνος) tmolít, tmól(ij)ec, tmološán, tmólsko (tmóloško, tmólijsko) vino: Plin., Vitr.