Franja

Haliartus -ī, f (gr. Ἁλίαρτος) Haliárt, bojot(ij)sko mestece ob južni obali Kopajskega jezera (Cōpāis palus): N., L., Plin., Stat. Od tod preb. Haliartiī -ōrum, m (gr. Ἁλιάρτιοι) Haliartčani: L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Helernus -ī, m Helérn, log ob Tiberi: lucus Helerni O.

Helicē -ēs, f (Ἑλίκη)

1. Hélika
a) primorsko mesto v Ahaji, ki se je ob potresu l. 373 pogreznilo v morje: O., Sen. ph., Plin.
b) ena izmed Danaid: Hyg.

2. ozvezdje Veliki medved, Veliki voz: Ci., O., Lucan., Val. Fl.; meton. = sever: Sen. tr.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

Helviī: C. ali Helvī: Plin. -ōrum, m Hélvijci, keltsko pleme ob desnem bregu spodnjega Rodana; njihovo glavno mesto je bilo Alba Helvōrum ali Alba Helvia Helvijska Alba: Plin. — Od tod adj. Helvicus 3 helvijski: vinum Plin.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hēraclēum -ī, n (Ἡράκλειον) Herakléj, mesto v južni Makedoniji ob tesal(ij)ski meji: L.

Hēraclēus in Hēraclīus (-os) 3 (Ἡράκλειος) heraklejski, herkulski: Heracleae (sc. fabulae) Iuv. zgodbe o Herakleju, alterum genus (panaces) Heracleon vocant et ab Hercule inventum tradunt Plin. = bot. medvedova taca (Heracleum sphondylium Linn.); lapis Heraclius heraklejski kamen
a) = magnet: (magnetem lapidem) sideritim ob id alio nomine vocant, quidam Heraclion Plin. (po drugih Heraclian).
b) = zlatarska ôslica, preizkusni kamen za zlato: (quem lapidem) alii Heraclium alii Lydium vocant Plin.

Hēraea¹ -ae, f (Ἡραία) Herája, utrjeno mesto v Arkadiji ob Alfeju: L.

Herculāneum -ī, n „Herkulovo svetišče“; kot mestno ime Herkuláneum,

1. mesto nekje v Samniju: L.

2. mesto v Kampaniji jugovzhodno od Neaplja, za časa Tita ob Vezuvovem izbruhu (dne 24. avg. l. 79 po Kr.) popolnoma zasuto, l. 1720 so ga odkrili in izkopali: Sis. ap. Non., L., Vell., Sen. ph., Mel., Plin., Fl. — Od tod adj.
a) Herculānēnsis -e, herkulan(ij)ski: pri Herkulaneu: fundus Ci. ep., litus, oppidum Sen. ph.; subst. n: in Herculanensi Ci. na herkulanskem ozemlju.
b) Herculāneus ali Herculānus 3 herkulanski: Herculanea via Ci. ali Herculana via Fl. ki vodi v Herkulaneum, Herculanea ficus Plin., Cloatius ap. Macr. ali ficus Herculana Ca. (Plin., ki to mesto navaja, piše Herculanea).

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Hermēs (v lat. obl. Herma) -ae, m (Ἑρμῆς) Hêrmes,

1. grški bog = lat. Mercurius. Od tod
a) Hermae (hermae) -ārum, m (Ἑρμαῖ) Hermesovi stebri (kipi), štirioglati stebri s Hermesovo glavo, kakršni so bili v Atenah ob cestah, na javnih prostorih, pred svetišči in hišami: Macr., nec hermas, quos vocant, licebat inponi Ci., accidit, ut una nocte omnes Hermae … deicerentur N.; v sg.: truncus Hermae Iuv.
b) Hermaeum -ī, n (Ἑρμαῖον) Hermáj, pravzaprav „Hermesovo svetišče“, potem a) trg v Bojotiji: L. b) neka vrtna soba (dvorana): Suet.

2. Hermes Trimaximus (= Τρισμέγιστος Trikratnajvečji, priimek egipčanskega Hermesa) Hermes Trismegíst, avtor (ali več avtorjev) iz 2. stoletja po Kr., je skušal znova oživiti staroegipčanske, pitagorejske in platonske ideje: Amm.

3. osvobojenec Plinija mlajšega: Plin. iun.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

Hēsiodus -ī, m (Ἡσίοδος) Hezíod, ob Homerju najstarejši grški pesnik, roj. (okrog l. 850) v eolski Kimi (Cȳmē, Κύμη), odkoder se je preselil s svojim očetom v bojotsko Askro, zato imenovan Ascraeus (ὁ Ἁσκραῖος): Varr., Ci., O., Q. Spesnil je več didaktičnih epov; poseb.:
a) Ἐργα καὶ ἡμέραι (Opera et dies), nekaka „kmečka pratika“,
b) Θεογονία Rodovnik bogov.
c) Ἀσπὶς Ἡρακλέους (Scutum Herculis). — Od tod adj.

1. Hēsiodīus (-ēus) 3 (Ἡσιόδειος) Heziodov: Sid., illud Hesiodium Ci.

2. Hēsiodicus 3 Heziodov: carmen Serv.

Hesperus (-os) -ī, m (gr. ἕσπερος, sc. ἀστήρ, prim. lat. vesper) Hésper, zvezda večernica (lat. stella Veneris), v grški mitologiji sin Kefala in Avrore: Col., stella Lucifer (danica) interdiu, noctu Hesperus Varr. (prim.: stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Lucifer Latine dicitur, cum antegreditur solem, cum subsequitur autem Ἕσπερος Ci.), tibi deserit Hesperus Oetam V., illam non … Aurora … cessantem vidit, non Hesperus O., Hesperos … fusco roscidus ibat equo O., dux noctis Hesperus Sen. tr. — Od tod adj.

1. Hesperius 3 (gr. ἑσπέριος) večeren = proti večeru ležeč, zahoden, osojen: axis (nebo) O., fretum O. zahodno morje, amnes O., Lucan., orbis O., Val. Fl., rex (= Hesperus ali Atlas) O.; v grškem pomenu (ker leži Italija Grkom na zahodu) je pogosto = italski: Hesperia terra V. = Italija, Hesperium Latium, litus V., fluctus Hesperii H. = Tirensko morje; v rimskem pomenu pa = zahodnoafriški: Aethiopes Plin., promunturium Hesp. Plin. (zdaj rt Bojador). Tako tudi subst. Hesperia -ae, f (sc. terra) Hesperija, Zahodna dežela, v grškem pomenu = Italija: est locus, Hesperiam Grai cognomine dicunt V., Vesevi Hesperiae letalis apex Val. Fl.; v rimskem pomenu = Hispanija ali Zahodna Afrika: qui nunc Hesperiā sospes ab ultimā (redit) H., Hesperia je tudi mesto v kirenski pokrajini: Mel.

2. Hesperis -idis, f (Ἑσπερίς) večerna, zahodna: aquae V. = italsko vodovje; kot subst. = bot. rastlina nočníca (ki zvečer močneje diši kot podnevi): Plin.; pl. Hesperidēs -um, acc. -idas, f (Ἑσπερίδες sc. νύμφαι) Hesperide, hčere Hespera ali Ereba in boginje Noči (Nox), po drugih Atlanta in Hesperide (Hesperis), po številu 3, 4 ali celo 7; bivale so na otoku v Okeanu onstran Atlanta ob skrajnem zahodnem zemeljskem robu; tam so v krasnem vrtu skupaj z nikdar spečim stoglavim zmajem Ladonom čuvale drevo z zlatimi jabolki (= pomarančami): Ci., O., Serv., Hesperidum draco Varr., Hesperidum māla V. ali poma Hesperidum Stat., sacerdos, Hesperidum templi custos V., Hesperidum hortus Lucan., Hesperidum insulae Mel., Plin.

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

hilarus 3 in hilaris -e (izpos. iz gr. ἱλαρός) vesel, veder, dobrovoljen, dobre volje; obl. hilarus 3: Ap., fac te hilarum Ter. bodi dobre volje, fac nos hilaros Pl. udobrovolji nas, vita hilara Ci., hilari convivae Ci. ep., frons hilara Caecil. ap. Gell. vedro čelo; obl. hilaris -e: Col., Plin., Q., Stat., Suet., dies Ter., homo Varr. fr., animus Ci., esse vultu hilari atque lacto Ci., oderunt hilarem tristes H., h. populus, pietas O., poena Mart., cavaedium Plin. iun., hinnitus Ap.; komp.: oculi, litterae hilariores Ci., marmor hilarius Plin.; superl.: hilarissimus conviva Pl. Adv.

1. hilare: Afr. fr., Suet., Gell., acceptus hilare atque ampliter Pl., h. in templum Iovis se conferre Corn., h. vivere Ci.; v komp.: hilarius loqui Ci., quo laetius atque hilarius pullulent Col., quae hilarius … scripsi Plin. iun.

2. hilariter: Aug., Vulg.; kot inačica tudi pri: Corn. Subst. hilaria -ōrum, n: Lamp., Macr. ali hilaria -ium, n (sc. sollemnia): Vop. veseli praznik, ki so ga obhajali Kibeli na čast ob pomladanskem enakonočju (dne 25. 3.).