Franja

Māgo -ōnis, m (Μάγων) Mágon

I. punsko ime. Znani so

1. Magon Veliki, kartažanski vojskovodja okoli 550—500, začetnik dinastije Magonidov, utemeljitelj kartažanske moči: Iust.

2. najmlajši Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja, ki se je uspešno bojeval v severni Italiji in Hispaniji od 206 do 203, umrl l. 193 v Antiohu ob sardinski obali, pri vračanju iz Kartagine: L., N., Aur.

3. Kartažan, ki je po 1. punski vojni v punskem jeziku napisal delo o poljedelstvu v 28 knjigah; delo so po odločitvi senata pod vodstvom Decima Silana prevedli v latinščino: Varr., Ci., Col.

4. kartažanski admiral, ki je l. 279 pomagal Rimljanom pri Ostiji v boju s Pirom: Iust., Val. Max.

5. Barkid, Hanibalov sorodnik: L.

6. Hanibalov poslanec l. 215 h kralju Filipu Makedonskemu: L.

7. Samnit, ki je l. 212 osvojil Turije: L.

II. mesto in pristanišče otoka Insula minor (zdaj Menorca v Balearih): Plin.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

manubia -ae, f (manus in habēre) kot avgurski t.t. strela in grom, blisk in tresk (gromotresk): prima (secunda, tertia) manubia Sen. ph., Fest., manubiae fulminis, Minervales Serv., tres manubiae Sen. ph. trojni treski, tri vrste treska, fatales manubiae Amm. — Pogosteje pl. tant. manubiae (manibiae) -ārum, f

1. od sovražnika predan ali mu vzet vojni plen vojakov: Naev. ap. Non., Fl., optimā fide partiti manubias sumus Petr.; (skupni) izkupiček (iztržek) od prodanega plena: qui ex manubiis portionem praedae peterent Iust.; vojskovodjev delež plena (denar, ki ga je vojskovodja nav. porabil za gradnjo ali olepšavo kakega javnega poslopja idr. ali za izdelavo kakega umetniškega dela: Ca. ap. Fr., T., Plin., Fl., Suet., fecit idem (sc. Tullus Hostilius) et saepsit de manubiis comitium et curiam Ci., his ex manubiis Athenarum arx ornata est N., Iovem ornarat e manubiis Carthaginiensium Gelo Ci., aedem Fortis Fortunae de manubiis faciendam locavit L., porticum Quintus Catulus de manubiis Cimbricis fecit Ci., de manubiis duos fornices fecit L.

2. metaf. rop, plen, dobiček (poseb. nezakoniti), delež, žeparstvo: has manubias Roscio concedere Ci., qui manubias sibi tantas ex L. Metelli manubiis fecerit Ci., praedae et manubiae, manubiae et rapinae Suet.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

Megabōzus -ī, m (Μεγάβυζος) Megabíz

1. perzijski skopljenec (evnuh): Q.

2. vojskovodja Dareja Kodomana: Iust.

3. Dianin svečenik v Efezu: Plin.

Meleager (redkeje Meleagros, Meleagrus) -ī, voc. Meleagre: O., Val. Fl., m (Μελέαγρος) Meleáger

1. sin kalidonskega kralja Ojneja (Oeneus), argonavt in udeleženec kalidonskega lova. Sedem dni staremu so Mojre prorokovale, da bo umrl, če zgori poleno na ognjišču; zato je mati Alteja vzela in shranila poleno. Ko pa so njeni bratje ugrabili Atalanti kožo kalidonskega merjasca, ki ga je ubil Meleager, jih je Meleager pobil. Razsrjena Alteja je vrgla poleno v ogenj in Meleager je takoj umrl. Obupana Alteja je naredila samomor, Meleagrove sestre pa so tako objokovale bratovo smrt, da jih je Artemida spremenila v pegatke: O., Val. Fl., Plin., Hyg. — Od tod adj. Meleagrēus 3 (Μελεάγρειος) Meleágrov: Calydon Lucan. Meleagrius 3 Meleágrov, meleágrski: Pleuron Stat. Subst. Meleagris -idis, f (Μελεαγρίς), pl. Meleagridēs -um, f
a) Meleagride, v pegatke spremenjene Meleagrove sestre: O.
b) Meleagridēs (sc. aves ali gallinae) pegatke: Varr., Plin., Suet.; sg. Meleagris: Col.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. neki Makedonec: Cu.

Memnōn -onis, acc. -onem in -ona, m (Μέμνων) Mémnon

1. sin Titona in Eos (Avrore), kralj vzhodnih Etiopcev; hitel je na pomoč Trojancem in pred Trojo ubil Antioha, zato ga je Ahil usmrtil, Eos pa mu je od Zevsa izprosila nesmrtnost. Njegove žalujoče tovariše, ki so ga sežgali pred Trojo, so bogovi spremenili v ptice (aves Memnoniae ali Memnonides), ker so preveč žalovali za njim; po drugi zgodbi so se te ptice ob sežigu Memnonovega trupla dvignile iz njegovega pepela. Te ptice baje vsako leto letijo v Trojo in se tam bojujejo med seboj. Zaradi imenske podobnosti so v aleksandrinski dobi v to bajko vključili egiptovskega kralja Amenhotepa III., čigar velikanski kip pri egiptovskih Tebah (ki je še ohranjen) je ob sončnem vzhodu zvenel. Od takrat naprej so si Memnona predstavljali kot črnca: Auct. b. Hisp., Hyg., Sen. tr., Sil., Mart., Plin., Gell., Cl., M., Memnon Aethiops Cat., sic Memnonis umbris annua sollemni caede parentet avis! O., cura deam propior luctusque domesticus angit Memnonis amissi O., turgidus Alpinus iugulat dum Memnona H., cui maiora senis Tithoni gaudia vivi quam gravis amisso Memnone luctus erat Pr., nigri Memnonis arma V., Memnonis saxea effigies, ubi radiis solis icta est, vocalem sonum reddens T., dimidio magicae resonant ubi Memnone chordae Iuv. — Od tod adj. Memnonis -idis, f Mémnonova; subst. Memnonidēs -um, f (sc. aves) Mémnonove ptice: Isid., praepetibus subitis nomen facit auctor: ab illo Memnonides dictae O., auctores sunt omnibus annis advolare Ilium ex Aethiopia aves et confligere ad Memnonis tumulum, quas ob id Memnonidas vocant Plin. Memnonius 3 (Μεμνόνιος) Mémnonov, mémnonski; metaf. orientalski, vzhodnjaški, jutrovski, črn(ski), zamorski: Memnonio cycnos esse colore putem (= črne barve) O., cum quo Rhipaeos possim conscendere montis ulteriusque domos vadere Memnonias (= Etiopija) Pr., non, cum Memnoniis deducens agmina regnis (= Etiopija) Cyrus Lucan.

2. vojaški poveljnik Aleksandra Velikega, doma iz Trakije: Cu.

3. z Rodosa, Mentorjev brat, Artabazov svak, perzijski vojskovodja: Front.

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.

Mentōr -ŏris, m (Μέντωρ) Méntor

1. umetnik kovinskih ploskih reliefov (bá(s)reliéfov) okrog l. 350: Ci., Plin.; pesn. meton. Méntor = Méntorjeva čaša, torilo ali čaša s ploskim reliefom: Iuv., Mart. (z acc. -tora). — Od tod adj. Mentoreus 3 Méntorjev, méntorski: Pr., Mart.

2. Itačan, Alkimov sin, Odisejev prijatelj: Ci. ep.

3. z Rodosa, grški vojskovodja, ki je služil Artakserksu II. in III.: Cu.

4. umetnik neznanega izvora, mojster izdelovanja srebrnega posodja: Ci., Varr., Pr., Plin., Mart.

Mētrophanēs -is, m (Μητροφάνης) Metrófan, vojskovodja Mitridata VI.: S.

mīlitia -ae, f (mīles)

1. vojaška, vojna (bojna) služba, vojaščina: H., Col., Plin., Lucr., Vell., militiae munus C., vacatio militiae C. oprostitev od vojaščine, militiae disciplina Ci., in militiae disciplinam proficisci Ci. v šolo vojaške službe, militiae magna scientia S., trium et viginti annorum militia durissima L., sub te tolerare magistro militiam et grave Martis opus V.; pl. militiae Tib. razne vrste vojaške službe; occ. stopnja v vojaški službi, častniška stopnja, častniško mesto, čin: equestres militias ita ordinavit, ut post cohortem alam, post alam tribunatum legionis daret Suet., liberto meo militiam do Aug; tudi služba dvornega upravnika na cesarskem dvoru (prim. mīles 2. c): militiae gradu evectum pietas principis extulit Prud.; metaf. služba, posel: haec mea (sc. poetae) militia est O., haec urbana militia respondendi, scribendi, cavendi Ci., conturbernium muliebris militiae Ci.; poseb. ljubezenska služba: Pl., militiam Veneris blandis patiare sub armis Pr., late signa feret militiae tuae (sc. Veneris) H.

2. meton.
a) vojna ali vojska = bojevanje, vojskovanje, vojni pohod, vojaški spopad: Vell., militiae magister L. vojskovodja, m. adversus Graecos Iust.; poseb. pogosto v loc. v zvezah domi militiaeque Ci. idr. ali militiaeque domique L. ali et domi et militiae Ci. ali militiae et domi Ter. doma in na vojski, v miru in vojni; redkeje sam loc.: plerosque militia (po nekaterih izdajah militiae) paucos famā cognitos, accire et ambiundo cogere homines emeritis stipendiis se cum proficisci S.
b) vojaki, vojaštvo, vojska: Val. Max., militiam (milites) cogere L., hic pars militiae, dux ille erat ducum O. je spadal k vojakom … k poveljnikom, cum omni militiā interfici Iust.

Opomba: Star. gen. sg. militiai: Lucr.

moderātor -ōris, m (nom. sg. iz glag. moderārī)

1. ravnatelj, usmerjevalec, vladar, upravljavec (upravljalec), voditelj: trionum Naev., equorum O., sol est et dux et princeps et moderator luminum reliquorum Ci., rei publicae Ci. načelnik, vodja, populus Romanus gentium m. T., (sc. deus) rector et m. tanti operis Ci.; metaf.: vincitur ars vento nec iam moderator (sc. navis) habenis utitur, at votis is quoque poscit opem O. krmar, m. harundinis O. ribič, iuventae Mart. učitelj, exercitūs T. vojskovodja, pectinis unci Cl. mikalec, legum Ap. izvrševalec.

2. „umerjalec“, umirjevalec, pomirjevalec, zadrževalec, krotilec: neque legatus aut tribunus moderator adfuit T.

Monaesēs -is, m (gr. Μοναίσης) Monájs (Monéz), partski vojskovodja, ki se je uspešno vojskoval z Rimljani: H.

Nabdalsa -ae, m Nabdálza, plemenit Numidijec in vojskovodja Jugurte: S.

Nautius 3 (prim. Nautēs) Návtij(ev), star rim. patricijski rod, od katerega so najbolj znani:

1. Sp. Nautius Rutilus Spurij Navtij Rutil, eden izmed patricijev, ki jih je l. 493 senat poslal k ljudstvu, ki se je izselilo na Sveto goro, konz. l. 488: L.

2. C. Nautius Rutilus Gaj Navtij Rutil, konzul l. 475, l. 458 drugič konzul, vojskovodja zoper Ekve, zmagovalec nad Sabinci pri Eretu: L.

3. Sp. Nautius Spurij Navtij, vojaški tribun pod konzulom Papirijem Kurzorjem; l. 293 se je proslavil v boju s Samniti: L.

Neoptolemus -ī, m (Νεοπτόλεμος) Neoptólem, gr. moško ime, poseb.

1. Ahilov sin, sicer imenovan tudi Pyrrhus (Rdečelasec): Ci., V., O.; kot naslov Enijeve tragedije: Ci.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: N.

3. tragiški igralec z otoka Skiros, prijatelj makedonskega kralja Filipa II.: Suet.

4. mološki kralj, Olimpiadin oče, ded Aleksandra Velikega (Olympias): Iust.

5. prijatelj Aleksandra Velikega, po njegovi smrti satrap v Armeniji: Iust.

Nevitta (-ae) Flavius (-iī) m Flávij Nevíta, German, ki se je izkazal v bojih proti Alamanom, l. 357 magister equitum per Gallias, vojskovodja cesarja Julijana v pohodu na vzhod in v boju proti Perzijcem: Amm.

Nīciās -ae, m (Νικίας) Níkias, gr. moško ime. Poseb. znani so:

1. atenski državnik in vojskovodja, Alkibiadov vrstnik: N., Iust.

2. N. Curtius Nikias Kurcij, slovničar, Ciceronov spremljevalec v Kilikiji: Ci. ep.

3. Pirov dvorjan, ki se je konzuloma Gaju Fabriciju in Kvintu Emiliju ponudil, da zastrupi kralja: Quadr., Gell., Amm.

4. slikar iz Aten: Plin.

opīmus 3 (ops)

1. tolst, masten, debel, rejen, rodoviten, hranljiv, ploden: Gell., Val. Fl., Tert. idr., boves Ci., ager, regio Ci., Asia tam opima ac fertilis est Ci., campus L., arva V., o. Larissa H. (prim. Λάρισσα ἐριβῶλαξ Hom.), vitis Plin.

2. metaf.
a) obogaten, bogat, obilujoč s čim, poln česa: ager opimus copiis L., praedā opimus Ci., opus opimum casibus T. polno raznih pripetljajev.
b) obilen, bogat, „masten“; brhek, lep, postaven, krasen, sijajen, veličasten, čudovit, velik: Plin., Val. Max. idr., divitiae Pl., dapes V., praeda Ci., accusatio Ci. „mastna“, veliko dobička prinašajoča, messis Plin. iun. bogata, regnum L., habitus corporis Ci., si me palma … donata reducit opimum H., ornamenta Ci., triumphus H.; poseb. spolia opima L., V., tudi samo (subst.) opīma -ōrum, n (Plin. iun., Fl.) vojskovodjev plen, tj. orožje, ki ga je vojskovodja vzel ubitemu sovražnikovemu vojskovodji, ali pa častni (plemeniti) plen, tj. orožje, vzeto v dvoboju premaganemu sovražniku; enako ret.: opimum belli decus caeso rege expetens Cu.; pren. o govoru (preveč) nadut: opimum genus dictionis Ci., nimis opima pinguisque facundia Gell.