Franja

Lȳsis² -idis, ali -is, acc. -im, m (Λῦσις) Lísid (Lízis), pitagorejec iz Tarenta, Epaminondov učitelj: Ci., N.

2. reka v Mali Aziji: L.

Marathos -ī, f (Μάραϑος) Márat, feničansko mesto nasproti otoka Arada: Cu., Mel., Plin. — Od tod adj. Marathēnus 3 (Μαραϑηνός) máratski, iz Márata: Menelaus Ci. Menelaj iz Marata, grški retor, govorniški učitelj Tiberija Grakha.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Mētrodōrus -ī, m (Μητρόδωρος) Metrodór, gr. nom. propr. Poseb. znani so:

1. filozof z otoka Hios, Demokritov učenec, Anaksarhov učitelj, najpomembnejši izmed mlajših atomistov: Ci., Plin.

2. epikurejec iz Lampsaka, Epikurov prijatelj, imenovan Lampsacenus, umrl l. 277: Ci., T. (Dial.), Sen. ph.

3. akademski filozof in retor iz mizijskega mesta Skepse (Scēpsis), od tod imenovan Metrodorus Scepsius (tudi samo Scepsius), državnik v službi kralja Mitridata Evpatorja. Slovel je po svojem izvrstnem spominu in sovraštvu do Rimljanov, zoper katere je objavil spis in si zato pridobil vzdevek Μισορώμαιος: Ci., O., Plin., Q.

4. najprej epikurejski, potem akademski filozof, Karneadov učenec, iz karijskega mesta Stratonika okrog l. 110, izvrsten govornik: Ci.

5. filozof in slikar okrog leta 169, vzgojitelj otrok Lucija Emilija Pavla: Plin.

6. Ciceronov osvobojenec: Ci. ep.

7. grški zdravnik, ki je napisal komentarje k Hipokratovim delom: Plin.

8. odposlanec kralja Perzeja Makedonskega na Rodos l. 168: L.

moderātor -ōris, m (nom. sg. iz glag. moderārī)

1. ravnatelj, usmerjevalec, vladar, upravljavec (upravljalec), voditelj: trionum Naev., equorum O., sol est et dux et princeps et moderator luminum reliquorum Ci., rei publicae Ci. načelnik, vodja, populus Romanus gentium m. T., (sc. deus) rector et m. tanti operis Ci.; metaf.: vincitur ars vento nec iam moderator (sc. navis) habenis utitur, at votis is quoque poscit opem O. krmar, m. harundinis O. ribič, iuventae Mart. učitelj, exercitūs T. vojskovodja, pectinis unci Cl. mikalec, legum Ap. izvrševalec.

2. „umerjalec“, umirjevalec, pomirjevalec, zadrževalec, krotilec: neque legatus aut tribunus moderator adfuit T.

Modestīnus -ī, m Modestín, s celim imenom Herennius Modestinus Herenij Modestin, pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, učenec Domicija Ulpijana, učitelj cesarja Maksimina: Lamp.

Mūcius 3 Múcij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znani so:

1. C. Mucius Cordus Gaj Mucij Kord, ki je hotel l. 508 umoriti kralja Porzeno. Ujet pri tej nakani si je ožgal desnico; zato so mu baje nadeli vzdevek Scaevola (Levak, Levičar), priimek, ki je ostal njegovim potomcem: Ci., L., Sen. ph., Sil., Val. Max., Fl., Lact. Scaevola je sicer etrursko ime.

2. P. Mucius Scaevola Publij Mucij Scevola, konz. l. 133, prijatelj bratov Grakh, nasprotnik Scipionov, pravnik in govornik: Ci., Iuv., Pers.

3. Q. Mucius Scaevola Kvint Mucij Scevola, avgur, l. 121 pretor v Aziji, konz. l. 117, Lelijev zet, tast govornika Lucija Licinija Krasa, pravnik in govornik, Ciceronov in Atikov učitelj. Ko ga je Albucij tožil repetundarum se je zagovarjal sam in bil oproščen: Ci.

4. Q. Mucius Scaevola, pontifex maximus Kvint Mucij Scevola, najvišji svečenik. Ko je bil l. 100 namestnik v Aziji, je bil zaradi svoje pravičnosti in nesebičnosti tako spoštovan in priljubljen, da so Azijci ustanovili in obhajali njemu na čast Mucijev praznik Mūcia -ōrum, n mucije, Mucijev praznik; konz. l. 95, imeniten pravnik, govornik in državnik, zahrbtno umorjen l. 82: Ci., Gell.

5. Mūcia Tertia Mucija Tercija, hči prejšnjega, tretja Pompejeva soproga, zaradi prešuštvovanja s Cezarjem od njega ločena in pozneje poročena z Emilijem Skavrom: Ci. ep. — Pl. Scaevolae možje kakor (kakršen je bil) Scevola: Aug. — Kot adj. Múcijev, múcijski: L. idr. — Od tod adj. Mūciānus 3 Múcijev (= pontifika Kvinta Mucija Scevole): exitus Ci., cautio Icti.

Mūsōnius -iī, m Muzónij, s celim imenom C. Musonius Rufus Gaj Muzonij Ruf, roj. v Volzinijih v Etruriji, stoik, slovel za časa Nerona, Vespazijana in Tita, Epiktetov učitelj: T., Plin. iun., Gell., Amm. — Od tod adj. Mūsōnīanus 3 Muzónijev: Amm.

Nausiphanēs -is, m (Ναυσιφάνης) Navzífan, grški filozof s Teosa, baje Epikurov učitelj: Ci., Sen. ph.

Nearchus -ī, m (Νέαρχος) Neárh

1. admiral Aleksandra Velikega, ki je vodil njegovo ladjevje v Indijo in to vojno tudi popisal: Cu., Pl.

2. neki Tarenčan, pitagorejec, gostinski prijatelj Katona starejšega in njegov učitelj filozofije: Ci.

3. pesn. ime (= vodja mladine) nekega lepega mladeniča: H.

Nestorius -iī, m Nestórij, krivoverski učitelj v 4. stoletju po Kr. (njegovi privrženci so se imenovali Nestoriānī): Cod. Th., Cod. I.

Onēsicritus -ī, m (Ὀνησίκριτος) Onezíkrit

1. krmar na ladji Aleksandra Velikega in pozneje njegov življenjepisec: Cu., Plin., Gell.

2. učitelj grščine cesarja Komoda: Lamp.

Orbilius (-iī) Pupillus -ī, m Orbílij Pupíl, Beneventčan, od l. 63 učitelj v Rimu, znan po strogosti; svoje učence je vse prerad ustrahoval s šibo: H.

Otācilius 3 Otacílij(ev), ime rim. rodu, iz katerega so najbolj znani:

1. Otacilius Crassus Otacilij Kras, pompejevec: C.

2. Cn. Otacilius Nāsō Gnej Otacilij Nazon: Ci. ep.

3. T. Otacilius Crassus Tit Otacilij Kras, pretor l. 217; v letih 216—211 se je bojeval zoper Kartažane na Siciliji: L.

4. L. Otacilius Pilītus Lucij Otacilij Pilit, osvobojenec, retor, Pompejev učitelj: Suet.

paedagōgō -āre (gr. παιδαγωγῶ) kot (domači) učitelj otroke poučevati, vzgajati: ab eo … depulsum mamma paedagogandum accipit repotialis Liber Pac. ap. Fest.

Pammenēs -is (in -ī), m (Παμμένης) Pámen, atenski retor, Brutov učitelj: Ci. Od tod Pammenius 3 Pámenov: [sed] Pammenia illa mihi non placent Ci. ep. Pamenova zadeva, zadeva v zvezi s Pamenom.

parthenius 3 (gr. παρϑένιος) deviški, poseb. deviški Artemidi (Diani) posvečen; subst. Parthenius -iī, m

1. Parténij, Parténijsko gorovje na meji med Argolido in Arkadijo: Mel., Plin., Parthenius mons (= Παρϑένιος); kot adj. Parthenius 3 parténijski: saltūs Parthenii V. ali Parthenium nemus O., Stat. ali Partheniae valles O. ali Parthenia antra Pr. = Parthenius.

2. Parténij, mejna reka med Paflagonijo in Bitinijo: O., Mel., Plin., Val. Fl.

3. Parténij,
a) moško ime: Mart. Od tod Partheniānus 3 Parténijev: toga Mart.
b) gr. erotični pesnik in slovničar, Vergilijev učitelj: Suet., Gell., Macr.
c) srebrar za časa Juvenala: Iuv.

Phaedrus -ī, m (Φαίδρος) Fájdros

1. Sokratov učenec: Ci.

2. epikurejski filozof v Atenah, Ciceronov učitelj: Ci.

3. Avgustov osvobojenec, po rodu Tračan, pisatelj znanih basni po Ezopovem vzoru.

4. objesten lat. pesnik: Mart.; ali je istoveten s Fajdrom št. 3, ni znano.

Pherecōdēs -is, m (Φερεκύδης) Ferekíd

1. slavni filozof z otoka Siros (ok. 550), Pitagorov učitelj: Ci., Plin., Ap., Hyg. — Od tod adj. Pherecōdēus 3 Ferekídov: Ci.

2. grški logograf iz Aten (ok. 460): Ci.