Franja

Zadetki iskanja

  • agorānomus -ī, m (gr. ἀγορανόμος) tržni (sejemski) predstojnik (nadzornik, sodnik), ki mu je pripadal tudi redarstveni nadzor nad krčmami in javnimi prostitutkami kakor v Rimu edilom (od tod pri Iust. aediles = agoranomi): Pl.
  • agrārius 3 (ager) poljski: via Icti. poljska pot (kot zasebna pot, naspr. via publica), mensor (pri zemljemerskih piscih) zemljemerec, operarius Vulg., parentes Aur. epit. ki živi na kmetih, stationes Amm. (vojaške) poljske straže, tudi samo agrāriae (sc. stationes) -ārum, f: Veg.; ki se tiče državnega zemljišča (ager publicus): lex Ci., L., Icti., tudi samo agrāria (sc. lex) -ae, f: Ci. ep. predlog zakona o razdelitvi državnega zemljišča, triumvir L. triumvir, ki vodi tako razdelitev, facultas Ci. ep. možnost, izvesti tako razdelitev, largitio Ci. ep. obilna porazdelitev državnega zemljišča, seditiones L. upori zaradi razdelitve državnega zemljišča, rem agrariam temptare Ci. truditi se za tako razdelitev, huic toti agrariae rationi adversari Ci. ep. vsemu temu namenu razdelitve državnega zemljišča; subst. agrāriī -orum, m agrarna stranka, pospeševalci zakonov o razdelitvi državnega zemljišča, ker so si obetali, da bodo po teh zakonih dobili kaj zemlje, pristaši razdelitve državnega zemljišča: Ci., L.
  • agrestis -e (ager)

    1. poljski, divji, samorasel: alumnus Sen. tr. na polju (od koz) rejen, quadrupes Pac. fr. (o želvi), animales Ap. divje živali (naspr. cicures), columbae Varr. poljski (naspr. domesticae), pavones Varr., taurus L., tauri Plin., mus agr. et urbanus H. poljska in domača miš, poma V. divje, radices palmarum agrestium Ci., silva Cu., saltus O., cibus Iust. surova (naspr. mitiora voljnejše jedi), loca Pac. fr.; pesn. pren. divji na pogled, zverinski: vultus O., figura Pr.

    2. ki živi na kmetih, kmečki, vaški (naspr. urbanus): sermo L., vita L., vestitus N., hospitium Ci., sodalitas Ci., gaza V. kakršno ima kmet, honor V. venec poljskih cvetlic, pubes, legio V., nymphae V., Satyri H., agr. musa Lucr., agr. Musa V. (met.) vaška (pastirska) pesem, calamus V. pastirska trstenica, agresti loco natus Vell.; poljedelski: Nolani L. ali Numidae agrestes S. poljedelci; od tod subst. agrestis -is, m kmet(ovalec), poljedelec: Lucr., H., Tib., Cu., a quodam agresti nationis Termestinae T., cum magna trepidatione agrestium populantur L., in aliquo conventu agrestium Ci., agrestum numina, Fauni V., vim agrestum metuens O.; sg. tudi kolekt.: ea conluvio... urbanos et agrestem... angebat L.

    3. pren. kmečki = robat, neotesan, surov, zagoveden: Ter., O., Q. idr., animo agresti ac duro esse Ci., senex durus ac paene agrestis Ci., sollicitant homines imperitos Saxa et Cafo, ipsi rustici atque agrestes Ci. surova kmeta, servi agrestes et barbari Ci., vita haec rustica, quam tu agrestem vocas Ci. to življenje na kmetih, ki ga ti imenuješ kmečko (dvoumno!), agrestiores Musae Ci. bolj kmečke Muze (= praktična opravila, govorništvo, naspr. mansuetiores Musae, modroslovje); superl. le pri Cass.: gentes agrestissimae; subst. agrestis -is, m neizobraženec: aliquis agr. Ci. (naspr. doctissimus homo), non modo docti, sed etiam agrestes Ci.
  • Agrigentum -ī, n (ὁ Ἀκράγας; lat. obl. je pretvorba iz gr. acc. Ἀκράγαντα) Agrigent, cvetoče mesto na južni obali Sicilije: Ci., L.; redko v gr. obl. Acragās (Agragās), tudi Acragāns -antis, acc. -anta, m Akragant (Agragant): O., V. (pri katerem nekateri pišejo Agragans, obliko, nastalo pod vplivom odvisnih sklonov in izpričano po medičejskem rokopisu), Mel., Plin. Od tod adj.

    1. Agrigentīnus 3 agrigentski: Plin., Amm.; pl. subst. Agrigentīnī -ōrum, m Agrigentčani, preb. Agrigenta: Ci.

    2. Acragantīnus (Agragantīnus) 3 (Ἀκραγαντῖνος) akragantski (agragantski), iz Akraganta: Empedocles Lucr., portae Agragantinae (drugi berejo Agragentinae, Agragianae ali Acragianae) Ci. vrata, ki vodijo v Agragant; pl. subst. Acragantīnī -ōrum, m Akragantčani: Plin.
  • āiō, st.lat. aiiō (iz *agio)

    1. „da“ reči (govoriti), meniti, da, potrditi, pritrditi (pritrjevati) (naspr. negāre): Diogenes ait, Antipater negat Ci., nunc aiunt, quod tum negabant Ci., non curo, quid aiat ille aut neget Ci.

    2. reči, praviti, veleti, trditi, zatrditi (zatrjevati): modo ait hoc, modo illud Ci., haec Carneades aiebat Ci.; kot reklo pogovornega jezika quid ais? kaj praviš? kaj praviš! kaj meniš? ali je mogoče? tako? čuj!: Kom., quid ais, Eruci? Ci. Večinoma z odvisnim govorom (ACI): aio te, Aeacida, Romanos vincere posse Enn. ap. Ci., fundum ex iure Quiritium meum esse aio Ci., crimen ais te metuisse Ci., quod multi per ambitionem fieri aiebant S.; pri neodvisnem govoru, posebno kot vrinek: non sum moechus, ais H., Ennio delector, ait quispiam, quod non discedit a communi more verborum Ci., inter haec senex: Huncine, aiebat,... videre potestis? L., tum, ait, lacrimare debueras Cu., ut ait Statius noster in Synephebis Ci. (tudi brez subj.: ut ait in Synephebis Ci. kakor se pravi), vicarius est, qui servo paret, ut mos vester ait H. kakor vi radi pravite; zlasti pri pregovorih: id quod aiunt, auribus teneo lupum Ter., o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum! Ci., agamus pingui, ut aiunt, Minervā Ci. Redko z dat.: hic erit locus, fratri ait, quem teneas L., filius huic Veneris „figat te meus arcus“ ait O.

    Opomba: Āiō je v. def.; klas. so le oblike: āiō, ais, ait, āiunt, cj. pr.: āias, āiat, āiant, popolni ind. impf. act. āiēbam, āiēbas itd. (skrč. aības, aībat Acc. fr., Pl., Ter.); adj. pt. pr. āiēns -entis trdeč, trdilen (naspr. negans): Ap., M., credere negantibus et aientibus Ci., negantia contraria aientibus Ci. Drugih oblik, kakor inf. pr. aiere Aug., ind. pf. aistī Aug., aiērunt Tert., imp. ai Naev. fr., se je izogibati. Vprašalna oblika *aisne? praviš? meniš (misliš)? ali res? je mogoče? se krči v ain? sprva pred samoglasniki: ain heri nos advenisse? aio Pl., ain? audivisti? Pl., potem tudi pred soglasniki: ain tu? poterisne dicere? Ci.; okrepljeno ain vero? Ter., ain tandem? Ci.
  • āla -ae, f

    1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

    2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

    3. pren.
    a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
    b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.
  • Alabastrōn oppidum (Ἀλαβαστρῶν πόλις) Alabastrsko mesto v egipč. Tebajidi: Plin., imenovano tudi Alabastrum -ī, n Alabaster: Plin.
  • Alba -ae

    I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

    1. kralj v Albi Longi: O.

    2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

    — II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

    1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

    2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

    — III. masc.

    1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

    2. Alba Alba,
    a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
    b) = reka Laba (Albis): Vop.
  • Albius 3 (albus) Albij(ev), ime rim. rodu. Znani so poseb.:

    1. Albius Tibullus Albij Tibul, najznamenitejši rim. elegik, Horacijev prijatelj: H.

    2. Statius Alb. Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rim. vitez iz Larina, umoril je svojega svaka Avrija in dva svojih sinov ter poizkusil usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi si pridobil njegovo premoženje. Ko ga je Kluencij l. 74 tožil, se je najprej skušal rešiti s podkupovanjem sodnikov; ko se mu to ni posrečilo, je šel, da bi se izognil obsodbi, prostovoljno v pregnanstvo, kjer je l. 69 umrl: Ci.

    3. njegov istoimenski sin, ki je na prigovarjanje svoje mačehe obtožil Kluencija podkupovanja in zastrupitve svojega očima: Ci.

    4. Sabinus Albij Sabin Albij, Ciceronov sodedič: Ci. ep. Nekega sicer neznanega Albija omenja H. (Sat. I, 4, 29 in 109). — Od tod adj. Albiānus 3 Albijev: iudicium, pecunia (starejšega Stacija Albija Opijanika) Ci., negotium (s Sabinom Alb. zaradi prodaje dediščine na dražbi) Ci.
  • albulus 3 (demin. albus) belkast: Varr., columbus Cat.; o vodovju belkasto se peneč: freta Mart. Kot nom. propr. Albula -ae

    1. fem., redkeje masc. (sc. aqua), staro ime reke Tibere: V., O., Plin., fluvius Albula, quem nunc Tiberim vocant L.

    2. fem. (sc. aqua) in masc. (sc. rivus), potok med Rimom in Tibero, pritok Anijena, nastal je iz žveplenih zdravilnih studencev: O., Vitr., Sen. ph., canaque sulfureis Albula fumat aquis Mart., imenovan tudi Albulae aquae: Suet., iuxta Romam Albulae aquae volneribus medentur Plin. ali Albulae -ārum, f (sc. aquae): crudarum nebulae Albularum Mart.

    3. fem., ime Nimfe tega potoka: Stat.

    4. reka v ankonski pokrajini: Plin.
  • Alburnus -ī, m Alburen, visoko gozdnato gorovje v Lukaniji, vzhodno od Pesta (Paestum): V.; tudi tam čaščeni „gorski bog“: Tert.
  • albus 3

    1. bel (toda brez leska, naspr. ater; candidus = bleščeče bel, svetlo bel, naspr. niger): alba discernere et atra non posse Ci., alb. color Ci., dentes V., equi L., V., Suet. belci, beli konji, quadrigae Plin., bos, capra L., sulphureā Nar albus aquā V. belo se peneči, parma V. še bel (= še neokrušen) ščit, ščit brez vrezanih podob, opus Vitr. bela štukatura, tectorium Col. mavčni omet, cement, vestes O., Cu.; od tod pesn. met.
    a) belo oblečen: mirator cunni albi H. belo oblečenih gospa (matrone so namreč nosile belo stolo, osvobojenke pa temnobarvno ali pisano).
    b) (s kredo) pobeljen: nuper in hanc urbem pedibus qui venerat albis Iuv. = kot suženj (sužnje so postavili naprodaj nage s pobeljenimi nogami). preg.: albis dentibus deridere aliquem Pl. zasramovati koga s tako glasnim smehom, da se vidijo (beli) zobje = zelo zasmehovati ga; ignorare ali nescire, utrum albus an ater aliquis sit = prav nič ne poznati koga: Q., Ap., nil nimium studeo, Caesar, tibi velle placere, nec scire, utrum sis albus an ater homo Cat., vide, quam te amarit is, qui albus aterne fuerit ignoras Ci., podobno: unde illa scivit, niger an albus nascerer? Ph. od kod me je poznala tako natanko?, aliquem equis praecurrere albis H. precej prehiteti (prekositi) koga (belce so imeli za najhitrejše konje), prim.: nam si huic occasioni tempus sese supterduxerit, numquam edepol quadrigis albis indipiscet postea Pl.; alba avis Ci. ep. bela ptica, bela vrana = nekaj zelo redkega, prim.: corvo rarior albo Iuv.; albae gallinae filius Iuv. „sin bele kokoši“ = „srečnik“ (ker so bele kokoši bolj redke); albā lineā signare Luc. ap. Non., Gell. na beli tabli napraviti belo črto = ne ločiti (razlikovati) česa; albo rete aliena oppugnare bona Pl. z belo (torej manj vidno) mrežo omreževati; album calculum adicere alicui rei Plin. iun. odobriti kaj (gl. calculus). Occ.
    a) siv: Pl., Pers., plumbum C., Lucr., Plin. kositer (cin), aes Plin., barba Pl., coma O., capilli Tib., Pr., asinus Q.
    b) bled: corpore albo Pl., aquosus albo corpore languor H. (o vodenici), turgidus... albo ventre Pers., albus ora inficit pallor H., urbanis albus in officiis (od uradnih skrbi) Mart.

    2. svetel (o zvezdah): sol Enn. ap. Ci., iubar Enn. ap. Prisc., Lucifer O., luces Mart.

    3. met. jasneč, vedreč, jasen: Iapyx, Notus H. (ker razganjata oblake); dober, ugoden: alba stella (Dioskurov) H., per me sint omnia protinus alba Pers.; preg.: genius albus et ater H. dobri in zli. — Od tod subst.

    1. alba -ae, f
    a) (sc. vestis) bela obleka: in albis Vulg. v prazničnih oblačilih, v praznični obleki (naspr. in nigris).
    b) (sc. gemma) bel biser: Lamp.

    2. album -ī, n
    a) belina, beljava, belo: (bos) maculis insignis et albo (= maculis albis insignis) V. lisasta krava, liska, sparsae pelles albo V. belo pikčaste, belo pisane, purpureum diadema distinctum albo Cu., album oculi, nav. oculorum Cels. belo v očeh, toda album in oculo est Col. bela pega (kot bolezen) = albugo oculi; album ovi Cels., Plin. beljak.
    b) bela barva: columnas albo polire L. (po)beliti, ne cui album in vestimentum addere petitionis liceret causā L. oblačilo z belo kredo (o)čistiti.
    c) bela (s sadro prevlečena) deska (tabla) za razglase: multitudinem suorum in album indere Luc., fastos (koledar) circa forum in albo proposuit L.; poseb. α) = annales maximi, bela deska, na katero je pontifex maximus zapisoval dogodke vsakega leta: res omnes singulorum annorum mandabat litteris pontifex maximus efferebatque in album et proponebat tabulam domi, potestas ut esset populo cognoscendi Ci., omnia pontificem in album relata proponere in publico iubet L. β) album (praetoris) deska, na kateri je pretor ob nastopu službe oznanil svoj letni edikt (= razglas načel, po katerih je nameraval soditi): G., Ulp. (Dig.), pa tudi deska za začasne pretorjeve odredbe: Paul. (Dig.); od tod ad album sedentes Sen. ph. = preučevalci pretorskih ediktov, poznavalci pravnih besedil, pravniki, se ad album ac rubricas transferre Q. dobesedno znanje besedil pretorskih ediktov in zakonov državljanskega prava imeti za edino nalogo pravnikov, alicui ex albo iudicium reddere Vell. po pretorskem ediktu soditi; occ. zapisek, imenik:
    a) album senatorium imenik senatorjev, od Avgustovega časa naprej postavljen javno na ogled; iz njega so takoj izbrisali vsakega senatorja, ki je odstopil ali bil izključen: Apidium ex albo senatorio erasit T.
    b) album (iudicum) imenik sodnikov (porotnikov): Sen. ph., splendidum virum... albo iudicum erasit Suet.; šalj.: non eras in hoc albo (sc. iudicum) Plin.
    c) album decurionum imenik dekurionov (v municipijih): Dig., Ulp. (Dig.).
    č) album profitentium citharoedorum imenik kitaredov, ki so hoteli javno nastopiti: Suet.

    Opomba: Superl. albissimus: Cass.
  • alcēdō (halcēdō) -inis, f (st.lat. ime za gr. ἀλκνών, gl. alcyōn) zimorodek, vodomec: illam mihi tam tranquillam facis, quam mare est olim, cum alcedo pullos educit suos Pl. (= kadar sedi, vali; če pa se prikaže na obali, je nevihta blizu). Od tod alcēdōnia -ōrum, n (sc. tempora) doba morske tišine = 7 dni pred najkrajšim zimskim dnevom in 7 dni za njim (po mnenju starodavnikov zimorodek ta čas vali; ti dnevi se imenujejo zato tudi dies alcyonēī ali alcyonides, gl. alcyōn); od tod pren. brezvetrje, tišina = mir, trden pokoj: tranquillum est: alcedonia sunt circum forum Pl., mare ipsum aiunt, ubi alcedonia sint, fieri feriatum Fr.
  • Alcēstis -tidis, acc. -tin in -tim, f (Ἄλκηστις) Alkestida, tudi Alcēstē -ēs, f (Ἀλκήστη) Alkesta, Pelijeva hči, žena ferskega vladarja Admeta, za katerega je prostovoljno umrla: Iuv. in Hyg. (z acc. -tim), Mart. (z acc. -tin), Macr. (z gen. -tidis); snov Evripidove tragedije: Macr., Levijeve tragedije: Gell.
  • alcyōn (halcyōn) -onis, acc. pl. -onas, f (ἀλκυών, at. ἁλκυών) zimorodek, vodomec: Pac. ap. Varr., Pr., Plin., P. F.; ki se nanaša na Alkiono (gl. Alcyon ē) in Ceika: dilectae Thetidi alcyones V., alcyones solae, memores Ceycis amati O. Od tod adj. alcyonēus 3 (ἀλκυόνειος) ali alcyonius 3 (ἀλκυόνιος) zimorodkovski, vodomski: dies alcyonei Col. ali dies alcyonii Varr., tudi dies alcyonides (ἀλκυονίδες ἡμέραι) Plin. = alcēdōnia -ōrum, n (gl. alcēdō) zimorodkovski dnevi = doba morske tišine, ko zimorodek baje vali, alcyonēum (halcyonēum) medicamen vodomsko zdravilo = „morska pena“, baje dobro zdravilo zoper pege na obrazu; imeli so jo za izvržek zimorodkovih gnezd: medicamina e volucrum nido, ore fugant maculas, halcyonea vocant O.; enako tudi subst. alcyonēum -ēi, n: Plin. in alcyonium (halcyonium) -iī, n: Cels.
  • āles -itis (āla in it od glag. ire; ales torej = „krilohodec“)

    I. kot adj.

    1. krilat: ales avis Ci. (Arat.) o ozvezdju, angues alites Pac. ap. Ci., illo Pacuviano invehens alitum anguium curru Ci., ales serpens H., al. currus Sen. tr. voz, ki ga vlečejo krilati zmaji, deus ales (= Mercurius) O., Stat., al. Auster (kot bog vetra) V., al. Aëllo O., al. Pegasus H. = equus ales O., puer ales H. krilati deček = Amor, Fama ales Ci.

    2. pesn. pren. hiter, uren, bežen: passu volat alite virgo O., alite plantā Sil., ales plumbum Sil., al. imago Sil. bežna sanjska podoba, arundo (puščica) Prud., velocitas Amm. zelo velika, silna.

    II. kot subst. āles -itis, f, le pri pesnikih tudi m

    1. (velika) ptica, ptič (ponavadi le pesn. in v poklas. prozi): Varr., Lucr., Mart., Iovis ales V., O. orel, al. Iunonia O. pav, Palladis al. O. sova, nec Tityi iecur relinquit ales H. jastreb, Phoebēius al. O. krokar, Daulias al. O. slavec, al. sacer V. = ἱέραξ, kragulj (preroška ptica), Chaonis al. O. ali al. exterrita V. ali al. Cythereïa Sil. golob, Phasidis al. Stat. fazan, al. imitatrix O. papiga, cristatus al. ali lucis praenuntius ales O. petelin, vasta al. Cl. noj, Caystrius al. O. ali canorus albus al. H. labod pevec, prim.: album mutor in alitem H., od tod pren.: Varius Maeonii carminis ales H. pevec s Homerjevim poletom; alites matutinae Pr., alites villaticae Plin. prihišna perjad, cuculus ales temporaria Plin. ptica selivka.

    2. (v avgurskem jeziku) preroška ptica (alites so naznanjale prihodnost z letom, oscines s svojim petjem): L. idr., huc tum illuc volent alites, tum a dextra tum a sinistra parte canant oscines Ci., aves quaedam et alites et oscines, ut nostri augures appellant, rerum augurandarum causā esse natas putamus Ci.; od tod

    3. met. (preroško) znamenje, predznamenje: bonā ali secundā alite H., Cat., malā ali lugubri alite H., potiore alite H.

    4. (o krilatih božanstvih in drugih mitoloških bitjih) krilatec: Tegeaticus al. ali impiger al. Stat. ali Cyllenius al. Cl. = Mercurius, aureus al. Stat. = Perseus.

    Opomba: Abl. sg. adj. -e, pesn. -ī, abl. sg. subst. -e, gen. pl. alitum, pesn. v raztegnjeni, po u-jevski sklanjatvi narejeni obliki ālituum: V., Lucr., Stat.; neutr. pl. ni.
  • Alexander -drī, m (Ἀλέξανδρος) Aleksander, gr. moško ime. Posebno znani so:

    1. Priamov sin Paris, ki so mu baje dali to ime kot častni priimek, ker je branil pred roparji (ἀλέξανδρος = „ki brani može“) in ščitil pastirje: Ci. idr.; kot naslov Enijeve igre: Varr.

    2. ferski tiran od l. 370 do 357, umorila ga je žena Teba: Ci., N.

    3. Aleksander I., mološki kralj v Epiru, brat Olimpiade, žene mak. kralja Filipa, matere Aleksandra Vel. Ko se je bojeval v Italiji, je bil l. 326 poražen pri Pandoziji, kjer je po izdaji Lukancev v reki Aherontu tudi umrl: L., Iust.

    4. Aleksander III. (Magnus Veliki), sin mak. kralja Filipa II., roj. l. 356, umrl l. 323, mak. kralj od l. 336: Ci., N., L. idr., urbs Alexandri O. = Alexandria (Magna). Po Aleksandru Vel., ki jih je ustanovil, se je imenovalo več mest Alexandrīa, star. Alexandrēa -ae, f (Ἀλεξάνδρεια) Aleksandrija, Aleksandreja, poseb.:
    a) Al. Trōas Trojanska Aleksandrija na trojanski obali: Ci., L., Plin.
    b) Alexandria (Magna Velika Aleksandrija) v Egiptu ob izlivu najzahodnejšega Nilovega rokava, ustanovljena l. 332 (še zdaj Aleksandrija): Varr., Ci., C., N., H., Cu. idr.
    c) Alexandria ad Caucasum Aleksandrija ob Kavkazu (med Adriano, Indijo in Baktrijo): Cu., Plin.
    č) Aleksandrija v sirski Pieriji med Isom in Antiohijo: Plin.
    d) Al. Ariōn (= Aleksandrija v deželi Arijev) Arijska Aleksandrija ob reki Ariju: Plin., Amm.
    e) Aleksandrija v Arahoziji, imenovana tudi Alexandropolis (Plin.) Aleksandropol: Amm.
    f) Aleksandrija ob stoku rek Acezina (Acesines) in Inda (Indus): Cu.
    g) Al. ultima (Ἀλ. ἐσχάτη) Najskrajnejša Aleksandrija ob Jaksartu v Sogdijani, najskrajnejša mestna naselbina, ki jo je ustanovil Aleksander Vel.: Cu., Plin., Amm. Od tod adj. Alexandrēus 3 (Ἀλεξάνδρειος) aleksandrijski, aleksandrinski, iz (egipt.) Aleksandrije: Ci. ep. Alexandriānus 3 Aleksandrov: purpura, ficus Lamp. Alexandrīnus 3
    a) Aleksandrov = Aleksandra Severa, rim. cesarja: basilica, opus Lamp., sagittarii Lamp. Aleksandru vdani.
    b) aleksandrijski, α) = iz Trojske Aleksandrije: laurus Plin. β) = iz egipt. Aleksandrije: rex Ci. egipt. kralj (Ptolemaeus Auletes), testes Ci., legati Ci., L., bellum Ci. ep. Cezarjeva vojna v Egiptu po farzalski bitki, vita et licentia C. razuzdano življenje (kakršno je bilo v egipt. Aleksandriji običajno), pueri Petr. ali deliciae Q. aleksandrijski ali egipč. sužnji, torej črni sužnji, ki so služili rim. nečimrnosti, panis Plin., navis Sen. ph., Suet. ladja egipč. trgovskega brodovja, ki ga je ustanovil ces. Avgust, marmora Sen. ph., columbae, cucurbitae Col., sinapi Plin.; subst. Alexandrīnus -ī, m Aleksandrijec: Aug., nav. pl. Alexandrīnī -ōrum, m Aleksandrijci, preb. egipt. Aleksandrije: Ci., C. idr.
  • aliēnātiō -ōnis, f (aliēnāre) „odtujitev“ =

    1. oddaja ali prodaja kake reči drugemu: Sen. ph., Icti.; sacrorum al. Ci. oddaja rodovnih svetinj (sacra gentilicia) kakemu drugemu rodu = prenos rodovnih svetinj na drug rod; tudi oddajna pravica: alienationem nummorum (peculii) non habere Ulp. (Dig.) ne imeti pravice odda(ja)ti...

    2. pren.
    a) odtujenje duha = odpad, razdor, sovraštvo, odpor: repentina L., exercitūs C., patrui T., non statim (amicitiae) alienatio disiunctioque faciunda est Ci. (prijateljstvo) se ne sme takoj razdreti in razdružiti; z a(b): tua a me alienatio Ci.; z in: praecipua in (do) Vitellium alienatio per Illyricos exercitus T.
    b) medic. α) alienatio mentis odsotnost duha, nezavest: Cels., Plin., Dig., alienationem mentis simulans T. (Annal. VI, 24, dvoumen zapis) blaznost; brez gen. mentis: Sen. ph.; z gen. causae: effrenati pectoris al., ebrietatis al. Arn. β) odmiranje, slabljenje udov: Cael.

    3. (v pozni lat.) premena, menjava: frequens al. capitis Cael. pogostna menjava lege glave.
  • aliēnō -āre -āvi -ātum (aliēnus) „odtujiti“, od tod

    1. stran da(ja)ti, odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati), odtujiti (odtujevati), odda(ja)ti, v tuje roke da(ja)ti, v pass. tudi = v tuje roke priti, pod tujo oblast priti (prihajati): Icti, alienare vectigalia Varr., Ci., vēnīre vestras res proprias et perpetuum a vobis alienari Ci., mulier alienata est abs te Pl. ti je oddana, je zate izgubljena (ker jo je oče prodal), reiculae sunt alienandae Varr., urbs alienata S., pars insulae prodita atque alienata L., cum velut occisos alienasset Iust. je bil odstranil (skril); occ.
    a) s silo vzeti (jemati): usus fructus... iam mihi harum aedium... alienatus est Pl.
    b) (otroka, sužnja) zavreči, dati od sebe, pahniti iz družine, dati v tujo družino: ita nos alienavit Ter., ne quis quem civitatis mutandae causā suum faceret (posinovil) neve alienaret L., an pro non natis sint habendi, qui a familia sunt alienati? Q.; od tod šalj.: tu me alienabis numquam, quin noster sim Pl. nikoli me ne storiš tujca v naši hiši.
    c) izpodriniti, zapostaviti: me falsa suspicione alienatum S.

    2. pren.
    a) (animum) alienare odvrniti (odvračati): noli animos eorum alienare a causa Ci., alienatis a memoria periculi animis L., alienatus ab sensu animus L. neobčutljiv za bolečino.
    b) (mentem alicuius) alienare zmotiti, zmešati: vulgo Iunonis iram... alienasse mentem ferebant L. da mu je vzela pamet; abs.: odor sulphuris saepius haustus alienat Sen. ph. spravi (človeka) ob pamet; večinoma pass.: quorum alienatur mens Plin. ki izgubijo pamet, ki zblaznijo, alienatā paene mente C. skoraj iz uma, alienatae discordiā mentes L. zaslepljeni duhovi, signum alienatae mentis Suet. odsotnosti duha, nezavednosti, alienari mente Plin., Cael. priti ob pamet, zblazneti, alienatus mente Plin. = alienatus sensibus L. iz uma, alienatus ad libidinem animo L. iz uma od divje strasti.
    c) medic. alienari (o telesu in njegovih delih) odmreti (odmirati): Cels., ubi in corpore alienato (na odmrlem) dolorem tactus expressit Sen. ph.; subst. pt. pr. aliēnāta -ōrum, n odmrli udje: Plin.
    č) (aliquem) odtujiti (odtujevati), narediti sovražnega, razdvojiti (razdvajati), izneveriti (izneverjati), k odpadu pregovoriti (naspr. conciliare, reconciliare, allicere); v pass. tudi zasovražiti se, izneveriti se, odpasti: quibus eum eadem res publ. reconciliavit, quae alienarat Ci.; z a(b): omnes a se bonos Ci. ep., omnium suorum voluntatem (sc. a se) C., Cn. Pompei voluntatem a me alienabat oratio mea Ci. s svojim govorom sem se odkupil Gneju Pompeju, neque vero his rebus tam amici Alcibiadi sunt facti quam ab eo alienati N., plane alienari a senatu Ci. izneveriti se senatu, odpasti od njega, alienatus ab senatu Aemilius L.; z dat.: eadem avaritia Gentium regem sibi alienavit L., quae regem socium nobis alienasse... dicatur L., alienati Romanis L.; insulas bene animatas confirmavit, alienatas (odpadle, verolomne) ad officium redire coëgit N., voluntate alienati S., alienato erga Vespasianum animo T. sovražnega duha; non vultu alienatus T. ki na obrazu ne kaže nobenega sovraštva do njega; alienari ab aliqua re sovražiti kaj, (iz)ogibati se česa, čemu: a falsa assensione, ab interitu Ci.
  • aliēnus 3 (disimilirano iz aliīnus; alius) „ki pripada komu drugemu“, „koga drugega“ (ne moj, tvoj, naš itd.), od tod:

    I.

    1. tuj: puer, aedes (pl.), mos Ter., mores N., coniunx H., vir L., servus Q., domus Ci., opes Ci., S., N., pecuniae Ci., suos agros colebant, non alienos appetebant Ci., suo alienoque Marte L. na privajen in neprivajen način bojevanja, alienus pavor (= pavor aliorum, subj. gen.) L., toda: metu alieno Ter. (aliorum, obj. gen.) iz strahu pred drugimi, cum aliena est oratio Pl. ko ima kdo drug besedo, sternitur infelix alieno volnere V. od rane, namenjene drugemu, alienis mensibus aestas V. v tujih (= zimskih) mesecih, mālis alienis ridere H. (preg. po Hom. γναϑμοῖσι γελώων ἀλλοτρίοισι) s potajenim obrazom smejati se, posmehovati se; pogosto aes aliēnum (redko alienum aes; gl. aes) tuj, izposojen denar = dolgovi: Ci., S., L. idr. (prim. aliena nomina S. tuji dolgovi): subst. aliēnum -ī, n tuja last, tuje imetje (blago): largiri ex alieno C. ali de alieno L., Iust., ex alieno praedari L., alieni appetens, sui profusus S., exstruere aedificium in alieno Ci. na tujem zemljišču, nihil alieni curare Ci. za nobene tuje zadeve; pl.: aliena curare Ter. za tuje zadeve, nostra vendamus, aliena emamus Ci., volvens aliena vitellus H. tujo tvarino, furor aliena vastandi Sen. ph. tujo zemljo.

    2. occ.
    a) tuj = ne soroden, neznan (naspr. meus, tuus, suus itd., propinquus, affinis, amicus, familiaris ipd.): ille si me alienus affinem volet Ter., quorum matres numquam alienas existimavit Ci. = je vedno prišteval k svoji rodbini, heres alienior Ci., homines alienissimi Ci. čisto tuji ljudje, quid faceres pro homine propinquo, cum propter alienissimum de officio decedis Ci.; z a(b): homo familiarissimus, non alienus a matris eius genere Ci., alienissimus a Clodio Ci.; z dat.: non alienus sanguine regibus L.; subst. aliēnus -ī, m tujec: neu malis alienos adiungere quam sanguine coniunctos retinere S., quos non solum alieni, sed etiam sui tributes reppulerunt Ci., cives potiores quam peregrini, propinqui quam alieni Ci., in longinquos, in propinquos, in alienos, in suos irruebant Ci., se suaque omnia alienissimis crediderunt C. popolnoma tujim ljudem.
    b) tuj = inozemski: religio, loca externa et aliena Ci., pro sua patria, pro aliena re publica Ci., aliena exempla et domestica Ci., Graeca nomina aut aliena Plin., arbor ex alieno petita orbe Plin.; subst. aliēnus -ī, m tujec, inozemec: hic apud me cenant alieni novem Pl., tot linguae,... ut externus alieno paene non sit hominis vice Plin.
    c) tuj = zoprn: alienus odor opplet nares Varr., fit quoque, ut (nebula) in nostrum cum venit denique caelum, corrumpat reddatque sui simile atque alienum Lucr. nam zoprno.

    II. pren.

    1. od koga drugega odvisen, nesamostojen (naspr. suus): (Epicurus) in physicis totus alienus est Ci.

    2. „odtujen“ komu, čemu, nenaklonjen, nasproten, neprijazen, sovražen, brezbrižen za kaj, do česa (naspr. amicus, familiaris, coniunctus): ex alienissimis sociis amicissimos reddere Ci., neque solum illis aliena mens erat S. pa niso bili le oni sovražnega mišljenja; z a(b): hic se popularem dicere audet, me alienum a commodis vestris Ci., a litteris alienus Ci. v pisanju neizvéden (nevešč), si est a me alienior Ci., numquam a poëtice alienus fui Plin. iun.; z dat.: Muciani animus Vespasiano non alienus T., domus his aliena malis H. takemu početju (kovarstvu) neprijazna, ambitioni alienus Sen. ph.; z gen. (substantivno): ioci non alienus O. ki ne mrzi šal, ille eos in domum D. Bruti perducit, quod foro propinqua erat neque aliena consili S. in ne sovražna naklepu; subst.: vel alienissimus rusticae vitae Col. tudi najočitnejši sovražnik.

    3. nasproten, neprimeren, neprikladen, neumesten, neskladen: alienā aetate Pl., alieniore aetate Ter., ille sensim dicebat, quod causae prodesset, tu cursim dicis aliena Ci., aliena ac nihil profutura petere S., aliena loqui O., Cels. neumestne reči govoriti, neumnosti govoriti (v blaznosti), toda: aliena verba Ci. besede v nepravem pomenu (naspr. propria), translata et aliena verba Ci. besede v prenesenem in nepravem pomenu, cetera ex prosae orationis usu alieniora praetermisimus Gell.; hanc rem tractare non alieno loco videor Q., alieno gaudia vultu semper erant Val. Fl. rajši bi se bil (ti) jokal kakor smejal; z abl.: quaestus maxime alienus ingenio suo Pl., nihil alienum vitā superiore Ci., alienum meā naturā, existimatione mea, dignitate imperii Ci., aut suā naturā aut tempore alienum Ci., utrumque homine alienissimum Ci.; z a(b): sententia aliena a re publica nostra S., labor alienus ab aetate nostra Ci., dolor est motus alienus a sensibus Ci. nasproten čutilu, a natura non alienum Ci., haec alienissima a mansuetudine vestra sunt Ci.; z dat.: alienum suis rationibus existumans S., non est alienum meis rationibus istum reservari Ci., quod huic causae est alienum Ci.; z gen. (substantivno): omnia, quae essent aliena firmae et constantis assensionis Ci. neskladno z..., quis alienum putet eius esse dignitatis... exquirere Ci., aliarum rerum aliena Lucr. neskladno z drugimi podobami, nenavadno; z ad: tempus ad committendum proelium alienum C., nec aptius est quidquam ad opes tuendas quam diligi nec alienius quam timeri Ci.; pogosto non alienum est Ci., Q. ni neumestno, primerno je, ali non alienum (esse) videtur C., N. ne zdi se (mi) neumestno, zdi se (mi) primerno (oboje z inf.), non alienum (esse) arbitror explicare Ci.

    4. neprimeren, neugoden, kvaren, škodljiv: alieno loco proelium committere C., exspectare, ut suo potius tempore mercatorem admitterent quam celerius alieno Varr., alieno tempore occidere aliquem Ci. ali locare alienissimo tempore Ci. ob najbolj neugodnem času; z dat.: alienissimo sibi loco, contra opportunissimo hostibus conflixit N., ignoratio rerum aliena naturae deorum est Ci., cibi stomacho non alieni Cels., ambulare nisi sanis alienum est Cels.