Franja

lacerta -ae, f (lacertus nadlaket, lacerta torej = „[kača] ki ima nadlakte, tj. noge, nogata [kača], ali morda „cepetajoča, gibčna [kača]“)

1. kuščarica, kuščar, martinček: Sen. ph., Plin., Mart., seu virides rubum dimovere lacertae H., parvāque minor mensura lacerta est O.; preg.: est aliquid … unius sese dominum fecisse lacertae Iuv. zasesti prostorček, ki bi zadoščal že eni kuščarici.

2. navadni šnjur, šura, širun, skuši (= vretenici) podobna morska riba: Ci. ep., Ulp. (Dig.).

lacertus² -ī, m = lacerta -ae, f

1. kuščarica, kuščar, martinček: virides l., squalentia terga lacerti, picti terga (gr. acc.) lacerti V.

2. navadni šnjur, šura, širun, skuši (= vretenici) podobna morska riba: Cels., Col., Plin., Mart., Iuv.; heterogen. pl. n.: veribus in foco lacerta tribuit Acc. ap. Non.

Lamia¹ (lamia) -ae, f (Λαμία, λαμία; prim. gr. λαιμός grlo, goltanec, žrelo, τὰ λάμια prepad, λαμία mitološka pošast, ki naj bi se hranila s človeškim mesom; prim tudi lat. lamium)

1. Lámija, bajeslovno bitje, sprva libijska kraljična, Belova hči in Zevsova ljubica; ker je ljubosumna Hera ugonabljala njene otroke, so bajeslovne dojilje spremenile in razmnožile Lamijo v pošastne spake, s katerimi so strašili otroke, češ da z raznimi slepili vabijo k sebi otroke, zlasti zale mladeniče, ter jim izsesavajo kri in použivajo njih meso; v tem pomenu je Lamija = zlovoljnica, vešča, volkodlačka, jaga baba: neu pransae Lamiae vivum puerum extrahat alvo H., si posthac pessimae illae lamiae noxiis animis armatae venerint Ap., lamiae turres Tert. bajke (pravljice, prazne marnje) dojilj, cubavit Lamia Vulg.

2. lamia
a) = divja afriška zver, šakal: Vulg.
b) riba iz vrste bokoplut, lámija: Plin.

lamyrus (lamirus) -ī, m lámir, nam neznana morska riba: Plin.

lelepris -is, f (gr. tuj.) lelépris, neznana riba: Plin.

lingulāca -ae (lingula)

1. m in f jezičnež, jezičnik, jezikač, jezikalo, blebetač, blebetavec, jezičnica, jezikavka, blebetulja, blebetavka: Pl., Varr. ap. Non.

2. f
a) riba jezičnica = riba podobna jeziku, morda morski list: Varr.
b) bot. neka rastl. z listi v obliki jezika, menda zlatica kalužnica (Ranunculus lingua Linn.): Plin.

lucerna -ae, f (lūcēre)

1. svetilka, svetilnica, oljenka, oljenica: lumen lucernae, lucernam adhibere Ci., unguor olivo, non quo fraudatis immundus Natta lucernis H., ut accessit numerus laternis H. (ob pijanosti, ker vidijo pijani ljudje vse dvojno), vino et lucernis (abl.) H. od nočnih gostij, vigiles ali vivae lucernae H. goreče sveče, rixa ad extremas lucernas Pr. do pozne noči, do trde teme, lucernam accendere Ph., Sen. ph., lucernarum lumina Plin. jamščarice, jamske svetilke, geminae lucernae Iuv., ante lucernas Iuv. ali ante lucernam Vop. pred nočjo, l. lucida Ap.

2. meton. (po)nočno delo: haec ego non credam Venusina digna lucerna Iuv.

3. metaf. „morska svetilka“ (Trigla lucerna Linn.), riba, ki se ob brezvetrnih nočeh sveti: Plin.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

melanūrus -ī, m (gr. μελάνουρος) „črnorepka“, morska riba: Enn. ap. Ap., O., Col., Plin.

merula¹ -ae, f

1. kos (ptič): Varr., Ci., H., Plin., Isid.

2. morski kos (riba): Enn. fr., O., Col., Plin.; soobl. merulus -ī, m: meruli nigri Isid.

3. kos, vodni stroj, ki je oddajal zvok, podoben kosovemu: Vitr.

mīluāgo (mīlvāgo, vulg. mīlāgō) -inis, f (mīlvus) „morska kanja“, neka riba roparica, morda sivi krulec, gurnard: Isid.

mīluus in pozneje mīlvus -ī, m

1. lunj, škarnjek (škarnjak, škarjar), golobji sokol, golobičar, kanja, kragulj, ujeda: Pl., Ter., Ci., H., O., Plin., Vulg., columbae saepe cum fugissent miluum Ph.; preg. (o obširnih posestvih): Petr., cuius? — Dives arat Curibus quantum non milvus oberrat Pers., dic, passer, cui tot montes, tot praedia servas Apula, tot milvos intra tua pascua lassas? Iuv.; metaf. o grabežljivih ljudeh = jastreb: male ego metuo milvos Pl.

2. „morska kanja“, neka riba roparica, morda sivi krulec, gurnard = mīluāgo: Plin., cautus enim metuit foveam lupus accipiterque suspectos laqueos et opertum miluus hamum H.

3. Jastreb ali Kanja (zvezda): Plin., stella Lycaoniam vergit declinis ad Arcton Miluus: haec illa nocte videnda venit O.

mormōr -ōris, acc. pl. -ōras, f (gr. μορμύρος) mórmira, nam neznana morska riba, morda morski ploščič: O., Plin.

mullus -ī, m (gr. μύλλος) tr(i)lja, bradač, barbon (Mullus barbatus Linn.), morska riba, zelo priljubljena jed: Varr., Ci., O., H., Col., Plin., Petr., Iuv., Sen. ph., Mart.

mūraena (mūrēna) -ae, f (gr. μύραινα)

1. murena, gruj, morska riba, zelo priljubljena jed: Pl., Luc. fr., Varr., Ci., O., H., Petr., Vitr., Pers., Sen. ph., Plin., Iuv., Mart., Macr., Lamp.

2. metaf.
a) „murena“, „gruj“, črna žila v obliki murene kot napaka v lesu: Plin.
b) nekakšna ovratna verižica, ogrlica, grivna: Isid. — Kot nom. propr. Mūraena (Mūrēna) -ae, m Muréna, ime rim. rodbine iz Licinijevega rodu (gl. Licinius). Od tod Mūrēniānus 3 Murénin, murénski, murenijánski; subst. Mūrēniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Mureno (Pro L. Murena oratio): M.

murmillō (myrmillō, mirmillō) -ōnis, m (menda sor. z gr. μορμύλος, μορμύρος neka morska riba) murmílon (mirmílon), vrsta gladiatorjev, ki so se borili v galski bojni opravi, na vrhu svoje galske čelade pa so imeli kot znamenje podobo ribe; murmilonova nasprotnika sta bila retiarius in Threx: Ci. (z obl. myrmillo in inačico murmillo), Q., Sen. ph., Suet., Aur., Amm., P. F., mirmillo armaturae Gallicae nomen ex pisce inditum, cuius imago in galea fingitur Fest.

mūsculus -ī, m (demin. k mūs)

1. miška, mišek: litteras a musculis tueri Plin., musculorum iecuscula Ci., m. aquatilis Plin. vodna miš, podgana plovka.

2. metaf.
a) (telesna) mišica, včasih moč: quodcumque musculum laesit Cels., femorum musculus (= moč) omnis liquitur Lucan.; pren.: hanc (sc. orationem) ossa, musculi, nervi, illam (sc. historiam) tori quidam decent Plin. iun.
b) premična streha, varovalna koliba (v zaklon oblegovalcem, ki so predirali ali izpodkopavali obzidje): Veg. musculum ex materiā bipedali facere C., musculos, falces reliquaque quae eruptionis causa paraverat C.
c) musculus marīnus „morska miš“, „kit ribjekostnik“, vrsta kita, morda vosati kit: musculus marinus, qui ballaenam antecedit Pl. ali samo musculus: amicitiae exempla sunt, praeter illa quorum diximus societatem, ballaena et musculus Plin. (morda riba pilot), ut a beluis ordiamur, arbores, physeteres, ballaenae, pistrices, Tritones, Nereides, elephanti, homines, qui marini vocantur, rotae, orcae, arietes, musculi et alii piscium forma arietes, delphini celebresque Homero vituli Plin.
d) klapavica: Cels., conchas, marinam urticam, musculos Pl.
e) čoln, ladjica: longae naves sunt, quas dromones vocamus, dictae eo, quod longiores sint ceteris; quibus contrarius musculus, curtum navigium Isid.

mūstēla -ae, f (morda iz mūs)

1. podlasica: Pl., Ci., H., Ph., Plin., Amm., Vulg.

2. mustéla, neka marogasta morska in tudi jezerska riba, morda iz rodu morskih psov ali menek ali piškur: Enn. ap. Ap., Col., Plin.

myxōn -ōnis, acc. -ōna, m (gr. μύξων) lupač, vahnja, riba, imenovana tudi bacchus: Plin. glavno mesto otoka Lezbos (zdaj Mytilini). — Od tod adj. Mytilēnēnsis -e mitilénski: secretum T.; Mytilēnaeus 3 (Μυτιληναῖος) mitilénski: Lucan., mango Mart., triremes L.; subst. Mytilēnaeus -ī, m Mitilénec: Ci. ep. (o Teofanu, Pompejevem osvobojencu in prijatelju); nav. pl. Mytilēnaeī -ōrum, m Mitilénci: Ci., N., Vell.

novācula -ae, f (iz indoev. *qsneu̯a-, indoev. kor. *qs-eu-, *qs-neu- praskati, strgati, brusiti; prim. skr. kṣṇāuti drgne, brusi, kṣṇṓtram brus, gr. ξέω, ξύω, ξαίνω strgam, drgnem, gladim)

1. oster nož, britev, strižno rezilo: Aur. idr., dixit se cogitasse cotem novaculā posse praecidi Ci., novaculā cotem discindere Ci., L., mercennarius meus, ut ex novacula comperistis, tonsor est Petr., nihil melius est, quam novaculā cotidie radere Cels., cursu volucri pendens in novacula calvus Ph., summam cutem (sc. raporum) novaculā decerpere Col., cum (sc. tonsor) strictā novaculā supra est Mart., secare novaculā fauces Suet., novacula praeacuta, novaculam arripere Ap., n. secare Fl., n. disicere Lact.; occ. (morilčevo) bodalo: stringitur in densā nec caeca novacula turbā Mart.

2. metaf. novákula, „britev“, nam neznana riba: novaculā pisce qui attacti sunt, ferrum olent Plin. — Soobl. novāclum -ī, n (sinkop. iz novāculum): Lamp.