Franja

īnfantia -ae, f (īnfāns)

1. nezmožnost govoriti: linguae Lucr.

2. pomanjkanje zgovornosti, nezgovornost: Corn., Q., Suet., accusatorum incredibilis infantia Ci. ep., sententiose dicere sine verborum ordine infantia est Ci.

3. otroška doba, v kateri človek še ne more prav govoriti, otroštvo, detinstvo: Q., Plin. iun., Suet., Macr., Eutr., Vulg., primā ab infantiā educatus in domo regnatrice T. od svojih prvih otroških dni, od zibeli; pren.: haec erit infantia eius (populi Rom.) Fl.; metaf. o živalih, rastlinah idr. mladost: asini Plin., cervi ab infantia educati Plin., vinum cum in infantiā est Macr. ko je novo (mladina), seminis Col., pomi Plin.; meton.
a) mladina = otroci: Plin., Q., reptans adhuc inf. Macr.; pl. kot infantiae trucidatae Tert.
b) otročarija, otročjost: desidia quorundam et infantia Suet.

īn-frequens -entis

1. redkokdaj (malokdaj) navzoč, prihajajoč, redek: parcus deorum cultor et infrequens H. skop in ne kaj priden častilec bogov, sum Romae infr. Ci. ep., lector Plauti Gell., vocabulum, usus Gell. nenavaden, neraben, redek; z gen.: infr. rei militaris Corn. nepriden (redkokdaj) v voj. službi; pren.: infr. militia Pl. nepridna služba (pri ljubici).

2. maloštevilen, ne v velikem številu (navzoč): copiae infrequentiores, quod multi... defecerant C., hostes infrequentes L., agmen L., senatus C. maloštevilen senat = slabo obiskana seja senata, nesklepčna seja senata, multitudo Iust.

3. redko obljuden, redko naseljen, slabo obiskan: qua infrequentissima urbis sunt L. najbolj zapuščeni deli mesta, infr. causa Ci. sodna razprava, pri kateri je malo poslušalcev, neobiskana, nepomembna; z abl. ne obilujoč s čim: signa infrequentia armatis L. slabo z oboroženci obdani prapori = maloštevilni oddelki, pars urbis infrequens aedificiis L. kjer je le malo hiš, alvi paucitate plebis infrequentes Col.

4. metaf. nevešč česa: vocum Latinarum Gell.

in-officiōsus 3

1. svoje dolžnosti zanemarjajoč (v nemar puščajoč), nevesten: privignus Ap.; z gen. ali dat. (do koga): humana gens inofficiosa dei Tert., si libertus inofficiosus patrono sit Ulp. (Dig.); enalaga (o dejanjih) dolžnosti nasproten (nasprotujoč), neprimeren, nemil: testamentum Annius fecerat non inoff. Ci. primerno (v kateri se je primerno oziral na sorodnike); tako tudi: i. voluntas patris Cod. I., donatio, dos Cod. I. (zaradi katerega je kdo ob smrti darovalca prikrajšan za svojo pravico, ki jo ima do dela zapuščine), i. actiones Cod. I.

2. neustrežljiv, nevljuden: in aliquem Ci.

Īnōpus -ī, m (Ἰνωπός) Inóp, reka na otoku Delosu, ob kateri je Latona rodila Apolona in Diano: Plin., Val. Fl.

īnsīgnis -e, adv. īnsīgniter (tvorba iz īnsīgniō)

1. zaznamovan, označen: po Fest. agr. t. t.: insignes boves … , qui in pede album habent; prim.: bos maculis insignis et albo V. z belimi lisami; nav. pren.: homo omnibus notis turpidinis insignis Ci.; occ. znaten, očiten, očividen, v oči bijoč (udarjajoč, padajoč), odlikujoč se, opazen: z abl. rei: O., Iust., Pr., Sil., Lucan., Aur., Cl., crinibus insignis Phoebus V., insignis tenui fronte puella H. ostro, insignis (equus) V. ali samo insignes equi Ci. okrašen(i), uxores i. auro et purpurā L. znana po … , insignes debilitate aliqua corporis Suet. očitno telesno pohabljeni, insignes aut aliqua parte membrorum inutiles Cu.; z gen.: insignis libidinum Tert.; z ad: insignes ad laudem viri Ci.; z inf.: insignis ventos anteire lacerto Sil.; enalaga: vestis i. auro Cu., insignius ornari N.

2. metaf. (o abstr.) očiten, opazen, odličen, znamenit, poseben, izboren, izbran, nenavaden, čuden, brez primere (pohvalno in grajalno); v dobrem pomenu: Suet., Amm., tam insigne vestrum beneficium Ci., benevolentia i. in rem publ. Ci., homo insigni magnitudine animi Ci., patris insignis virtus Ci., insignis ad laudem vir Ci., virtus Scipionis posteris erit clara et insignis Ci. se bo svetila v najlepši luči, laus V., Aur., honor Suet., gaudia L., insigniora monumenta L., insignissima religio Tert.; grajalno: Iust., Lucr., Suet., hominis insignem impudentiam cognoscite Ci., acceptā insigni inuiriā Ci., insignem iniuriam facere Pl., insigne aliquid facere alicui Ter. dati (zasoliti) jo komu, da bo pomnil, secum habuit insignes latrones Ci., odium, supplicium, nequitia improbitas turpitudo Ci., annus insignis incendio ingenti L., maxime illustre atque insigne periurium Ci., calamitas L., quae insignia ac paene vitiosa sunt, imitari Ci., insigne ad irridendum vitium Ci. — Od tod subst. īnsīgne -is, n znak, znamenje, in sicer
a) grb (na ščitu): clipeo insigne paternum … hydram gerit V., mutemus clipeos Danaumque insignia nobis aptemus V., tectis insignibus suorum C., id se a Gallicis armis atque insignibus cognovisse C.; occ. (slikana ali rezljana) grbna podoba na ladijskem nosu, po kateri se je imenovala ladja (gr. παράσημον): Vulg., navem ex insigni agnoscere C.
b) znak, oznaka, častno znamenje (kakega dostojanstva, odlike), p(r)oslavilo, častilo: sedens cum insignibus regiis Ci., si Caesar regni insignia (diadem) accipere voluisset Ci., insignia imperatoris C., illius imperii (sc. consularis) Ci., fascibus ceterisque insignibus ornati Ci., honoris, magistratuum Ci., sacerdotum, galeae L., honorum potestatis dominatūs, regni Aur., insigne vestis latus clavus Suet., inimicum insigne V. znak sovražnika, regium capitis insigne Cu., insigne regium capiti alicuius imponere T., insigne regium, quod ille de capite suo abiecerat, reposuit Ci., Sarmatiae rex insigni capitis decorus Sen. ph., triumphi T., Suet., legiones … insignibus fulgentes T., sine ullis insignibus Amm., i. militaria C., pontificalia L., quaestoria C., praeturae T., deorum Suet., maiestatis Iust., conspicuae fortunae insignia Amm. (kraljeva), ingenuorum puerorum Aur., (toga praetexta), ordinis Suet.

3. metaf. znamenje, znak: pacis insigne et otii toga est Ci., bullam ei dederat pater insigne fortunae Ci., insignia familiarum Suet. (priimki); o abstr.: maeroris aufers insignia Ci., virtutis insignia contemnere Ci., i. laudis, dignitatis Ci., belli insignia suscepta a senatu Ci., i. morbi H., mundi Ci., pudoris C., malorum L., clementiae Plin.; occ.
a) kras(ilo), okras, dika, velikopotezna zadeva: insigne penatium (hiše) ex hospitali mensa tollere Ci., his insignibus imperii (zemljišča) venditis Ci.; pren.: quasi verborum insignia Ci. ali orationis lumina et quodammodo insignia Ci. najsijajnejša lepota.
b) (dano) znamenje: id erat insigne, cum ad arma concurri oporteret Ci., i. nocturnum L.
c) prapor, zastava: navis quae ex insigni facile agnosci poterat C.

Intercīdōna -ae, f (intercidere) Intercidona, eno izmed treh božanstev (Intercidona, Pilumnus, Deverra), ki so branila Silvanu v hišo, v kateri je ležala otročnica. Da bi označili to božje varstvo, so šli trije možje ponoči okrog otročničinega stanovanja: eden je zasadil sekiro v prag, drugi je tolkel po njem s tolkalom (ki se je uporabljalo pri pripravljanju moke), tretji pa ga je pometel z metlo. Ta tri znamenja kulture (sekira, tolkalo, metla) naj bi bila Silvana oplašila, da ne bi vdrl ponoči v hišo in mučil mater: Varr. ap. Aug.

Īris -idis, acc. Irim V., Irin O., Ap., Irida Ap., voc. Iri V., O., f (Ἴρις) Íris, Írida

1. hči Tavmanta in Elektre, sestra Harpij, krilata, hitronoga (cita) potovka bogov, poseb. Junonina; boginja mavrice, po kateri se vozi z neba na zemljo (zato aëria zračna in roscida rosna; njenim krilom in obleki pripisujejo pesniki pestro šaro): concipit Iris aquas alimentaque nubibus affert O., Irim de caelo misit Saturnia Iuno V.

2. metaf.
a) mavrica: Sen. ph., Ap.
b) reka v Pontu: Val. Fl.

iubeō -ēre (prvotno ioubeō), iūssī, iussum

1. (držpr. t. t.) (za)ukaz(ov)ati, odrediti (odrejati), določiti (določati), ukreniti (ukrepati), skleniti (sklepati), odobriti (odobravati), potrditi (potrjevati), prista(ja)ti na kaj: quemadmodum senatus censuit populusque iussit Ci., dicere apud populum de legibus iubendis Ci.; kot uvodna formula pri rogacijah: „velitis, iubeatis“, odvisno: „vellent iuberent“, Ci., L.; z obj.: populus id iusserat Ci. je odobril, quae scisceret plebs aut quae populus iuberet S., i. legem, bellum, societatem L., foedus Ci., regem L. prizna(va)ti, pripozna(va)ti, ei provinciam Numidiam S. prisoditi (prisojati); s predik. acc.: eum regem L. ali eum imperatorem S. odmeriti (odmerjati) za … , določiti (določati) za … ; pesn.: volucres regna iubentes O. prisojajoče mu kraljestvo; nam. acc. dē: de ea re populus iussit L., de omnibus his populum iussisse L., de pace „uti rogas“ omnes tribus iusserunt L. V tej rabi je sprva sledil pravilno finalni stavek: iubere, ut … referret Ci., iuberent, ut senatus decerneret L., iussit senatus, ut classem traiceret L., populus iussit, ut statuas Verris quaestores demoliendas locarent Ci.; šele pozneje je nastopil tukaj ACI: senatus dictatorem dici iussit L.

2. (kako dejavnost komu) naložiti (nalagati), naročiti (naročati), (za)ukazati ((za)ukazovati), zapoved(ov)ati, vele(va)ti (naspr. vetare); abs.: defessa iubendo Iuno O., non iubeo Ci., lex? iubet aut vetat Ci., lex omnis aut iubet aut vetat Q., ut iusti (= iussisti) Pl., ita ut tu iusti Ter.; z obj.: iubere neces, tributum T., quid iubeatve vetetve O., fecisse, quod iusseram Ter.; pogosto pt. pf.: iussa fuga O., poena H., iussi labores T., iussae mortis nuntius T.; subst. iussum -ī, n zapoved, ukaz, povelje: deorum immortalium iussis id fecerunt Ci., iussis parens O. ali oboediens S., iussa facere V., efficere S., iussa aspernere, abnuere T., detrectare, exuere T.; occ. odredba, odlok, ukaz: aes, in quo populi iussa esse voluit Ci., putasne, si populus iusserit, id iussum ratum atque firmum futurum Ci., perniciosa et iniusta populis iussa describere Ci.; poseb. odredba ali zapisek zdravnikov: iussa medicorum ministrare O. da(ja)ti (bolnikom), kar so odredili (zapisali) zdravniki. Sklad:

1. klas. z ACI; pri tem si je treba zapomniti:
a) če je navedena oseba, ki zapoveduje in ki se ji zapoveduje, stoji ACI act.: exire ex urbe iubet consul hostem Ci., iussit Timarchidem aestimare argentum Ci., quis te istaec iussit loqui Ter., Caesar te sine curā esse iussit Ci. ti pravi, da bodi brez skrbi, abire Cophen iubet Cu. zapove Kofenu, naj gre svojo pot, duas acies hostem propulsare, tertiam opus perficere iussit C.; poseb. v reklu: amicum valere (salvere) iubere Ci. klicati mu salve ali vale (= pozdravljati ali poslavljati se); inf. act. lahko tudi ostane, če oseba, kateri se zapoveduje, ni omenjena, ker je sama po sebi umevna ali pa ker je zapoved splošno veljavna: receptui canere iubet C. (namreč trobentačem), Verres adesse iubebat (sc. reum) Ci., consul exire ex urbe iussit Ci. (namreč tistemu, o katerem se ravno govori), pronuntiare iusserunt (sc. praecones) C., signum observare iubet (sc. milites) C.; od tod v svobodnejšem govoru sploh z inf.: sapientia iubet augere opes Ci. da naj človek … , fortitudo dimicare iubet Ci.; tako zlasti pri pesnikih in poznejših piscih: flores amoenae ferre iube rosae H., iube oculos elidere Pl., aperire deinde armentarium iussit T.
b) če oseba, ki se ji zapoveduje, ni omenjena, je treba misel obrniti oz. izraziti pass.: vocari ad se Agonidem iubet Ci., tabulas proferri iussimus Ci.
c) če zapovedujoča oseba ni imenovana, stoji NCI: ire in exsilium iussus est Ci., homines iubentur abire Ci., consules iubentur scribere exercitum L. konzuloma se naroči, dare vela iubemur O.
č) seveda stoji tudi tukaj inf. pass., če oseba, ki se ji zapoveduje, ni omenjena: locus lautiaque legatis praeberi iussa L. bil je izdan ukaz, da naj se …

2. V vulg. govoru (kot v. imperandi) s finalnim stavkom: iubebat, bonum haberet animum T., iube maneat Ter., Ucubim iussit incenderent Auct. b. Hisp., legati … iubebant, vel obsides daret L., iubet, depositis impedimentis sarcinisque expediti certarent T., iube famulos, apparent Pl., herus me iussit Pamphilum hodie observarem; večinoma z veznikom: iubeto, ut certet Amyntas V., iussit, ut naves Euboeam peterent L., ut puellas curent, conforment, iube Afr. fr., sive iubebat, ut facerem quid, sive vetabat H., aegrum iubet, ut sit animo bono Ap., hoc tibi erus me iussit ferre … atque ut mecum mitteres Phoenicium Pl., alter consul cum Bois iussus bellum gerere; alterum (consulem) ut mitteret Romam L., iubet sententiam ut dicat suam Ter., quo (praecepto) iubemur, ut quoties possumus de omnibus legis verbis controversiam faciamus Sen. ph., quod ne fieret, consules amicique Pompei iusserunt Hirt., qui iubet, ne fallas mercennarium Aug., obtestor, iubeas, ne citus impetus arsurum mediis inferat ignibus Prud. Poznejša latinščina sklada ta glag. celo z dat. (analogno po glag. imperare): Britannico iussit, exsurgeret T., quibus iusserat, ut resisterent T., Hercules Patitio ac Pinario sacrorum custodibus iussit, ne mulierem interesse permitterent Macr.; podobno: scribae interroganti, quid fieri signis vellet, iussit L.

Opomba: Star. cj. pf. iūssim, iūssis Pl., iūssit Rogatio vetus ap. Fest., Ci.; fut. II. act. iūssō: Pl., V., Sil. Sinkop. pr. iuben = iubesne: Pl.; pf. iūstī = iūssistī Pl., Ter.; inf. pf. iūsse = iūssisse: Ter.

labyrinthus (labyrinthos) -ī, m labirint, blodnjak, velika zgradba s krivinastimi hodniki, v kateri človek zlahka zaide. V starem veku so še posebej sloveli 4 labirinti:

1. v srednjem Egiptu pri Arsinoi ob jezeru Mojris (Moeris) s 3000 sobami in 12 dvorišči; zgradil ga je kralj Psametih: Mel., Plin.

2. pri mestu Knosos na Kreti; ta labirint je baje sezidal Dajdal (Dedal), Minotavrovo bivališče: V., O., Sen. ph., Plin.

3. na Samosu, Polikratova stavba: Plin.

4. v Kluziju v Etruriji (pravzaprav labirintu podoben nagrobnik, ki si ga je dal zgraditi kralj Porsena): Varr. ap. Plin. (s soobl. labyrinthum inextricabile). — Od tod adj.
a) labyrinthēus 3 labirintski: ne labyrintheis e flexibus egredientem (Theseum) tecti frustraretur inobservabilis error Cat., Daedalus M.
b) labyrinthicus 3 labirintski: Sid.

lagōphthalmos (ali lagōphthalmus) -ī, m (gr. λαγόφϑαλμος) zajčje oko, očesna bolezen, pri kateri zgornja veka ne pokriva očesa: Cels.

Lār² (lār), Lăris (lăris), m

1. lar, pogosteje v pl. Larēs -um, redkeje -ium, m lári, prvotno etruščanski, pozneje tudi rimski bogovi zaščitniki, po ljudskem verovanju duše umrlih prednikov, ki ščitijo dom svojcev. Njihove podobe so stale v mali shrambi (aedēs Larum ali Larium L.) ob ognjišču pri podobah penatov, v hišah bogatašev tudi v posebni kapelici (larārium). Lari so bili tako tesno povezani s hišo, da je niso zapustili, če se je družina izselila, penati pa so odhajajočo družino spremljali. Bogočastje larov je bilo prastaro, preprosto, opravljali so ga z veliko pobožnostjo. Pri vsakem obedu so dobili lari svoj delež v skledicah, pobožni člani družine so jim žrtvovali vsak dan, vsekakor pa ob pomembnejših dneh v mesecu (ob kalendah, nonah in idah), pa tudi sicer ob raznih veselih družinskih dogodkih. Takrat so Rimljani odprli lararium, da so se lahko hišni zaščitniki udeleževali veselega slavja, in so okrasili lare s cvetlicami: tusculum emi hoc et coronas floreas: haec imponentur in foco nostro Lari Pl., si ture placaris et hornā fruge Lares H., ignibus aras excitat hesternumque Larem … laetus adit V. in se zateče k laru, na katerega se je bil obrnil že prejšnji dan, libate dapes, ut … nutriat incinctos missa patella Lares O., reddere antiquo menstrua tura Lari Tib. Lare so imenovali po krajih, katerih zavetniki so bili; predvsem Lares domestici, familiares, privati ali patrii hišni, družinski, rodbinski, domači lari (zaščitniki): O., Tib., Suet., ego sum Lar pater Pl., Lares cubiculi Suet. Glede na to, da varujejo lari svoje varovance tudi zunaj hiše, se imenujejo: Lares viales Pl. potni lari = lari, zaščitniki poti (na poteh), Lares compitales Suet. razpotni lari = lari, zaščitniki razpotij, Lares vicorum Arn. cestni lari = lari zaščitniki cest (na cestah), Lares permarini L. morski lari = lari, zaščitniki na morju, Lares rurales Tib. ali agri custodes T. poljedelski lari = lari, zaščitniki poljedelstva. Ko se je iz rodovne ureditve razvila državna, so začeli častiti nova božanstva: Lares publici državni lari = lari, zaščitniki države, imenovani tudi Lares praestites (O.) ali urbani mestni (rimski) lari = lari, zaščitniki mesta (Rima) in Lares hostiles lari, odbijalci sovražnika (ker so branili sovražniku vstop v Rim); bili so neka višja, grškim herojem podobna vrsta larov. Njim na čast so 1. maja obhajali praznik Larālia laralije; prim.: praestitibus Maiae Laribus videre Kalendae aram constitui O. K tem larom so prištevali Romula, Rema, Tatija in Ako Larencijo (Acca Lārentia), kateri na čast so 23. decembra obhajali poseben praznik, imenovan Lārentālia (larentalije). — Stlat. soobl. Lasēs: Q., Varr. (z abl. Lasibus).

2. meton. lar = hiša, stanovanje, dom, bivališče, ognjišče, večinoma v sg.: ad larem suum (sc. reverti) liceret Ci. ep. domov, l. familiaris Ci. prijazno (lastno, domače) ognjišče, illos binas domos continuare, nobis larem familiarem nusquam ullum esse? S., qui victus acie excessisset, eum ne quis urbe, tecto, mensā, lare reciperet L., larem relinquere L., lare certo (stalnega) gaudere H., avitus apto cum lare fundus H., Capitolia cernens, quae nostro frustra iuncta fuere lari O., deserere larem O. izseliti se, pelli lare O., sine lare Cu., revenire larem suum Ap., abire in larem, revertit ad larem, laris sui defensor Amm.; v pl. (s pomenom sg.) hiša: sub titulum nostros misit avara lares O., habere in castris imaginem quandam larum ac domesticae sedis Iust., inter aras et patrios lares Iust., vertere lares, abiit in lares Amm.; metaf. pesn.
a) ptičje gnezdo: avis in ramo tecta laremque parat O., fluctus … cum rapit halcyones miserae fetumque laremque Val. Fl., sub cerā fovere larem V. panj.
b) filozofska šola: quo me lare tuter H. = kateri filozofski šoli pripadam.
c) središče, bivališče: Romam, imperii virtutumque omnium larem (= sedem) Amm.

larārium -iī, n (Lār2) larárij, laríšče, hišna kapelica, v kateri so stali lari, hišni bogovi zaščitniki: Lamp.

Latmus -ī, m (Λάτμος) Látmos, gora v Kariji pri Miletu, na kateri je Selena (Luna) poljubila spečega Endimiona: Ci., Mel., Plin. Od tod adj.

1. Latmius 3 látmoški, látmijski: saxa O., Cat., Endymion O. = Latmius venator Val. Fl.

2. Latmiadēus 3 látmoški, látmijski: carmen M.

lecti-sternium -iī, n (lectus in sternere) pravzaprav pregrinjanje obmiznih blazinjakov, pripravljanje obmiznih ležišč; od tod v obr. jeziku pogostitev bogov, božanska gostija, pri kateri so na blazinjake (lecti) polagali podobe bogov in prednje postavljali jedi: L. To se je v nekaterih svetiščih dogajalo vsak dan (lectisternia diurna L.) ali pa le ob poseb. pomembnih političnih dogodkih. Prve gostije so prirejali triumviri epulones, slednje pa posebne družbe. Lectisternia, ki so jih prirejali na čast boginjam, so imenovali sellisternia: T.; kipov boginj namreč niso postavljali na blazinjake, ampak na stole. Z vsako božansko gostijo je bilo povezano tudi javno prehranjevanje ljudstva.

Licymnia -ae, f Likímnija, žensko ime

1. neka sužnja: V.

2. izmišljeno ime Horacijeve prijateljice, ki je bila najbrž Mecenatova soproga Terencija: dulces dominae Licymniae cantus H. (naslanjajoč se na ljudsko etim., po kateri je (analogno po Polymnia) Licymnia = Ligyhymnia, Ligymnia = voce canens acutā „pojoča z zvenečim glasom“).

līenteria -ae, f (gr. λειεντερία) griža, „želodčna hitrica“, vrsta driske, pri kateri bolnik izloča hrano neprebavljeno: Th. Prisc., Isid., gr. pisano: Cels. Od tod adj. līentericus 3 (gr. λειεντερικός) za grižo („želodčno hitrico“) bolehajoč; subst. pl. līentericī -ōrum, m za grižo („želodčno hitrico“) bolehajoči ljudje: Plin.

loculus -ī, m (demin. locus)

1. prostorček, mestece, čumnata: in cella erat paulum nimis loculi Pl.

2. occ. razni prostori, posodje ipd. za shranjevanje
a) krsta, rakev: Manium Maximum et M. Tullium equites Romanos binum cubitorum fuisse auctor est M. Varro, et ipsi vidimus in loculis adservatos Plin., l. argenteus Iust.
b) mrtvaški oder, pare, skolke: Fulg.
c) predelek, oddelek za eno živinče: loculi vel marmore vel ligno facti P. Veg.
d) skrinjica: hunc (sc. pollicem) cremari … non potuisse tradunt conditumque loculo in templo Plin.; pl. loculi -ōrum, m prostorček za shranjevanje s predali, predalni(če)k, omarica, ohišje, okrov, tok, pušica, škatlica ali doza (iz slonove kosti ali lesa, v kateri se hranijo dragocenosti, denar idr.): in loculos compingere Pl., nummum in loculos demittere H., pueri … laevo suspensi loculos tabulamque lacerto H. toke ali škatlice (z računskimi kamenčki (calculi) za prvi pouk računstva), loculis … conflatur argentum Sen. ph., loculi, in quibus erant claves Plin., loculi peculiares Suet. zasebna blagajna (denarnica); tako tudi: in Domitiani loculos converti Front. teči v Domicijanovo zasebno blagajno.

locus (stlat. stlocus) -ī, m, z dvojnim, pomensko različnim pl.: locī m večinoma = mesta v spisih, knjigah, loca n večidel = regiones, kraji v naravi; (etim. nedognana beseda).

I. krajevno:

1. splošno kraj, mesto, prostor (locus z gen. lahko včasih slovenimo tudi s subst. na -išče, npr. locus proelii, locus pugnae bojišče, l. castrorum taborišče): ultra eum locum, quo in loco Germani consederant C., Romae per omnēs locos … de facto consulis agitari S., proximos locos occupare S., ad id loci S. do tod, ubicumque locorum H. kjer koli, povsod, templum Saluti exstrueretur eo loci T. tam, eodem loci (= ibidem) Suet. (v teh in podobnih zvezah se torej pleonast. gen. partitivus ne sloveni), loco movere Ter., Ci. ali loco deicere H. s kraja (mesta) odgnati, pregnati, verba loco movere H. izbrisati, ex omnibus locis protrahi L. iz vseh kotov, locus editus N. grič, loca superiora C. višji kraji, višine, vzpetine; toda locus superior = rostra ali tribunal, vzvišen kraj, govorniški oder, ex (de) loco superiore dicere, agere, sermones habere (o govorniku ali sodniku), naspr. ex inferiore loco loqui (o tem, ki ima opravke pri sodišču) in ex aequo loco sermones habere (o govorih v senatu ali o zasebnih govorih; prim. inferior in aequus): ipse in Sicilia saepe (et) palam ac loco superiore dixerat Ci., sive ex inferiore loco sive ex aequo sive ex superiore (sc. loquitur) Ci., et ex superiore et ex aequo loco sermones habitos Ci. ep.; natura loci C. kakovost, lastnost, narava kraja (sveta, tal), aequus locus, iniquus locus C. ugodna, neugodna tla (položaj), suo loco C. = aequo loco C., suis locis sagittarios mittabat C. na primernih mestih (položajih), locum dare Ci. prostor narediti, pripustiti (pripuščati), locum dare (alicui) tudi o prostoru (sedežu), ki ga senat odkazuje tujim poslancem v gledališču, cirkusu, na foru in drugod: (sc. num senatus crimen putat) locum ad spectandum dare … ? Ci., ut locus et in circo et in foro daretur amicis et tribulibus Ci., locum facere in turba O. prostor narediti (delati), vincendo locum facere Cu. z zmago nad sovražnikom si narediti prostor.

2. occ.
a) (kot voj. in borilni t.t.) komu odmerjeno (odkazano, določeno) mesto, stojišče, položaj: locum tenere, relinquere C., se loco tenere C. zadrž(ev)ati položaj, nostri loco sunt deiecti C. potisnjeni s svojega položaja, loco pellere Auct. b. Afr., loco cedere C., N., L., T., Suet. svoje mesto (položaj) zapustiti; pren.: virtutis locum deseruit H. strahopetno je pobegnil s položaja kreposti.
b) loci in loca ženska rodila (gr. τόποι), maternica = materino telo, človeško in živalsko: Ca., Cels., Col., cum … in locis semen insedit Ci., quod alio nomine locos appellant, hoc in reliquis animalibus volvam Plin.

3. prostor, bivališče, dom(ovanje), stan(ovanje), stanišče, hiša: locus oculi Pl. óčnica, očesna jamica, očesna votlina, primum locum tenet aedium N. sprednji del hiše = atrium, locum sub terra fecerant N. uredili so si bivališča, devenere locos laetos V. = do bivališč blaženih, loca nocte late tacentia V. = podzemlje, loca (et) lautia ali locus lautia (aliteracija) L. stanovanje (in) hrana.

4. del kakega posestva: stricte loquendo locus non est fundus, sed pars aliqua fundi Dig., locus certus ex fundo possideri potest Dig.; od tod meton. posestvo, zemljišče, njiva: Ci. idr.

5. kraj, vas, naselje, trg, mesto (= oppidum, urbs), poseb. mesto, ki ga ni bilo več ali pa so od njega ostale le še razvaline; v pl. tudi = (po)krajina, ozemlje: Megaris, qui locus est non longe a Syracusis Ci., non enim hoc ut oppido praeposui, sed ut loco Ci. ep. vasi, loci opportunitas, fertilitas C., is datus erat locus colloquio L., hic, ubi nunc urbs est, tunc locus urbis erat O., locus Pherae, loca Buprasium, Hyrmine Plin., qui (sc. Galli) ea loca incolerent C., loca patentia et frumentaria C. odprti žitorodni kraji = rodovitne ravnine, loca temperatiora C. z zmernejšim podnebjem, loca frigidissima C., loca munita N. utrjena mesta, trdnjave, utrdbe, locorum angustiae N. ozki klanci, ožine, soteske, locorum situm, naturam regionis nosse L., situs locorum montiumque Vell., de locis atque urbibus haec memoranda sunt Mel. —

II. metaf.

1. pravi, primeren kraj, svoje (ustrezno) mesto (= καιρός): aliter si facere velim, non est locus Pl., de cuius laude neque hic locus est, ut multa dicantur, neque … Ci., loco ali in loco ali suo loco na pravem kraju (mestu), na svojem mestu: loco quaerere Ci., loco narrare (povest v govor vplesti (vpletati)), loco lecta poëmata adiungere Ci., loco ali in loco positus Ci., video eos sapere in loco Ter., dulce est desipere in loco H., suo loco de amplificatione dicere Ci., fallere quas nusquam misero locus Val. Fl. Pogosto v pren. besednih zvezah kot npr.: locum dare alicui, alicui rei dati komu prostor, popustiti (popuščati) komu, vdati se komu, čemu: locum dare alicui Ter., quoad aetas M. Caelii dare potuit isti suspicioni locum Ci., cuius audita virtus dubitationi locum non daret Ci., aliquid loci rationi et consilio dedisses Ci.; locum habere mesto imeti, umesten, ustrezen, dovoljen biti, smeti se, uporabljati se, vršiti se, (z)goditi se, dogajati se: res habet locum Ci., nullum misericordiae locum habuerunt L. nobenega usmiljenja niso dosegli, contradiceram tibi, si locum haberem Suet.; locum non relinquere alicui rei ne pustiti (puščati) mesta čemu = izključiti (izključevati) kaj: locum non relinquere preci Ter. ali precibus Ci. ep. ne dati se prositi = ugoditi komu, preden je prosil, vita turpis ne morti quidem honestae locum relinquit Ci., locum misericordiae relinquere Ci. usmiliti se koga; locum facere alicui rei prostora dati, umakniti se čemu: ubi negotia fecissent locum otio Vell.; locus est alicui, alicui rei (svoje) mesto ima kdo, kaj: in poëtis non Homero soli locus est Ci., maledicto nihil loci est Ci. nima prostora, ni možno, ga ni, locus est nemini Ci. nihče ne more priti do tega, rationi locus est N. pamet je umestna, pamet je treba rabiti.

2. mesto v kakem zaporedju, v kakem vrstnem redu, v kaki vrsti: primo, secundo loco Ci. prvič, drugič ali najprej, potem, priore loco dicere Ci. najprej govoriti, posteriore loco Ci. pozneje, zatem, principem, secundum locum obtinere C., N., in eorum locum alii successerunt N., tenere oratorum locum Ci. biti v vrsti, šteti se v število govornikov (= med govornike); poseb. o senatorjih pri glasovanju: antiquior sententiae dicendae locus Ci. prednost pri glasovanju, loco dicere Ci. na svojem mestu = ko pride kdo na vrsto, da govori = suo loco sententiam dicere L., sententiae loco disserere T. ali dicere Plin. iun. po vrstnem redu glasovanja, praetorio loco dicere Ci. kot pretor.

3. mesto ali položaj, ki ga kdo (kaj) zaseda, stopnja, na kateri je kdo v državi, v vojaški, v človeški družbi, dostojanstvo, (vojaška) čast, vojaški čin, ugled, veljava, veljavnost: qui in summum locum civitatis non potuerunt ascendere Ci., tua dignitas suum locum obtinebit Ci. ep., loco aliquem movere Ci. pregnati, izpodriniti koga z njegovega položaja v državi, quem locum apud ipsum Caesarem … obtinuisti? Ci., hunc locum tenuit apud Philippum N., maiorum locum ei restituit C., loco movit signiferos C. je odstavil, je odpustil, contenderant de locis C. za častniška mesta, non ignobilis inter considicos loci fuit Lact.; pogosto abl. loco: eodem loco habere aliquem C. prav tako ravnati s kom, eo loco habere aliquem Ci. tako ceniti, tako čislati, nullo loco numerare Ci. nič ne čislati; od tod loco ali in loco z gen. personae ali rei = na mestu koga, česa, za koga, kaj, kakor, kot: aliquem diligere in fratris loco Ter., aliquem patris loco colere Ci., filii loco esse Ci., sunt, qui criminis loco putent esse, quod vivam Ci. ep. ki mi štejejo v greh, ki mi očitajo, da živim, testimonii loco N., habuit eum scribae loco N.; tako tudi in locum z gen. = na mesto: vocari in locum mortui Ci., Antipatrum in locum eius evocat Iust.

4. mesto v človeški družbi, ki je komu odkazano ob rojstvu, stan, rod, sloj: l. senatorius, equester Ci. senatorski, viteški stan = senatorstvo, viteštvo, loca senatoria, consularia L., isto loco femina Ci. tega rodu, loco, fortunā, famā superiores Ci., homines inferiore loco Ci., obscuro, infimo loco natus Ci. neslovečega, prav nizkega rodu, summo loco natus Ci. visokega rodu, Tanaquil summo loco nata L., honesto loco natus C., N., Plin. iun., pari loco orti Ci., tenui loco orti L.

5. mesto v kakem spisu, govoru, v kaki knjigi, oddelek, odstavek, sestavek, (glavna) točka, misel, stvar, predmet, snov, pl. loci tudi = glavni nauki, načela (kake znanosti), v retoriki = vrsta, skupina, kategorija, razpol: l. reprehensus Ter., cum loca iam recitata revolvimus irrevocati H., non distinxit historiam varietate locorum Ci. odstavkov, quibus C. Cotta tantummodo locos ac sententias huius disputationis tradidisset Ci. odstavke, točke, alter erat locus cautionis Ci. druga točka, est enim locus hic late patens de natura usuque verborum Ci., perpurgatus est is locus (sc. de finibus bonorum et malorum) a nobis quinque libris Ci., quintus (sc. liber) eum locum complexus est, qui totam philosophiam maxime inlustrat Ci. snov, tematiko, habeat omnes philosophiae locos Ci. celotno obsežje filozofije, loci communes Ci. splošnoveljavni, obči (govorniški, pisateljski) izreki, najsijajnejša mesta (v govorih, spisih), ki so se jih učili na pamet; occ. večidel pl. loci dokazila, dokazni viri (gr. τόποι), dokazna sredstva, odločilne točke: traditi sunt, e quibus ea ducantur, duplices loci Ci., cum pervestigare argumentum aliquod volumus, locos nosse debemus Ci., locos quosdam transferam Ci.; v sg.: itaque licet definire locum esse argumenti sedem Ci. —

III. časovno

1. razdobje, obdobje, doba, čas: et cognoscendi et ignoscendi dabitur peccati locus Ter.; redko in neklas.: adhuc locorum Pl. = ad id locorum S., L. do te dobe, dotlej, postidea loci = post id locorum Pl. = postea loci S. poslej, potem, pozneje, interea loci Pl., Ter. medtem, tunc locorum Ter. tedaj, ex hoc loco Pl. = ad locum L. (ta)koj, precej, nemudoma, inde loci Lucr. odtlej, nato.

2. (lepa, ugodna) priložnost, prilika, možnost, povod: qui igitur relictus est obiurgandi locus? Ter., hoc loco non praetereunda est gravitas Lacedaemoniorum N., hoc loco libet aliquid interponere N., regi multis locis fidelis N. ob številnih priložnostih, probandae virtutis l. C., valde gaudeo, si est nunc ullus gaudendi locus Ci. ep., locum seditionis quaerere L., quaerere locum mentioni alicuius Vell.; locum dare ali facere da(ja)ti, (po)nuditi priložnost, možnost, da(ja)ti povod: locum dare nobis loqui Pl., locum dare existimandi Ci., locum nocendi ei dedit N., locum dare Veientibus ad incendenda opera L., locum facere titulo muneribusque O. ali magnae iacturae Cu. ali poëtarum mendacio Cu.; locum aperire da(ja)ti, (po)nuditi prostor (= priložnost, možnost): locum aperire suspicioni Ci. izpostaviti (izpostavljati) se sumu, locum aperire hosti ad occasionem L. sovražniku dati priložnost za udar; locum nancisci C. dati ugodno priložnost; neque etiam parvulo detrimento illorum locum relinqui videbat C. in videl je, da ni nobene priložnosti več, da bi jim prizadel količkaj škode.

3. stališče, stanje, položaj, okoliščine: si ego in istoc sim loco, dem potius aurum Pl., ubi loci (= quo [in] loco) res nostra est? Pl., in eum incidi locum Ter., peiore loco res non potis est esse quam in quo nunc sita est Ter., tuli graviter et acerbe, iudices, in eum me locum adduci, ut … Ci. stališče, is enim si eo loco esset, negavit se facturum Ci. ep., res erat … eo iam loci (= [in] eo iam loco), ut … Ci., qui cum ex equitum … fuga, quo in loco res esset … , cognovissent C. kakšen je položaj, in eum locum ventum est C. prišlo je do tega, in eo enim loco res sunt nostrae L., missis nuntiis, quo loco res essent L.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

lūdus (star. tudi loedus) -ī, m (lūdere)

I. konkr.

1. igra za kratkočasenje ali kot telesna vaja: dare ludum alicui Pl. kratkočasiti koga, tali ludo ludere Pl. take reči početi za kratek čas, exercitatione ludoque campestri (na Marsovem polju) uti Ci., l. militaris L. vojaška igra, poseb. vaja z orožjem, ad pilam se aut ad talos aut ad tesseras conferunt aut etiam novum sibi excogitant ludum Ci., ludus datur huic aetati Ci. v tej dobi se dovoljuje prosto gibanje, flectere ludus (sc. est) equos V., ludus calculorum (gl. calculus) Cael., sphaerae l. Cael. žoganje; occ. vojna igra: heu nimis longo satiate ludo H.; pren.: amori dare ludum H. = predajati se ljubezni.

2. javna igra = (gledališka) igra, predstava (zlasti na čast božanstvom): festi dies ludorum celebrandi Ci., ludos spectatum ire H. iti v gledališče, ludos facere Ci., L. ali edere Ci., T., Suet. ali dare Iuv., Suet. igre prirediti (prirejati), ludos committere L. igre začeti, ludi Olympii Pl. ali ludi Olympia Varr. ap. Char., ludi circenses Varr. ap. Gell., Ci., L., Suet. igre v cirkusu (tekmovalna dirka, tekmovanje v teku idr.), ludi scaenici Ter., L., Sen. ph., Suet. gledališke predstave, ludi Apollinares Varr., Ci., L., Plin., Cerealia ludi L., ludi Consualia Varr., L., ludi Megale(n)sia L. ali Megale(n)sia ludi O., ludi magni L., Suet. meton.
a) igra = drama, šaljiva igra, satira: in Naevii ludo Ci.
b) čas javnih iger: ludis Pl., Ci., L., Suet. za časa javnih iger, ob javnih igrah.

3. igralska šola (v kateri so potekale le igram podobne vaje), šola, učilnica, predvsem za gladiatorje, potem za učence začetnike (za mladeniče je bila „schola“): e ludo ire Pl., ludus fidicinus Pl. glasbena šola, l. gladiatorius Suet., Ap., nemo est in ludo gladiatorio paulo ad facinus audacior Ci. v gladiatorski šoli (včasih pomeni tudi samo ludus gladiatorska šola: gladiatoresque, quos ibi (sc. Capuae) Caesar in ludo habebat C.), Aemilius l. H. Lepidova (nekega Emilija Lepida) gladiatorska šola; o začetni šoli: quem puerum in ludo cognorat N., librum tibi magister ludi dedit (gl. lūdī-magister) Ci., qui e ludo atque e pueritiae disciplinis … patris ad exercitum atque in militiae disciplinam profectus est Ci., ludum habere Ci. ali exercere T. šolo imeti, učiti, poučevati, ludum aperire Ci. šolo odpreti, ludus discendi Ci. ep. ali litterarum L., Plin. ali litterarius Q. začetna (osnovna) šola. —

II. abstr.

1. igra = kratkočas(en)je, zabava, šala, nagajanje, šaljiv (smešen, zabaven) dogodek (pripetljaj): ludos facit Ter. šali se, ludus alicui facere Pl. ali reddere Ter. zagosti jo komu, dare alicui ludum Pl. zabavo nuditi komu, zabavati koga, dare ludos Ter. osmešiti se, ludos praebere Ter. da(ja)ti povod za smeh, per ludum Ci., Suet., Aur. v šali, per ludum et iocum Ci. v igri in šali, ludo et ioco uti Ci., amoto quaeramus seria ludo H. brez šale, ludos aliquem dimittere Pl. porogljivo odgnati koga, facere aliquem ludos Pl. posmehovati se komu, za norca imeti koga, briti norce (norčevati se) iz koga, ille tibi ludus fuit Ci. ti je bil v posmeh, ludum fieri Pl.; o raznih strasteh, poseb. o polteni ljubezni: frui ludo aetatis L. uživati mladostne radosti, hic noctem ludo ducunt V. igrajo dolgo v noč, consimile luserat Ter., nec lusisse pudet, sed non incīdere ludum H.

2. igra = opravek, ki je lahek kakor otročja igra, malenkost, „mala šala“: oratio ludus est homini non hebeti Ci., illa perdiscere ludus esset Ci., ad quos (sc. honores) vos per ludum … pervenistis Ci. igraje = brez truda, cui ludus (sc. est), nullam cursu non tollere dammam Sil., ludus sunt illa omnia Iust., ludum iocumque esse Ter. ali fuisse L. prava šala.