Franja

Īlus -ī, m (Ἶλος) Ílos,

1. samogovoreče ime eponimnemu heroju mesta Ilija; v grški mitologiji je Trosov sin (Tros), Ganimedov brat, Laomedontov oče: V.

2. baje prvotno ime Jula Askanija: V.

Iūlius 3 (iz Iūlus) Júlij(ev), ime patricijske rodovine; en del te rodovine so Caesares. Poseb. znani so:

1. L. Iulius Caesar Lucij Julij Cezar, konz. l. 90, Marijev pristaš: Ci., Vell., Gell., Fl.

2. C. Iul. Caesar Strabo Gaj Jul. Cezar Strabon, brat prejšnjega, ki ga je skupaj z njim umoril Fimbrija l. 87: Ci.

3. veliki C. Iul. Caesar Gaj Jul. Cezar (100—44): Ci., Suet. idr.

4. njegov posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus G. Jul. Cez. Oktavijan, cesar l. 31—14 po Kr.: Suet., Vell., Fl. idr.

5. Iulia Julija, Cezarjeva hči, omožena s Pompejem.

6. Iulia, Avgustova hči, prvič omožena s Klavdijem Marcelom, drugič z M. Vipsanijem Agripo, tretjič s Tiberijem, ki jo je zaradi njenega nenravnega življenja pregnal na otok Pandatarijo. — Adj. Iūlius 3 Julijev: leges Ci. Julija Cezarja, sidus H. pobožanstveni (oboževani) Cezar, portus Iulius Suet. med Puteoli in Mizenskim predgorjem, edicta H., domus, templa O. Zlasti mēnsis Iūlius ali samo Iūlius julij, prej Quīn(c)tīlis, Cezarjev rojstni mesec, preimenovan v spomin na Cezarjeve koledarske popravke: Mart., Sen. ph. idr.; od tod po Cezarjevi smrti: Kal. Iul(iae) Col., Sen. ph., Id. Iul(iae), Non. Iul(iae): Col.

Iū-ppiter, bolje kot Iū-piter (iz *Djeu-pater *Iupater, prvotno voc. = gr. Ζεῦ πάτερ; nom. gr. Ζεὺς πατήρ, lat. Diēspiter; prim. tudi še lat. deus in diēs), gen. Iovis (iz stlat. nom. Djovis, Iovis), m Júpiter, pravzaprav „oče neba“, torej nebesni bog, enako kot gr. Ζεύς. Po mitih je Saturnov in Rein sin, Neptunov in Plutonov brat, Junonin soprog; za Rimljane je bog atmosferskih prikazni na nebu (Chrysippus disputat aethera esse Iovem Ci.), kralj bogov, državni bog (Iuppiter Capitolīnus, I.O.M. = Iuppiter optimus maximus). Njemu sta posvečena orel (Iovis satelles Ci., Iovis ales O.) in hrast (Iovis quercus V.); pridevki in vzdevki: altus V., Conservator, Custos T., pluvius Tib., uvidus V. Po njem Iovis stella Ci., Lucan. planet Jupiter.; pl.: Ioves quoque plures in priscis Graecorum litteris invenimus Ci., quasi ut nescias, repente ut emoriantur humani Ioves Pl.; metaf. Iuppiter Stygius V. = Pluton. Kot bog neba tudi meton. = nebo, zrak, vzduh: sub Iove pars durat, pauci tentoria ponunt O. pod milim nebom, sub Iove frigido H., quod latus mundi malus Iuppiter urget H. kjer je slabo podnebje, metuendus Iuppiter (sc. pluvius) uvis V. dež, I. hibernus Stat. Pomni: Iovem lapidem iurare na Jupitrov kamen prisegati, pri čemer je prisegajoči s kamnitim nožem zaklal svinjo, drug kamen (kameno strelo iz kremena, Jupitrov simbol) pa vrgel iz rok: quomodo autem tibi placebit Iovem lapidem iurare? Ci. ep., Iovem lapidem, quod sanctissimum iusiurandum est habitum, paratus sum ego iurare Gell.

Opomba: Nenavaden gen. sg. Iuppiteris in Iuppitris: Caesell. ap. Prisc.; od tod acc. pl. Iuppiteres in Iuppitros: Tert.; gen. pl. Iovum ali Ioverum Varr. ali Iovium Prob.

Leucippus -ī, m (Λεύκιππος) Levkíp

1. kralj v Meseniji, Tindarejev in Afarejev brat, oče Arzinoje, Febe in Hilaejre; Febo in Hilaejro, ki sta bili zaročeni z Afarejevima sinovoma Ido (Idās) in Linkejem, sta ugrabila Dioskura. Idas je v boju ubil Kastorja, Poluks Linkeja, Jupiter pa je s strelo usmrtil Ida: O. Od tod Leucippis -idis, f (Λευκιππίς) Levkípida, Levkipova hči: non sic Leucippis succendit Castora Phoebe Pr., te rapuit Theseus, geminas Leucipidas illi O.

2. Herkulov sin: Hyg.

3. grški filozof okrog l. 500, učenec Zenona iz Eleje, Demokritov učitelj: Ci.

lēvir -virī, m (iz indoev. *daiu̯ēr [svak, dever (možev brat)] morda s sab. l = d, naslonjeno na vir [quasi laevus vir Non.]; prim. skr. dēvár = gr. δαήρ [iz *δαƑήρ] = sl. devér (déver) = lit. dieverìs = stvnem. zeihur) svak, devér (déver) (možev brat): Dig., Non., P. F.

Lyncĕs -eī, acc. -ea, voc. -eu, m (Λυγκεύς, sor. z λύγξ ris) Linkéj

1. Mesenijec, argonavt in udeleženec kalidonskega lova, ki je slovel po svoji risji ostrovidnosti: H., O., Pr., Hyg. idr.; preg.: ne corporis optima Lynce͡i contemplere oculis H. Od tod
a) adj. Lyncēus 3 (Λυγκεῖος) Linkejev, linkejski: ensis O.; metaf. bistrook, ostroviden: quis est tam Lynceus Ci. ep., oculi Boet.
b) patron. Lyncīdēs -ae, m (*Λυγκείδης) Linkíd, Linkejev potomec (= Perseus): O.

2. Ajgiptov sin, soprog Danaide Hipermestre: O., Hyg.

3. Enejev tovariš: V.

4. Testijev sin, Altajin brat, ki ga je ubil Meleager: Hyg.

Lȳsistratus -ī, m Lisístrat, kipar iz Sikiona, Lizipov brat: Plin.

Magius 3 Mágij(ev), rodovno ime osk. izvora. Znani so:

1. Magius Magij, praefectus fabrum v Galiji 112—111: Ci.

2. Magius Magij, viator okoli l. 80, Vergilijev ded: Don.

3. Cn. Magius Gnej Magij iz Larina v Samniju: Ci.

4. Decius Magius Decij Magij, vodja rimske stranke v Kapui l. 216: L., Vell., Sil.

5. Lucius Magius Lucij Magij je v vojni z Mitridatom prestopil na njegovo stran, zato ga je senat razglasil za državnega sovražnika: Ci.

6. Minatius Magius Minacij Magij, zvest zaveznik Rimljanov v vojni z zavezniki: Vell.

7. Num. Magius Numerij Magij iz Kremone, Pompejev praefectus fabrum: C., Ci.

8. P. Magius Publij Magij, in dicendo paulo copiosior kot njegov prijatelj Vergilij: Ci.

9. Cn. Magius Atellanus Gnej Magij Atelan, meddix tuticus v Kapui l. 214: L.

10. P. Magius Cilo Publij Magij Cilon, prijatelj Marka Klavdija Marcela, s katerim se je skupaj boril proti Cezarju; Marcel je Cilona ob vračanju v Rim ubil v Pireju v zasebnem sporu, takoj zatem pa je naredil samomor: Ci., Val. Max.

11. Magius Caecilianus Magij Cecilijan, pretor: T.

12. Magius Celer Velleianus, brat Veleja Paterkula, Tiberijev legat v vojni v Dalmaciji: Vell.

13. Marcus Magius Maximus Mark Magij Maksim, procurator Hispaniae: Plin.

Māgo -ōnis, m (Μάγων) Mágon

I. punsko ime. Znani so

1. Magon Veliki, kartažanski vojskovodja okoli 550—500, začetnik dinastije Magonidov, utemeljitelj kartažanske moči: Iust.

2. najmlajši Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja, ki se je uspešno bojeval v severni Italiji in Hispaniji od 206 do 203, umrl l. 193 v Antiohu ob sardinski obali, pri vračanju iz Kartagine: L., N., Aur.

3. Kartažan, ki je po 1. punski vojni v punskem jeziku napisal delo o poljedelstvu v 28 knjigah; delo so po odločitvi senata pod vodstvom Decima Silana prevedli v latinščino: Varr., Ci., Col.

4. kartažanski admiral, ki je l. 279 pomagal Rimljanom pri Ostiji v boju s Pirom: Iust., Val. Max.

5. Barkid, Hanibalov sorodnik: L.

6. Hanibalov poslanec l. 215 h kralju Filipu Makedonskemu: L.

7. Samnit, ki je l. 212 osvojil Turije: L.

II. mesto in pristanišče otoka Insula minor (zdaj Menorca v Balearih): Plin.

Mascezel (Mascizel) Máscezel (Máscizel), sin mavrskega vladarja Nubela, Gildonov brat: Amm., Cl.

Memnōn -onis, acc. -onem in -ona, m (Μέμνων) Mémnon

1. sin Titona in Eos (Avrore), kralj vzhodnih Etiopcev; hitel je na pomoč Trojancem in pred Trojo ubil Antioha, zato ga je Ahil usmrtil, Eos pa mu je od Zevsa izprosila nesmrtnost. Njegove žalujoče tovariše, ki so ga sežgali pred Trojo, so bogovi spremenili v ptice (aves Memnoniae ali Memnonides), ker so preveč žalovali za njim; po drugi zgodbi so se te ptice ob sežigu Memnonovega trupla dvignile iz njegovega pepela. Te ptice baje vsako leto letijo v Trojo in se tam bojujejo med seboj. Zaradi imenske podobnosti so v aleksandrinski dobi v to bajko vključili egiptovskega kralja Amenhotepa III., čigar velikanski kip pri egiptovskih Tebah (ki je še ohranjen) je ob sončnem vzhodu zvenel. Od takrat naprej so si Memnona predstavljali kot črnca: Auct. b. Hisp., Hyg., Sen. tr., Sil., Mart., Plin., Gell., Cl., M., Memnon Aethiops Cat., sic Memnonis umbris annua sollemni caede parentet avis! O., cura deam propior luctusque domesticus angit Memnonis amissi O., turgidus Alpinus iugulat dum Memnona H., cui maiora senis Tithoni gaudia vivi quam gravis amisso Memnone luctus erat Pr., nigri Memnonis arma V., Memnonis saxea effigies, ubi radiis solis icta est, vocalem sonum reddens T., dimidio magicae resonant ubi Memnone chordae Iuv. — Od tod adj. Memnonis -idis, f Mémnonova; subst. Memnonidēs -um, f (sc. aves) Mémnonove ptice: Isid., praepetibus subitis nomen facit auctor: ab illo Memnonides dictae O., auctores sunt omnibus annis advolare Ilium ex Aethiopia aves et confligere ad Memnonis tumulum, quas ob id Memnonidas vocant Plin. Memnonius 3 (Μεμνόνιος) Mémnonov, mémnonski; metaf. orientalski, vzhodnjaški, jutrovski, črn(ski), zamorski: Memnonio cycnos esse colore putem (= črne barve) O., cum quo Rhipaeos possim conscendere montis ulteriusque domos vadere Memnonias (= Etiopija) Pr., non, cum Memnoniis deducens agmina regnis (= Etiopija) Cyrus Lucan.

2. vojaški poveljnik Aleksandra Velikega, doma iz Trakije: Cu.

3. z Rodosa, Mentorjev brat, Artabazov svak, perzijski vojskovodja: Front.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

meus 3 pron. possesivum (iz *mei̯-os iz zaimenskega kor. *me-, *mo-; prim. gr. ἐμός, sl. moj = lit. mãnas = got. meins = stvnem. mīn = nem. mein, ang. my) moj, v sl. (nanašaje se na subj. istega stavka) svoj, in sicer subj.: meus gnatus Ter., meum dictum consulis L., mei sunt ordines, mea descriptio Ci. moje delo so, simulatio non est mea Ter. ni lastnost mojega značaja, ni moja navada; obj.: inuria mea S. = mihi illata meni storjena, crimina mea L. = in me collata. Poseb.: meus illic homo est Pl. ali meus hic est, hamum vorat Pl. ali vicinus, en meus est O. moj je, imam ga, vix (sc. me) meum (ki sem komaj pri sebi) firmat deus O., postquam meus (sam svoj) a praetore recessi Pers., nisi plane esse vellem meus Ci. ves sam svoj (= povsem samostojen, povsem izviren), homo meus se in pulpito prosternit Ph. moj (naš) mož (= mož, o katerem ravno zdaj govorim), tako tudi interpres meus Petr., iste meus stupor Cat., Nero meus Ci. moj = moj prijatelj Neron; v nagovoru: mi homo Pl. moj ljubi, dragi moj, mi frater, mi Attice Ci. (moj) ljubi (dragi) brat, Atik, mea Pythias Ter. (moja) ljuba (draga) Pitiada, mea tu Ter. moja ljuba; occ. meni naklonjen: quis homo sit magis meus quam tuus Pl. Subst.

1. mea -ae, f (v nagovoru) moja ljuba, ljubica, dragica: Pl., quorum memor, o mea, pone fastus O., toda pl.: pars, o Telethusa, mearum O. tistih, ki me ljubijo in častijo.

2. meum -ī, n in pl. mea -ōrum, n moje, svoje, moja imovina, svojina, last(nina): Ter., Plin. iun., nihil addo de meo Ci., omnia mea mecum porto Ci., mea ne finxisse minora putarer H. svojo veljavo (vpliv) pri tebi, ego meorum solum sum meus Ter. izmed vse moje svojine sem le jaz sam svoj; poseb. non est meum ni po moje, ni moja navada, ni v moji navadi, ni moja stvar: non istuc meum est Pl., non est mentiri meum Ter., non est meum committere, ut … Ci. ne bi mi pristajalo, ne bi se spodobilo zame; meum est moja dolžnost je, pristoji mi: puto esse meum exponere, quid sentiam Ci., meum fuit cum causā accedere ad accusandum Ci.; toda: quod Thebae cecidere, meum est O. ali quodcumque potest fecisse videri fortiter iste, meum est O. je moje delo.

3. meī -ōrum, m moji, svojci (= moji rojaki, sorodniki, prijatelji, sužnji): Ci. ep., O., Plin. iun., Iliaci cineres et flamma extrema meorum V.; redkeje sg.: eduxi a parvulo, habui, amavi pro meo Ter.

Opomba: Iz star. soobl. mius 3, skrč. dat. pl. mīs: Pl.; voc. sg. m. mī, tudi pri fem. in neutr. (poleg mea, meum): mi soror, mi coniux Ap., mater mi Iul. Val., mi sidus Ap., tudi pri pl. m.: mi homines Pl., o mi hospites Petr.; pesn. voc. sg. m. tudi meus: O., sanguis meus V.; skrč. gen. pl. m. maiorum meûm: Pl. Pron. okrepljen z -met in -pte: meopte, meāpte mēpete, meāmet Pl., meamet facta S.

Mummius 3 Múmij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Mummius Achaicus Lucij Mumij Ahajski je kot konzul l. 146 osvojil in razdejal Korint (od tod njegov priimek), previden, dobrosrčen in pošten, a malomaren in neomikan človek: Ci., Plin., Vell., Val. Max., Fl., Iust.

2. Sp. Mummius Spurij Mumij, mlajši brat prejšnjega, stoik in govornik, prijatelj Scipiona mlajšega: Ci.

3. Mummia Mumija, pravnukinja Lucija Mumija, soproga cesarja Galbe: Suet. Mummianus 3 Múmijev, mumijánski: P. F.

Mūnātius 3 Munácij(ev), ime rim. plebejskega rodu s priimkom Plancus Plank. Poseb. znani so:

1. L. Munatius Plancus Lucij Munacij Plank, Cezarjev privrženec in legat, z Lepidom konzul l. 42, Antonijev pristaš, a je pred bitko pri Akciju prestopil k Oktavijanu, za katerega je l. 27 svetoval naziv Augustus; neznačajen, nepošten in sebičen človek, ki je znal plašč obračati po vetru. S Ciceronom sta si pridno dopisovala: Ci. ep., C., Vell.

2. T. Munatius Plancus Bursa Tit Munacij Plank Burza, brat prejšnjega, tr. pl. l. 52, Milonov nasprotnik, Pompejev privrženec; dal se je na milost in nemilost Cezarju, ki mu je vrnil prejšnji stan. V vojni za Mutino je služil pod Antonijem: Ci.

3. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank, brat prejšnjega; l. 44 je služil Cezarju, pretor l. 43, pozneje se je prizadevno bojeval pod poveljstvom svojega starejšega brata Lucija na čelu konjenice, vendar se je moral zaradi bolezni vrniti v Rim: Ci. ep.

4. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank (posinovljen L. Plautius Plancus Lucij Plavtij Plank) brat prejšnjih treh; prišel je na listo Antonijevih proskribirancev, umrl pa je na begu: Val. Max.

5. T. Munatius Tit Munacij, ki sta ga odlikovali prudentia in fides: Ci. ep.

6. neki Munatius Gallus Munacij Gal; omenja ga: Mart.

7. Munatia Plancīna Munacija Plancina, soproga Gneja Pizona; vedela je za (namišljeno) zastrupitev Germanika in je v strahu pred obtožbo naredila samomor: T.

Neptūnus -ī, m Neptún

1. z grškim Pozejdonom istoveten bog (Sredozemskega) morja in vsega drugega vodovja, Saturnov sin, Jupitrov brat in Amfitritin soprog, ki je baje ustvaril konja (prim. gr. Ποσειδῶν ἵππιος): senex fretus pietatei deum adlocutus summi deum regis fratrem Neptunum regnatorem marum Naev. fr., Neptunus saevis undis asperis pausam dedit Enn. ap. Macr., salsipotenti et multipotenti Iovis fratri et Nerei Neptuno laudes ago Pl., datum est … Neptuno, altero Iovis, ut volunt, fratri, maritimum omne regnum nomenque productum … a nando Ci., fanum Neptuni N., gratissima tellus … Neptuno Aegaeo V., uterque Neptunus (kot vladar slanih in sladkih voda) Cat., Neptunus pater Gell.

2. meton. (pesn.)
a) morje: credere se Neptuno Pl., Neptuni corpus acerbum Lucr., si forte morantīs (sc. apes) … praeceps Neptuno inmerserit Eurus V., non saxa … Neptunus alto tundit hibernus salo H.
b) ribe: cocus edit Neptunum Venerem Cererem Naev. fr., P. F. — Od tod

1. adj.
a) Neptūnius 3 Neptúnov, neptúnski: loca Pl. ali prata Ci. poet. ali arva V. ali lacunae Corn. (pesn. =) morje, Troia V. ali moenia V. = Troja, ki jo je baje Neptun utrdil skupaj z Apolonom, proles V., Neptunius heros O. = Tezej, Neptunov potomec, Aetnaeae Neptunius incola rupis Tib. = Polifem, Neptunov sin, dux Neptunius H. = Sekst Pompej, ki se je ošabno razglašal za Neptunovega posinovljenca, Neptunia cuspis Lucan. trizob; Neptuniae aquae L. neki vrelec pri Taracini.
b) Neptūnālis -e neptúnski, Neptúnov: ludi Tert.; subst. Neptūnālia -ium ali -iōrum, n neptunálije, Neptunov praznik, ki so ga obhajali 23. julija: Varr., Aus., Char., Prisc.

2. subst.
a) Neptūnicola -ae, m (Neptūnus in colere) Neptunov častilec: Sil.
b) Neptūnīnē -ēs, f Neptunína, Neptunova potomka, vnukinja = Tetida (Thetis), hči Neptunovega sina Nereja: tene Thetis tenuit pulcherrima Neptunine? (po nekaterih izdajah Nereine, gl. Nērēīnē pod Nēre͡us) Cat.

Neratius 3 m Nerátij(ev), ime rodovne veje iz Samnija. Znana sta:

1. Neratius Priscus Neratij Prisk, znamenit pravnik, po rodu iz samnitskega mesta Sepin (Saepinum), avtor številnih del o pravu: Dig.

2. L. Neratius Marcellus Lucij Neratij Marcel, brat Neratija Priska: Plin. iun.

ob-sidēo -ēre -sēdī -sessum (ob in sedēre)

I. intr. kje sedeti, zadrževati se, muditi se: servi ne obsideant Pl. (Poen. prol.), o. domi Ter., in limine Val. Fl. —

II. trans.

1. ob, na čem, pred čim sedeti, stati, muditi se, zadrževati se, bivati: Sil., aram Pl., rana stagna obsident Plin., pollo, qui umbilicum terrarum obsides Poeta ap. Ci. ki prebivaš v središču Zemlje.

2. kaj zajeto (za)držati, imeti, pod stražo imeti, (za)stražiti, oblegati, obstopiti (obstopati), obda(ja)ti, obkoliti (obkoljevati), zaje(ma)ti (z vojsko): S., Iuv., Vell., Aur. idr., vias Ci., itinera Cu., omnes aditūs Iust., Ci., milites ab hostibus obsidebantur N., urbs diu obsessa Cu., Capua obsidebatur (oblegati) acrius quam oppugnabatur (naskakovati); tako tudi: consiliis ab oppugnandā urbe ad obsidendam versis L., totam Italiam suis opibus obsidere atque occupare Ci.; occ. držati v obsednem stanju: Dionysius arcem munierat ad urbem obsidendam N.

3. metaf.
a) zasesti (zasedati), zaje(ma)ti, zavze(ma)ti, imeti v oblasti, v posesti: Aur., corporibus omnis obsidetur locus Ci., obsidet aequor Atlas Sil., tellus obsessa colono Tib., palus obsessa salictis O. = obsajeno z vrbovjem; pren. = zavze(ma)ti, prevze(ma)ti: cum obsideri aures a fratre cerneret L. ko je gledal, kako ga brat kar naprej mori (gluši, nadleguje), o. animum alicuius Iust., feras mentes ira obsidet Petr., (sc. auditor) ab oratore iam obsessus est Ci. je že ves prevzet.
b) prežati na kaj, paziti na kaj, zalezovati koga, kaj, čakati na priložnost za kaj: rostra Ci., stuprum Ci. na priložnost za ljubezensko doživetje.
c) zožiti (zoževati), utesniti (utesnjevati), stisniti (stiskati): fauces obsessae V. zoženo, oteklo, obsessum frigore corpus O. od mraza prevzeto, premraženo, tribunatus obsessus Ci. utesnjen = omejen, zavrt, oviran, omnibus rebus obsessi C. v vseh pogledih pod pritiskom, pectora tantis obsessa malis Sen. tr.