Franja

Tricca -ae, f (Τρίκκη) Tríka, prastaro mesto ob tesalskem Peneju, rojstni kraj Asklepija (zdaj Trikkala): L., Plin. — Soobl. Triccē: Sen. tr.

Tripolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Τρίπολις „Trimestje“, tri mesta skupaj) Trípolis, Trípola, ime več pokrajin in mest s tremi občinami

1. gorska pokrajina v Tesaliji s tremi mesti: L. Od tod Tripolitānus ager Trípolsko (Tripolitánsko) ozemlje: L.

2. mesto v Tesaliji Hestiotidi z vzdevkom Scaea (Skajska Tripolis (Tripola)): L.

3. pokrajina v Arkadiji s tremi mesti (Kalia, Dipona, Nonacris): L.

4. pokrajina v Afriki ob Mali Sirti (zdaj Tripoli) s tremi mesti (Oea, Subrata, Leptis Magna); enako Tripolitāna provincia Trípolska (Tripolitánska) provinca (pokrajina): Eutr.

5. mesto v Feniciji (zdaj al-Mīna pri kraju Tarābulus aš-Šām; ime je nastalo po ljudski etim. iz fen. %arpol „nova dežela“): Mel., Plin. Od tod Tripoliticum vinum trípolsko (tripolítsko) vino: Plin.

6. mesto in trdnjava, pa tudi reka v Pontu: Plin.

7. mesto v Frigiji; od tod Tripolitānī -ōrum, m Trípolci, Tripolitán(c)i: Plin.

Trivīcum -ī, n Trivík, italsko mesto na hirpinskem ozemlju (zdaj Trevico): H.

Tuder (-eris), n Túder, mesto v Umbriji (zdaj Todi): Plin., Sil. — Od tod

1. adj. Tudernis -e túderski: vitis Plin.

2. adj. Tuders -dertis túderski; kot subst. m Túderec, Tudêrt, preb. mesta Tuder: Sil.; pl. Tudertēs -um, m Túderci, Tudêrti: Plin.

Tunēs -ētis, m Túnes (Tunét), mesto na severni obali Afrike (zdaj Tunis): L. — Inačica Tynēs -ētis, acc. -ētem in -ēta, m (ὁ Τύνης) Tínes (Tinét).

Tungrī -ōrum, m Túngri, pleme v Belgijski Galiji: Plin., T., Amm.; njihovo glavno mesto je bilo Tungrī -ōrum, m Túngri (zdaj Tongern): Amm. — Sg. Tunger -grī, m Túnger: Sil.

Tūria -ae, m Túrija, reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Turia ali Guadalaviar): S. fr., Mel. — Soobl. Tūrium -iī, n Túrij: Plin. — Od tod adj. Tūriēnsis -e túrijski: proelium Ci. (v vojni s Sertorijem).

Tūrinī -ōrum, m Túrini, mesto Turincev v Lugdunski Galiji (zdaj Tours): Amm.

Tūsculum -ī, n Túskul, staro mesto (municipium) severovzhodno od Rima, ki ga je baje ustanovil Telegon (zdaj Frascati): H., Ci., L. — Od tod adj.

1. Tūsculus 3, túskulski: telus Tib., colles Mart., moenia Sil., umbra Stat.; subst. Tūsculī -ōrum, m Túskul(c)i, preb. Tuskula: Mart.

2. Tūsculānus 3 túskulski, tuskulánski: arx, populus L., disputationes Tusculanae Ci. ali samo Tusculanae Prisc. tuskulski pomenki (razprave), pomenki (razprave) v Tuskulu (= pomenki, ki so potekali na Ciceronovem podeželskem posestvu pri Tuskulu); subst.
a) Tūsculānī -ōrum, m Túskul(c)i, Tuskulán(c)i, preb. Tuskula: Ci.
b) Tūsculānum -ī, n (sc. praedium) Tuskulán(sko), Túskulsko, (Ciceronovo) podeželsko posestvo pri Tuskulu: Ci.; od tod adj. Tūsculānēnsis -e túskulski, tuskulánski: dies Ci. dnevi, prebiti na Tuskulskem (Ciceronovem podeželskem posestvu).

Tyrās -ae, m (Τύρας) Tíras, reka v Sarmatiji (zdaj Dnester): O., Mel. — Soobl. Tyra -ae, m: Plin.

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Ūfēns -entis, m Ufént

1. rečica v Laciju (zdaj Uffente): V., Plin., Sil. — Od tod adj. Ūfentīnus 3 uféntski, ufentínski: tribus L.

2. neki Latinec, vojskovodja Ekvov: V.

Ulia -ae, f Úlija, mesto v Hispaniji blizu Kordube (zdaj Montemayor): Auct. b. Alx., Auct. b. Hisp., Fl.

Uliārus -ī, f Uliár, otok ob obali Galije v Akvitanskem zalivu (zdaj Oleron): Plin.

Ulla -ae, m Úla, reka v Tarakonski Hispaniji (še zdaj Ulla): Mel.

Urbīnum -ī, n Urbín, mesto v Umbriji (zdaj Urbino): T. — Od tod adj. Urbīnās -ātis urbínski, iz Urbina: Varr., Petissius Ci.; subst. Urbīnātēs (z inačico Urbānātēs) -um, m Urbínci (Urbánci), Urbináti (Urbanáti), preb. Urbina: Plin.

Urgō -ōnis, f Urgóna, najsevernejši otoček ob obali Etrurije (zdaj Gorgona): Mel., Plin., M.

ūrō -ere, ūssī, ūstum (nam. *euso > *ūsō; indoev. kor. *eus-, *us-, *(e)u̯es- žgati; prim. skr. ṓṣati žge, uṣṇaḥ vroč, topel, uṣṭaḥ žgan = lat. ustus, gr. εὕω [z aor. εὗσαι] palim, srednjevisokonem. usele, üsele žerjavica; sem lahko najbrž uvrstimo tudi lat. Vesuvius)

1. (v)žgati (vžigati), sežgati (sežigati), zažgati (zažigati), (s)kuriti, (s)paliti: Plin., Lucr., Lact. idr., dona, stipulam flammis V., picem et ceras O. ali nocturna in lumina cedrum V. ali in usum nocturni luminis T. sež(i)gati, zaž(i)gati kot svetivo, hominem mortuum Tab. XII ap. Ci., uri se patiuntur Indi Ci. se pustijo žgati soncu, ignis urit domos H. uničuje, ustis navibus H., periculum, ne Appio suae aedes urerentur Ci. da se ne bi vžgala (vnela), urenda filix H. vredna, da se sežge, zona usta Macr. vroči pas, calx urit Plin. ogreje (ogreva) (kot zdravilo). Od tod subst. pt. pf.
a) ūsta -ae, f žgana okra, starejše žgana zemeljska rumenica: Plin., Vitr.
b) ūstī -ōrum, m opečen(c)i, ožgan(c)i, opaljen(c)i: Plin.

2. occ.
a) kot medic. t.t. žgati = zdraviti z ognjem: quod reliquo corpori noceat, id uri patimur Ci., si uri non potest vulnus Cels., quoties quid ustum est Cels.
b) kot slikarski t.t. (barve) vžgati (vžigati), enkavstično (na)slikati: picta coloribus ustis puppis O.; prolept.: tabulam coloribus O.
c) s sežiganjem (z ognjem) pokončati (pokončevati, pokončavati), požgati (požigati), (o)pustošiti, razdeti (razdejati), uničiti (uničevati) ipd.: urendo populandoque gesserunt bella L., vastare, urere, trahere praedas T., urere Carthaginis arces H., urbes hostium T., terram urere vicos exscindere Cu., Numidae sociorum agros urebant L., vastatur, uritur Gallia Ci., pestilentia urens urbem L.

3. metaf.
a) žgati, sušiti, osušiti (osuševati), posušiti, izsušiti (izsuševati), (o)smoditi, prižgati (prižigati): solum O., (sc. sol) terras ignibus urit O., partes (sc. terrarum) calore uruntur Ci., arista solibus usta O., sitis usserat herbas O., sitis urit fauces (sc. guttur) O., (sc. cicer) urit solum, fimum suillum urit vineas Plin., dysenteria si urit Plin.; pass.: ora visceraque penitus uruntur Cu. so suha; pren.: febribus uror anhelis O. dušeča vročica me tare; pesn.: urit lini campum seges, urit avenae, urunt papavera V. izsušuje(jo); occ. (o mrazu) (o)smoditi, povzročiti (povzročati), da kaj zmrzne ali pozebe, (po)žgati; v pass. tudi = zmrzovati: iis, quae frigus usserit, remedio sunt Plin., ustus ab assiduo frigore Pontus O. ki ga tare večni mraz, herba per nives usta O. pozebla; venatores in montibus uri se patiuntur Ci. zmrzujejo, Scythae continuis frigoribus uruntur Iust. neprestano zmrzujejo.
b) povzročiti (povzročati) skeleč (pekoč) občutek, ožgati (ožigati), (o)žuliti, otisniti, otiščati (otiskati), (o)drgniti, raniti (ranjati, ranjevati), tiščati, težiti: cum aculeus sagittae aut glandis abditae introrsus tenui vulnere in speciem urit L., uri virgis H., loris non ureris H., lorica urit lacertos Pr., urunt iuga prima iuvencos O., calceus, si minor pede erit, uret H., ea (sc. terebra) non urit Col., si te meae gravis uret sarcina chartae H.; metaf. peči, težiti, nadlegovati, vznemirjati, mučiti: urit Venerem Iuno V. misel na Junono peče (muči) Venero, eos bellum Romanum urebat L., quo (sc. bello) Italia urebatur L., Aetolos assiduo labore urente L., populum gravis urebat annona Vell., quidam in quaslibet aures, quidquid illos urit (kar jih teži), exonerant Sen. ph.
c) (ljubezen, strast) komu vne(ma)ti, razvne(ma)ti koga; v pass. vne(ma)ti se, razvne(ma)ti se, (v ljubezni) (vz)plamteti (za koga): urit me Daphnis V. ali Glycerae nitor H., amor urit me V.; pass.: uritur Dido V., quid in hospite ureris? O.; (o strasteh, čustvih, afektih): quod urit invidiam L. ali urit fulgore suo, qui praegravat H. vnema (vzbuja) skelečo zavist, mala, quibus uror, torreor, vexor Arn., (sc. mulierum) delicias et panniculus bombycinus urit Iuv., meum iecur urere bilis H. = grabila me je jeza, uro hominem Ter. jezim ga, id nunc his cerebrum uritur, me esse … Pl. zdaj jih jezi to, da … ; v pozitivnem pomenu: urere aliquem avorum laudibus Val. Fl. spodbujati koga k posnemanju …

Uscāna -ae, f Uskána, mesto v vzhodni Iliriji ob makedonski meji (zdaj Kičevo): L. Od tod Uscānēnsēs -ium, m Uskán(c)i, preb. Uskane: L.