Franja

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Menedēmus -ī, n (Μενέδημος) Menedém, gr. nom. propr. Poseb.

1. gr. filozof iz Eretrije na Evboji, Platonov učenec, ustanovitelj t. i. eretrijske šole: Ci.

2. kiniški filozof iz Lampsaka: Ci.

3. retor v Atenah okrog l. 95: Ci.

4. peripatetik z Rodosa: Gell.

5. Makedonec, v gostinski zvezi s Cezarjem, ki mu je podelil rim. državljanstvo: C., Ci. ep.

6. vojskovodja Aleksandra Velikega: Cu.

7. moško ime: Ter.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Menēnius 3 Menénij(ev), ime rim. patricijskega rodu. Poseb. znana sta:

1. Menenius Agrippa (pri L. tudi Agrippa Menenius) Menenij Agripa, konz. l. 503; baje je ob prvi izselitvi l. 494 z znano basnijo o želodcu in udih pregovoril plebejce, da so se vrnili v Rim: L., Aur.

2. neki čudak in napol norec za časa Horacija: H. Adj. Menēnia tribus Ci. ep. Menenijeva tribus. Menēniānus 3 Menénijev (tj. Menenija Agripe): iudicium L.

Mentōr -ŏris, m (Μέντωρ) Méntor

1. umetnik kovinskih ploskih reliefov (bá(s)reliéfov) okrog l. 350: Ci., Plin.; pesn. meton. Méntor = Méntorjeva čaša, torilo ali čaša s ploskim reliefom: Iuv., Mart. (z acc. -tora). — Od tod adj. Mentoreus 3 Méntorjev, méntorski: Pr., Mart.

2. Itačan, Alkimov sin, Odisejev prijatelj: Ci. ep.

3. z Rodosa, grški vojskovodja, ki je služil Artakserksu II. in III.: Cu.

4. umetnik neznanega izvora, mojster izdelovanja srebrnega posodja: Ci., Varr., Pr., Plin., Mart.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

Merula² -ae, f Mêrula, priimek plebejske rodovine Kornelijevega rodu. Poseb.

1. L. Cornelius Merula Lucij Kornelij Merula je v bitki z Bojci pri Mutini pobil skoraj 14.000 sovražnikov; ker pa je tudi sam izgubil 5.000 mož, mu senat ni dovolil triumfa: L.

2. Cn. Cornelius Merula Gnej Kornelij Merula, eden izmed desetih rimskih poslancev, poslanih l. 189 v deželo Brutijcev, da bi uredili tamkajšnje razmere: L.

3. L. Cornelius Merula, flamen Dialis, l. 87 izvoljen za konzula nam. iz Rima pregnanega konzula Cine: T., Vell., Val. Max., Fl.

Mescinius 3 Mescínij(ev), rim. rodovno ime, npr. L. Mescinius Rufus Lucij Mescinij Ruf, Ciceronov kvestor v Kilikiji l. 51: Ci. ep.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Messius 3 Mésij(ev), rim. rodovno ime. Znani so:

1. C. Messius Gaj Mesij, tr. pl. l. 57: Ci. ep.

2. Vettius Messius Vetij Mesij, Volsk, ki se je l. 431 skupaj z Ekvi boril proti Rimljanom, Latinom in Hernikom: L.

3. Messius Cicirrus Mesij Kikir, Osk iz Kampanije: H.

4. Q. Herennius Etruscus Messius Decius Kvint Herenij Etrusk Mesij Decij, starejši sin cesarja Decija: Amm.

5. C. Valens Hostilianus Messius Decius Gaj Valens Hostilijan Mesij Decij, mlajši sin cesarja Decija: Amm.

Metaurus -ī, m (Μέταυρος) Metáver (zdaj Metaro ali Metro)

1. reka v Umbriji, sloveča po bitki l. 207, v kateri je konz. Gal Klavdij Neron po združitvi z drugim konzulom Markom Livijem Salinatorjem premagal Hanibalovega brata Hazdrubala: L., Mel., Plin., Lucan., Sil.; pesn. adj. Metaurum flumen H. Metávrovo valovje = Metáver; subst. Metaurenses -ium, m Metavréni, preb. ob Metavru: Plin.

2. reka na brutijskem ozemlju (zdaj Marro): Plin.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

metrēta -ae, f (gr. μετρητής = „odmerjalec“)

1. metréta, atenska tekočinska mera = 12 χόες (congii) ali 144 κοτύλαι (= 40 l), 3/4 atiškega medimna (μέδιμνος): Col., S., G.; kot ladijska mera sod, tona = 1000 kg: navis, metretas quae trecentas tolleret Pl., plurimus Hispanas mittit mihi nauta metretas Mart. ladijske tovore blaga.

2. nekakšen sod, večja posoda, kad za vino ali olje: oleum si in metretam novam inditurus eris Ca., olivariae Col., hic tignum capiti incutit, ille metretam Iuv.

Mētrodōrus -ī, m (Μητρόδωρος) Metrodór, gr. nom. propr. Poseb. znani so:

1. filozof z otoka Hios, Demokritov učenec, Anaksarhov učitelj, najpomembnejši izmed mlajših atomistov: Ci., Plin.

2. epikurejec iz Lampsaka, Epikurov prijatelj, imenovan Lampsacenus, umrl l. 277: Ci., T. (Dial.), Sen. ph.

3. akademski filozof in retor iz mizijskega mesta Skepse (Scēpsis), od tod imenovan Metrodorus Scepsius (tudi samo Scepsius), državnik v službi kralja Mitridata Evpatorja. Slovel je po svojem izvrstnem spominu in sovraštvu do Rimljanov, zoper katere je objavil spis in si zato pridobil vzdevek Μισορώμαιος: Ci., O., Plin., Q.

4. najprej epikurejski, potem akademski filozof, Karneadov učenec, iz karijskega mesta Stratonika okrog l. 110, izvrsten govornik: Ci.

5. filozof in slikar okrog leta 169, vzgojitelj otrok Lucija Emilija Pavla: Plin.

6. Ciceronov osvobojenec: Ci. ep.

7. grški zdravnik, ki je napisal komentarje k Hipokratovim delom: Plin.

8. odposlanec kralja Perzeja Makedonskega na Rodos l. 168: L.

mīli-peda in mīlle-peda -ae, f (mīl(l)e in pēs) „tisočnoga“, neka žuželka, morda stonoga (prasičica, mokrica) ali navadni prašiček (babura): Plin., Hier.

mīlliārius 3 in mīliārius 3 (mīlle, mīle)

1. tisoč vsebujoč, ki šteje tisoč: numerus Varr. (?), grex Varr. čreda tisoč ovac, ala Plin. iun. oddelek tisoč bojevnikov, aper Sen. ph. tisoč funtov težek, aevum Tert. tisočletje, oleae Plin. tisoč funtov rodeče, ki prinašajo tisoč funtov na leto; subst. mīl(l)iārium -iī, n tisoč: annorum Aug.; mīl(l)iāriī -ōrum, m „miliárijci“ = hiliásti, pripadniki krščanske sekte, ki so verovali, da bo Kristus pred koncem sveta ustanovil tisočletno kraljestvo na zemlji: Eccl.

2. occ. tisoč korakov vsebujoč, tisoč korakov dolg: clivus Varr., porticus Suet.; subst. mīl(l)iārium -iī, n miljski kamen, miljnik, ki je označeval dolžino 1000 dvojnih korakov (= 1 rim. milja = 1/5 nemške ali zemljepisne milje); taki miljniki so stali ob strateško pomembnih cestah: Auct. b. Hisp., Val. Max., Vell., Suet., plebes ad tertium milliarium consedit Ci., aureum milliarium Plin., T., Suet. zlati miljnik, pozlačeni miljnik, ki ga je na rim. forumu pri Saturnovem svetišču dal postaviti Avgust; od njega so izhajale vse strateško pomembne ceste.

Milo² -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.

Miltiadēs -is ali -ī, acc. -em in -ēn, m (Μιλτιάδης) Miltíad, vladar v traškem Hersonezu od l. 518 do 493, vrhovni poveljnik atenske vojske v bitki pri Maratonu l. 490: N., Ci., Sen. rh.

Mimnermus -ī, m (Μίμνερμος) Mimnêrmos, elegik iz Kolofona (okrog l. 630 do 600), Solonov sodobnik, začetnik ljubezenske elegije: H., plus in amore valet Mimnermi versus (= elegijsko pesništvo) Homero: carmina mansuetus lenia quaerit Amor Pr.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.