Franja

taur-elephās -ntis, m (gr. ταυρελέφας) bikoslon, indijska žival, po koži, barvi in velikosti podobna slonu, sicer pa biku: Iul. Val.

Telchīnes -um, m, acc. -ăs (Τελχῖνες) Telhín(c)i, svečeniško pleme na Kreti, ki se je preselilo na Rodos. Bili so strokovnjaki za obdelovanje kovin; po ljudskem verovanju so jih imeli za čarodeje in vrače, pa tudi za zlobne demone: O., Stat., Char., Serv.

Tēlephus -ī, acc. tudi -on, m (Τήλεφος) Télef

1. kralj v Miziji iz Herkulovega rodu. Ahil ga je ranil, pa tudi pozdravil, kajti preročišče je razglasilo, da ga lahko ozdravi samo tisti, ki ga je ranil (ὁ τρώσας καὶ ἰάσεται): H., O.

2. Horacijev sodobnik in prijatelj, lep mladenič; ime je najbrž šaljiv prevod imena Proculeius (procul = gr. τῆλε): H.

temporārius 3 (tempus1)

1. času primeren, po času (časovnih razmerah, položaju, okoliščinah) se ravnajoč ali od časa (časovnih razmer, položaja, okoliščin) odvisen; liberalitas N., amicitia Sen. ph.

2. le kratek čas trajajoč, časen, začasen, minljiv, nestanoviten: gravitas hominis Plin. iun., ut sunt Graecorum temporaria ingenia Cu. muhasti, motus animi Q., mora Plin., incrementum Plin. tedaj pa tedaj, od časa do časa, euripus Plin. le za kratek čas (kratko obdobje) izkopan, theatrum Plin. le za kratek čas (kratko dobo) zgrajeno, cuculus ales temporaria Plin. ptica selivka, poenae sive temporariae sive sempiternae Aug. — Adv. temporāriē za nekaj časa: Eccl.

terra -ae, f (iz *tersā „suha“; indoev. kor. *ters- suh; prim. lat. torrēre, ex-torris, gr. τερσαίνω sušim) zemlja

1. (kot svetovno telo) zemlja (Zemlja), zemeljska obla: terra locata in media mundi sede Ci., terra in mundo sita est Ci., umbra terrae Ci., hunc statum esse huius totius mundi atque naturae, rotundum ut caelum, terra ut media sit Ci.

2. pooseb. Terra Zêmlja kot božanstvo: terra ipsa dea est; quae enim est alia Tellus? Ci., Terra dea Naev. ap. Prisc., Plin., Terra mater Varr., L., O., Suet., Hyg.

3. kot snov = zemlja, zemljína, prst, starejše zemljevina: mihi terram inice V., eam voraginem coniectu terrae explere L., manibus sagulisque terram exhaurire C., terrae gleba L. gruda, glebae terrarum Lucr., rates terrā atque aggere integere C., ut eorum ossa terra non tangat Ci., aquam terramque petere (kot znamenje podrejenosti) L., terram edere (= gr. γῆν ἐσϑίειν) Cels. uživati neužitne stvari, terrae filius Ci. ep., Pers. sin Zemlje, zemljan = neznan človek, neznanec, terrā orti Q. domačini, prvoselci, staroselci.

4. zemlja = (zemeljska) tla, tlo: solum terrae Lucr., terrae motus Ci., Sen. ph., Cu., Plin., terrae hiatus O., Sen. ph. zemeljska (zemeljna) reža, zemeljska (zemeljna) razpoka, žrelo, in eo loco dehisse terram Varr. da je regnila zemlja, da se je odprla zemlja, da je zazijala zemeljska razpoka, dehiscat mihi terra V. odpri se mi (naj se mi odpre), požri me (naj me požre), terram obtueri Pl. ali intueri Ci., C. gledati (zreti, strmeti) v tla, accidere ad terram Pl., aliquem affligere ad terram Pl. ali aliquem ad terram dare Pl., L. pobiti na tla, vreči ob tla, aliquem pronum in terram statuere Ter., ad terram virgis abiectus Ci.; loc. terrae na tla, ob tla, v tla, v zemljo: terrae defigitur arbos V., multa corpora terrae infodiant V., sacra alia terrae celavimus L., terrae procumbere O., terrae proiectus V., aliquem terrae (= ad terram) affligere O., terrae condit Lucan. (po drugih terrā), ille terrae concidit Ap.; occ. (glede na lastnosti tal): pinguis V., praepinguis et uvida Col., sterilis et moriens Cu., argillosa aut lapidosa Varr., aut arida aut satiata Sen. ph., ea quae gignuntur e terrā Ci. zemeljski pridelki, naravni proizvodi, prirodnine, prirodki.

5. zemlja, kopno, kopnina (naspr. caelum, mare): Pl., C., V. idr., terrā caeloque aquarum penuria Cu., S., terrae marisque cursus V., ipse terrā eodem pergit L., quisquis mari, quisquis terrā venerit L., iter Brundisium terrā petere contendi, nam maritimos cursus hiems praecludebat Ci.; pogosto: terrā marique Ci., S., mari terrāque L., terrā et mari ali et mari et terrā N., terrā pelagoque Lucan., Messalam terrā dum sequiturque mari Tib., marique terrāque Pl., terrā aut mari Pl. po suhem in (ali) po vodi (mokrem), po kopnem in po morju, terrā marique aliquem quaeritare (conquirere) Pl. ali terrā marique omnia exquirere S. po vsem svetu, povsod; pren.: ex magnā iactatione terram („pristan“) videre Ci.; tudi pl. (s pomenom sg.): Ditem patrem ferunt penetrasse sub terras Ci. ali sub terras ire V. v podzemlje, sub terris sint iura deûm et tormenta nocentum Pr. v podzemlju, in terris Ci., H., Sen. ph. na zemlji (svetu), pod soncem, hanc vitam in terris agere V.

6. pokrajina, krajina, ozemlje, dežela: Pl., Amm. idr., ut illam terram umquam attingeret Ci., a terrā terra remota meā O. od moje domovine, abire in alias terras Ci.; z apoz.: terra Arabia Pl., terra Gallia C., terra Africa Auct. b. Afr., terra Italia Varr., L., Attica terra Cu. ali terra Attica Gell.; tudi: Mediae Gordiaeorum terrae Cu.; pl.: terrae ultimae konec sveta: illa vox et inploratio: „civis Romanus sum“ quae saepe multis in ultimis terris opem inter barbaros et salutem tulit Ci.; pl. terra pogosto = skupina vseh naseljenih pokrajin = zemlja, svet: orbis terrarum Ci., Varr., O. (tudi: orbis terrae Ci. ep.) zemljekrog, zemlja, (vesoljni) svet, populus princeps omnium terrarum L. ali Carthaginienses principes terrarum L. prvo ljudstvo na (vsem) svetu, terrarum velis curam V., solvent formidine terras V. ali terras coërceat omnes O. svet = (pesn.) ljudje, človeštvo; terrarum kot gen. partitivus pri adv. loci = na svetu: ubi terrarum Pl., L., Ci., Gell., Macr. idr., ubi terrarum sumus? Ci. kje na svetu pa smo?, ubicumque terrarum et gentium Ci., aliquo terrarum migrare Brutus in Ci. ep., abire quo terrarum L., quoquo hinc asportabitur terrarum Ter., nec usquam terrarum Iust.

Opomba: Star. gen. sg. terras: Naev. ap. Prisc. in terraï: Lucr.

tēstāmentārius 3 (tēstāmentum) oporóčen, testamentáren, testamentáričen, z oporoko (po oporoki) dosežen (pridobljen): lex Ci. zakon o oporokah, adoptio Plin., hereditas Icti.; subst. tēstāmentārius -iī, m

1. pisec oporoke, testamentar: Ulp. (Dig.).

2. (v negativnem pomenu) pisec in podtikovalec lažnih oporok (falsarius pa je uničevalec ali ponarejevalec oporok): neque enim de sicariis veneficis testamentariis furibus peculatoribus hoc loco disserendum est Ci., cum sororis adultero, cum stuprorum sacerdote, cum venefico, cum testamentario, cum sicario, cum latrone Ci.

Theocritus -ī, m (Θεόκριτος) Teókrit, grški pesnik, utemeljitelj pastirske pesmi ali idile, Vergilijev vzornik; doma je bil iz Sirakuz, živel pa je na dvoru Ptolemajev okrog l. 270: Q., Suet., Macr. idr.

Theophanē -ēs, f (Θεοφάνη) Teófana, Bizaltova hči, ki je Pozejdonu, potem ko jo je spremenil v ovco, rodila ovna, ta pa je nesel Helo in Friksa v Kolhido: Hyg.; prim. Bisaltis: O.

Theophrastus -ī, m (Θεόφραστος) Teofrást, filozof iz Ereza na Lezbosu, Platonov in Aristotelov učenec, član starejše akademije, znan po svoji zgovornosti (od tod naj bi izviralo tudi ime Theophrastus = „božansko govoreči“), po svojih delih s področja botanike in mineralogije, poseb. pa po svojih orisih tipičnih značajev (ἠϑικοὶ χαρακτῆρες); prej se je imenoval Tyrtamos: Varr., Ci., Sen. ph.

Thersītēs -ae, acc. -ēn in -am, m (Θερσίτης) Terzít, znani Grk pred Trojo, bojazljivec in opravljivec, vrh vsega pa še grd: O., Iuv., Ap., Aus., Gell.; od tod apel. Terzít

1. grd kot Terzít, grdavs, grdavš, grdavž, grdež, grdoba, grduh, odvratnež: Iuv.

2. opravljivec, obrekovalec, obrekljivec, umazana usta, umazan gobec, starejše hudojezičnik: Sen. ph., Amm.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

thya ali thyia (dvozložno) -ae, f (gr. ϑύα, ϑυΐα) in thyon -ī, n (gr. ϑύον) bot. túja (tíja, tíon, tíj), blago dišeče afriško drevo, ki so ga Latinci imenovali citrus (gl. citrus; sicer imenovan Callitris quadrivalvis, pa tudi Thuja articulata); iz njegovega lesa so si premožnejši Rimljani dali izdelati najdragocenejše pohištvo: Plin. — Od tod adj. thyinus in thyius 3 (gr. ϑύινος, ϑΰιος) tújev, tújin (tíjin, tíonov, tíjev): lignum thyinum, ligna thyina Vulg., thalamus thyius Pr.

thyrsus -ī, m (gr. ϑύρσος) steblo, steblika, storž, štor: Col., Plin., lactuculae Suet.; occ. tírs, Bakhova (bakhovska) palica, ovita z bršljanom in trtnim listjem, s pinijevim jabolkom na koncu; nosil jo je bog Bakh, pa tudi roječe bakhantke: H., O., Sen. tr., Stat.; bakhantinje ali tijade so tako palico vihtele pri Bakhovih orgijah; meton.: ubi mota calent viridi mea pectora thyrso O. ko moje srce ogreje bakhovska razposajenost; metaf.: acri percussit thyrso (z ostrim želom, z ostrim šilom) laudis spes magna meum cor Lucr.

tigris -idis, acc. -idem, abl. -ide, acc. pl. -idas ali pa po i-sklanjatvi gen. -is, dat. -ī, acc. -im in -in, abl. -ī in -e; pl. večinoma tigrēs -ium) m in (poseb. pesn.) f (gr. τίγρις, perz. oz. iranska beseda = puščica Varr.)

1. tiger, tigr(ic)a: Pl., Varr., V., H., Sen. ph., Lucan., Plin., Sil. idr., Gangetica O.; kot nekaj nemogočega (ἀδύνατον): geminantur tigribus agni H. jagnjeta se družijo s tigri, tigres subsidere cervis H. da tigrice počenejo pred jelenom; meton. tigrova koža, tigrov kožuh, tigrovo krzno, tigrovina: Stat.

2. metaf. Tigris Tíger
a) ime ladje, okrašene s tigrovo podobo: aeratā secat aequora Tigri V.
b) ime Aktajonovega lisastega psa: O.
c) Tigris (vedno m; sklanja se enako kot tigris) reka Tigris, tako imenovana zato, ker teče hitro kot puščica: Varr., V., Mel., Lucan., Cu., T., Amm., te Nilusque et Hister, te rapidus Tigris audit H.

Tīmāgenēs -is, m (Τιμαγένης) Timágen iz Aleksandrije, retor in zgodovinopisec v Rimu; pridobil si je Avgustovo naklonjenost, zaradi prevelike prostodušnosti in drznega jezika pa jo je zopet izgubil; iz maščevanja je sežgal svoje zgodovinsko delo o Avgustovi vladavini: H., Q., Sen. rh., Sen. ph.

Tīmoleōn -ontis, acc. -onta, m (Τιμολέων) Timoleónt, korintski vojskovodja ok. l. 340, ki je svojo domovino osvobodil bratove tiranije, Sirakuze pa Hiketove tiranije in Kartažanov: N., Ci. ep. — Od tod adj. Tīmoleontēus 3 (Τιμολεόντειος) Timoleóntov, timoleontéjski: gymnasium N. Timoleontov gimnazij, Timoleontovišče v Sirakuzah (po Timoleontu imenovano državno poslopje).

tīrō -ōnis, m

1. vojaški novinec ali novak, mlad vojak, neizurjen vojak, rekrut, ki gre prvič v vojno (naspr. vetus miles, veterānus): Auct. b. Afr., Suet. idr., legio tironum C., aetas tironum Ci., tirones ab sedecim annis milites scribebat L.; atrib.: miles Auct. b. Afr., tirones milites Ci., exercitus tiro L., Ci. ep. nova (neizurjena, neizkušena) vojska.

2. metaf. novinec, začetnik, vajenec, učenec: Q. idr., tiro et indoctus Sen. ph., Apuleium esse hominem exercitatione tironem Ci. neizurjen, neizvežban, Ci., nullā in re tironem ac rudem Ci., tirones gladiatorum Suet. ali (atrib.) tirones gladiatores Auct. b. Afr.; o ljubezni: multa tironi non patienda feret O.; o živalih: tironem (sc. bovem) cum veterano adiungant Varr.; tiro se imenuje tudi mlad človek, ki stopi prvič v javno življenje in dobi moško togo (toga virīlis), prav tako pa tudi govornik, ki prvič nastopi. — Kot nom. propr. Tirō -ōnis, m Tíro(n), poseb. M. Tullius Tiro Mark Tulij Tiro(n), Ciceronov osvobojenec, iznajditelj in začetnik rimske stenografije (hitropisa, tesnopisa); za potrebe te je uvedel vrsto stenografskih znamenj, ki jih po njem imenujemo notae Tironianae: Ci. ep., Q., Gell. — Od tod adj. Tīrōniānus 3 Tirónov, tirónski, tironijánski: cura, liber Gell.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

toga -ae, f (tegere) pokrivalo

1. streha, kritina: si rus cum scorto constituit ire, clavis ilico abstrudi iubeo, rusticae togae ei ne sit copia Tit. ap. Non.

2. tóga, rimsko nacionalno oblačilo, vrhnja halja, jajčasto prikrojena iz bele volnene tkanine. Togo so dvogubo ovijali okrog telesa tako, da je bila leva roka do zapestja zavita vanjo, desna roka pa je bila prosta. Za stare Rimljane je bila toga prvotno edino oblačilo; toga torej = oblačilo, obleka: ante (sc. toga) commune vestimentum et diurnum et nocturnum et muliebre et virile (sc. erat) Varr. ap. Non., equidem prandere stantem nobiscum incinctam togā Afr. ap. Non., ne toga cordylis, ne paenula desit olivis Mart.; zato so imeli kipi starih Rimljanov na Forumu samo togo brez tunike; nošenje platnene tunike kot spodnje obleke je prišlo v navado pozneje. Rimski gizdalini so bili še posebej pozorni na to, da so si togo lepo uredili v gube: togam componere H., Q., togam adducere Sen. ph. Meščanova toga je bila navadno bela, brez obšiva (pura). Prav posebej slovesen dan za mladega Rimljana je bil, ko so mu prvič ogrnili togo; to je pomenilo vstop v moško dobo, zato se je imenovala toga virilis: Ci., togam virilem sumere Sen. ph. = stopiti v moško dobo. Dečki svobodnih staršev so imeli togo, obrobljeno s škrlatom (toga praetexta), tako tudi višji uradniki: quae in togā egregie fecisset T. = njegovi izvrstni podvigi v državni službi. V času žalovanja se je Rimljan ogrnil s črno togo (toga pulla, sordida). Kralji so nosili škrlatno togo (toga purpurea L.), tisti, ki so se potegovali za državne službe, pa so nastopali v svetlobeli togi (toga candida Ci., Plin.) in so se po njej imenovali candidati. Ker je toga nacionalno oblačilo rimskega državljana, besedna zveza togae oblitus H. = ki je pozabil na svoje rimljanstvo; pregnanci je niso smeli nositi (prim. carent enim togae iure, quibus aqua et igni interdictum est Plin. iun., Ep. 7, 11, 3). Osvobojenke in vlačuge, ki se niso smele ogrinjati s haljo (stola) poštenih žena, so se zato izjemoma oblačile v togo (prim. Mart. 2, 39). Pozneje je bila toga noša imenitnikov, klientov in vseh, ki so se pojavljali na sodiščih, v gledališčih, na javnih igrah ali kot povabljenci pri cesarski mizi.

3. occ. mirovna obleka, mirovno oblačilo (ker je Rimljan togo nosil v miru, ne v vojni): cedant arma togae Ci.

4. meton.
a) mir: appellare „togam“ pro pace Ci.
b) vsako civilno (nevojaško) dostojanstvo, civilna služba, civilna funkcija (npr. v senatu): decreto togae Cl.
c) = togātus v togo oblečen, s togo odet α) ljubica, vlačuga, hotnica: cura togae Tib.; prim.: sumpsisti virilem, quam statim muliebrem togam reddidisti Ci. ki si jo kmalu spremenil v žensko togo = v kateri si kmalu postal (deček) vlačugar. β) v pl. togae = klienti: quam fatuae sunt tibi, Roma, togae! Mart., toga rara Mart. γ) sg. kolekt. h kakemu uradu spadajoči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: omnis toga apparitioque Amm. vse njegovo spremstvo višjih in nižjih uradnikov.

togātus 3 (toga)

1. oblečen v togo, odet v togo, ogrnjen s togo (kot znamenje rimskega državljana): ne excusationem is qui quaestioni praeerit Graeculi iudicis, modo palliati, modo togati? Ci., plebs togata Iuv., me cumque fovebit Romanos, rerum dominos gentemque togatam V.

2. occ. oblečen (odet) v togo = mirovno obleko (prim. toga 2.): me uno togato duce et imperatore Ci., cui uni togato senatus supplicationem decrevit Ci.; subst. togati rei publicae praesunt Ci.
a) togāta -ae, f osvobojenka, ljubica, vlačuga, hotnica: quid inter est, in matronā ancillā peccesne togatā? H., togata mater Mart.
b) subst. togātus -ī, m α) odvetnik, patron: pozni Icti., togati vulturii Ap. β) klient: si curet nocte togatus currere Iuv., post te sella, togati ante pedes Iuv.; tako tudi turba togata (= togatorum) Iuv., opera togata (= togatorum) Mart. služba klientov. γ) pl. togātī vsi h kakemu uradu sodeči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: Cod. Th.
c) α) adj. = rímski: Gallia togata Ci., Hirt., Mel. rimska Galija (= tisti del Cisalpinske (Predalpinske, Tostranske) Galije (tostran Pada), ki je postal rimski); fabula togata, nav. subst. togāta -ae, f (sc. fabula) togáta = prava rimska nacionalna komedija (veseloigra), v kateri so nastopajoče osebe nosile togo, snov pa je črpala iz rimskega okolja (naspr. fabulla palliata paliata, ki je snov črpala iz grškega okolja); če je obravnavala tematiko višjih slojev, se je imenovala trabeata (trabeata), če se je nanašala na preprostejše sloje, pa tabernarija (tabernaria): Ci., Vell., Sen. ph., Q., Suet. idr., vel qui praetextas vel qui docuere togatas H. rimske tragedije ali rimske komedije, rimske žaloigre ali rimske veseloigre. β) subst. togātus -ī, m togáš, tógar = rimski državljan, Rimlján: litteratissimus togatorum omnium Ci.