Franja

Pygmaliōn -ōnis, m (Πυγμαλίων) Pigmálion

1. kralj na Cipru, Agenorjev vnuk. Zaljubil se je v kip ženske, ki ga je Venera na njegove prošnje oživila: O.

2. kralj v Tiru, Didonin brat, ki je ubil njenega soproga Siheja: V., Iust. Od tod adj. Pygmaliōnēus 3 pigmálionski, pigmalionéjski, pesn. = tírski, feníški, feničánski, kartažánski, kartáginski: terra Sil.

Pyladēs -ae in -is, m (Πυλάδης) Pílad

1. sin kralja Strofija, požrtvovalni Orestov prijatelj: Ci., O., H., Hyg.; apel. = zvest prijatelj: O., Mart. Od tod adj. Pyladēus 3 píladski, piladéjski: amicitia Ci. = veliko, nežno.

2. sloveči pantomimik, ki je v Avgustem času živel v Rimu: Macr., Sen. rh., Suet.

pylae -ārum, f (tuj. πύλαι vrata) prehod, prelaz, soteska, prodol: Tauri Ci. ep. = Amanicae Cu. (iz Kapadokije v Kilikijo), Susides Cu. pri Suzah v Perziji, Caspiae Mel. (med Medijo in Hirkanijo), Armeniae Mel. (onstran Evfrata); poseb. Pylae Píle = Thermopylae: L. — Od tod adj. Pylaïcus 3 (Πυλαϊκός) pílski, pri Pílah (= Termopilah) = termópilski: concilium, conventus L.

pylōrus -ī, m (gr. πυλωρός) spodnje želodčno ustje, skozi katero prehajajo jedi v črevesje, vratar: Cael.

Pylus (Pylos) -ī, f (Πύλος) Pílos

1. mesto v Meseniji, Nelejeva prestolnica: L., Mel.

2. mesto v Trifiliji, južni pokrajini Elide, Nestorjeva prestolnica: Nestorea Sen. tr. = Neleïa O. (ker je Nestor Nelejev sin). — Od tod adj. Pylius 3
a) píloški, iz Pílosa (pílski, iz Píla): agri O.; subst. Pylius -iī, m Pilošán, Píl(ij)ec (= Nestor): O.; v pl. Pyliī -ōrum, m Pilošáni, Pil(ij)ci, preb. Pilosa: Mel.
b) pesn. = Néstorjev, néstorski: Pylii dies, anni O., senecta Mart. = zelo visoka starost.

pyrallis -idis, f (gr. πυραλλίς) pirálida = „ognjica“, krilata živalca, ki baje živi v ognju, imenovana tudi pyrausta (gr. πυραύστης): Plin. Kot nom. propr. Pyrallis -idis, f Pirálida, prostitutka v času Kaligule: Suet.

Pȳramus -ī, m (Πύραμος) Píram

1. nesrečni ljubimec Tizbe, ki se je zaradi domnevne smrti svoje ljubice v obupu zabodel pri murvi: O., Serv., Hyg.

2. reka v Kilikiji (zdaj Ceyhan Nehri): Ci. ep., Cu.

Pyrēneus -ī, m Pirenéj, vladar v Trakiji: O.

Pyrgī -ōrum, m (Πύργοι = turres) Pírgi, primorsko mesto v Etruriji (zdaj vas Santa Severa): V., L., Mel. — Od tod adj. Pyrgōnsis -e pírgovski, pírški, iz Pirgov izvirajoč (izhajajoč): scorta Luc. ap. Serv., publicanus L., Antistius Ci.

Pyriphlegethōn -ontis, m (Πυριφλεγέϑων) Piriflegetónt, ognjena reka v podzemlju: Tert., Arn., illi qui fluere apud inferos dicuntur, Acheron Cocytus Pyriphlegethon Ci.

Pyrr(h)a -ae, f (Πύῤῥα) Píra

1. Epimetejeva hči, Devkalionova soproga: H., O., Sen. tr., Hyg.

2. ime v dekle preoblečenega Ahila: Hyg., Sid.

3. mesto na Lezbosu s pristaniščem (zdaj Kalloni): Plin., Mel. L. — Od tod adj.
a) Pyrrhaeus 3 (Πυῤῥαῖος) α) Pírin, pírski, pirájski: saxa Stat. ki sta jih za seboj metala Pira in Devkalion. β) pírski, k mestu Píra sodeč: nemus Plin.
b) Pyrrhias -adis, f (Πυῤῥιάς) pírska, iz Pire (na Lezbosu) izhajajoča (izvirajoča, prihajajoča): nec me Pyrrhiades Methymniadesve puellae, nec me Lesbiadum cetera turba iuvant O.

Pyrrhia -ae, f Pírija, ime tatinske sužnje v neki stari Titinijevi komediji: ut vinosa glomus furtivae Pyrrhia (po novejših izdajah † Pirria †) lanae H.

Pyrrhus -ī, m (Πύῤῥος) Pír(os)

1. sin Ahila in Deidameje z vzdevkom Neoptolem (Neoptolemus, Νεοπτόλεμος), ustanovitelj kraljestva v Epiru; v Delfih ga je ubil Orest: V., O., Iust., Hyg.; lat. Burrus (gl. Burrus); Pyrrhi castra Pírov tabor, Pírov ostrog, kraj
a) v Epiru: L.
b) v Trifiliji: L. — Od tod patron. Pyrrhidēs -ae, m Piríd = Pirov potomec; pl. Pyrrhidae -ārum, m Pirídi = Epírci, preb. Epira: Iust.

2. kralj v Epiru, znan sovražnik Rimljanov, ki l. 280 z njimi začel vojno; padel je l. 272 ob praski v argolidskih Argih: Ci., H., N., L., Sil., Iust. — Od tod Pyrrhēum -ēī, n (Πυῤῥεῖον) Piréj(on) = Pírov (kraljevi) grad: L. (čisto lat. Pyrrhi regia: L.).

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

pȳthaulēs -ae, m (gr. πυϑαύλης = ὁ τὰ Πύϑια αὐλῶν)

1. pitávles = tisti, ki na piščal igra pesem o boju Apolona z zmajem Pitonom: his quoque ludis pythaules qui Pythia cantaverunt septem habuit palliatos qui voce cantaverunt, unde postea appellatus est choraules Hyg.

2. metaf. piščalkar, piskač (ki v tragediji spremlja canticum ali pa igra hvalnice bogovom): Vop., priusquam in orchestra pythaules inflet tibias, domi suae ramices rumpit Varr. ap. Non., illud quidem fartum est et ingenti studio, quis sit pythaules bonus, iudicatur Sen. ph.

Pȳthias² -adis, f (Πυϑιάς) Pitiáda, ime sužnje v rimski komediji: Ter., H.

Pȳthius -iī, m (Πύϑιος) Pítij, ime nekega menjalca v Sirakuzah: Ci.

pyxagathos -ī, m (gr. πὺξ ἀγαϑός Hom.) izvrsten borec s pestmi, izvrsten boksar (pugil): Castora de Polluce Gabinia fecit Achillan: pyxagathos (v novejših izdajah v gr. πὺξ ἀγαϑός) fuerat, nunc erit ἱππόδαμος Mart.

pyxinum -ī, n (gr. πύξινον) píksin = v zelenikovih (pušpanovih) puš(č)icah (dozah) hranjeno mazilo, puš(č)ično (dozno) mazilo: Cels.

pyxis -idis, acc. pl. -idas, f (gr. πυξίς)

1. doza, puša, puš(č)ica, škatlica, skrinjica za zdravila, mazila idr., pravzaprav iz zelenikovine (pušpanovega lesa), pa tudi iz drugega lesa, pločevine, železa, zlata idr.: Sen. rh., Petr., Stat., Mart. Iuv. idr., pyxis veneni Ci., pyxidas invenies et rerum mille colores O., non tamen expositas mensā deprendat amator pyxidas O., stannea, plumbea Plin., aurea Suet., argentea Sen. ph.

2. metaf. pyxis ferrea neko pušici podobno železno orodje, železni kijec za phanje v možnarju: primori inest pyxis ferrea Plin.