Franja

aptus 3 (pt. pf. glag. *apiō -ere), adv. -ē (comprehendere vinculo antiqui apere dicebant, unde aptus P. F.)

I. kot pt. pf.

1. privezan, pritaknjen, pritrjen, privešen, pripet (spet): vincti inter se et nodis apti Ci., gladium e lacunari setā equinā aptum demitti iussit Ci., uteri terrae radicibus apti Lucr., bracchia... validis ex apta lacertis Lucr.; pren.: vi Veneris vinctus, otio aptus Pl. navezan na brezdelje, brezdelju predan.

2. pren. odvisen od česa, izvirajoč iz česa: honestum, ex quo aptum est officium Ci., non ex verbis aptum pendere ius Ci., nemo potest non beatissimus esse, qui est totus aptus ex sese Ci., rerum causae aliae ex aliis aptae et necessitate nexae Ci.; s samim abl.: rudentibus apta fortuna Ci., vita modica et apta virtute Ci.

3. strnjen, zvezan: cum inter se omnia conexa et apta viderit Ci., apta inter se et cohaerentia dicere Ci., facilius est apta dissolvere quam dissipata conectere Ci., oratio apta Ci., coniugio corporis atque animae consistimus uniter apti Lucr.

4. primerno uravnan, dobro urejen, v dobrem stanju, preskrbljen, opravljen, opremljen, okrašen s čim; abs.: socordius ire milites non aptis armis S. fr., exercitus S., L. za boj pripravljeno, oratio Ci. primerno zaokrožen, naturā nihil est aptius, nihil descriptius Ci., Thucydides verbis aptus et pressus Ci. kratek in jedrnat; z abl. instrumenti: Fides alma, apta pennis Enn. ap. Ci., caelum stellis ardentibus aptum V., illae triremes omnes... aptae instructaeque omnibus rebus ad navigandum C., nautico instrumento apta et armata classis L., aptae et instructae remigio... quinqueremes erant L.

II. kot adj. priležen, prilegajoč se, tesen, oprijet: calcei... apti ad pedem Ci., ad pedem apte convenire Ci., pileum capiti apte reponere L., mundi corpus apte cohaeret Ci., ex patellis quae evellerat, apte in scaphiis aureis includebat Ci.; pren.
a) ret.: apte cum genere ipso orationis Ci. popolnoma ustrezno značaju govora, aptissime inter se cohaerere (o besedah) Ci.
b) nravno: hunc (casum) apte... ferre Ci. vdano; pogosto pren. priležen, prikladen, prigoden, primeren, pripraven, sposoben, spreten (naspr. ineptus): abs.: tempus L. pravi, apto cum lare fundus H. s primernim imetjem, nunc quid aptum sit, hoc est quid maxime deceat in oratione, videamus Ci., aptior occasio Cu., opere ipso coniungi haud paulo aptius videri potest Cu., verbis uti... quam maxime aptis Ci., apte, distincte, ornate dicere Ci.; z abl.: (Mucianus) aptior sermone T.; z dat.: arma, quae cuique habilia atque apta essent Ci., ut provincia, quae cuique apta esset, ea cuique obveniret Ci., aptum Argos equis H., armis apta magis tellus Pr., aptum tempus insidiis T., reliqua illis erant aptiora C., locus proelio aptior Cu.; z dat. gerundii ali gerundivi: quod bellando aptus sum Acc. fr., quidquid alendo igni aptum est Cu., iter aptum insidiis tegendis erat Cu., aptus alliciendis feminarum animis T., gens aptior novandis quam gignendis rebus Cu., aptiora exportandis oneribus tarda iumenta sunt quam nobiles equi Sen. ph.; z ad: ad omnes res aptus N., id pallium aptum esse ad omne anni tempus Ci., videamus nunc..., locus ad insidias ille ipse,... utri tandem fuerit aptior Ci., nostros minus aptos esse ad huius generis hostem C. za boj zoper takega sovražnika, Gallia aptissima ad bellum renovandum C., castra ad bellum ducendum aptissima C.; s finalnim relat. stavkom: est mihi, quae lanas molliat, apta manus O., nulla videbatur aptior persona, quae de illa aetate loqueretur Ci.; pesn.
a) z in (za): formas deus aptus in omnes O.; poklas.: in quod (genus pugnae) minime apti sunt L.
b) z inf. (pesn.): (ficus) non erat apta legi O., mens apta capi O., Circe apta cantu mutare figuras Tib.

āpuliae -ārum, f ponjave, ki so jih razpenjali nad gledališčem zoper sončno pripeko: Tert. Āpulus (slabše Appulus) 3 apulski: ager, bellum L., gens, Daunus H., pastor O.; subst. Āpulus -ī, m Apulec, preb. pokrajine Apulije: L. idr., Lucanus an Apulus anceps H.; met.: non (sum natus) in Apulis Pl. v apulski deželi; Apulce so imeli za zabite; od tod subst. Āpulia -ae, f Apulija, pokrajina ob vzhodni obali spodnje Italije (zdaj Puglia): Ci., H., L. idr.; adj. Āpulicus 3 apulski: mare Apulicum H. (Carm. III, 24, 4), Jadransko morje (nekateri: mare publicum).

aquāliculus -ī, m (demin. aquālis) „posodica za vodo“; od tod

1. želodec, poseb. svinjski: Sen. ph., Tert., Aug., P. Veg., Isid.

2. trebuh, vamp: Pers.

aquālis -e (aqua) vôden, vodén: velum (sc. ventorum) Varr., nubes Varr. ap. Non., poena Sid. kazen z utopitvijo; od tod subst. aquālis -is, abl. -ī, m f (sc. urceus ali hama) vrč za vodo, vedro: Ca. ap. Fest., Pl., Luc. ap. Char., Varr., Hyg. — Soobl. aquāle -is, n: Plin. ap. Char.

aquārius 3 (aqua) vôden, za vodo: Gell., Amm., urceus Ca., vas Varr., Icti., rota Ca., Lamp., cotes Plin., provincia Ci. nadzorstvo nad vodovodi (ki je spadalo v področje kvestorja v Ostiji). Subst.

1. aquārius -iī, m
a) vod(n)ar, vodonosec, α) ki je v Rimu nosil vodo v hiše in obenem posloval tudi kot zvodnik: Iuv. β) pri Judih eden izmed sužnjev v templju, ki je nosil vodo, potrebno pri bogoslužju: Hier.;
b) cevar, vodovodar, vzdrževalec vodovodnih cevi, eden izmed javnih slug (apparitores), ki so morali kot nižji edilovi uradniki, pozneje uradniki nadzornika vodovodov (curator aquarum), skrbeti za snažnost vodovodov in primerno razdelitev vode po cestah in hišah, pri čemer pa niso vselej pošteno ravnali: Caelius in Ci. ep., Front., Cod. I.;
c) Aquārius -iī, m ozvezdje Vodnar, Vodolij (Ὑδροχόος): Varr., Ci. (Arat.), O., Plin., Hyg.; sonce stopi v znamenje Vodnarja sredi januarja, od tod: inversum contristat Aquarius annum H. začetek deževja (v Italiji).

2. aquārium -iī, n
a) napajališče: Ca.
b) vrč za vodo: Plin. ap. Char.

Aquilēia -ae, f Akvileja, cvetoče trgovsko mesto ob starem izlivu reke Soče, ustanovili so ga Rimljani l.182 kot obrambo pred navalom severnih barbarov, pozneje glavna rim. orožarna (še zdaj Aquileia, sl. Oglej): Cl., C., L. idr. Od tod adj. Aquilēiēnsis -e akvilejski, oglejski: portorium Ci., ager L.; subst. Aquilēiēnsēs -ium, m Akvilejci, Oglejčani, preb. Akvileje ali Ogleja: L.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

Aquīnum -ī, n Akvin, mesto v Laciju (zdaj Aquino), znano po škrlatarnah, Juvenalov roj. kraj: Ci., Iuv. Od tod adj. Aquīnās -ātis akvinski: fucus H., colonia (= Aquinum) T., vicinus Sil.; subst. Aquīnātēs -ium, m Akvinci, preb. Akvina: Ci.

Aquītānī -ōrum, m Akvitanci, ibersko (?) ljudstvo med Garumno in Pireneji: C. Od tod adj.

1. Aquītānus 3 akvitanski: gens Tib.; subst. Aquītānia -ae, f Akvitanija, pokrajina v južni Galiji: C., T.

2. Aquītānicus 3 akvitanski: sinus Plin.(zdaj Golfe de Gascogne) Plin., Gallia, provincia Plin., Amm.

āra -ae, f (st.lat., osk. in umbr. āsā) vsako dvignjeno mesto iz zemlje, kamenja, ruše idr.

1. grmada: ara sepulcri V., Sil., ara sepulcralis O.

2. kamnit spomenik: ad memoriam aeternitatis (exstructa) ara virtutis Ci., erigere duodecim aras ex quadrato saxo Cu., ara Lunensis Suet. iz lunskega marmorja.

3. pl. arae skalovje, kleči, poseb. kot nom. propr. Ārae Skalovine, Kleči okrog egimurskega (Aegimūrus) otoka: Varr. ap. Serv., Plin., saxa vocant Itali Aras V.

4. daritveno ognjišče, žrtvenik, nizek žrtvenik iz zemlje, kamenja, ruše, ne le v svetiščih, v taborih in na javnih krajih, ampak tudi v zasebnih hišah: Iovis ara Pl., vidi Iovis aram sanguine turparei (= turpari) Enn., ara penatium Ci., ara maxima V., O. = ara ma-gna T. Herkulov žrtvenik na Volovskem trgu (forum boarium) v Rimu, aram condere L., aras ponere V., aram dedicare Ci., aram consecrare deo Ci., simulacra arasque consecrare N., si aram tenens iuraret Ci. = med prisego so se držali žrtvenika, od tod aram tangere V. priseči (prisegati); pl. nam. sg.: filia victima aris admota L., ibat ad antiquas Hecates Perseïdos aras O., talibus orantem dictis arasque tenentem audiit omnipotens V. Pogosta je zveza arae et (ac, atque) foci, arae focique darovališča po svetiščih in hišah, državna in domača svetišča, domovina in dom, država in rodbina: in aris et focis Ci., quos tu et aras et focos relinquere coëgisti Ci., ego pulsus aris, focis, dis penatibus Ci., de aris ac focis decernere Ci., contra aras et focos arma ferre, bellum gerere Ci., aris atque focis bellum parare S., pro aris atque focis certare S., pro aris focisque dimicare L.; tudi samo: relictis aris suis trans maria sequi colonos Sen. ph.; met. pribežališče, zavetišče, zavetje (iskaje varstva so sedali na žrtvenike): tamquam in aram confugitis ad deum Ci., hic portus, haec arx, haec ara sociorum Ci., caput urbis, templum sanctitatis, aram sociorum inflammare Ci., ara tribunatūs Ci., confugere ad aram legum Ci., dextrae firma sit ara meae O., tu citius venias portus et ara tuis O.; pren. Āra Žrtvenik, ozvezdje na južnem nebu: Hyg., Nepae cernes propter fulgentis acumen Aram Ci. poet., pressa Ara O. nizko stoječi žrtvenik. — Kot nom.propr.
a) Ara Ubiōrum Žrtvenik v Ubijcih, postavljen Avgustu na čast, pozneje mesto (zdaj Bad Godesberg pri Bonnu): T.
b) Philaenōn Arae (Φιλαίνων βωμοί) Žrtvenika bratov Filenov (gl. Philaenī), pristaniško mesto ob kartaginsko-kirenski meji: S.; tudi Philaenorum arae: Mel., Plin.

arabarchēs (alabarchēs) -ae, m (gr. ἀραβάρχης, ἀλαβάρχης) arabarh, alabarh, visok oblastnik aleksandrijskih Judov, najbrž višji carinski uradnik za vzhodno Ponilje proti Arabiji: Iuv.; sarkastično o Pompeju, ki se je ponašal s tem, da je carino izdatno pomnožil: Ci. ep. Od tod arabarchia (alabarchia) -ae, f (gr. ἀραβαρχία, ἀλαβαρχία) arabarhovstvo, alabarhovstvo: Cod. I.

Arabēs -bum, acc. pl. -bēs in nav. (gr.) -bas, sg. Arabs -bis, m (gr. Ἄραβες, Ἄραψ) Arabci, Arabec: Ci., L., H. idr., Eoi Arabes Tib. (ker so mislili, da bivajo ob robu oceana proti vzhodu), aspice... Eoasque domos Arabum pictosque Gelonos V., Arabes Scēnītae Plin., Scēnītae Arabes Amm. (Ἄραβες Σκηνῖται), ki živijo pod šotori (v južni Mezopotamiji) in jih T. (Annal. XII, 12) imenuje samo Arabes, Arabes beati.; adj. Arabs -bis arabski: pastor Arabs Pr., messor Arabs Mart.; heterocl. pl. subst. Arabī -ōrum, m Arabci: Aur., sive Getis inferre... bellum Hyrcanisve Arabisve parant V.; met. Arabēs Arabija: palmiferos Arabas reliquit O. in Arabes molles gradietur Cat. — Od tod subst.

1. Arabia -ae, f
a) (sc. terra) polotok Arabija, nav. skupaj s sirskimi stepami, južno Mezopotamijo in severovzhodnim oz. vzhodnim Egiptom: Pl., Ci. ep., Pr., Cu., Mel., Plin.
b) (sc. urbs) Arabija, mesto v Srečni Arabiji (zdaj Aden): Mel.

2. Arabiānus -ī, m Arabec (kot cogn.): Lamp., Vop.

3. Arabissa -ae, f Arabka: Hier. Adj.

1. Arabicus 3 arabski: Pl., Cu., sinus Mel., Plin. Arabski zaliv, Rdeče morje = mare Ar. Mel., lapicidinae Plin., spina Plin.; adv. Arabicē arabsko: Pl. fr., P. F.; subst. Arabica -ae, f (sc. gemma) „arabski dragulj“, menda vrsta kalcedona ali oniksa: Plin.

2. Arabius 3 (starejša in pesn. soobl. Arabicus 3) arabski: Pl., Prisc., limen Pr. (ki piše: Ārabium) z arabskimi zavesami opravljen (po drugih iz arabskega kamna, t.j. belega alabastra).

3. Arabus 3 arabski: Pl., Luc., lapis Plin.

Arabus -ī, m (Ἄραβις, Ἀράβιος) Arab, rečica zahodno od izliva Inda: Cu.

Arachōsiī -ōrum, m Arahozijci, preb. Arahozije (zdaj Afganistan): Cu., Plin., Iust. — Soobl. Arachōtī -ōrum, m (Ἀραχωτοί): Iust. in Arachōtae -ārum, m (Ἀραχῶται): Plin., Prisc. Arahotci. Od tod subst. Arachōsia -ae, f (Ἀραχωσία) Arahozija, pokrajina med Drangijano in Indom: Plin., Amm.

Āradus -ī, f (Ἄραδος) Arad, najbolj severno mesto feniške obale: Ci. ep., Lucr., Cu. idr. Od tod adj. Āradius 3 aradski: mare Lucr.; subst. Āradiī -ōrum, m Aradci, preb. Arada: Plin.

arāneus 3 (arāneus) pajčji: genus, texta Plin.; pren. mus araneus Col., Plin. rovka. Od tod subst.

1. arāneus -ī, m (sc. mus) = mus araneus: Veg.

2. arāneum -ī, n
a) (sc. textum) pajčevina: Plin., Fr., tollere haec aranea Ph.;
b) pren. pajčevina, neka bolezen oljk in trt (= ἀράχνιον): Plin.

Arātus -ī, m (Ἄρατος) Arat,

1. Sikijonec, Klinijev sin, ki je svoje rodno mesto (Sicyōn, Σικύων) rešil Nikoklejevega tiranstva, po l.245 je bil vojskovodja ahajske zveze, l.213 pa po zaroti Filipa III. zastrupljen: Ci.

2. Arat iz Solov (Soli) v Kilikiji, Teokritov prijatelj, ki je okrog l.270 pri Antigonu Gonatu prepesnil delo slovečega knidskega zvezdoslovca Evdoksa (Φαινόμενα καὶ Διοσημεῖα) v poučno pesem v šestercu, ki sta jo polatinila Ciceron in Cezar Germanik: Ci., O. Od tod adj. Arātēus in Arātīus 3 (Ἀράτειος) Aratov, aratski: carmen Ci., Lact., carmina Ci.; abs.: nostra quaedam Aratea Ci. moj prevod Arata.

Arausiō -ōnis, f Aravzion, mesto v Narbonski Galiji (zdaj Orange): Mel. Od tod adj. Arausicus 3 aravzijski: Ambr.; Arausiōnēnsis -e aravzionski: urbs (= Arausio) Sid.

arbustus 3 (arbōs)

1. z drevjem zasajen: ager Ci., Plin., locus Col.

2. na drevo postavljen, k drevesu privezan: vitis Plin.; pren.: arbustiores res Tert. trdnejše, varnejše okoliščine. Od tod subst. arbustum -ī, n drevje, drevesni nasad, sadovnjak: Ca., Lucr., H., pratis et vineis et arbustis res rusticae laetae sunt Ci., ipsa (te) haec arbusta vocabant V.; pren.
a) trtje, vinograd, v katerem se vinska trta vzpenja ob drevju (vinea je vinograd, v katerem se trte plazijo po tleh ali pa so oprte s koli): Ca., L. idr., cum me arbustum videre (= vidērunt)... incidere falce V., expressa arbusto (dat.) convicia H. (če je kdo po pomladnem enakonočju še rezal v vinogradu, so se mu rogali s klicem: kukuk!).
b) o raznem drugem drevju: cumque satis arbusta O. setvišče in gozd, non omnes arbusta iuvant V. grmovje.

Arcadius -iī, m Arkadij, rim. cesar, umrl l.480 po Kr. Od tod adj. Arcadiānus 3 poimenovan na čast cesarju Arkadiju: praetores Cod. Th.