Franja

āmulētum (āmolētum) -ī, n (menda iz āmōlīrī, torej = „odvračanje [namreč] zla“) čarobno odvračalo, ki so ga nav. nosili kot obesek okrog vratu za odvračanje bolezni in urokov, amulet: Plin., Char.

Amūlius -iī, m Amulij,

1. Prokov (Procas) sin, kralj v Albi, ki je svojega starejšega brata Numitorja pahnil s prestola, naredil njegovo hčer Reo Silvijo za Vestalko in dal njena sinova Romula in Rema izpostaviti v Tibero: Ci., L., O.

2. neki slikar: Plin.

Amyclae (Amynclae, Amunclae, Amunculae) -ārum, f (Ἀμύκλαι) Amikle (Aminkle, Amunk[u]le), mestno ime,

1. lakonsko mesto jugovzhodno od Šparte, ustanovil ga je baje neki Amiklas ali Aminklant (Ἀμύκλας, gen. -α ali -αντος), domovina Dioskurov, Helene in Klitaimestre, s svetiščem in velikanskim Apolonovim kipom, pri katerem so se vsako leto obhajala „Hyacinthia“ (gl. Hyacinthus): L., O. idr. Okrog l. 750 so Dorci mesto osvojili. Nejevoljni zaradi pogostnih praznih govoric o sovražnikovem bližanju so namreč meščani baje izdali zakon, da ne sme nihče več govoriti o sovražniku; zaradi tega niso nič vedeli o tem, ko so se Dorci res bližali; od tod: Amunculas tacendo periisse audio Afr. fr., quas evertēre silentia, Amyclae Sil.; preg.: Amyclis ipsis taciturnior ero Sid., prim.: taciturne, Amyclas qui silentio viceris Aus.

2. staro avzonsko mesto (po mitu ahajsko-lakonska naselbina) v Laciju med Kajeto in Teracino ob zamočvirjenem, po njem imenovanem Amikelskem zalivu (sinus Amynclanus): tacitae Amyclae V. tihe (ker so jih preb. baje zapustili zaradi mnogih strupenih kač) ali pa (po drugih razlagalcih) molčeče (češ, pesnik je prenesel ta pridevek od lakonskih na lacijske Amikle, namigujoč na zgoraj pod 1. omenjeni dogodek, če ni morda nevede zamenjal obeh mest), Varro auctor est... in Italia Amynclas a serpentibus deletas Plin., ubi fuere Amyclae sive Amynclae a serpentibus deletae Plin., Fundanae Amyclae Mart. — Od tod adj. Amyclaeus 3 (Ἀμυκλαῖος) amikelski = ki spada k lakonskim Amiklam, iz lakonskih Amikel: fratres (= Kastor in Poluks) V., mater (= Leda) Stat., olores (ker je Jupiter kot labod prišel k Ledi) Stat., pluma Mart. labodje pero, ductor (= Amikljan Ksantip) Sil., Canopus Sil. dolnjeegiptovsko mesto, imenovano po Amikljanu Kanopu, Menelajevem krmarju, ki je tam umrl, corona Mart. v bojnih igrah ob Hijacintovih svečanostih (gl. pod 1.) priborjen; pesn. = lakonski, špartanski: canis V., venenum Mart. ali Amyclaeis medicatum vellus aënis murice cum Tyrio O. lakonski škrlat, nepos (= Klavdij Neron, ker je gens Claudia baje izhajala iz Sabincev, ti pa iz Špartancev) Sil. Amynclānus 3 aminkelski = ki spada k lacijskim Aminklam: sinus Amynclanus Plin. Aminkelski, Kajetski zaliv.

Amyclās -ae, m (Ἀμύκλας) Amikla, gr. moško ime,

1. ustanovitelj in heros eponymos lakonskih Amikel, Hijacintov (Hyacinthus) oče. Od tod patronim Amyclīdēs -ae, m (Ἀμυκλείδης) Amiklid = Hyacinthus: O.

2. neki pomorščak: pauper Amyclas Lucan.

Amycus -ī, m (Ἄμυκος; prim. ἀμυχή praska) Amik, gr. moško ime,

1. Pozejdonov sin, bebriški kralj v Bitiniji. Ko so se na obali njegove dežele izkrcali argonavti, je pozval najhrabrejšega na rokoborbo z orožjem (castus), ki ga je sam izumil; Poluks se je spustil v boj z njim in ga je ubil: V., Val. Fl., Hyg., Amyci portus Plin. (blizu Herakleje v Pontu, kjer je bil baje Amik ubit).

2. neki Kentaver, Ofionov sin, ki je na Piritojevi svatbi ubil Lapita Keladonta, a sam podlegel Belatu: O.

3. neki Trojanec: V.

4. Enejev tovariš: V.

Amȳmōnē -ēs, f (Ἀμυμώνη „Brezhibna“) Amimona, gr. žensko ime; poseb. Amimona, Danaida, ljubica boga Pozejdona, ki je njej na ljubo dal trojnemu vrelcu privreti iz skale pri Lerni v Argolidi: O., Pr., Hyg.; vrelec se je imenoval fons Lernaeus (gl. Lerna): Hyg. ali samo Amymone: O., Plin. in v pl.: Arn. Od tod adj. Amymōnius 3 Amimonin, amimonski: flumen Amymonium (= fons Lernaeus) Hyg.

Amȳnander -drī, m (Ἀμύνανδρος) Aminander, atamanski kralj, zaveznik Etolcev in Rimljanov v vojni proti mak. kralju Filipu III.: L.

Amyntor -oris, m (Ἀμύντωρ „Branilec“) Amintor, dolopski kralj v Tesaliji, oče Feniksa in Krantorja: O. Od tod patronim Amyntoridēs -ae, m (Ἀμυντορίδης) Amintorid = Amintorjev sin Feniks (Phoenix): O.

an³, vprašalnica ali, ali pa, ali morda.

I. uvaja drugi in naslednje člene ločnih (disjunktivnih) vprašanj

1. neodvisnih: utrum igitur has corporis an Pythagorae tibi malis vires ingenii dari? Ci., utrum hostem an vos an fortunam utriusque ignoratis? L., num me rogari oportet abs te an te potius a me? Ci., Capunaene te putabas consulem esse an Romae? Ci., nonne extra ordinem tulisti an licuit tibi ferre legem? Ci.; brez vprašalnice v prvem členu: ipse percussit an aliis occidendum dedit? Ci., eloquar an sileam? V.; annōn ali bolje an nōn ali ne: sortietur an non? Ci.

2. odvisnih: videte, utrum sit aequius hominem dedi inimicis an amicis Ci., rectene an secus (dixerint), nihil ad nos Ci.; brez vprašalnice v prvem členu: non quaero, iure an iniuria sint inimici Ci., deliberatur, incendi placeret an defendi C. Ali ne v odvisnih ločnih vprašanjih necne, kadar se zanika ves stavek: quaero, potueritne Roscius suam partem petere necne Ci.; an non samo tedaj, kadar zanika non le eno besedo: requiram, dixeritne Clodiae an non dixerit Ci. = ali je povedal... ali zamolčal, quaestio est, bellum indicamus an non Ci.

3. prvi člen je zamolčan, a se lahko v mislih dostavi:
a) v neodvisnih ločnih vprašanjih an = ali pa, ali morda celo, (ali) morda, ali: unde ordiar? an ab ipsa lege? Ci. (pri čem drugem) ali (morda) pri..., quid ad se venirent? an speculandi causā? C., quae ista nova diligentia? an te L, Flavii vociferatio commovebat an M. Antonii auctoritas? Ci.; poseb. pogosto: an censes? an tu existimas? an ignoratis? an quisquam dubitat? Ci. = pa vendar ne, ali pa; včasih v trdilnem smislu (= nonne) = ali... ne, (ali) morda ne, kajne da: quando oraculorum vis evanuit? an postquam homines minus creduli esse coeperunt? Ci.
b) v odvisnih ločnih vprašanjih = ali: quaesivi, an misisset (peripetasmata) Ci. (kjer si moramo misliti: [ali je kaj drugega] ali je poslal [preproge]).

4. (šele poklas. ali pesn.) v enostavnem odvisnem vprašanju = ali: exspectabat, an ibi Pompeius esset L., quis scit, an adiciant tempora di H., Alexander, an cum ipso militare vellet, interrogat Cu., quaesito, an Caesar venisset T.

II.

1. uvaja drugi in naslednje člene odvisnih ločnih vprašanj v pomenu ali za izrazi dvoma in negotovosti, kakršni so: dubito, dubium (incertum) est, nescio, haesito, interest, refert idr.: ne forte dubitasse videretur, verumne an falsum sit Ci., nihil interesse, utrum haec Messanae an apud istum loqueretur Ci., refert etiam, qui audiant, senatus an populus an iudices Ci.; od tod skrčeno (brez nadrednega izraza dvoma ali negotovosti in tudi brez vpliva na glagol), včasih, posebno pri številčnih podatkih, navidezno = aut, vel, -ve, sive: cum ei (Themistocli) Simonides an quis alius artem memoriae polliceretur (pravzaprav: Simonides an quis alius dubium est...) Ci., ea suspicio, vitio orationis an rei, haud sane purgata est L., dein cum essent perpauca inter se uno an altero spatio collocuti Ci., ex illis unus an alter ait O., finem vitae, sponte an fato, implevit T., Rufus et cum eo septem an octo... in priore sententia perseverarunt Plin. iun., dies abhinc quintus an sextus est Ap.; menjaje se s sive, seu: sive fatali vecordia an imminentium periculorum remedium ipsa pericula ratus T., seu taedio ambiguae spei an amore coniugis T. (prim. O., Fast. III, v. 773 in nasl.).

2. če se prvi člen zamolči in drugi primerno poudari, nastanejo izrazi negotovosti, ki se nagibajo k pritrditvi: dubito an, haud scio an, nescio an, v katerih je an = ali ne, tako da dobi cel izraz „dvomim, ali ne“, „ne vem, ali (če) ne“ pomen morda, menda, skoraj bi mislil, po mojem mnenju, bržkone, prejkone, najbrž: dubito, an hunc primum omnium ponam N. dvomim, ali ne bi njemu odkazal prvega mesta = po mojem mnenju gre njemu prvo mesto, najrajši bi dal njemu prvo mesto, civitatem non solum Graeciae, sed haud scio an cunctis gentibus anteponendam dico Ci., mortuus est C. Sacerdote praetore nescio an ante, quam Verres praeturam petere coepit Ci. Če pa se nagiba misel k zanikanju, pristopi non, nemo, nullus, numquam k an: quod haud scio an non possis C. česar menda (česar pač) ne moreš, contigit tibi, quod nescio an nemini Ci. kar najbrž nikomur drugemu, hoc diiudicari nescio an numquam possit Ci. to se ne da menda nikdar razsoditi; tako tudi: an imperare noluisset, dubium T. težko da je hotel postati cesar; vendar tudi: non horum senectus miserabilis fuit? haud scio an ulla beatior possit esse Ci. = pač nobena. Isto kot ind. izraža tudi cj. haud sciam an Ci., dubitaverim an Ci., le šibkeje: de L. Bruto dubitarim, an in Arruntem invaserit Ci. Lucij Brut je pač najbrž... Pogosto se nanaša le na en pojem: testem non mediocrem, sed haud scio an gravissimum Ci. morda, menda, exstincto Maximo, dubium an quaesitā morte T. najbrž prostovoljno.

Anacēs -um, m (Ἄνακες, star. pl. subst. ἄναξ „gospodje“) vladarja, zaščitnika, naziv Dioskurov (Kastorja in Poluksa) v Atenah: Ci. (De nat. deor. III, 53, kjer pišejo nekateri Anactes).

Anacharsis -idis, m (Ἀνάχαρσις) Anaharzid, skitski knez, ki je iz vedoželjnosti potoval po Grčiji in se v Solonovem času mudil v Atenah: Ci., Plin., Tert., Lact. (z acc. -sim), Sid.

Anacreōn -ontis, acc. -onta, m (Ἀνακρέων) Anakreont, gr. lirik iz jonskega mesta Teosa (Teos), roj. l. 559, živel v Abderi (kjer je bil vzgojen) in na Samosu, umrl l. 478: Ci., H. idr. Od tod adj. Anacreontīus 3 (Ἀνακρεόντειος) Anakreontov, anakreontski: Q., Serv. Anacreonticus 3 = Anacreontīus: Fulg.

Anāgnia -ae, f Anagnija, prastaro herniško glav. mesto v Laciju vzhodno od Rima (Anagni): V., L. Od tod adj. Anāgnīnus 3 anagnijski, iz Anagnije: municipes Ci., compitum L. (ker sta se tam stekali via Lavicana in Praenestina); subst.
a) Anāgnīnī -ōrum, m Anagnijci, preb. Anagnije: Ci., L., Plin.; v sg. Anāgnīnus -ī, m Anagnijec: Ci.
b) Anāgnīnum -ī, n (sc. praedium) vaško posestvo (Ciceronovo) pri Anagniji: Ci. ep.

analecta -ae, m (iz gr. ἀναλέγω) pobiralec drobtin, drobtinar, suženj, ki je pri pojedinah spravljal ostanke jedi in kar je padlo z mize: Mart. (pri katerem berejo drugi analecta -ōrum, n = τὰ ἀνάλεκτα drobtine); analectae Sen. ph. šalj. dvosmiselno „drobtinarji“ = ki naj bi zbirali odpadle drobtine in odpadle verze.

analēmma -matos, gen. pl. -matōrum, dat. in abl. pl. -matīs, n (gr. ἀνάλημμα) podstavek sončne ure, katerega podobe so kazale dolžino kazalčeve sence in s tem obenem višino tečaja in poldnevnik določenega kraja kakor tudi dnevni čas: Vitr.

analogia -ae, f (gr. ἀναλογία)

1. enako (isto) razmerje, sorazmerje, nalika, analogija: Varr., Sen. ph.

2. gram.
a) nalika, analogija, enakomernost podobnih primerov v besedotvorju: Q., Gell.
b) (v stilistiki) enotnost in enakomernost opisovanja, analogija: C. Iulii Caesaris de analogia libri duo Suet.

anancītēs -ae, m (gr. *ἀναγκίτης) obvladalec, naziv diamanta, ki baje reši človeka dušnega nemira in otožnosti: Plin.

anathĕma² -atis, n (gr. ἀνάϑεμα)

1. prekletstvo in met. prekletnik: Eccl.

2. cerkveno prekletstvo (izobčenje) in met. prekletnik, izobčenec: Eccl. — Soobl. anathĕma -ae, f: Eccl.

anathēma¹ -atis, n (gr. ἀνάϑημα) posvečeni dar: Prud.; pren.: in anathema oblivionis Vulg. v večni spomin.

Anausis -is, m Anavzis, kralj Alanov in Heniohov: Val. Fl.