Franja

Suētōnius 3 Svetónij(ev), ime plebejskega rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. C. Suetonius Pavlinus Gaj Svetonij Pavlin, eden najslavnejših vojskovodij in provincialnih upraviteljev, ki se je posebej odlikoval kot pretorski legat v Mavretaniji v letih 41—42 po Kr. in kot cesarski namestnik v Britaniji v letih 59—61 po Kr.: T.

2. Suetonius Laetus Svetonij Let (Veseli), tribun 13. legije za časa cesarja Otona: Suet.

3. njegov sin C. Suetonius Tranquillus Gaj Svetonij Trankvil (Mirni), sodobnik in prijatelj Plinija mlajšega, rimski zgodovinopisec in biograf (De vita XII Caesarum): Plin. iun.

Tanusius -iī, m Tanúzij, ime rimskega rodu; poseb. znan je Tanusius Geminus Tanuzij Gemin, rimski zgodovinopisec okrog l. 63—43: Sen. ph., Suet.

Theophanēs -is in -i, acc. -em in -ēn, m (Θεοφάνης) Teófan, Mitilenec, grški zgodovinopisec, Pompejev prijatelj: C., Ci., T.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.

Timaeus -ī, m (Τίμαιος) Timáj

1. grški zgodovinopisec iz Tavromenija na Siciliji (352—256); 50 let je preživel v Atenah: Ci., N.

2. pitagorejski filozof iz spodnjeitalskih Lokrov, Platonov sodobnik; po njem je imenovan Platonov dialog (Τίμαιος), ki ga je Cicero prevedel v latinščino: Ci.

3. zdravnik: Cels.

Tīmāgenēs -is, m (Τιμαγένης) Timágen iz Aleksandrije, retor in zgodovinopisec v Rimu; pridobil si je Avgustovo naklonjenost, zaradi prevelike prostodušnosti in drznega jezika pa jo je zopet izgubil; iz maščevanja je sežgal svoje zgodovinsko delo o Avgustovi vladavini: H., Q., Sen. rh., Sen. ph.

Titus -ī, m Tít, rimsko ime, okrajšano pisano T., npr. T. Tatius Tit Tatij, sabinski kralj; T. Livius Tit Livij, rimski zgodovinopisec; T. Flavius Vespasianus Tit Flavij Vespazijan, rimski cesar; njegov istoimeni sin in naslednik je bil cesar Tit.

Trebellius 3 Trebélij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta

1. Trebellius Maximus Trebelij Maksim, Neronov sodobnik: T.

2. Trebellius Pollio Trebelij Polio(n), zgodovinopisec v 4. stol. po Kr. — Od tod adj. Trebelliānus 3 trebélijski, trebelijánski, sklenjen (sprejet) v času Trebelijevega konzulovanja (konzulata): senatūs consultum Icti.; tudi samo Trebelliānum -ī, n: Paul.

Tūberō² -ōnis, m Túbero(n)

I. priimek veje Elijevega (Ajlijevega) rodu; poseb. znani so

1. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), stoik, nasprotnik Tiberija Grakha: Ci.; pl. Tuberones T. možje, kakršen je bil Tubero(n).

2. L. Tubero Lucij Tubero(n), zgodovinopisec, legat Kvinta Cicerona v Aziji: C., Ci. ep., Gell.

3. Q. Aelius Tubero Kvint Elij Tubero(n), sin Lucija Tuberona, Ligarijev tožitelj, zgodovinopisec: Ci., L., Q., Suet. —

II. reka v Indiji: Mel.

Valerius (prvotno Valesius) 3 (valēre) Valêrij(ev), ime rimskega patricijskega rodu, od katerega so najbolj znani

1. P. Valerius Poplicola (Publicola) Publij Valerij Poplikola (Publikola), ki je pomagal pregnati zadnjega kralja Tarkvinija in njegov rod: L., Valeri genus H. potomec Valerija (Publikole).

2. L. Valerius Poplicola Potītus Lucij Valerij Poplikola Potit, l. 449. konzul z Markom Horacijem; skupaj z njim je dal zakonske predloge za leges Valeriae — Horatiae: L.

3. L. Valerius Publicola Lucij Valerij Publikola, petkrat tribunus militum consulari potestate, je v času te svoje častne službe l. 406 premagal Volske, v naslednjih letih pa Vejce, Volske (drugič) in Faliske: L.

4. M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv (Vran), rimski bojni junak (ok. 370—270), šestkrat konzul: Ci., L.

5. M. Valerius Maximus Messal(l)a Mark Valerij Maksim Mesala, konzul l. 263, se je odlikoval v prvi punski vojni: L.

6. M. Valerius Laevīnus Mark Valerij Levin se je odlikoval v drugi punski vojni: L.

7. Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijec (= iz Ancija), analist (letopisec) iz obdobja bratov Grakh; nanj se je močno opiral Livij: L.

8. L. Valerius Flaccus Lucij Valerij Flak, Marijev privrženec, konzul s Cino l. 86; usmrtil ga je njegov legat Fimbrij: L. epit.

9. njegovega istoimenega sina, pretorja l. 63., je Cicero(n) l. 59 uspešno zagovarjal pred obtožbo zaradi izsiljevanja: S., Ci.

10. Valerius Cato Valerij Kato(n), slovničar in pesnik iz obdobja Sule: Suet.

11. M. Valerius Messal(l)a Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, v državljanski vojni najprej Brutov in Kasijev privrženec, potem Antonijev, naposled Oktavijanov, zelo izobražen mož, znamenit govornik, prijatelj in pokrovitelj Ovidija, Tibula in drugih pesnikov: O., Suet.

12. C. Valerius Flaccus Gaj Valerij Flak, pesnik iz obdobja Flavijcev, avtor epopeje z naslovom Argonautica: Q.

13. M. Valerius Martiālis, gl. Martiālis -is.

14. Valeria Messal(l)īna Valerija Mesalina, zloglasna soproga cesarja Klavdija: T., Iuv., Suet. — Iz tega slavnega patricijskega rodu pa ni Valerius Maximus Valerij Maksim, zgodovinopisec Tiberijevega obdobja, avtor dela Factorum et dictorum memorabilium libri novem. — Kot adj. Valêrijev: gens Ci., Tabula Valeria Ci. kraj na glavnem rimskem trgu blizu Hostilijeve kurije, imenovan po stenski sliki, ki je prikazovala osvojitev mesta Mesana (osvojil jo je Mark Valerij Maksim Mesala (prim. 5), zbirališče menjalcev; leges Valeriae L. gl. 2. — Od tod Valeriānus 3 Valêrijev, valêrijski, valerijánski: milites L. ki jih je vodil vojaški tribun Lucij Valerij Publikola (gl. 3.), legiones S. ap. Prisc., praedatores S. ap. Non.; subst. Valeriānī -ōrum, m (sc. milites) valêrijevci, vojaki vojaškega tribuna L. Valerija Publikole (gl. 3.): L.

Vennōnius -iī, m Venónij, rimski zgodovinopisec iz obdobja bratov Grakh: Ci.

victor -ōris, m (vincere)

1. zmagovalec, zmagalec, premagovalec, premagalec; abs.: H. idr., victor vagus, parere victori, dubii, victos se an victores putarent L., stipendium … , quod victores victis imponere consuerint C., leges … a victoribus dici, accipi a victis Cu.; z objektnim gen.: victor victorum Pl. = največji izmed zmagalcev, omnium gentium Ci., Atheniensium Cu., hostium H.; tudi: belli Pl., Ci., Stat. ali bellorum Ci., L. v vojni (vojnah), victor Africani belli Vell., Sacroviriani belli T. v vojni s Sakrovirom; z abl.: navali certamine victor V., bello civili victor Ci. ali victores T.; z ex (zaradi): octiens ex provocatione victor Plin.; z loc.: Olympiae victor N. (= gr. Ὀλυμπιονίκης); v apoz. pogosto z adj. pomenom) kot zmagovalec, zmagovit: victor exercitus Ci., C., L., N., victores legiones Pl., Sequani C., Etrusci L., Grai O., victor equitatus T., inimicus Ci., maritus L., hostem victorem videre Ci., victores abeunt V., victores discedere Amm., victorem redire Suet., in ludicro … Hercules victor exstitit Vell., victor equus, victores equi V., victor taurus Lucan., galli (bojni petelini, petelini togotniki) victi silere solent, cavere victores Ci.; pesn.: currus O. zmagoslavni voz, aestus Lucan.; enalaga: victorem rettulit illa pedem O. kot zmagovalka.

2. metaf. zmagovalec, zmagalec, premagalec, obvladovalec, obvladalec: Min. idr., victor Sinon V., victor Iuppiter O. (Metam. 2, 437), animus libidinis … victor S., victor propositi H. po dosegi svojega namena (tj. premagavši vse težave na poti), victores committe, Venus Mart. (8, 43, 3) srečna (ker se jima je želja izpolnila). Kot nom. propr. Victor -ōris, m Víktor (Zmagovalec, Zmagoviti) = „Zmago“, npr. Sex. Aurelius Victor Sekst Avrelij Viktor, rimski zgodovinopisec okrog l. 360 po Kr.: Amm.; kot Herkulov vzdevek: Macr.

Vīpstānus 3 Vipstán(ov), ime rimskega rodu; poseb. znan je Vipstanus Messalla Vipstan Mesala, govornik in zgodovinopisec (okrog l. 70 po Kr.): T.

vopīscus -ī, m (etim. nepojasnjena beseda; izpeljava iz gr. ὄπισϑε „za (kom), pozneje“ ni prepričljiva) dvojček drugorojenec, ki je preživel prvorojenega dvojčka: Non., Isid., pariendi tempora per inlustria exempla a mensibus VII ad XIII signa sexus in gravidis pertinentia ante partum monstruosi partus excisi utero qui sint vopisci de conceptu hominum Plin., vopiscos appellabant e geminis qui retenti utero nascerentur altero interempto abortu Plin. — Kot rimski priimek Vopīscus -ī, m Vopísk: Varr., L. Poseb. znana sta

1. Iulius Caesar Vopiscus Julij Cezar Vopisk, ki ga je Cicero(n) večkrat uspešno zagovarjal: Ci., Plin.

2. Flavius Vopiscus Flavij Vopisk, Sirakužan, rimski zgodovinopisec, ki je živel ob koncu 3. stol. po Kr.

Xanthos² (Xanthus) -ī, m (Ξάνϑος) Ksánt

I.

1. reka v Troadi (= Scamander, gl. to besedo): V., O., Plin.

2. rečica v Epiru (tako jo imenuje Helen): V.

3. reka v Likiji, izvirajoča na Tavr(os)u (zdaj Koca Çayi): V., H., O., Mel., Plin.

4. ob tej reki stoječe mesto: Ps.-V. (Culex), Plin. —

II. grško moško ime

1. eden izmed 50 Egiptovih (Ajgiptovih) sinov: Hyg.

2. likijski zgodovinopisec: Plin.

Xenāgorās -ae, m (Ξεναγόρας) Ksenágora, grški zgodovinopisec: Macr.

Xenophōn -ōntis, m (Ξενοφῶν) Ksenofónt, Atenec, Sokratov učenec, zgodovinopisec, filozof in vojskovodja, rojen po l. 440, umrl po l. 355 v Korintu: Varr., Ci., N.; gr. acc. pl. Xenophontas: Sen. ph. — Od tod adj. Xenophōntēus (Xenophōntīus) 3 (Ξενοφώντειος) Ksenofóntov, ksenofóntski, ksenofontéjski: Xenophonteum genus sermonis Ci., Hercules Xenophontius ille Ci.