Franja

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

lepidus 3, adv. -ē (lepōs) beseda predvsem pogovornega jezika =

1. čeden, ličen, brhek, brdek, dičen, lep, zal, (pre)ljubek, mil, všečen: forma, nugator, facinus, cantio, dies, locus Pl., fui ego bellus, lepidus Pl., puella, pater Ter., non invenies alterum lepidiorem ad omnes res Pl., placet, pater lepidissime Ter., o capitulum lepidissimum Ter. o preljubki mož, mihi omnia lepide prospereque eveniunt Pl., ubi lepide voles esse tibi, mihi dicito Pl. če si hočeš privoščiti, nimis lepide fabulare; eo potuerit lepidius pol fieri Pl. tem lepše se da to narediti, quam lepide lexeis (po drugih lexis) compostae! ut tesserulae omnes arte pavimento Luc. ap. Cic.; adv. v odgovorih ali kot vzklik = da, kajpada, dobro, lepo, krasno, izvrstno, rad: lepide: licet Pl., euge, euge, lepide Pl., facete, laute, lepide Ter., lepidissime Pl. prekrasno; lepidus v slabem pomenu = nališpan, oblizan, pomehkužen, mehkopolten: hi pueri tam lepidi ac delicati Ci.

2. metaf. uglajen, pristojen, šegav, dovtipen, duhovit: Pl., Ter., quae lepida ac concinna sunt, cito satietate afficiunt aurium sensum Corn., l. versus Cat., l. dictum H., in quo lepide soceri mei persona lusit is … Lucilius Ci. — Kot nom. propr. Lepidus -ī, m Lépid, priimek veje Emilijevega rodu. Poseb. znani so

1. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, l. 201 poslanec k egiptovskemu kralju Ptolemaju V. Epifanu in potem k makedonskemu kralju Filipu III.; kot pretor je l. 191 upravljal Sicilijo in se l. 190 odlikoval v vojni zoper sirskega kralja Antioha. Kot konz. se je l. 187 v Liguriji pogumno vojskoval z Liguri, zgradil Emilijsko cesto (via Aemilia) in pripeljal naseljence v Matino in Parmo. L. 175 je bil drugič konz., potem šestkrat princeps senatus. Umrl je l. 152, slavljen kot velik domoljub: L.

2. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, ošaben in gospodovalen mož, po Pompejevi zaslugi konz. l. 78., hud nasprotnik Sule, čigar odloke je hotel po njegovi smrti ovreči, kar je povzročilo državljanske nemire (tumultūs). Da bi se ga senat znebil, ga je poslal za poveljnika v Transalpinsko Galijo, vendar je ostal v Etruriji in od tod odrinil z vojsko proti Rimu, da bi izsilil konzulat. Toda Pompej, s katerim se je bil že prej sprl, in Kvint Kátul sta ga premagala tik pred mestom. Ko sta se mu ponesrečila še dva poizkusa (v Etruriji in na Sardiniji), je l. 77 na Sardiniji umrl za neko boleznijo: Ci., Val. Max., Fl.

3. M. Aemilus Lepidus Mark Emilij Lepid, sin prejšnjega, Cezarjev privrženec in stanovski kolega ob njegovem tretjem konzulatu, po njegovi smrti triumvir z Oktavijanom in Antonijem, kasneje namestnik v Afriki; umrl l. 13 v Circejih: Ci., Suet., Fl.

4. M. Aemilius Lepidus Porcīna Mark Emilij Lepid Porcina, konz. l. 137, izvrsten govornik, se je uspešno upiral dejanjem tribuna Gaja Kasija, a se je nesrečno bojeval z Vakceji v Hispaniji: Ci., Vell., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Lepidānus 3 Lépidov, lépidski (nanašajoč se na Lepida 2.): bellum S. fr. (Histor.); enako tudi Lepidiānus 3: tumultus Macr.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Macedonius -iī, m (Μακεδόνιος) Makedónij

1. škof v Konstantinoplu; njegovi privrženci Macedoniānī -ōrum m makedonij(an)ci: Cod. Th.

2. l. 381 comes sacrarum largitionum, v letih 382—383 magister officiorum: Symm.

3. l. 414 vicarius Africae, nasprotnik donatistov: Aug.

Marcellus -ī, m (demin. k marculus, marcus kladivo) Marcél, ime najznamenitejše rodbine plebejske veje Klavdijcev. Poseb. znani so:

1. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, „italski meč“, konz. l. 222; premagal je Insubre in l. 215 Hanibala pri Noli, l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom: L., Ci., V.

2. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, kot konz. l. 51 Cezarjev nasprotnik in sprožitelj senatskega sklepa de revocando Caesare; Cezar ga je pozneje pomilostil, za kar se mu je Ciceron zahvaljeval v svojem govoru Pro M. Marcello: Ci., C.

3. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, sin Avgustove sestre Oktavije, soprog Avgustove hčere Julije, Avgustov posinovljenec, zelo izobražen in nadarjen mladenič, ki je vzbujal rim. narodu najlepše upe; umrl je v Bajah, star 19 let (najbrž ga je zastrupila Livija): V., H., Pr., T., Sen. ph., Vell., Suet. — Pl. Marcellī Ci. možje, kakršen je Marcel. — Od tod
a) subst. Marcellīa -ōrum, n (Μαρκελλεῖα) marcélije, marcélski praznik, častno godovanje rodovine Marcelov na Siciliji: Ci.
b) adj. Marcelliānus 3 Marcélov: theatrum Suet. Marcelovo gledališče, ki ga je dal zgraditi Avgust in ga imenoval po svojem ne-čaku.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.

Meneclīdēs -ae, acc. -īdēn, m (Μενεκλείδης) Meneklíd, neki tebanski govornik, Epaminondov nasprotnik: N.

Merobaudes -is, m Merobávd, Frank, oficir cesarja Julijana, pod Valentinijanom I. magister peditum praesentalis, vpliven v Gracijanovem času, nasprotnik Teodozija starejšega: Amm., Aur.

Metellus 3 Metél(ov), ime rodbine Cecilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. Q. Caecilius Metellus Macedonicus Kvint Cecilij Metel Makedonski; kot pretor je l. 148 osvojil Makedonijo (od tod njegov priimek), v Termopilski soteski in pri Hajroneji premagal Ahajce in se kot konz. l. 143 bojeval s Keltiberi; l. 151 je bil prvi plebejski cenzor: Ci., L. epit., Val. Max., Vell., Fl., Gell.

2. Q. Caecilius Metellus Celer Kvint Cecilij Metel Celer (Hitri), Klodijin soprog, l. 66 Pompejev legat: Ci. ep. idr.

3. Q. Caecilius Metellus Nepos Kvint Cecilij Metel Nepot, brat prejšnjega, l. 67 Pompejev legat, l. 62 tr. pl., odločen Ciceronov nasprotnik; l. 57 je kot konz. na Pompejevo pobudo poklical Cicerona iz pregnanstva: Ci., Suet., Fl.

4. Q. Caecilius Metellus Numidius Kvint Cecilij Metel Numidijski, konz. l. 109; dvakrat je premagal Jugurto (prvič ob reki Mutul), cenzor l. 102, l. 100 je šel prostovoljno v pregnanstvo, od koder se je vrnil l. 99: Ci., L. epit., S., Vell., Fl.

5. njegov sin Q. Caecilius Metellus Pius Kvint Cecilij Metel Pij je l. 89 kot pretor premagal zaveznike, bil l. 83 pristaš Sulov, l. 80 se je kot konzul sprva neuspešno, kasneje pa uspešno bojeval s Sertorijem v Hispaniji: Ci.

6. Q. Caecilius Metellus Pius Scipio (pogosto imenovan samo Scipio) Kvint Cecilij Metel Pij Scipion, posinovljenec prejšnjega, sin Publija Kornelija Scipiona Nazike, Pompejev tast, kot tr. pl. tožen (zagovarjal ga je Cicero) l. 60: Ci., C., Auct. b. Afr., Vell.

7. Q. Caecilius Metellus Creticus Kvint Cecilij Metel Kretski je podvrgel Kreto rim. oblasti: Ci., S., Iust., Vell., Fl.

8. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, brat prejšnjega; l. 70 je očistil Sicilijo pomorskih roparjev in prizadevno pospeševal blaginjo na otoku, ki ga je hudo pestilo ropanje propretorja Vera (Verres); umrl l. 68, ko je nastopil konzulat: Ci.

9. L. Caecilius Metellus Lucij Cecilij Metel, l. 49 tr. pl. in Cezarjev nasprotnik: C., Ci. ep. — Od tod adj. Metellīnus 3 metélski: oratio Ci. ep. govor zoper (Kvinta Cecilija) Metela (Nepota, Celerjevega brata).

Mūcius 3 Múcij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znani so:

1. C. Mucius Cordus Gaj Mucij Kord, ki je hotel l. 508 umoriti kralja Porzeno. Ujet pri tej nakani si je ožgal desnico; zato so mu baje nadeli vzdevek Scaevola (Levak, Levičar), priimek, ki je ostal njegovim potomcem: Ci., L., Sen. ph., Sil., Val. Max., Fl., Lact. Scaevola je sicer etrursko ime.

2. P. Mucius Scaevola Publij Mucij Scevola, konz. l. 133, prijatelj bratov Grakh, nasprotnik Scipionov, pravnik in govornik: Ci., Iuv., Pers.

3. Q. Mucius Scaevola Kvint Mucij Scevola, avgur, l. 121 pretor v Aziji, konz. l. 117, Lelijev zet, tast govornika Lucija Licinija Krasa, pravnik in govornik, Ciceronov in Atikov učitelj. Ko ga je Albucij tožil repetundarum se je zagovarjal sam in bil oproščen: Ci.

4. Q. Mucius Scaevola, pontifex maximus Kvint Mucij Scevola, najvišji svečenik. Ko je bil l. 100 namestnik v Aziji, je bil zaradi svoje pravičnosti in nesebičnosti tako spoštovan in priljubljen, da so Azijci ustanovili in obhajali njemu na čast Mucijev praznik Mūcia -ōrum, n mucije, Mucijev praznik; konz. l. 95, imeniten pravnik, govornik in državnik, zahrbtno umorjen l. 82: Ci., Gell.

5. Mūcia Tertia Mucija Tercija, hči prejšnjega, tretja Pompejeva soproga, zaradi prešuštvovanja s Cezarjem od njega ločena in pozneje poročena z Emilijem Skavrom: Ci. ep. — Pl. Scaevolae možje kakor (kakršen je bil) Scevola: Aug. — Kot adj. Múcijev, múcijski: L. idr. — Od tod adj. Mūciānus 3 Múcijev (= pontifika Kvinta Mucija Scevole): exitus Ci., cautio Icti.

Mūnātius 3 Munácij(ev), ime rim. plebejskega rodu s priimkom Plancus Plank. Poseb. znani so:

1. L. Munatius Plancus Lucij Munacij Plank, Cezarjev privrženec in legat, z Lepidom konzul l. 42, Antonijev pristaš, a je pred bitko pri Akciju prestopil k Oktavijanu, za katerega je l. 27 svetoval naziv Augustus; neznačajen, nepošten in sebičen človek, ki je znal plašč obračati po vetru. S Ciceronom sta si pridno dopisovala: Ci. ep., C., Vell.

2. T. Munatius Plancus Bursa Tit Munacij Plank Burza, brat prejšnjega, tr. pl. l. 52, Milonov nasprotnik, Pompejev privrženec; dal se je na milost in nemilost Cezarju, ki mu je vrnil prejšnji stan. V vojni za Mutino je služil pod Antonijem: Ci.

3. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank, brat prejšnjega; l. 44 je služil Cezarju, pretor l. 43, pozneje se je prizadevno bojeval pod poveljstvom svojega starejšega brata Lucija na čelu konjenice, vendar se je moral zaradi bolezni vrniti v Rim: Ci. ep.

4. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank (posinovljen L. Plautius Plancus Lucij Plavtij Plank) brat prejšnjih treh; prišel je na listo Antonijevih proskribirancev, umrl pa je na begu: Val. Max.

5. T. Munatius Tit Munacij, ki sta ga odlikovali prudentia in fides: Ci. ep.

6. neki Munatius Gallus Munacij Gal; omenja ga: Mart.

7. Munatia Plancīna Munacija Plancina, soproga Gneja Pizona; vedela je za (namišljeno) zastrupitev Germanika in je v strahu pred obtožbo naredila samomor: T.

naevius 3 (naevus) ki ima vrojeno znamenje, z vrojenim znamenjem: Arn. — Od tod

I. nom. propr. Naevius 3 Nájvij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so:

1. Cn. Naevius Gnej Najvij, rim. dramatik in epik (okrog l. 250). Napisal je osem iger in opeval v saturnijskem metru prvo punsko vojno, ki se je je tudi sam udeležil. Ker je v svojih komedijah preveč prostodušno napadal Publija Scipiona in Metele, je moral oditi v pregnanstvo v Utiko; tam je umrl okrog l. 200: Ci., Gell.

2. Sex. Naevius Sekst Najvij, pravdni nasprotnik Publija Kvinkcija, ki ga je zagovarjal Cicero (v govoru Pro Quinctio) l. 81: Ci.

3. P. Naevius Turpio Publij Najvij Turpion, Verov (Verres) tovariš: Ci.

4. Naevius Sertorius Macrō Najvij Sertorij Makron, Sejanov naslednik l. 31 po Kr., ljubljenec cesarja Tiberija, katerega je Kaliguli na ljubo zadušil; Kaligula ga je naposled prisilil, da je naredil samomor: T., Suet. —

II. adj. Naevius 3 Nájvijev: porta Najvijeva vrata v Rimu, ob vzhodni aventinski rebri: Varr., L., nemora, silva Varr., Fest., olea Col. Od tod adj. Naeviānus 3 Nájvijev: Cels., modi, scripta Ci. mera, spisi (pesnika Najvija), Hector Ci. (oseba v drami pesnika Najvija), pira Col.

nāsīca -ae, m (nāsus) kljunonosec, ostronosec (= človek s kljunastim, šilastim nosom): potest fieri, ut displosas gestitet nares, quem vos figuratis Nasicam Arn. — Kot nom. propr. Nāsīca -ae, m Nazíka, priimek veje Scipionov, izmed katerih so se najbolj proslavili:

1. P. Cornelius Scipio Nasica Publij Kornelij Scipion Nazika, ki je slovel kot najpravičnejši mož; zato mu je l. 204 senat zaupal nalogo, naj pripelje podobo „Velike matere“ (magna mater deorum) iz galatijskega Pesinunta v Rim; l. 193 se je bojeval v Hispaniji in bil konzul l. 191: Ci., L., Val. Max.

2. P. Cornelius Scipio Nasica Corculum Publij Kornelij Scipion Nazika Korkul (Razumnik), zet Scipiona Afričana starejšega; bojeval se je pod Emilijem Pavlom v Makedoniji, kot konz. l. 155 je podjarmil Dalmatince in v Rim vpeljal prve vodne ure: Ci., Aur.

3. P. Cornelius Scipio Nasica Serapiō(n) Publij Kornelij Scipion Nazika Serapion, l. 149 poslanec v Kartagini, konz. l. 138, nasprotnik Gaja Grakha, umrl v Aziji l. 133: Ci., Val. Max.

4. nekega neznanega Naziko omenja: H.

Nīcō(n) -ōnis, m (Νίκων) Níkon

1. neki zdravnik: Ci. ep.

2. N. Perkon (Perco) iz Tarenta, nasprotnik Rimljanov; l. 213—212 je poskrbel, da je Tarent prišel v roke Hanibalu, se l. 210 boril proti Rimljanom na morju in padel l. 209 v Tarentu: L.

3. vodja gusarjev, ki ga je l. 78 premagal Publij Servilij Vatija Izavrski: Ci.

Ninnius 3 Nínij(ev), ime imenitnega, prvotno kampan(ij)skega rodu. Poseb. znana sta:

1. L. Ninnius Quadrātus Lucij Ninij Kvadrat, tr. pl. l. 58, Ciceronov prijatelj in Klodijev nasprotnik: Ci., Asc.

2. (iz cesarske dobe) Ninnius Crassus Ninij Kras, ki je prevedel v latinščino Iliado: Prisc.; Non. ga imenuje samo Crassus.

Numerius² 3 Numêrij(ev), ime rim. rodu, npr. Q. Numerius Rufus Kvint Numerij Ruf, tr. pl. l. 57, Ciceronov nasprotnik: Ci. — Od tod adj. Numeriānus 3 Numêrijev, nekega Numerija (gen.): de randusculo Numerino Ci. ep.

Pacorus -ī, m (Πάκορος) Pákor

1. sin partskega kralja Oroda, nasprotnik Rimljanov: Ci. ep., H., Iust., Vell., Pl.

2. starejši sin in naslednik partskega kralja Vologeza (okrog l. 90): Mart.

Porcius 3 Pórcij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. M. Porcius Cato Censorius (Maior) Mark Porcij Kato(n) Cenzor(ij) (starejši), rimski državnik, vojskovodja, govornik, literat, znan kot strog cenzor (l. 184 pr. Kr.) in zaščitnik starorimskih šeg: Ci., N. idr.

2. M. Porcius Cato Uticensis (Minor) Mark Porcij Kato(n) Utiški (Utičan) (mlajši), pravnuk Katona starejšega, Cezarjev nasprotnik; po porazu v bitki pri Tapsu je l. 46 je v Utiki naredil samomor: S., Ci. ep., tudi samo Uticensis: Plin.

3. M. Porcius Laeca Mark Porcij Leka, Katilinov sozarotnik: Ci., S.

4. L. Porcius Licinus Lucij Porcij Licin, pretor l. 207, se je udeležil bitke proti Hazdrubalu pri Seni: L.

5. Porcius Licinus Porcij Licin, rimski pesnik okrog l. 100: Gell., isti imenovan tudi samo Porcius: Suet. ali samo Licinus; Ci.

6. Porcia Porcija, sestra Katona mlajšega, žena Domicija Ahenobarba: Ci. ep. — Kot adj. Pórcijev: lex Porcia Porcijev zakon je pod skupnim imenom združeval tri zakone, ki so dovoljevali provokacijo tudi zunaj rimskega obmestja in prepovedovali rimskega državljana za kazen bičati ali obglaviti: S., Ci., L., familia Vell., basilica L. Porcijeva bazilika blizu kurije (zgraditi jo je dal Kato(n) starejši).