Franja

Sabrīna -ae, f Sabrína, reka v jugozahodni Britaniji, ki se izliva v Bristolski preliv (zdaj Severn): T.

Saepīnum -ī, n Sepín, mestece v Samniju (zdaj Altilia): L. Od tod preb. Saepīnātēs -ium, m Sepín(c)i, Sepináti: PLIN.

Saetabis -is, acc. -im,

1. m Sétabis, rečica v Tarakonski Hispaniji: MEL.

2. f Sétabis, mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Jativa): PLIN., SIL. Od tod adj.
a) Saetabus 3 sétabski, setábijski, setábiški: Saetaba sudaria CAT. ali samo Saetaba -ōrum, n: PLIN.
b) Saetabitānus 3 sétabski, setábijski, setabitánski; subst. Saetabitānī -ōrum, m Setabitán(c)i, preb. mesta Setabis: PLIN.

Sagaris -is, acc. -im, abl. -ī, m (Σάγαρις) Ságaris

1. (zdaj Sakarya), reka v Mali Aziji, ki se izliva v Črno morje: O., M. – Soobl. Sangarius -iī, m (Σαγγάριος) Sangárij (L.) in Sangaris -is, m (po drugih Sagiarius -iī, m) Sángaris (Sagiárij): PLIN. – Od tod
a) Sagarītis -idis, f sagaríška, sagarítska: nympha O. nimfa reke Sagaris, v katero se je zaljubil Atis (Attis).
b) Sangarius 3 sangárijski: puer (= Attis): STAT.

2. ime Trojanca, Enejevega tovariša: V.

Sagra -ae, m in f (ἡ Σάγρα, ὁ Σάγρας) Ságra (zdaj Sagriano ali Turbolo), obalna reka v Brutiju, znana po bitki, v kateri je (okrog l. 580) 10.000 Lokrijcev porazilo 120.000 Krotoncev: CI., PLIN.

Saguntia -ae, f Sagúntija (Sagúncija), mesto v Betijski Hispaniji (zdaj Gigonza (Xigonza)): L.

Saguntum -ī, n (L., PLIN., LUCAN.) in Saguntus -ī, f (L., MEL., PLIN., SIL., STAT., FL.), v gen. in acc. (ne da bi bil spol določen): CI. (Ζάκυνϑος, Ζάκανϑα) Sagúnt (zdaj Muro viedro), mesto v Tarakonski Hispaniji severno od Valenci(j)e. Od tod adj. Saguntīnus 3 sagúntski, saguntínski: CA., PLIN., IUV., MART., FL. idr., clades, rabies, socii L.; subst. Saguntīnī -ōrum, m Saguntíni, Sagún(t)čani, Sagúntijci, preb. Sagunta: L., S. FR., AUCT. B. HISP., FRONT.; isti tudi Saguntiī -ûm, m Sagúntijci, Sagún(t)čani: S. FR.

Sais -is, f (Σάϊς) Sáis, staro glavno mesto Spodnjega Egipta v zahodni delti s krasnim svetiščem boginje Nejte (Neith) (zdaj Sa el-Hagar) MEL., PLIN. Od tod adj.

1. Saītēs -ae, m sáijski, sáiški, saítski: nomos PLIN.; subst. Saītae -ārum, m Sáijci, Saíti, preb. mesta Sais: CI.

2. Saīticus 3 sáijski, sáiški, saítski: charta PLIN.

Sala -ae, f Sála, mesto v Tingijski Mavretaniji (Mauretania Tingitana, zdaj Bou-Regreb): MEL.

Salernum -ī, n Salêrnum, primorsko mesto v južni Kampaniji (zdaj Salerno): L., H., CORN., VELL., PLIN. Od tod adj. Salernitānus 3 salêrnski, salernitánski: latebra PLIN., regio VAL. MAX.; subst. Salernus -ī, m Salêrnec: pugnacis tela Salerni SIL.

Salmōna -ae, f Salmóna, reka v Belgijski Galiji, ki se izliva v Mozelo (zdaj Salm): AUS.

Salō -ōnis, m Sálo (Salón), reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Jalón): MART.

Salōna -ae, f (AUCT. B. ALX., LUCAN., MEL., PLIN.) ali Salōnae -ārum, f (C.) Salóna ali Salóne (zdaj Salona, Solin), mesto s pristaniščem v Dalmaciji. Od tod adj.

1. Salōnēnsis -e salónski: colonia DON.

2. Salōnītānus 3 salónski, salonitánski: urbs (= Salonae) AUG.

3. Salōnīnus 3 salónski, salonínski, iz Salóne izhajajoč (prihajajoč, izvirajoč); od tod subst. Salōnīnus -ī, m Salónski, Salónec, Salonín (kot priimek sina Azinija Poliona, ki je ustanovil Salono): SERV.

Samara² -ae, f Sámara, reka v Belgijski Galiji (zdaj Somme), ob njej mesto Samarobrīva -ae, f Samarobríva (= „most čez Samaro“), glavno mesto Ambijancev (zdaj Amiens): C., CI. EP.

Samē -ēs, f (Σάμη, pri HOM. Σάμος) Sáma, staro ime jonskega otoka Kefalenija in njenega istoimenskega glavnega mesta (zdaj Kefalonija): V., O., SIL., MEL. (ki trdi, da je Sama otok blizu otoka Cefalenija; mesto omenja: L.). – Pesn. soobl. Samos (Samus) -ī, f (Σάμος) Sámos: O., AUS. – Od tod preb. Samaeī -ōrum, m Samájci, Samošáni (Sámošani): L.

Samos¹ ali Samus -ī, f (Σάμος) Samos

1. otok v Egejskem morju ob jonskem obrežju Male Azije (še zdaj Samos) nasproti Efeza z istoimenskim glavnim mestom, rodnim krajem Pitagore in slovečim Herinim svetiščem; ker so bila na otoku nahajališča zelo kakovostne gline, je na njem cvetela lončarska obrt: VARR., CI., V., H., O., MEL., PLIN., SUET. idr. Od tod adj.
a) Samius 3 (Σάμιος) sámoški, sámijski: mater TER., Iuno (= Hera) CI., vir ali senex (= Pythagoras) O., Bathyllus H., Pythagoras SID., testa LUC. AP. NON., TIB. ali capedines CI. ali vasa PL., CI., LACT. samoška glina, samoška lončevina, samoški porcelan = posodje iz samoške gline; samoške posode so prešle v pregovor zaradi svoje krhkosti, od tod šalj.: scis tu, ut confringi vas cito Samium solet PL., Samia genetrix (= Iuno) quae delectatur harenā IUV. iz samoške gline, terra Samia ali Samia terra CELS., PLIN. samoška (samijska) glina; toda: Panhormum Samiae terrae petit L. na samoškem ozemlju, in proxima Samiae terrae traiecit L. = na bližnji, Samosu nasproti ležeči del maloazijskega obrežja (ki je spadal k Samosu), lapis Samius PLIN. samoški kamen, samoški brus za glajenje zlata, morda le nekoliko otrdela samska glina, metuis, credo, ne fores sint Samiae PL. iz samoške gline = lomljiva, krhka kakor samoška lončevina, quae Samios diduxit littera ramos PERS. = črka Υ, ki jo je Samošan Pitagora uporabil kot prispodobo za človeško življenje; subst. α) Samius -iī, m Samošán (Sámošan), Sámijec = Pythagoras: O., SID.; pl. Samiī -ōrum, m Samošáni (Sámošani), Sámijci, preb. Samosa: CI., L. β) Samia -ae, f (sc. placenta) sámoška (sámijska) pogača: TERT. γ) Samia -ōrum, n (sc. vasa) sámoško (sámijsko) posodje: CORN., PLIN., GELL., ISID.
b) Samiolus 3 (demin. Samius) sámoški, sámijski: poterium PL.

2. pesn. = Samē (gl. Samē).

3. Trēicia Samos Tráški (Trákijski) Sámos = Samotrák(ij)a: Samothrācē ali Samothrācia: V., O.

Samosata -ōrum, n (Σαμόσατα) Samózata (Samózate), glavno mesto sir(ij)ske province Komagena ob zahodnem bregu Evfrata (zdaj Samsat), rojstni kraj satirika Lukijana: PLIN. – Soobl. Samosata -ae, f Samózata: AMM. – Od tod adj. Samosatēnus 3 samozátski, iz Samózat(e) izvirajoč, kot subst. m Samózatec, Samozaténec, Samozá(t)čan: Paulus AMBR.

Samo-thrācē -ēs, f (VARR., L., MEL., PLIN.) ali Samo-thrēcē -ēs, f (VARR.) ali (v lat. obl.) Samo-thrāca -ae, f (CI., L., PLIN.) ali Samo-thrācia -ae, f (VARR., CI., V., SERV.) (Σαμοϑρᾴκη) Samotráka, Samotréka, Samotrákija (še zdaj Samotraka (Samothraki)), otok v Egejskem morju z istoimenskim glavnim mestom nasproti ustja Hebra, sloveč po kabirskih misterijah. Od tod

1. adj.
a) Samothrācēnus 3 (Σαμοϑρᾳκηνός) samotráški, samotrákijski: Zocles PLIN.
b) Samothrācicus 3 samotráški, samotrákijski: religiones MACR.
c) Samothrācius 3 (Σαμοϑρᾴκιος) samotráški, samotrákijski: cepa PLIN., anulus ISID.; subst. n pl. Samothrācia ferrea LUCR. samotraški železni prstani.
d) Samothrācus 3 samotráški, samotrákijski: vates VAL. FL.

2. subst. Samothrācēs -um, m (Σαμόϑρᾳκες) Samotrákijci, Samotráčani, preb. Samotrake: VARR., L., O., CU., STAT.; kot adj. Samothrācēs dii VARR., MACR.; tudi samo Samothrācēs IUV. = Kabiri (Cabīrī).

Santonēs -um, m (C.) in Santonī -ōrum, m (C., MEL., PLIN., T., AUS.) Sánton(c)i, pleme v Akvitanski Galiji ob morju (v današnji pokrajini Saintonge); sg. Santō -ōnis: PROB. ali Santonus -ī: LUCAN., AUS. Sántonec; meton. pl. Santonī sántonsko (glavno) mesto (= Mediolanum, zdaj Saintes): AUS. – Od tod Santonicus 3 sántonski: MARC., P. VEG. idr., ceanus TIB., Santonica herba COL., absinthium PLIN., virga, bardocucullus MART., cucullus IUV., aestus, salum, campi, tellus, urbs, Mediolanum AUS.

sāperda -ae, m (gr. σαπέρδης) sapérda, pontsko ime neke majhne ribice v Majotskem jezeru (Palus Maeotis, zdaj Azovsko morje), menda sardela: LUC., PERS., FEST., P. F.; šalj. metaf.: omnes videmus nobis esse belli, festivi, saperdae cum simus σαπροί VARR. AP. NON. žarke sardele.