Franja

Loebasius -iī, m Lebázij (Lojbázij), Bakhovo ime pri Sabincih: Serv.

Lollius 3 Lólij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Lollius Paullīnus (Maximus) Mark Lolij Pavlin (Maksim), konz. l. 21, l. 16 propretor v Galiji (kjer so ga ob Renu porazili Germani), Avgustov ljubljenec in vzgojitelj njegovega vnuka Gaja, s katerim je na Avgustovo povelje l. 2 šel v Azijo; prijatelj Horacija, ki mu je posvetil odo (Carm. 4, 9), njegovemu sinu pa dve poslanici (Epist. 1, 2 in 18): H., Vell., Plin., T., Suet.

2. Lollia Lólija, soproga Avla Gabinija, Cezarjeva ljubimka: Suet.

3. Lollia Paulīna Lólija Pavlína, druga soproga cesarja Kaligule, ki jo je zavrgel, pozneje ljubimka cesarja Klavdija; l. 49 po Kr. jo je dala umoriti Agripina: T., Suet. — Od tod adj. Lolliānus 3 Lólijev: Loll. clades T., Suet.

lōtos (in lōtus) -ī, f (gr. ὁ λωτός) bot. lotos, ime več rastlin:

1. egiptovski lokvanj (Nymphaca nelumbo Linn. ali Nelumbium speciosum Willdenow), za stare Egipčane podoba rodovitnosti in zato sveta rastl., pogosto upodobljena na spomenikih; njen plod (faba Aegyptia) je užiten. Ta rastl. je danes v Egiptu iztrebljena; najdemo jo le še v Indiji: Plin.

2. číčimak (Rhamnus lotus Linn., Zizyphus lotus Lamarck), drevo, ki raste ob severnoafriški obali, s sladkim in blagodišečim sadom, ki so ga uživali Odisejevi tovariši; po njem so dobili svoje ime tudi Lotofagi (Lōtophagī). Ta sad še sedaj (kot „jujuba“) prodajajo po vseh severnoafriških trgih: V. (Georg. 2, 84), aquatica lotos O. (po mnenju drugih je to egiptovski lokvanj), hae fuere lotoe (gr. nom. pl.) patulā ramorum opacitate lascivae Plin.; metaf. tudi sad tega drevesa, čičimakova jagoda: Hyg. (pri katerem je beseda m.), Sil., nec degustanti lotos amara fuit O., lotosque herbaeque tenaces Pr.; meton. iz čičimakovine izdelana piščal(ka): terret et horrendo lotos adunca sono O., Phoebi superatus (sc. Marsya) pectine loton Sil.; kot m.: Palladius tenero lotos ab ore sonat Mart.

3. neko drugo, tudi v Italiji domače drevo, sicer imenovano celthis, koprivovec, koprivček (Celtis australis Linn.): eadem Africa … insignem arborem loton gignit, quam vocat celthim Plin. (13, 104; na tem mestu pisec zamenjuje koprivovec s čičimakom).

4. = faba Graeca italijanska dateljnova sliva, dragun (Diospyros lotus Linn.): faba Graeca, quam Romae … loton appellant Plin.; kot m.: Ci. ep. (7, 20, 2).

5. medena ali skalna detelja, orehovec (Trifolium melilotus officinalis Linn.), neka krmna rastlina: cytisum lotusque frequentīs ipse manu … ferat praesepibus V.

Lūcagus -ī, Lúkag, ime bojevnika: V.

Luccēius 3 Lukcéj(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. L. Lucceius Lucij Lukcej, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., L. epit., Suet.

2. C. Lucceius Hirrus Gaj Lukcej Hir, tr. pl. l. 53, Cezarjev nasprotnik: Ci. ep., C. (pri katerem v nekaterih izdajah najdemo (napačno) Lucilius Hirrus).

3. Q. Lucceius Kvint Lukcej, menjalec v Regiju in priča zoper Vera (Verres): Ci.

4. Lucceius Albīnus Lukcej Albin, za časa Nerona (l. 58 po Kr.) namestnik v Judeji, kjer so ga Judje zaradi hudega izsiljevanja zelo zasovražili. Pozneje ga je dal Vitelij usmrtiti, ker ga je imel na sumu, da stremi za cesarsko oblastjo: T.

Lūcetia -ae, f in Lūcetius -iī, m (lūx)

1. Lucécija = „Svetlo(bo)noska“ in Lucécij = „Svetlo(bo)nosec“, Junonin oz. Jupitrov vzdevek: Naev. ap. Gell., Serv., Macr., M.

2. Lucetius Lucécij, ime nekega vojaka: V.

Lūcīlius 3 Lucílij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Q. Lucilius Balbus Kvint Lucilij Balb, stoik, Panajtijev učenec, zastopnik stoiške šole v Ciceronovem spisu De natura deorum: Ci., Lact.

2. C. Lucilius Gaj Lucilij, roj. l. 180 v Svesi Avrunki, prijatelj Scipiona Afričana mlajšega, s katerim se je leta 134 bojeval pred Numancijo, začetnik rim. satire, umrl l. 103. Zapustil je 30 knjig satir, ki so se ohranile le v odlomkih: Ci., H. (ki sodi o njem enostransko in krivično), Plin., Q., Pers., Suet., T. idr.

3. Lucillius Bassus Lucilij Bas, ne preveč imeniten rim. pesnik: Ci. ep.

4. Lucilius Iunior Lucilij junior (mlajši), prijatelj Seneke mlajšega, stoik, ki se je prizadevno ukvarjal z znanostjo in pesništvom: Sen. ph.

5. Lūcīlia -ae, f Lucílija hči Manija Lucilija, nečakinja pesnika Gaja Lucilija, soproga Gneja Pompeja Strabona (konz. 89), mati Gneja Pompeja Velikega: Vell. — Od tod adj. Lūcīliānus 3 Lucílijev = pesnika G. Lucilija, lucílijski: character Varr., ille versus Plin., aetas Macr., formix Arn. Lucilijevo „Kurbišče“ (naslov Lucilijeve satire), Lucillianum (!) quippiam retulisti? Hier.

lūcīnus 3 (lūx) lučen, k luči (na dan, k svetlobi) spravljajoč: horae Prud. rojstne ure; klas. le subst. Lūcīna -ae, f Lucína,

1. bogoslužno ime porodnih boginj Junone in Diane: Iuno Lucina Pl., Ter., tu Lucina dolentibus Iuno dicta puerperis Cat., tu nobis lucem, Lucina, dedisti O.; o Diani: si vocata partubus Lucina veris affuit H., sive tu (sc. Diana) Lucina probas vocari H., casta fave Lucina V.; meton. rojevanje, porod, roditev: tum primos Lucinae expertae labores V. je prvič rodila, aetas Lucinam pati V. telitev, cui rugis uterum Lucina notavit O.

2. = Hecate, boginja, ki je povzročala hude sanje in ponočne pošastne prikazni: efficiat vanos noctis Lucina tremores Tib.

Lūcius (nav. okrajšano L.) -iī, m Lúcij, rim. ime, rodovno ime in priimek.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

Lucris -idis, f (lucrum) Lúkrida = „Dobičkarica“, izmišljeno ime neke ljubice: Pl.

Lūcullus -ī, m Lukúl, rodbinsko ime v Licinijevem rodu. Poseb. znan je L. Licinius Lucullus Ponticus, gl. Licinius; pl. Luculli = možje Lukulove vrste = možje, kakršen je bil Lukul: Sen. rh. Od tod adj.

1. Lūcullānus 3 Lukúlov, lukúlski: ager Fr., carinae Sid.

2. Lūcullēus 3 = Lūcullānus: marmor Plin., lanceae Suet. ki jih je iznašel Lukul.

3. Lūculliānus 3 = Lūcullānus: villa Varr., Ph., Suet. (v nekaterih izdajah najdemo Lucullana), horti T.

lūcus¹ -ī, m (iz indoev. *loquos svetloba, jasa, gozdna goljava k lūceō, lūx; prim. osk. lúvkeí = lat. in luco, lat. col-lūcāre, lit. lauĩkas polje, odprt prostor, stvnem. lōh obrasla jasa, nizko grmovje) = jasa, od tod

1. kakemu božanstvu posvečen gaj, log ali gozd: Albani tumuli atque luci Ci., lucum incendere H., l. sacratus, l. Dianae, Iunonis, Martis L., Tiburni l. H., luci sacri V., Cu., nemora sacros imitantia lucos Tib., luci deserti Pr., sancti O., vetusti O., Lucan., Stygius l. O., lucus est arborum multitudo cum religione Serv.

2. pesn. sploh gozd: altus V., viridis V., Stat., quos … gerit India lucos V., l. creber harundinibus O. gosto trst(ič)je, luci steriles Stat., l. palmares Amm.; pren.: coma plurima torvos prominet in vultus humerosque, ut lucus, obumbrat O.

3. les: nec quidquam ponere sine luco, auro Pl. ap. Char. — Kot nom. propr. Lūcus -ī, m Lúkus = Log, ime več mest v Galiji, Hispaniji in drugod; najbolj znan je Lucus, imenovan tudi Lucus Augusti (Avgustov) Log v pokrajini Vokontijcev (zdaj Luc en Die jugovzhodno od Valansa (Valence)): T., Plin.

lūdius -iī, m (lūdus glediška igra)

1. = lūdiō: Pl., Tert. Arn., Prud., ipse ille maxime ludius, non solum spectator, sed actor Ci., si ludius constitit Ci. (to je veljalo za razžalitev svetih iger, ki so jih morali potem obnoviti), quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum L.

2. gladiator, bor(il)ec: comitata est Eppia ludium Iuv. (po drugih ludum). — Kot nom. propr. Lūdius -iī, m Lúdij, ime dveh slikarjev: Plin.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

lupa -ae, f (lupus)

1. volkulja, volčica: L., H., Pr., Iust., Aur.

2. metaf.
a) javna blodnica, hotnica, vlačuga, prostitutka: Kom., Luc. fr., Aur., Amm., ille (sc. Clodius), qui semper secum scorta … semper lupas duceret Ci.
b) volkulja kot pasje ime: Col.

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lūstricus 3 (lūstrum2) očiščevalen: dies Suet., Arn., Macr., P. F. deveti dan po rojstvu dečka, osmi dan po rojstvu deklice, ko je otrok dobil ime z žrtvovanjem na domu ali z daritvijo v svetišču (pri Judih = dan obreze, pri kristjanih = dan krsta).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).