Franja

Cyllēnē -ēs, f (Κυλλήνη) Kilena,

I. severovzhodno obrobno arkadijsko gorovje, roj. kraj Merkurja in njemu posvečeno: V., L. idr. Od tod

1. subst. Cyllēnidēs -ae, m Kilenid = kilenski rojenec, rojen na Kileni: M. (o Merkurju).

2. adj.
a) Cyllēnius 3 (Κυλλήνιος) α) kilenski, s Kilene: Cyllenia proles (= Mercurius) V., ales Val. Fl., Cl., caduceator ille Cyllenius Arn., mons Cyllenius (= Cyllene) Mel.; kot subst. Cyllēnius -iī, m Kilenec (= Merkur): V., O. β) = Merkurjev: proles (= Cephalus, Merkurjev in Kreuzin sin) O., ignis (= premičnica Merkur) O.
b) pesn. soobl. Cyllēnēus 3 (*Κυλλήνειος) α) kilenski: vertex O., Pheneus Cat. ob Kileni. β) = Merkurjev: fides (strune, lira) H., kot ozvezdje: Ci. (Arat.); testudo Cyllenea O. lirasta ženska pričeska.
c) Cyllēnis -idis, acc. -ida, f kilenska ali Merkurjeva: Cyllenis harpē O., Lucan. od Merkurja prejet, planta Sil. —

II. primorsko mesto s pristaniščem in ladjedelnico v severozahodni Elidi: L., Mel., Plin. —

III. Nimfa, Merkurjeva rejnica: Serv., P. F.

cymbalum -ī, n (gr. κύμβαλον)

1. glasbilo cimbale, iz dveh medenih polobel, kateri so (poseb. ob Kibelinih in Bakhovih svečanostih) udarjali drugo ob drugo (zato tudi v lat. večinoma v pl.): Plin., Q., Plin. iun. idr., cum collegae tui domus cantu et cymbalis personaret Ci., tympana tenta tonant palmis et cymbala circum concava Lucr., cymbalorum et tympanorum pulsus ali tympanorum et cymbalorum strepitus L., Matris (Cybeles) quate cymbala circum (da čebele ne odlete) V., ubi cymbalûm sonat vox Cat., cymbala Thebano concrepuere deo Pr., tundet ad Idaeos cymbala rauca choros Pr., cymbala pulsans amicus Iuv.; pren.: Apion quidem grammaticus (hic quem Tiberius Caesar cymbalum mundi vocabat, … ) Plin. svetovne cimbale = ki ves svet napolnjuje s svojimi učenimi razpravami.

2. zvon v hidravliki: Vitr.

Cypsela -ōrum, n (τὰ Κύψελα) Kipsele (fem. pl.), mesto ob Hebru v Trakiji: L., Plin. — Soobl. Cypsela -ae, f Kipsela: Mel.

Cytis -is, f (Κύτις) Kitis (Citis), otok ob vhodu v Arabski zaliv: Plin.

Cytōrus (Cytōros) -ī, m (Κύτωρος) Kitor (Citor), gorovje v Paflagoniji: Plin., Val. Fl. (z acc. Cytōron), iuvat undantem buxo spectare Cytorum V., Cytore buxifer Cat.; istoimensko mesto ob gorovju: Mel. — Od tod adj.

1. Cytōriacus 3 kitorski (citorski): mons O., pecten O. iz zelenikovine.

2. Cytōrius 3 kitorski (citorski): iugum Cat., montes Plin.

Cyzicos -ī, f: O. (z acc. -on), ali Cyzicus -ī, f: Pr., Fl., ali Cyzicum -ī, n: Mel., Plin.; odvisni skloni z nedoločnim nom.: gen. Cyzici S. fr., acc. Cyzicum Ci., L., S. fr., Vell.; (Κύζικος) Kizik (Cizik), mesto ob južnem obrežju Propontide ob zemeljski ožini, ki veže polotok (Cyzicus) s celino; mesto, ki je slovelo po trgovini in rodovitni okolici, je baje ustanovil neki Cyzicos (-us) Kizik (Cizik), kralj Dolioncev (Dolionēs), Enejev (Aeneus; od tod urbs Aenīdae = Cyzicus: Val. Fl.) sin: Hyg., Mel. — Od tod adj. Cyzicēnus 3 (Κυζικηνός) kiziški (ciziški), iz Kizika (Cizika): Varr. fr., Vitr., Plin.; subst. Cyzicēnī -ōrum, m Kizičani (Cizičani), preb. Kizika (Cizika): Ci., Plin., Suet., T.

dadūchus -i, m (gr. δᾳδοῦχος) plameničar, v pl. dadūchī = svečeniki elevzinske Demetre; ti so namreč ob elevzinskih misterijih častilce boginje vodili v njeno svetišče s plamenico v roki v spomin na to, da je Demetra svojo hčer Perzefono blodeč po svetu iskala z gorečo plamenico: Fr.

Daedala -ōrum, n (Δαίδαλα) Dedale,

1. trdnjava v Kariji, ki je spadala k otoku Rodu: L., Plin.

2. pokrajina in mesto ob Hoaspu v Indiji: Cu. Od tod montēs Daedalī Dedalsko gorovje: Iust.

Dahae (Δάαι) -ārum, m Dahi, skitsko ljudstvo ob Hvalinskem morju, glavno bivališče mu je bil današnji Dagestan: L., Cu., Val. Fl., T.; sg. Daha -ae, m Dah: Prud.

Dalmatae (Delmatae) -ārum, m (Δαλμάται) Dalmati(nci), preb. pokrajine Dalmacije: Ci. ep., Vell., T. idr.; atrib.: Dalmatae montes Stat. dalmat(in)ska gorovja. — Od tod subst. Dalmatia (Delmatia) -ae, f (sc. terra; Δαλματία) Dalmacija, pokrajina ob vzhodni obali Jadranskega morja, približno današnja Dalmacija: O., T. idr. Adj. Dalmaticus (Delmaticus) 3 dalmat(in)ski, iz Dalmacije, nad Dalmacijo: Vell., T., Suet., triumphus H. zmagoslavje prokonzula Azinija Poliona nad dalmatinskimi Partinci 25. X. 39. — Kot subst. Dalmatica -ae, f (sc. vestis) dalmatika, neko spodnje oblačilo s kratkimi rokavi, iz bele dalmatinske volne, še dandanes mašno oblačilo katoliških duhovnikov: Cypr., Isid. — Od tod adj. Dalmaticātus 3 v dalmatiko oblečen: Lamp.

damnō -āre -āvī -ātum (damnum) koga oškodovati, poseb. pa

1. jur. kaznovati, (po)grajati koga zaradi kakega prestopka, obsoditi (obsojati), za krivega spoznati: reus damnatus Ci., absens damnatus est N., damnatum poenam sequi oportebat, ut igni cremaretur C., causa damnata Ci. zavržena, eum inauditum damnare T.; damnari inter sicarios Ci. med morilci, t.j. kot morilec, za umor, toda aliquem pro malo ac noxio d. L. kakor kakega hudobneža in hudodelca; d. lege Iuliā T. ali Pompeiā C. po … Vzrok obsodbe se izraža: z gen. (ki je odvisen od subst. damnum): populus eum sacrilegii damnavit N., damnari furti, iniuriarum, proditionis, ambitūs Ci., maiestatis Ci. zaradi razžalitve veličanstva, falsi damnatus T. zaradi ponarejanja; pren. tudi: d. aliquem stultitiae Ci. razglasiti koga za neumnega; z abl.: damnari eo crimine Ci. na to obtožbo, spričo te obtožbe, damnari crimine regni O., eo nomine damnatus est C. zaradi tega; s preap.: damnari de vi, de pecuniis repetundis Ci., ex Sardinia Ci. zaradi izsiljevanja na Sardiniji, propter eam vim iure damnari Ci., ob annonam compressam L., ob saevitiam T.; z inf. pf.: contra edictum fecisse damnabere Ci. češ da si … , pecuniam egessisse damnati sunt L.; z vzročnim stavkom: damnatus est, quod … (z ind. in cj.; gl. quod). Kazen stoji
a) v gen.: damnari octupli Ci. na osmerno globo, quanti damnatus esset L., d. capitis Ci., N. = capitalis poenae L. ali mortis V. na smrt; pesn.: damnatus longi Sisyphus laboris H. na dolgo delo.
b) v abl.: d. capite (= capitis) Ci., feneratores pecuniā L. na globo, decem milibus aeris L., insigni infamiā Cu., exilio T.
c) redko v dat.: bestiis (= ad bestias) esse damnatum Ap.
č) poklas. s praep.: damnari ad mortem ali ad extremum supplicium T., ad bestias Suet., Icti. na boj z zvermi, in metallum Plin. iun. na delo v rudniku; pesn.: Midas partem damnatur in unam (glede na en del) O.

2. (o tožniku) izvesti, povzročiti obsodbo koga: me ad recuperatores modo damnavit Pl., damnari per iudicem L., C. Licinius Stolo a M. Popilio (na posredovanje, po prizadevanju M. Popilija) suā lege damnatus est L., damnari falso testimonio Ph.

3. pren.
a) dolžnost naložiti (nalagati), obvez(ov)ati: heredes Staberi damnati (sc. po volji zapustnika) populo gladiatores dare H.; posebno pogosto v reklu: voti (redko voto) damnatum esse N., L. obvezan biti v izpolnitev zaobljube (namreč po uslišani prošnji), torej = videti svojo željo izpolnjeno, damnarentur ipsi votorum, quae pro iis suscepissent L. dosegli naj bi to, kar … ; pesn.: vota … agricolae facient; damnabis tu quoque votis V. obvezoval jih boš tudi ti v izpolnitev zaobljub = naklonjen boš … njihovim željam.
b) posvetiti (posvečevati), izročiti (izročati): Proserpina caput damnaverat Orco V. = „je bila za Ork obsodila“ (prim.: Antonius Cyrenensibus damnatur T. Kirencem v dobro), quem damnet labor (sc. leto) V. ki ga boj izroči smrti.
c) obsoditi = zavreči (zametavati), ne odobravati, grajati: damnatura sui non est delicta mariti O., quin te tua numina damnent O., facto damnandus in uno O., damnare consilium Cu., fidem medici Cu. ne prizna(va)ti. — Od tod adj. pt. pf. damnātus 3

1. obsojen: quis te damnatior? Ci. odločneje (huje) obsojen.

2. obsodbe vreden: Pr., Petr., Sil.

Dandarī -ōrum, m Dandar(c)i: Plin. = Dandaridae -ārum, m Dandaridi, skitsko ljudstvo ob Donu: T.; njihova dežela Dandarica -ae, f (sc. regio) Dandarsko: T.

Dardanus² -ī, f (Δάρδανος) Dardan, maloazijsko mesto v Troadi pri Abidu ob Helespontu (imenovano tudi Dardania), ki ga je ustanovil Dardan: L. (gl. Dardanus¹)

Decetia -ae, f Dececija, mesto ob Ligru (zdaj Decize): C.

decimus, starejše decumus, 3, num. ord. (decem)

I. deseti: mensis decimus Ter., decumo post mense Pl., cum decima legione C., hora diei decima Ci., vix decuma pars aratorum Ci. desetina, qui dies nudius tertius decimus fuerit Ci. = pred 12 dnevi; kot vojaška kazen: sorte decimum quemque ad supplicium legere L. vsakega desetega moža usmrtiti, desetati, decimirati, decimumque sortiri Sen. ph., decimum quemque sorte ductos (ali samo decimum quemque) fusti ferire T.; adv. acc. neutr. decimum desetič, desetikrat: nos reficietis d. tribunos L.; adv. abl. neutr. decimō desetič: Cassian., Cass. Kot subst. Decimus -ī, m (okrajšano D.) Decim, pravzaprav „deseti sin“ v družini, rimski predimek, npr. D. Brutus. Subst.

1. decimum (decumum) -ī, n desetkratno, deseterno: ager efficit (effert) cum decumo Ci. rodi desetkratno, ut cum decumo fructus arationis perceptus sit Ci. desetkratni pridelek.

2. decimus -ī, m
a) (sc. liber) deseta knjiga kakega spisa: in tertio decimo annalium Gell.
b) (sc. dies) deseti (dan): decimo Calendas Maias Col.

3. decima ali nav. decuma -ae, f
a) (sc. hora) deseta dnevna ura (približno ob štirih popoldne): quem nulla res ultra decumam retinuit Sen. ph.
b) (sc. pars) α) deseti del (desetina) plena, dohodkov, posvečen kakemu božanstvu: Varr., Suet., Tert., Macr., decumas Herculi ferre ex praeda, vovere Apollini decumas praedae Iust.; od tod: Oresti nuper prandia in semitis decumae nomine magno honori fuerunt Ci. pojedine, imenovane desetine (ker je bilo k takim iz desetine prirejenim žrtvovanjem povabljeno tudi ljudstvo, da se je udeležilo žrtvene gostije, si je pri njem pridobil žrtvovalec veliko spoštovanje). β) desetina kot dediščina: placet ergo decumas uxoribus dari Trachal. ap. Q. γ) desetina kot davščina, redk. v sg.: Aur., decuma hordei Ci., dum arator ne plus decumā det, expedit ei decumam esse quam maximam Ci.; pogosteje v pl.: decumae agri Leontini Ci., binae eo anno decumae frumenti Sardiniae imperatae L. desetina se je … dvakrat pobrala.

— II. pesn. pren. (kakor decimānus II.) velik, velikanski, silen: decimus ruit impetus undae O.

dēclīnātiō -ōnis, f (dēclīnāre)

I. intr.

1.
a) stran neba, naklon (nagnjenost) zemlje proti tečajema: d. caeli Vitr., Col., declinationes caeli, declinatio (declinationes) mundi Col.
b) α) borilno (iz)ogib, odmik: lanceam exiguā corporis declinatione vitare Cu.; pren.: quot ego tuas petitiones … parva quadam declinatione et, ut aiunt, corpore effugi! Ci. β) arhit. zapogib: declinationes libramenti ventris Vitr. zapogibi ob koncih bočne ploskve. γ) fil. odklon, oddaljitev od svoje poti: d. atomorum Ci.

2. pren.
a) ret. odmik, oddaljitev od predmeta: Q., declinatio brevis a proposito Ci.
b) gram. vsako spreminjanje besedne oblike (sklanjanje, spreganje, stopnjevanje), pregibanje: Varr., Q., pri poznejših slovničarjih le sklanjanje, sklanjatev, deklinacija (v našem pomenu): Don. idr.
c) fil. sovraštvo, mržnja, nenaklonjenost, odpor: adpetitio et declinatio naturalis Ci., quae declinatio, si cum ratione fiet, cautio appelletur Ci., hominum … declinationes Gell.
č) medic. popustitev, ponehanje bolečine, bolezni: Marc., Th. Prisc., Cael.

— II. trans. izogib, ogibanje: laboris et periculi Ci.

dēcollō -āre -āvī -ātum (dē in collum)

1. z vratu sne(ma)ti, z vratu vzeti (jemati): Caecil. ap. Non.; pren. vzeti komu kaj, spraviti ga ob kaj: fructibus (abl.) victus me decollavi Luc. fr.

2. obglaviti (obglavljati): aliquem Sen. ph., Petr., Aur., Vop.; abs.: nisi forte facilius in honorem eius decollas quam iudicas Sen. rh., miles decollandi artifex Suet.; brezos.: deinde descripsit, qualiter decolletur Sen. rh.

dēcursus -ūs, m (dēcurrere)

1. tek navzdol: aquaï Lucr., aquarum O., rapidus (amnium) d. de montibus V., d. planitiei Auct. b. Hisp. položnost, praeceps d. Petr., decursum … dedit navibus Front.; occ. napad, naval: subito ex collibus decursu Albanorum L.

2. voj. vojaški pohod, pregled vojske (za vajo ali ob kaki svečanosti): Front., Gell., in lustratione et decursu et simulacro ludicro pugnae (iz vojaške vaje, iz manevra) funestum prope proelium fecisti L., Plancina … decursibus cohortium interesse T., d. legionum T.; tudi tekmovalni tek z voščenimi plamenicami: cur me in decursu lampada (gl. lampas) poscis? Pers.

3. dosega cilja (prihod na cilj) na dirkališču: destitit ante decursum Suet.;

4. pren.
a) tek verzov v ritmu: Q. (IX, 4, 115).
b) pretek: honorum Ci. odslužitev vseh častnih služb, facilior erit mihi quasi decursus mei temporis Ci. ep. tem laže mi preteče čas mojega službovanja.

dēdecus -oris, n

1. nečast, sramota, sramotni madež: cum nec prodere visum dedecus auderet O. (o Midovih ušesih), nasi d. Ap. odrezan nos, propter dedecus adulescentiae filii nondum loquentis Iust., Antonii, nominis Romani probra atque dedecora Ci.; kot psovka = grdin, grdavs, grdoba: naturae d. Ph., aliquem purgamentum (za nesnago) dedecusque praedicare Petr., tu, vitae dedecus primum Ap.; večinoma abstr.: dedecori esse Pl., Ter., Corn., Plin. iun. v sramoto biti, ampla domus dedecori saepe domino fit Ci., libidinosis servire summa miseria est summo dedecore coniuncta Ci., homines omni dedecore infames Ci., d. concipere Ci. nakopati si, vitam per dedecus amittere S. sramotno, ob tantum dedecus amens V., grande ferunt unā cum damno dedecus H.

2. met. nečastno (sramotno) dejanje, sramota, pregreha, hudobija: d. admittere Ci., C., dedecora, quae aetas (mladost) ipsius pertulit Ci., per dedecora patrimonia amittere S., dedecorum pretiosus emptor H., dedecora militiae alicui obicere L. nečastno vedênje ob vojni, Iovis testatum d. O., postremo in scelera simul ac dedecora prorupit T. nagnusne hudobije

3. occ. (fil.) (= τὸ κακόν) nravno zlo, hudobija, pregreha: Ci. (De legibus I, 21, 55; Tuscul. disput. II, 5, 14).