Franja

*ostentus -ūs, le v dat. sg. ostentui, redko v abl. sg. ostentu, m (ostendere)

1. kazanje, postavljanje na ogled: corpora extra vallum abiecta ostentui T. na ogled; pren.: vivere iubet ostentui clementiae suae T. da bi pokazal svojo milost, ut Iugurthae scelerum ostentui essem S. da bi se na meni kazali Jugurtovi zločini, capitis poenam horrificam atrocitatis ostentu reddiderunt Gell.

2. mameč videz, omama, slepilo, prevara, sleparstvo: deditionis signa ostentui (sc. esse) credere S. da so le slepilo.

3. javno kazanje, razkritje, očiten dokaz: hoc est ostentui clementiae tuae Ci. to dokazuje tvojo blagost, ore ac membris in eum pallorem albentibus, ut ostentui esset multum vitalis spiritūs egestum T.

Ōstia -ae, f (Ὠστία; ōstium) Óstija, mesto ob ustju Tibere, pristanišče Rima (še zdaj Ostia): Ci., Varr., L., T., Plin., Mel. idr. — Soobl. Ōstia -ōrum, n Óstija (Óstije): L., Iuv., Aug. — Od tod adj. Ōstiēnsis -e óstijski: populus L., incommodum Ci. izguba (rim. ladjevja) pri Ostiji (v vojni z morskimi roparji), provincia Ci., Suet. oskrba rim. mesta z živežem in nadzorstvo nad vodovodi (kvestor, ki je opravljal to službo, je imel svoj sedež v Ostiji), portus Porph., via Hier.

ōstiārius 3 (ōstium) vraten: ancilla Vulg., Eccl. vratarica, vratarka; subst.

1. ōstiārius -iī, m (sc. servus ali famulus) vratar: Varr., Plin., Petr., Sen. ph., Sen. rh.; v krščanski cerkvi = cerkóvnik: Cod. Th.

2. ōstiāria -ae, f (sc. ancilla) vratarica, vratarka: Vulg., Ambr.

3. ōstiārium -iī, n (sc. tribūtum) davek na vrata, vratarina: C.

Ostōrius -ī, m Ostórij, rim. nom. propr. Znani so:

1. Ostorius Sabinus Ostorij Sabin, rim. vitez: T.

2. P. Ostorius Scapula Publij Ostorij Skapula, propretor v Britaniji: T.

3. M. Ostorius Scapula Mark Ostorij Skapula, Publijev sin; ubiti ga je dal cesar Neron: T.

ostracodermus 3 (gr. ὀστρακόδερμος) ki ima črepinjasto trdo kožo ali lupino; subst. ostracoderma -ōrum, n ali ostracodermae -ārum, f lupinarji: Plin. Val. (5, 13 in 5, 16, kjer najdemo v nekaterih izdajah ostragoderinas).

ostrea -ae, f in ostreum -ī, n (izpos. gr. ὄστρεον) ostriga, morski polž, školjka: sg. le enkrat (pri Pall.), pl.: Enn. ap. Ap., Luc. ap. Non., Luc. ap. Gell., Varr. ap. Non., V., O., H., Plin., Mart. — Kot fem.: Pl., Luc. ap. Non., Varr. ap. Non., Ci. ap. Non., H., Plin., Gell. — V nedoločljivi obl. ostreis: Enn. ap. Non., Ci., Plin.

Otācilius 3 Otacílij(ev), ime rim. rodu, iz katerega so najbolj znani:

1. Otacilius Crassus Otacilij Kras, pompejevec: C.

2. Cn. Otacilius Nāsō Gnej Otacilij Nazon: Ci. ep.

3. T. Otacilius Crassus Tit Otacilij Kras, pretor l. 217; v letih 216—211 se je bojeval zoper Kartažane na Siciliji: L.

4. L. Otacilius Pilītus Lucij Otacilij Pilit, osvobojenec, retor, Pompejev učitelj: Suet.

Othō -ōnis, m Óton, rim. priimek

1. L. Rōscius Otho Lucij Roscij Oton, tr. pl. l. 67; sprožil je zakon, po katerem so v gledališču vitezom odkazani sedeži v prvih 14 vrstah: Ci., Iuv.

2. M. Salvius Otho Mark Salvij Oton, rim. cesar l. 69 po Kr.: T., Iuv., Mart., Suet. — Od tod adj. Othōniānus 3 Ótonov (= cesarja Otona), ótonski: partes, duces T.

Othrys -yos, acc. -ym in -yn, m (Ὄϑρυς) Ótris, visoko in gozdnato gorovje v tesal(ij)ski pokrajini Ftiotida: V., O., Plin.; po poznejših pesnikih je to gorovje v Trakiji: Stat., Val. Fl. — Od tod adj. Othrysius 3 ótriški, ótrijski, pesn. = trákijski, tráški: pruina, orbis Mart.

ōtior -ārī -ātus sum (ōtium) privoščiti si počitek (oddih, mir, prosti čas), počivati, prost (brezdelen, brez dela) biti, praznovati, preda(ja)ti se brezdelju, čas prodajati, lenariti (ne v slabem pomenu), lenobo pasti: cum se Syracusas otiandi, non negotiandi causā contulisset Ci., domesticus otior H. doma pasem lenobo, Baiis remotis arbitris otiabar Symm.

ōtiōsus 3, adv. -ē, star. pri Pl.: ōtiōssē (ōtium)

1.
a) brezdelen, brezposeln, brez dela (posla, opravkov, dolžnosti), nedelaven, prost, na oddihu, len(oben) (naspr. negotiosus, occupatus): Pl., Ter. idr., o. urbani L. postopači, dii Ci. ki nimajo nobenih opravkov, homines otiosissimi Ci., quem locum nos otiosi (v prosti urici) convertimus Ci., cum otiosus (v prostem času) stilum prehenderat Ci., o. bos H., in foro otiose inambulare L.; o neosebnih subj.:: aetas, tempus Ci., mihi ne otium quidem erat otiosum Ci. niti v prostem času nisem imel miru, otiosissimae occupationes Plin. iun. brezdelnost, zapolnjena z delom, honor otiosus ac vacans Plin. iun. neopravljana in nezapolnjena častna služba.
b) brezdelen = nepotreben, odvečen: o. peregrinatio Cu. ali sermo, sententiae Q. ali quaestio Gell. nepotreben (nepotrebna); od tod otiosum est z inf. = nepotrebno je, odveč je: otiosum est persequi singula Lact., otiosum est ire per singulos Min.; metaf.: pecunia otiosa Icti. ali pecuniae otiosae (naspr. occupatae) Plin. iun. ne obrestujoč se, nenaložen.

2. occ.
a) prost (brez) poklicnih, poseb. državnih opravkov (dolžnosti), predajajoč (posvečujoč) se brezdelju, (ves) predan brezdelnosti, živeč za znanost, ukvarjajoč se s slovstvom (književnostjo), kot subst. = slovstvenik, književnik, leposlovec, literat: numquam se minus otiosum esse quam cum otiosus esset Ci. (Scipion je trdil,) da nima nikdar več opravkov kot takrat, kadar se predaja svoji posebni ljubezni do znanosti, o. senectus Ci., Neapolis H. kjer je veliko prostega časa, senibus otiosum est vetera et praesentia contendere T. starci si krajšajo čas s tem da ...; z gen.: studiorum otiosi Plin. ki imajo ukvarjati se z znanostjo, ki najdejo prosti čas za ukvarjanje z znanostjo; (v slabem pomenu) ukvarjajoč se s čim nečimrno ali brezkoristno: Cicero … otiosus circa excessus T. (Dial.)
b) politično nedejaven (nedelaven), brez političnega zanimanja (interesa), politično apatičen, nepristranski, nevtralen, mir(oljub)en: socii spectatores se otiosos praebuerunt Leuctricae calamitatis Ci., istos otiosos reddam Ci. hočem umiriti; subst. otiosi = nepristranski (nevtralni) državljani: otiosis minabantur Ci. ali pa = miroljubni državljani: militare nomen grave inter otiosos T.; o neosebnih subj.: dignitas Ci.

3. metaf. sploh miren, brez nemira, brez strahu, brezskrben, nezaskrbljen, nemoten: animo otioso esse Ter., Gell., otiosus ab animo Ter., quid otiosius quiete animi, quid irā laboriosius Sen. ph., otiosum Fadium reddere Ci. ep. vrniti Fadiju mir, annus ab hoste otiosus C., unumquidque otiose contemplari Ci., properavistis rapere: otiose oportuit Pl. počasi; occ. brezskrben, neskrben, nebrižen, nemaren, malomaren: vigilat insidians bonis otiosorum Ci., Brutus videtur otiosus orator T. (Dial.).

ōtium -iī, n

1. prosti čas, brezdelje, brezdelnost, brezdelica, lázno, praznovanje, počitek, oddih, mir, pokoj (naspr. negotium): Enn. ap. Gell., Ca. ap. Ci., Pl., Ter., V., O., H., Cat., Sil., Suet. idr., nostrum otium negotii inopiā constitutum est Ci., natio occupata in otio Ph. predan dela polnemu brezdelju, otium sequi Ci., N. brezposeln biti, praznovati, otium persequi (iskati) Ci., per otium cibum capere ali spolia legere L. v miru, mirno, languescere in otio ali languescere otio Ci.; o neosebnih subj.: quies aëris et otium et tranquillitas Sen. ph.

2. occ.
a) počitek (prostost) od državnih opravil, brezposelnost, prosti čas za druge stvari, zlasti za slovstveno (književno, literarno, znanstveno) dejavnost, ukvarjanje s slovstvom (književnostjo, literaturo, znanostjo): Pl., Ter., Corn., Vell., quantum mihi res publica tribuet otii, ad scribendum conferam Ci., otium in studiis conterere Ci., o. studiosum Plin. iun. učeno slovstveno delovanje, abundare otio studioque Ci., se in otium conferre Ci. umakniti se v zasebnost, slovo dati javnim opravilom (službam); meton. pl. = sadovi (plodovi, rezultati) prostega časa: excutiasque oculis otia nostra tuis O.
b) politični mir, mirne, umirjene razmere: Ter., H. idr., ex bello tantum otii toti insulae conciliavit N. je povrnil tolikšen mir, pax atque otium C., valde me ad otium pacemque converto Ci., deducere rem ad otium C. mirno (= brez boja) poravnati, in otio vivere Ci., studia … honesta per otium (v mirnem času, v miru) concelebrata Corn., ab hoste ali ab seditionibus urbanis otium fuit L. imeli so mir pred sovražniki (pred prevrati).

Oufens (Ūfens) -entis, m Ufént, majhna reka v Laciju: V., Plin., Sil. Po tej rečici je dobila ime Oufentina (ōfentina) tribus uféntska (ufentínska) tribus, ustanovljena l. 318 (skupaj s falernsko tribus); vanjo so bila vključena mesta Privernum, Tarracina, Aquinum, Frusino, Canusium, Forum Flamini, Plestia, Tuficum, Attidium, Sena, Comum, Mediolanum: Priverno Oufentina venit fluvioque Oufente Luc. fr., Luc. ap. Fest., quid Plancio cum Lemonia, quid cum Ufentina (sc. tribu), quid cum Clustumina? Ci., tribus duae adiectae sunt, Oufentina et Falerna L., L. epit., Oufentinae tribus initio causa fuit nomen fluminis Ofens, quod est in agro Privernate mare intra et Tarracinam Fest.

ovātiō -ōnis, f (ovāre) malo zmagoslavje, mali triumf, ovácija = zmagoslavni vhod zmagovitega vojskovodje v Rim, ne na vozu, ampak na konju ali peš, z mirtovim vencem na glavi, ob veselem vriskanju (ovāre) vojakov: P. F., deinceps procedente tempore duodetriginta consulatus, dictaturas quinque, censuras septem, triumphos sex, duas ovationes adepta est Suet., Aulo Plautio etiam ovationem decrevit ingressoque urbem obviam progressus et in Capitolium eunti et inde rursus revertenti latus texit Suet., fuitque de servis ovatione contentus, ne dignitatem triumphi servili inscriptione violaret Fl.; v pl.: praetereundum non est, quod ad ovationes attinet, super quo dissensisse veteres scriptores accipio Gell.

oviārius 3 (ovis) ovčji: pecus Col. ovce (pl.), bráv; subst. oviāria -ae, f ovčjereja, ovčarstvo: Varr.; oviārium -iī, n ovč(n)ják (beseda, ki ni bila v rabi): Varr.

Ovidius 3 Ovídij(ev), ime rim. viteškega rodu, iz katerega je najbolj znan pesnik P. Ovidius Nasō Publij Ovidij Nazon („Nosan“), roj. l. 43 v Sulmoni, umrl v Tomih ob Črnem morju l. 17 po Kr. kot pregnanec: Q., Sen. ph. Nekega drugega Ovidija omenja njegov sodobnik Mart. — Od tod adj. Ovidiānus 3 Ovídijev: Ovidianum illud: „inepta loci“ Sen. rh.

ovis -is, f (iz indoev. *Hou̯i-; prim. skr. ávi-, avikā́ ovca = gr. ὄις ali οἶς (= ὄƑις) = stvnem. ouwi, stvnem. ewit čreda ovac, awist, ewist ovčják, lit. avìs ovca, ãvinas oven, jarec, let. àuns oven, sl. ovca, oven, hr. óvca)

1. ovca: Ca., Pl., Ter., Varr., V., H., Col., Plin., Fest., P. F. idr., patiens iniuriae Ph., placida O., semimas O. koštrun (skópec, púgelj); preg.: ovem lupo committere Ter. volka postaviti za gospodarja ovčje črede (za ovčarja) = „kozla spustiti v zelnik “; podobno: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci.; metaf. (kot psovka) ovca neumna = neumnež, tepec, butelj: Pl.

2. meton. (pesn.) volna: et nigram Tyrio murice tingit ovem Tib.

Opomba: Po Varr. ap. Gell., Varr. ap. Non. je ta beseda masc., kadar označuje ovna.

ovō -āre (iz *eu̯āi̯ō; prim. gr. εὐάζω veselo (od veselja) vriskam, εὗα, εὐάν, εὐαί, εὐοῖ (vzkliki bakhantske veselosti)), večinoma pt. pr. ovāns -antis (adv. ovanter Tert.)

1. od veselja (veselo) vriskati, veseliti se, radovati se: Pl., Romani ovantes ac gratulantes Horatium accipiunt L., quo nunc Turnus ovat spolio gaudetque potitus V., cum ovante gaudio L.; z abl.: ovans victoriā L., spoliis exercituum et ducum caedibus ovans T., laetus ovat laude virûm Val. Fl.; o živalih: ovantes gutture corvi V. na vse grlo veselo kričeči; o neosebnih subj.: non Africus alto tantus ovat Val. Fl.

2. occ. obhajati (praznovati, slaviti) malo zmagoslavje (ovacijo; prim. ovātiō): Vell., Suet., Valerio, quod perseverantior in iis caedendis in fuga fuit, triumphus, Manlio, ut ovans ingrederetur urbem, decretum est L., quem … imperatorem ornatum a senatu ovantem in Capitolium ascendisse meminissem Ci., ovantium corona (myrtea) Plin.; metaf.: ovantes currus Pr. zmagoslavni vozovi, ovatum aurum Pers. ob (malem) zmagoslavju razkazovano = zaplenjeno.

Opomba: 1. oseba ind. pr. in obl. iz act. pf. debla niso bile v rabi, od pass. le pt. pf.

ōvum -ī, n (iz *ōu-om; prim. gr. ᾠόν, lezboško ὤιον [iz *ōu̯i̯-om], dor. ὤεον (iz ὤƑεον [<*ōu̯ei̯-om] „kar spada k ptici“, „kar najdemo pri ptici“, „ptičji produkt“; prim. lat. avis), sl. jajce, got. ada, stvnem. ei, nem. Ei, ang. egg)

1. jajce: O., H., V., Suet., Cels., Cael., Lamp. idr., ovi putamen Col., Plin. jajčja lupina, o. parĕre, gignere Ci. ali facere Varr. ali edere Plin. ali ponere O., Col. (z)nesti (leči). Rim. obedi so se začeli z jajci in končali s sadjem; od tod preg.: integram famem ad ovum affere Ci. ep. do jajca = do začetka obeda, ab ovo usque ad māla H. „od jajc do jabolk“, po naše „od juhe do posladka“ = od začetka do konca; v povezavi z mitološko zgodbo o Ledi (gl. Lēda): nec gemino bellum Troianum orditur ab ovo H., ovo prognatus eodem H. = Kastorjev brat Poluks.

2. metaf. jajce, ena izmed 7 jajčastih podob na dirkališču v cirkusu; spominjala je na jajce, iz katerega sta prišla Kastor in Poluks, zaščitnika cirkuških umetnosti. Po teh jajcih so šteli kroge na dirkališču; po vsakem krogu so vzeli eno jajce z njegovega podstavka (fala): ovum sublatum est Varr., ova ad notas curriculis numerandis L.

3. meton. mera jajčje lupine (= kolikor drži jajčja lupina): tribus ovis Plin.