Franja

Zadetki iskanja

  • Rhoda -ae, f (Ῥόδη) Róda, trgovinsko mesto Indigetov na najseverovzhodnejšem delu Tarakonske Hispanije (zdaj Rosas): L., Mel.
  • Rhodanus -ī, m (Ῥοδανός) Ródan, glavna reka jugovzhodne Galije (zdaj Rhone): C., L., O., H., Mel., Mart., Plin. idr.; meton. Poródanci, Gálci: Lucan. Od tod

    1. Rhodanītis -idis, f k Ródanu sodeč, ródanski: urbes Sid. ob Rodanu ležeča.

    2. Rhodanūsia -ae, f Rodanúzija, poznejše ime mesta Lugdunum v Galiji (zdaj Lyon): Sid.
  • Rhodopē -ēs, f (Ῥοδόπη) Ródopa

    1. visoko gorovje v Trakiji med Nestom in Hebrom (zdaj Rodopi): O., V., Mel., Amm., Fl.; meton. Trákija: Stat., Rhodope miratur Orphea V. — Od tod adj.
    a) Rhodopēius 3 ródopski, rodopéjski, pesn. = tráški, tračánski, trákijski: vates, heros (o Orfeju) O., regna O. = Trakija.
    b) Rhodopēus 3 ródopski, rodopéjski: saxa Lucan. — Soobl. Rhodopa: Eutr., Amm.

    2. nimfa rodopskega gorovja: O.
  • Rhodos in Rhodus -ī, f (Ῥόδος)

    1. Ródos, znameniti otok ob jugozahodni obali Male Azije z istoimenskim glavnim mestom (zdaj Rodos): Ci., C., L., Plin., H., O. idr. — Od tod adj.
    a) Rhodius 3 (Ῥόδιος) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: T., Varr., O., Gell., Col., Suet., uva V., Rhodii oratores Ci. (ki ubirajo srednjo pot med atiško jedrnatostjo in azijsko razvlečenostjo); subst. Rhodius -iī, m Rodošán (Ródošan), Ródijec: Sen. ph.; pl.: Ci. idr.
    b) Rhodiacus 3 (Ῥοδιακός) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: Vitr., Plin.
    c) Rhodiēnsis -e z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: hospes Suet., civitas Gell.; pl. subst. Rhodiēnsēs -ium, m Rodošáni (Ródošani), Ródijci, preb. otoka Rodos: Ca.

    2. Róda, nimfa otoka Rodos, ljubica sončnega boga: O.
  • Rigodūlum -ī, n Rigodúl(um), mesto na ozemlju Treverov (zdaj Riol blizu Trierja): T.
  • Rōsea ali Rōsia -ae, f Rózeja (Rózija), kraj na Sabinskem pri mestu Reate z izvrstnimi konjskimi pašniki (zdaj Le Roscie): Ci. ep., Varr. — Od tod adj.

    1. Rōseus (Rosus) 3 rózejski (rózijski): cannabis Plin., rura V.

    2. Rōseānus 3 rózejski (rózijski), rozejánski: equi Varr.

    3. Rōsulānus 3 = Rōseānus: ager Serv.
  • Rubī -ōrum, m Rúbi, mesto v Apuliji (zdaj Ruvo): H. — Od tod subst. Rubustīnī -ōrum, m Rúbijci, Rubustíni, preb. mesta Rubi: Plin.
  • Rubrēnsis lacus Rúbrsko jezero v Narbonski Galiji blizu mesta Narbona (zdaj étang de Sigean): Plin.; enako Rubraesus lacus: Mel.
  • Rudiae -ārum, f Rúdije, mesto v Kalabriji, rodni kraj pesnika Enija (zdaj Porta a Rugge blizu kraja Lecce-Lupiae) Plin., Mel., Sil. — Od tod Rudīnus 3 rúdijski, iz Rúdij izhajajoč (izvirajoč), iz Rúdij doma: Rudinus homo Ci. = Ennius; subst. Rudīnus -ī, m Rúdijec, Rudín: unde Rudinus ait „divum domus altisonum — cael'“? Aus.; pl. subst. Rudīnī -ōrum, m Rúdijci, Rudíni, preb. mesta Rudije: nos sumus Romani, qui fuimus ante Rudini Enn. fr. ap. Ci.
  • Rufrae -ārum, f Rúfre, mesto v Kampaniji ob meji s Samnijem (zdaj S. Felice a Ruvo); nekateri strokovnjaki ga enačijo z mestom Rufrij (Rufrium): V., Sil.
  • Rufrium -iī, n Rúfrij, hirpinsko mesto v Samniju, domnevno identično z mestom Rufre (gl. Rufrae, zdaj S. Felice a Ruvo): L.
  • Ruscinō -ōnis, m, f Ruscinón (Ruskinón), Ruscinóna (Ruskinóna) mesto v Narbonski Galiji (zdaj Perpignan): L., Mel., Prisc.
  • Rusellae -ārum, f Ruzéle, eno od 12 zavezniških etruščanskih mest, vzhodno od Prilijskega jezera (lacus Prilius) (zdaj razvaline pri kraju Rosello). — Od tod adj. Rusellānus (Russellānus) 3 ruzélski, ruzelánski, pri (v) Ruzélah se nahajajoč: ager L., colonia Plin.; pl. subst. Rusellānī -ōrum, m Ruzeláni, Ruzélci, preb. mesta Ruzele: L.
  • Rutēnī (Ruthēnī) -ōrum, m Rutén(c)i, ljudstvo v Keltski Galiji in deloma v rimski provinci (provinciales); njihovo glavno mesto je bilo Segodūnum, zdaj Rodez (Aveyron): C., Plin., Lucan.
  • Saba -ae, f (Σάβα, Σάβη, Σάβαι) Sába, s kadilom bogata dežela v Srečni Arabiji: PLIN. Od tod adj. Sabaeus 3 (Σαβαῖὸς) sábski, sabájski, pesn. = arabski: odor COL., nubes, flores STAT., myrrha SEN. TR., flos VAL. FL., cumulus CL. pogrebna grmada, odišavljena z miro, tus V., terra O. (= Srečna Arabija, zdaj Jemen); subst.
    a) Sabaea -ae, f (sc. terra) Sabája (Sabéja), Sabájska (Sabéjska) dežela = Srečna Arabija: H.
    b) Sabaeī -ōrum, m Sabájci (Sabéjci), preb. Sabe, ki so sloveli po svojem bogastvu; njihovo glavno mesto je bilo Sabōta: V., MEL., PLIN., VAL. FL., FL., CL.
  • Sabāria (Savāria) -ae, f Sabárija (Savárija), staro mesto Bojcev v Zgornji Panoniji, ki ga je z Rimljani poselil cesar Klavdij (zato imenovano Sabaria Claudia; zdaj razvaline v današnjem Sombotelu (Szombathely)): PLIN., AMM., AUR., colonia Divi Claudii Sabaria PLIN.
  • Sābātē -ēs, f Sabáta, mesto v Etruriji ob istoimenem jezeru blizu Vejev (lacus Sabate, zdaj Lago di Bracciano): FEST., P. F. Od tod adj.

    1. Sābātīnus 3 sabátski, sabatínski: ager COL., tribus L., lacus FRONT., COL.

    2. Sābātius 3 sabátski: stagna SIL. (pesn.) = Sabatsko jezero ali jezero Sabata.
  • Sābātus -ī, m Sabát (zdaj Sabbato), pritok kampan(i)jske reke Kalor, v katero se izliva pri Beneventu. Od tod Sābātīnī -ōrum, m Sabatín(c)i = Posabátci: L.
  • Sabis -is, acc. -im, abl. -ī, m Sábis

    1. (zdaj Sambre), levi pritok Moze (zdaj Maas) v Belgijski Galiji: C.

    2. reka v Karmaniji: MEL., PLIN.

    3. neko sabsko božanstvo (gl. Saba): PLIN.
  • Sābrata (Sābratha) -ae, f Sábrata

    1. kot f mesto v Afriki ob Mali Sirti (eno od treh mest (Tripolis), zdaj Tripoli): PLIN., SIL. Od tod adj. Sābratēnsis -e sábratski, sabraténski, doma (izvirajoč) iz Sábrate: SUET., CYPR. – Soobl. Sābratēria -ae, f Sabratérija; od tod adj. Sābraternus 3 sabratérijski: PRISC.

    2. kot m ime nekega kartažanskega vojaka: SIL.
Število zadetkov: 996