Franja

Thespius¹ -iī, m (Θέσπιος) Téspij, Erehtejev sin, ustanovitelj in vladar Tespij v Bojotiji, oče petdesetih hčerá, s katerimi je imel Herakles petdeset sinov: Stat., Hyg., Arn. (pri katerem najdemo v izdajah obl. Thestius). — Od tod Thespiadae -adum, m (Θεσπιάδαι) Tespiádi, pesn. = Krótonci, ker je mesto Kroton baje ustanovil neki potomec Herakla in ene od petdesetih Tespijevih hčera: Sil.; patron. Thespias -adis, f (Θεσπιάς) Tespiáda = Tespijeva hči: Sen. tr.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

Thestĭus -iī, m (Θέστιος) Téstij

1. kralj v Etoliji (Ajtoliji), Agenorjev sin, oče Lede, Altaje, Pleksipa in Tokseja: O., Hyg. — Od tod patron.
a) Thestias -adis, f (Θεστιάς) Testiáda = Testijeva hči = Altaja: O.
b) Thestiadēs -ae, m (Θεστιάδης) Testiád = Testijev potomec: Thestiadae duo O. = Plexippus in Toxeus, respice Thestiaden O. = Meleagra, Altejinega sina.

2. = Thespius -iī, m (gl. Thespius).

Thestor -oris, m (Θέστωρ) Téstor, Kalhantov oče: Hyg. — Od tod patron. Thestoridēs -ae, m (Θεστορίδης) Testoríd = Testorjev sin = Calchas Kalhant: O., Stat.

Thoās in Thoāns -antis, acc. -anta, m (Θόας) Toánt

1. skitski kralj na Tavrskem (Tavriškem, Tavrijskem) Hersonezu (Chersonnesus Taurica, zdaj polotok Krim); pri njem je bila Ifigenija svečenica tavrske (tavriške, tavrijske) Artemide (Diane): O., Hyg. Od tod adj. Toantēus 3 Toántov, toántski, toantéjski, pesn. = távrski, távrijski, távriški: dea (= Diana) O., Diana Val. Fl.

2. kralj na Lemnosu, oče Hipsipile; ko so ženske pomorile vse može, je Hipsipila rešila svojega očeta na otok Ciper: O., Stat., Hyg. Od tod patron. Thoantias -adis, f (Θοαντιάς) (O.) ali Thoantis -idis, f (Θοαντίς) (Stat.) Toantiáda, Toántida = Toantova hči (Hipsipila).

3. Andrajmonov sin, Etolec (Ajtolec), ki se je šel bojevat pred Trojo: V.

4. neki Trojanec, Enejev spremljevalec: V.

Thrasybūlus -ī, m (Θρασύβουλος) Trazibúl, Atenec, Likosov sin, ki je l. 399 Atene rešil gospostva trideseterice tiranov: N., Iust., Val. Max.

Thyestēs -ae in -is, m (Θυέστης) Tiést, Pelop(s)ov sin, Atrejev brat, oče Ajgista (ta se je rodil kot plod Tiestovega krvoskrunskega razmerja s hčerjo Pelopejo). Atrej je Tiesta pregnal, ker mu je zapeljal soprogo, a kmalu ga je poklical nazaj in mu postregel z mesom njegovih sinov, Tantala in Plejstena. Naposled je Atreja ubil Ajgist: Pl., Ci., Varr., O., H., Lucan., Pers., Ap., Hyg. — Od tod adj. Thyestēus 3 (Θυέστειος) Tiéstov, tiéstski, tiéstovski, tiestéjski: mensae O., preces H. kletve, exsecratio Ci.; patron. Thyestiadēs -ae, m (Θυεστιάδης) Tiestiád = Tiestov sin = Ajgist: O., Cl.

Thymoetēs -ae, m (Θυμοίτης) Timójt

1. eden najstarejših Trojancev, ki je svetoval, naj lesenega konja privlečejo v mesto (bil je jezen, ker mu je Priam ubil sina, za katerega je vedež prerokoval, da bi lahko Troja zaradi njega nekoč propadla): V.

2. Trojanec, Hiketaonov sin: V.

Thyōnē -ēs, f (Θυώνη) Tióna, mitološko žensko ime

1. mati petega Bakha, včasih poistovetena s Semelo: Ci. — Od tod
a) Thyone͡us -eī, m (Θυωνεύς) Tionêj, Tionin sin: indetonsus O., Semelēïus H.
b) Thyōniānus -ī, m Tioniján = Bacchus: Aus.; meton. = vino: Cat.

2. nimfa, Jupitrova dojilja: O.; prim. Thyēnē.

Tiberius -iī, m Tibêrij, rimsko ime, skrajšano Ti. ali Tib., npr. Ti. Sempronius Gracchus, Ti. Claudius Asellus; poseb. znan je Ti. Claudius Nero = Tiberij Klavdij Nero(n), nav. imenovan samo Tiberius Tiberij, drugi rimski cesar (vladal v letih 14—37 po Kr.) sin Livije, Avgustov posinovljenec: T., Suet. idr. — Od tod adj.

1. Tiberēïus 3 Tibêrijev: aula Stat.

2. Tiberiānus 3 Tibêrijev, tiberijánski: domus, scorta Suet., pira Plin. Tiberijeve hruške, (hruške, ki jih je imel Tiberij še posebej rad), tempora Tert.

3. Tibereus 3 Tibêrijev: marmor Plin. — Subst. Tiberiolus -ī, m Tiberíol = Tiberijček = ljubi Tiberij: T.

Tībur -uris, abl. -e, loc. -ī, n Tíbur (zdaj Tivoli) staro mesto, ki so ga Sicilci ustanovili v Laciju ob bregovih reke Aniena (zdaj Aniene) na strmem hribu: pronum Iuv., supinum H.; bil je tudi zelo obiskovano letovišče: Ci., L., Val. Max., Plin., superbum V., vacuum H. miren, brez šuma, fertile, udum, uvidum H., Herculeum Mart. Herkulov (ker so tam še posebej častili Herkula). — Od tod adj.

1. Tīburs -urtis, abl. -ī tíburski: V., Stat., Gell., populus L., via H.; subst.
a) Tīburs -urtis, abl. -ī in -e, n Tíbursko, Tíbursko ozemlje: Varr., Gell., in Tiburti esse Ci., villam in Tiburti habes Glaucia ap. Ci.
b) Tiburtes -um in -ium, m Tíburci, Tiburjáni, preb. Tiburja: L., V., Plin., T., Front.

2. Tīburnus 3 tíburski: Anio Pr.; subst. Tīburnus -ī, m
a) Tíburec, Tiburján: Stat.
b) Tibúrn, Amfiarajev sin, ki je z bratoma Katilom in Korasom (Corās) ustanovil Tibur: Plin., lucus Tiburni H., Tiburni luculus Suet.; inačica Tīburtus -ī, m Tibúrt: gemini fratres Tiburtia moenia linquunt, fratris Tiburti dictam cognomine gentem V.

3. Tīburtīnus 3 tíburski, tiburtínski: terra Pr., calix Sen. ph., rus Suet., villa Stat., via Plin. iun. cesta, ki pelje (vodi) iz Rima v Tibur, lapis Plin. lehnják, apneni maček (it. travertino); kolekt.: Amm.; lapicidina Vitr., pila Mart. (neki kraj v Rimu); subst. Tīburtīnum -ī, n (sc. praedium) Tiburtínsko, Scipionovo podeželsko posestvo pri Tíburju: Ci., Sen. ph.

Tigrānēs -is, m (Τιγράνης) Tigrán

1. kralj Velike Armenije, zet in zaveznik pontskega kralja Mitridata, premagan od Lukula in Pompeja: Ci., S. fr., Aur., Fl.

2. njegov sin: Ci. ep.

Timāvus -ī, m Timáv, reka med Oglejem in Trstom (zdaj Timav, Timavo): V., L., Mel., Plin., Sil., Cl., Ledaeus Mart. (ker je z Argonavti prišel tja Ledin sin Kastor), Timavi alumnus (= Livius) Stat.

timor -ōris, m (timēre)

1. bojazen, strah, boječnost, bojazljivost, strašljivost, plahost, plašnost (naspr. animus, fortitudo, fiducia): Acc. fr., Ter., Val. Fl., Lucan., Sen. ph., Petr. idr., timor est metus mali adpropinquantis Ci., timor anxius, maestus V., caecus Ci., Ph., externus, vanus L., pavidus, solitus, virgineus O., timore aeger T., timore vacuus Ci., hoc ali quo (= huius ali cuius rei) timore C. boječ se … , propter timorem C. iz strahu, v strahu, zaradi strahu, prae timore Pl. od strahu, omnem timorem abicere Ci., pedibus timor addidit alas V., dare aliquem in timorem Pl. ali afficere aliquem maximo (= summo) timore Ci., colligere se (= oddahniti si) e maximo timore C., hominibus perturbatis inanem religionem timoremque (= praznoverje) deicere Ci., dempto timore L., omni timore deposito Ci., hunc mihi timorem eripe Ci., quo minore essent timore C., quo sola timorem ferre modo posses? O., itaque non solum spem in eo habebant maximam, sed etiam timorem N., tantus eo facto timor incessit, ut … C., timor incutitur Ci., inicere timorem multitudini N., iniciendi timoris causā C., hoc primum in luco nova res oblata timorem leniit V., tantus subito timor omnem exercitum occupavit, ut … C., timore tōrpeo Pl., animus timore obstupuit T., omitte timorem Ci., pelle timorem V., perculsus timore Ci., perterreri (perterritus) timore C., recreare se ex magno timore Ci., quem timorem Caesaris adventus sustulit C., timoris suspicionem vitare C., quorum gressus vinxerat timor Amm.; z objektnim gen. (bojazen zaradi (glede) česa, strah zaradi česa, pred čim): timor periculorum impendentium Ci., belli Parthici, poenae C., mortis O., Lucr. smrtni strah, externi hostis Hirt.; s subjektnim gen.: Cleomenis timore et fugā (= po strahopetnem begu) classem amissam esse Ci., suorum timorem consolatione … minuebat Auct. b. Alx. Konstrukcije kakor pri glag. timeo (prim. timeō): s prep.: a principibus suis L., timor de illo meus Brutus in Ci. ep., de nobis Brutus et Cassius in Ci. ep., pro me V.; z inf.: afflictumque fuit tantus adire timor O., unde mare et terras ipsi mihi saepe videre fit timor O. me obide strah; z ACI: in timore fuit civitas obsides ea moliri L., sed vincit utilitas plerumque, cum subest ille timor eā neglectā ne dignitatem quidem posse retineri Ci., haud dubius timor incessit animos consilia sua emanasse L.; s finalnim stavkom: timor patribus incessit, ne civitatem vis aliqua externa adoriretur L., ubi timor est, ne autumnalis satio hiemis gelicidiis peruratur Col., maria aspera iuro non ullum pro me tantum cepisse timorem, ne … V.; pl. timores bojazni: Cat. idr., varii timores L., mentem redegit in veros timores Caesar H., cui, quia privato sunt oppositi timores, dantur imperia Ci., molestiae, laetitiae, timores, similiter omnium mentes pervagantur Ci., mortis timores Lucr.

2. verska bojazen, verski strah, božji strah, tudi praznoverje (gr. δεισιδαιμονία): sacer Sil., deorum H., divûm Lucr., primus in orbe deos fecit timor Stat.

3. meton. strah = strašilo, predmet strahu, strahota, groza: Cacus, Aventinae timor atque infamia silvae O., (sc. iuris consultus) uterque timor latronibus H., aquilo raptae timor Orithyiae Pr., tot gracili ligno complexa timores Stat.

4. pooseb. Timor Tímor, Strah, bog strahu (sin Etra in Gaje): Hyg., immisit (sc. Mars) Fugam Teucris atrumque Timorem V., Timor et Minae scandunt eodem quo dominus H.

Opomba: Star. soobl. timōs -ōris, m: iam ibi nos duplicat advenientis … timos pavos Naev. fr.

Tīmotheus -ī, m (Τιμόϑεος Bogaboječi) Timótej

1. Kononov sin, atenski poveljnik okrog 370, je ponovno zgradil atensko obzidje in premagal spartansko ladjevje pri Levkadi; umrl je l. 354 v Halkidi kot pregnanec: N., Ci.

2. glasbenik iz Mileta: Ci., Q., Macr.

3. grški kipar: Plin.

TĪrȳns -ynthis in -ynthos, acc. -yntha, f (Τίρυνς -υνϑος) Tirínt, mesto v Argolidi, kjer je odraščal Herakles (Herkul), rodni kraj njegove matere Alkmene: Plin., Stat., Serv. — Od tod adj. Tīrȳnthius 3 (Τιρύνϑιος) tirínt(ij)ski, (poseb. o Heraklu (Herkulu) in vsem, kar je z njim povezano), Hêraklov (Hêrkulov), herakléjski (hêrkulski): iuvenis, hospes (= Herakles, Herkul) O., aula (= mesto Herculaneum Herkulaneum) Stat., tecta (= Sagunt) Sil., tela (= Heraklove, Herkulove) O., gens (= Fabijev rod, ki je baje izviral od Herkula) Sil., heros (= Herakles, Herkul) O. ali (= Chromis Hromis, Herkulov sin) Stat. ali (= Fabius Cunctator) Sil.; subst.

1. Tīrynthia -ae, f Tirín(t)čanka, Tiríntijka = Alkmena: O.

2. Tīrynthius -iī, m Tirín(t)čan, Tiríntijec = Herakles, Herkul: V.; pl. Tīrynthiī -ōrum, m Tirín(t)čani, Tiríntijci, preb. Tirinta: Plin.

Tīsamenus -ī, m (Τισαμενός) Tizámen, kralj v Argih, Orestov sin: O., Hyg.

Tītān -ānis (-ānos), acc. -āna in -ānem, m (Τιτάν) Titán, nav. pl. Tītānēs -um, acc. -ānas (-ānēs), dat. in abl. klas. le Tītānīs (od redke soobl. Tītānus -ī, m: Naev. fr., Pl., Arn., Hyg., Aug.) Titáni, po grškem mitološkem izročilu starejši rod bogov, ki je vladal pred olimpskimi bogovi, šest sinov boga Urana in njegove soproge Gaje: Oceanus (Okean), Iapetus (Japet), Coeus (Kojos), Crius (Krios) Hyperion (Hiperion) Cronus (Kronos). Ti so pod Krono(so)vim (Saturnovim) vodstvom vrgli Urana s prestola; nato je vladal Kronos (Saturn), dokler ga ni izpodrinil Zevs (Jupiter): Pl., Ci., H., O. idr. Poseb. sg. Titan

1. = Helios (Sol), sin Hiperiona in Teje (Theia): O., V., Tib.

2. = Prometheus, Japetov sin: Iuv. — Od tod adj.

1. Tītāniacus 3 titánski: dracones (ker so zrasli iz krvi Titanov) O.

2. Tītānius 3 (Τιτάνιος) titánski: pubes V. = Titani, Titania astra V. = sonce in mesec; k temu gr. fem. Tītānis -idis in -idos, acc. -ida, voc. Tītāni titánska: pugna Iuv. Titanov z Jupitrom; od tod subst.
a) Tītānia -ae, f Titánij(k)a, potomka kakega Titana, npr. α) Diana (kot boginja meseca), Apolonova (Helijeva) sestra: O. β) Latona, Kojeva (Kojosova) (Coeus) hči: O. γ) Kirka (Circe), Titanova (Helijeva) hči: O. δ) Pira (Pyrrha), Epimelajeva hči, Japetova vnukinja: O.
b) Tītānis -idis, f = Tītānia Titánida, npr. α) Kirka (Circe): O. β) Tetis (Tethys), sestra Titanov: O. γ) Titanis Trivia (= Diana): Enn. fr.; patron. Tītānida -ae, f = Tītānia Titánida: Themidis filiae Titanidae Hyg.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

Titus -ī, m Tít, rimsko ime, okrajšano pisano T., npr. T. Tatius Tit Tatij, sabinski kralj; T. Livius Tit Livij, rimski zgodovinopisec; T. Flavius Vespasianus Tit Flavij Vespazijan, rimski cesar; njegov istoimeni sin in naslednik je bil cesar Tit.