Franja

agrōstis acc. -in, f (gr. ἄγρωστις) krmna trava, ki raste kot plevel po njivah: Ap. h.

Aiāx -ācis, m (Αἴας) Ajak, junaško ime pri Hom.:

1. mali Ajak, sin lokridskega kralja Oileja, zato imenovan Aiax Oīle͡us ali Oīleī in Oīleōs (sc. filius) ali Locrus ali Narycius (po rojstnem mestu Nariku, Naryx): Ci., V., O., Hyg.

2. veliki Ajak, sin Eginjana in salaminskega kralja Telamona, Tevkrov brat, za Ahilom najmočnejši in najsilnejši junak v gr. vojski pred Trojo: Pl., Ci., Telamonius O.; meton. Aiax (sc. Telamonius),
a) naslov Enijeve tragedije: Ci., Varr. in nedokončane tragedije cesarja Avgusta: Suet.
b) Cyzicenorum Aiax Ci. Timomahova slika pri Cizičanih.

āla -ae, f

1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

3. pren.
a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.

Alabanda -ae, f: Plin. in Alabanda -ōrum, n: L., Iuv. (ἡ Ἀλάβανδα in τα Ἀλάβανδα) Alabanda (gen. -e) ali Alabande (gen. Alaband), trgovsko mesto v Kariji, vzhodno od Mileta; njegov po božje čaščeni heros eponymos Alabandus -ī, m Alaband, sin Evipa in Kaliroje: Ci. Od tod subst. Alabande͡us -eos, m (Ἀλαβανδεύς) Alabanjan = rojen v Alabandah: Ci., Vitr.; nom. pl. Alabandīs (Ἀλαβανδεῖς), acc. -eas, Alabanjani, preb. Alaband: Ci., Vitr.; adj. Alabandēnsis -e alabandski, iz Alaband: Ci.; subst. pl. Alabandēnsēs -ium, m Alabanjani, preb. Alaband: Ci., L.

alauda -ae, f čopasti škrjanec: Plin.; pren. Alauda Alavda, škrjanska legija, ime gal., pozneje z rim. državljanstvom obdarjene legije, ki jo je Cezar ustanovil na svoje stroške; tako se je imenovala po svojem škrjančevemu čopu podobnem čeladnem okrasu: Plin., Suet.; njeni vojaki Alaudae: Alaudae ceterique veterani Ci., legio Alaudarum Ci.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

albus 3

1. bel (toda brez leska, naspr. ater; candidus = bleščeče bel, svetlo bel, naspr. niger): alba discernere et atra non posse Ci., alb. color Ci., dentes V., equi L., V., Suet. belci, beli konji, quadrigae Plin., bos, capra L., sulphureā Nar albus aquā V. belo se peneči, parma V. še bel (= še neokrušen) ščit, ščit brez vrezanih podob, opus Vitr. bela štukatura, tectorium Col. mavčni omet, cement, vestes O., Cu.; od tod pesn. met.
a) belo oblečen: mirator cunni albi H. belo oblečenih gospa (matrone so namreč nosile belo stolo, osvobojenke pa temnobarvno ali pisano).
b) (s kredo) pobeljen: nuper in hanc urbem pedibus qui venerat albis Iuv. = kot suženj (sužnje so postavili naprodaj nage s pobeljenimi nogami). preg.: albis dentibus deridere aliquem Pl. zasramovati koga s tako glasnim smehom, da se vidijo (beli) zobje = zelo zasmehovati ga; ignorare ali nescire, utrum albus an ater aliquis sit = prav nič ne poznati koga: Q., Ap., nil nimium studeo, Caesar, tibi velle placere, nec scire, utrum sis albus an ater homo Cat., vide, quam te amarit is, qui albus aterne fuerit ignoras Ci., podobno: unde illa scivit, niger an albus nascerer? Ph. od kod me je poznala tako natanko?, aliquem equis praecurrere albis H. precej prehiteti (prekositi) koga (belce so imeli za najhitrejše konje), prim.: nam si huic occasioni tempus sese supterduxerit, numquam edepol quadrigis albis indipiscet postea Pl.; alba avis Ci. ep. bela ptica, bela vrana = nekaj zelo redkega, prim.: corvo rarior albo Iuv.; albae gallinae filius Iuv. „sin bele kokoši“ = „srečnik“ (ker so bele kokoši bolj redke); albā lineā signare Luc. ap. Non., Gell. na beli tabli napraviti belo črto = ne ločiti (razlikovati) česa; albo rete aliena oppugnare bona Pl. z belo (torej manj vidno) mrežo omreževati; album calculum adicere alicui rei Plin. iun. odobriti kaj (gl. calculus). Occ.
a) siv: Pl., Pers., plumbum C., Lucr., Plin. kositer (cin), aes Plin., barba Pl., coma O., capilli Tib., Pr., asinus Q.
b) bled: corpore albo Pl., aquosus albo corpore languor H. (o vodenici), turgidus... albo ventre Pers., albus ora inficit pallor H., urbanis albus in officiis (od uradnih skrbi) Mart.

2. svetel (o zvezdah): sol Enn. ap. Ci., iubar Enn. ap. Prisc., Lucifer O., luces Mart.

3. met. jasneč, vedreč, jasen: Iapyx, Notus H. (ker razganjata oblake); dober, ugoden: alba stella (Dioskurov) H., per me sint omnia protinus alba Pers.; preg.: genius albus et ater H. dobri in zli. — Od tod subst.

1. alba -ae, f
a) (sc. vestis) bela obleka: in albis Vulg. v prazničnih oblačilih, v praznični obleki (naspr. in nigris).
b) (sc. gemma) bel biser: Lamp.

2. album -ī, n
a) belina, beljava, belo: (bos) maculis insignis et albo (= maculis albis insignis) V. lisasta krava, liska, sparsae pelles albo V. belo pikčaste, belo pisane, purpureum diadema distinctum albo Cu., album oculi, nav. oculorum Cels. belo v očeh, toda album in oculo est Col. bela pega (kot bolezen) = albugo oculi; album ovi Cels., Plin. beljak.
b) bela barva: columnas albo polire L. (po)beliti, ne cui album in vestimentum addere petitionis liceret causā L. oblačilo z belo kredo (o)čistiti.
c) bela (s sadro prevlečena) deska (tabla) za razglase: multitudinem suorum in album indere Luc., fastos (koledar) circa forum in albo proposuit L.; poseb. α) = annales maximi, bela deska, na katero je pontifex maximus zapisoval dogodke vsakega leta: res omnes singulorum annorum mandabat litteris pontifex maximus efferebatque in album et proponebat tabulam domi, potestas ut esset populo cognoscendi Ci., omnia pontificem in album relata proponere in publico iubet L. β) album (praetoris) deska, na kateri je pretor ob nastopu službe oznanil svoj letni edikt (= razglas načel, po katerih je nameraval soditi): G., Ulp. (Dig.), pa tudi deska za začasne pretorjeve odredbe: Paul. (Dig.); od tod ad album sedentes Sen. ph. = preučevalci pretorskih ediktov, poznavalci pravnih besedil, pravniki, se ad album ac rubricas transferre Q. dobesedno znanje besedil pretorskih ediktov in zakonov državljanskega prava imeti za edino nalogo pravnikov, alicui ex albo iudicium reddere Vell. po pretorskem ediktu soditi; occ. zapisek, imenik:
a) album senatorium imenik senatorjev, od Avgustovega časa naprej postavljen javno na ogled; iz njega so takoj izbrisali vsakega senatorja, ki je odstopil ali bil izključen: Apidium ex albo senatorio erasit T.
b) album (iudicum) imenik sodnikov (porotnikov): Sen. ph., splendidum virum... albo iudicum erasit Suet.; šalj.: non eras in hoc albo (sc. iudicum) Plin.
c) album decurionum imenik dekurionov (v municipijih): Dig., Ulp. (Dig.).
č) album profitentium citharoedorum imenik kitaredov, ki so hoteli javno nastopiti: Suet.

Opomba: Superl. albissimus: Cass.

Alcamenēs -is, m (Ἀλκαμένης) Alkamen, kipar iz Limen (Λίμναι Limnae), mestnega dela Aten (po drugih Lemna), Fidijev učenec: Ci., Val. Max., Plin.

Alcathoē -ēs, f (Ἀλκαϑόη, prim. Alcathous) Alkatoja, po Alkatoju imenovani megarski grad, pesn. vsa pokrajina Megarida ob Korintskem zalivu: O.

alcēdō (halcēdō) -inis, f (st.lat. ime za gr. ἀλκνών, gl. alcyōn) zimorodek, vodomec: illam mihi tam tranquillam facis, quam mare est olim, cum alcedo pullos educit suos Pl. (= kadar sedi, vali; če pa se prikaže na obali, je nevihta blizu). Od tod alcēdōnia -ōrum, n (sc. tempora) doba morske tišine = 7 dni pred najkrajšim zimskim dnevom in 7 dni za njim (po mnenju starodavnikov zimorodek ta čas vali; ti dnevi se imenujejo zato tudi dies alcyonēī ali alcyonides, gl. alcyōn); od tod pren. brezvetrje, tišina = mir, trden pokoj: tranquillum est: alcedonia sunt circum forum Pl., mare ipsum aiunt, ubi alcedonia sint, fieri feriatum Fr.

Alcidamās -antis, m (Ἀλκιδάμας) Alkidamant,

1. Elejan, Gorgijev učenec, retor: Ci., Q.

2. Alkidamant s Keja (Κέως); njegova hči Ktesila se je po smrti spremenila v belega goloba: O.

3. neki borilec: Stat.

Alcimus -ī, m (Ἄλκιμος) Alkim, lat. nom. propr.

1. Latīnus Alcimus Avītus Alethius Latin Alkim Avit Aletij, lat. retor in napisničar ok. l.360 po Kr.: Aus.

2. Alc. Ecditius Avītus Alkim Ekdicij Avit, dunajski škof, krščanski pisatelj in pesnik, umrl l. 525 po Kr.: Isid.

Alcmān -ānis, acc. -āna, m (Ἀλκμάν) Alkman, gr. pesnik od iz lidijskih Sard, živel v letih 670—640: Vell., Plin. Po njem se imenuje neki lirski metrum Alcmānium metrum alkmanski metrum: Serv.

ālea -ae, f

1. kocka: iacta alea est (znameniti Cezarjev izrek, ko se je po dolgem obotavljanju odločil prekoračiti Rubikon) Suet., iudice fortunā cadat alea Petr.

2. met. kockanje, potem sploh igra na (slepo) srečo, slepa igra (lex Titia et Publicia et Cornelia je prepovedovala vsako tako igranje razen meseca decembra ob saturnalijah): aleā ludere Ci., H. idr. (šele poklas. aleam ludere Suet., Iuv., Dig.) kocke metati, kockati, in aleā ludere aliquid Dig. kockati za kaj, scriptae, quibus aleă luditur, artes O., si luditur aleă pernox Iuv., provocare aliquem in aleam, ut ludat Pl., aleae ludendae causā Icti., id, quod in alea lusum est Icti. kar se je pri slepi igri (pri igri na srečo) izgubilo, quod in alea perdiderat Ci., in lustris, popinis, alea, vino tempus consumere Ci., qui pecuniam... aleā absumpsit Sen. ph., de alea condemnatus ali lege, quae de alea est, condemnatus Ci. obsojen kot igralec na srečo, quantum aleā quaesierit Plin. je dobil, aleam exercere T. vneto kocke metati, aleae indulgere, aleā se oblectare, prosperiore alea uti Suet., lusus aleae Suet.

3. pren. drzen (nevaren) poskus ali dejanje, drzno početje, pogum, nevarnost, negotovost izida, slepa sreča, naključje, slučaj: Varr. idr., periculosae plenum opus aleae H., alea quaedam inest hostiis deligendis Ci., in dubiam imperii servitiique aleam ire L. poskusiti negotovo igro za..., alea tanti casūs, filios in aleam eius casūs non committere L., alea belli L., fati Lucan., aleam subire Col., aleam adire Sen. ph., M. Tullius extra omnem ingenii aleam positus Plin. o čigar duhovitosti ni niti najmanj podvomiti, ancipitis machinae subire aleam Ap., (quasi) aleam emere Icti. na (slepo) srečo kupiti kaj.

āles -itis (āla in it od glag. ire; ales torej = „krilohodec“)

I. kot adj.

1. krilat: ales avis Ci. (Arat.) o ozvezdju, angues alites Pac. ap. Ci., illo Pacuviano invehens alitum anguium curru Ci., ales serpens H., al. currus Sen. tr. voz, ki ga vlečejo krilati zmaji, deus ales (= Mercurius) O., Stat., al. Auster (kot bog vetra) V., al. Aëllo O., al. Pegasus H. = equus ales O., puer ales H. krilati deček = Amor, Fama ales Ci.

2. pesn. pren. hiter, uren, bežen: passu volat alite virgo O., alite plantā Sil., ales plumbum Sil., al. imago Sil. bežna sanjska podoba, arundo (puščica) Prud., velocitas Amm. zelo velika, silna.

II. kot subst. āles -itis, f, le pri pesnikih tudi m

1. (velika) ptica, ptič (ponavadi le pesn. in v poklas. prozi): Varr., Lucr., Mart., Iovis ales V., O. orel, al. Iunonia O. pav, Palladis al. O. sova, nec Tityi iecur relinquit ales H. jastreb, Phoebēius al. O. krokar, Daulias al. O. slavec, al. sacer V. = ἱέραξ, kragulj (preroška ptica), Chaonis al. O. ali al. exterrita V. ali al. Cythereïa Sil. golob, Phasidis al. Stat. fazan, al. imitatrix O. papiga, cristatus al. ali lucis praenuntius ales O. petelin, vasta al. Cl. noj, Caystrius al. O. ali canorus albus al. H. labod pevec, prim.: album mutor in alitem H., od tod pren.: Varius Maeonii carminis ales H. pevec s Homerjevim poletom; alites matutinae Pr., alites villaticae Plin. prihišna perjad, cuculus ales temporaria Plin. ptica selivka.

2. (v avgurskem jeziku) preroška ptica (alites so naznanjale prihodnost z letom, oscines s svojim petjem): L. idr., huc tum illuc volent alites, tum a dextra tum a sinistra parte canant oscines Ci., aves quaedam et alites et oscines, ut nostri augures appellant, rerum augurandarum causā esse natas putamus Ci.; od tod

3. met. (preroško) znamenje, predznamenje: bonā ali secundā alite H., Cat., malā ali lugubri alite H., potiore alite H.

4. (o krilatih božanstvih in drugih mitoloških bitjih) krilatec: Tegeaticus al. ali impiger al. Stat. ali Cyllenius al. Cl. = Mercurius, aureus al. Stat. = Perseus.

Opomba: Abl. sg. adj. -e, pesn. -ī, abl. sg. subst. -e, gen. pl. alitum, pesn. v raztegnjeni, po u-jevski sklanjatvi narejeni obliki ālituum: V., Lucr., Stat.; neutr. pl. ni.

Alexander -drī, m (Ἀλέξανδρος) Aleksander, gr. moško ime. Posebno znani so:

1. Priamov sin Paris, ki so mu baje dali to ime kot častni priimek, ker je branil pred roparji (ἀλέξανδρος = „ki brani može“) in ščitil pastirje: Ci. idr.; kot naslov Enijeve igre: Varr.

2. ferski tiran od l. 370 do 357, umorila ga je žena Teba: Ci., N.

3. Aleksander I., mološki kralj v Epiru, brat Olimpiade, žene mak. kralja Filipa, matere Aleksandra Vel. Ko se je bojeval v Italiji, je bil l. 326 poražen pri Pandoziji, kjer je po izdaji Lukancev v reki Aherontu tudi umrl: L., Iust.

4. Aleksander III. (Magnus Veliki), sin mak. kralja Filipa II., roj. l. 356, umrl l. 323, mak. kralj od l. 336: Ci., N., L. idr., urbs Alexandri O. = Alexandria (Magna). Po Aleksandru Vel., ki jih je ustanovil, se je imenovalo več mest Alexandrīa, star. Alexandrēa -ae, f (Ἀλεξάνδρεια) Aleksandrija, Aleksandreja, poseb.:
a) Al. Trōas Trojanska Aleksandrija na trojanski obali: Ci., L., Plin.
b) Alexandria (Magna Velika Aleksandrija) v Egiptu ob izlivu najzahodnejšega Nilovega rokava, ustanovljena l. 332 (še zdaj Aleksandrija): Varr., Ci., C., N., H., Cu. idr.
c) Alexandria ad Caucasum Aleksandrija ob Kavkazu (med Adriano, Indijo in Baktrijo): Cu., Plin.
č) Aleksandrija v sirski Pieriji med Isom in Antiohijo: Plin.
d) Al. Ariōn (= Aleksandrija v deželi Arijev) Arijska Aleksandrija ob reki Ariju: Plin., Amm.
e) Aleksandrija v Arahoziji, imenovana tudi Alexandropolis (Plin.) Aleksandropol: Amm.
f) Aleksandrija ob stoku rek Acezina (Acesines) in Inda (Indus): Cu.
g) Al. ultima (Ἀλ. ἐσχάτη) Najskrajnejša Aleksandrija ob Jaksartu v Sogdijani, najskrajnejša mestna naselbina, ki jo je ustanovil Aleksander Vel.: Cu., Plin., Amm. Od tod adj. Alexandrēus 3 (Ἀλεξάνδρειος) aleksandrijski, aleksandrinski, iz (egipt.) Aleksandrije: Ci. ep. Alexandriānus 3 Aleksandrov: purpura, ficus Lamp. Alexandrīnus 3
a) Aleksandrov = Aleksandra Severa, rim. cesarja: basilica, opus Lamp., sagittarii Lamp. Aleksandru vdani.
b) aleksandrijski, α) = iz Trojske Aleksandrije: laurus Plin. β) = iz egipt. Aleksandrije: rex Ci. egipt. kralj (Ptolemaeus Auletes), testes Ci., legati Ci., L., bellum Ci. ep. Cezarjeva vojna v Egiptu po farzalski bitki, vita et licentia C. razuzdano življenje (kakršno je bilo v egipt. Aleksandriji običajno), pueri Petr. ali deliciae Q. aleksandrijski ali egipč. sužnji, torej črni sužnji, ki so služili rim. nečimrnosti, panis Plin., navis Sen. ph., Suet. ladja egipč. trgovskega brodovja, ki ga je ustanovil ces. Avgust, marmora Sen. ph., columbae, cucurbitae Col., sinapi Plin.; subst. Alexandrīnus -ī, m Aleksandrijec: Aug., nav. pl. Alexandrīnī -ōrum, m Aleksandrijci, preb. egipt. Aleksandrije: Ci., C. idr.

aliēnus 3 (disimilirano iz aliīnus; alius) „ki pripada komu drugemu“, „koga drugega“ (ne moj, tvoj, naš itd.), od tod:

I.

1. tuj: puer, aedes (pl.), mos Ter., mores N., coniunx H., vir L., servus Q., domus Ci., opes Ci., S., N., pecuniae Ci., suos agros colebant, non alienos appetebant Ci., suo alienoque Marte L. na privajen in neprivajen način bojevanja, alienus pavor (= pavor aliorum, subj. gen.) L., toda: metu alieno Ter. (aliorum, obj. gen.) iz strahu pred drugimi, cum aliena est oratio Pl. ko ima kdo drug besedo, sternitur infelix alieno volnere V. od rane, namenjene drugemu, alienis mensibus aestas V. v tujih (= zimskih) mesecih, mālis alienis ridere H. (preg. po Hom. γναϑμοῖσι γελώων ἀλλοτρίοισι) s potajenim obrazom smejati se, posmehovati se; pogosto aes aliēnum (redko alienum aes; gl. aes) tuj, izposojen denar = dolgovi: Ci., S., L. idr. (prim. aliena nomina S. tuji dolgovi): subst. aliēnum -ī, n tuja last, tuje imetje (blago): largiri ex alieno C. ali de alieno L., Iust., ex alieno praedari L., alieni appetens, sui profusus S., exstruere aedificium in alieno Ci. na tujem zemljišču, nihil alieni curare Ci. za nobene tuje zadeve; pl.: aliena curare Ter. za tuje zadeve, nostra vendamus, aliena emamus Ci., volvens aliena vitellus H. tujo tvarino, furor aliena vastandi Sen. ph. tujo zemljo.

2. occ.
a) tuj = ne soroden, neznan (naspr. meus, tuus, suus itd., propinquus, affinis, amicus, familiaris ipd.): ille si me alienus affinem volet Ter., quorum matres numquam alienas existimavit Ci. = je vedno prišteval k svoji rodbini, heres alienior Ci., homines alienissimi Ci. čisto tuji ljudje, quid faceres pro homine propinquo, cum propter alienissimum de officio decedis Ci.; z a(b): homo familiarissimus, non alienus a matris eius genere Ci., alienissimus a Clodio Ci.; z dat.: non alienus sanguine regibus L.; subst. aliēnus -ī, m tujec: neu malis alienos adiungere quam sanguine coniunctos retinere S., quos non solum alieni, sed etiam sui tributes reppulerunt Ci., cives potiores quam peregrini, propinqui quam alieni Ci., in longinquos, in propinquos, in alienos, in suos irruebant Ci., se suaque omnia alienissimis crediderunt C. popolnoma tujim ljudem.
b) tuj = inozemski: religio, loca externa et aliena Ci., pro sua patria, pro aliena re publica Ci., aliena exempla et domestica Ci., Graeca nomina aut aliena Plin., arbor ex alieno petita orbe Plin.; subst. aliēnus -ī, m tujec, inozemec: hic apud me cenant alieni novem Pl., tot linguae,... ut externus alieno paene non sit hominis vice Plin.
c) tuj = zoprn: alienus odor opplet nares Varr., fit quoque, ut (nebula) in nostrum cum venit denique caelum, corrumpat reddatque sui simile atque alienum Lucr. nam zoprno.

II. pren.

1. od koga drugega odvisen, nesamostojen (naspr. suus): (Epicurus) in physicis totus alienus est Ci.

2. „odtujen“ komu, čemu, nenaklonjen, nasproten, neprijazen, sovražen, brezbrižen za kaj, do česa (naspr. amicus, familiaris, coniunctus): ex alienissimis sociis amicissimos reddere Ci., neque solum illis aliena mens erat S. pa niso bili le oni sovražnega mišljenja; z a(b): hic se popularem dicere audet, me alienum a commodis vestris Ci., a litteris alienus Ci. v pisanju neizvéden (nevešč), si est a me alienior Ci., numquam a poëtice alienus fui Plin. iun.; z dat.: Muciani animus Vespasiano non alienus T., domus his aliena malis H. takemu početju (kovarstvu) neprijazna, ambitioni alienus Sen. ph.; z gen. (substantivno): ioci non alienus O. ki ne mrzi šal, ille eos in domum D. Bruti perducit, quod foro propinqua erat neque aliena consili S. in ne sovražna naklepu; subst.: vel alienissimus rusticae vitae Col. tudi najočitnejši sovražnik.

3. nasproten, neprimeren, neprikladen, neumesten, neskladen: alienā aetate Pl., alieniore aetate Ter., ille sensim dicebat, quod causae prodesset, tu cursim dicis aliena Ci., aliena ac nihil profutura petere S., aliena loqui O., Cels. neumestne reči govoriti, neumnosti govoriti (v blaznosti), toda: aliena verba Ci. besede v nepravem pomenu (naspr. propria), translata et aliena verba Ci. besede v prenesenem in nepravem pomenu, cetera ex prosae orationis usu alieniora praetermisimus Gell.; hanc rem tractare non alieno loco videor Q., alieno gaudia vultu semper erant Val. Fl. rajši bi se bil (ti) jokal kakor smejal; z abl.: quaestus maxime alienus ingenio suo Pl., nihil alienum vitā superiore Ci., alienum meā naturā, existimatione mea, dignitate imperii Ci., aut suā naturā aut tempore alienum Ci., utrumque homine alienissimum Ci.; z a(b): sententia aliena a re publica nostra S., labor alienus ab aetate nostra Ci., dolor est motus alienus a sensibus Ci. nasproten čutilu, a natura non alienum Ci., haec alienissima a mansuetudine vestra sunt Ci.; z dat.: alienum suis rationibus existumans S., non est alienum meis rationibus istum reservari Ci., quod huic causae est alienum Ci.; z gen. (substantivno): omnia, quae essent aliena firmae et constantis assensionis Ci. neskladno z..., quis alienum putet eius esse dignitatis... exquirere Ci., aliarum rerum aliena Lucr. neskladno z drugimi podobami, nenavadno; z ad: tempus ad committendum proelium alienum C., nec aptius est quidquam ad opes tuendas quam diligi nec alienius quam timeri Ci.; pogosto non alienum est Ci., Q. ni neumestno, primerno je, ali non alienum (esse) videtur C., N. ne zdi se (mi) neumestno, zdi se (mi) primerno (oboje z inf.), non alienum (esse) arbitror explicare Ci.

4. neprimeren, neugoden, kvaren, škodljiv: alieno loco proelium committere C., exspectare, ut suo potius tempore mercatorem admitterent quam celerius alieno Varr., alieno tempore occidere aliquem Ci. ali locare alienissimo tempore Ci. ob najbolj neugodnem času; z dat.: alienissimo sibi loco, contra opportunissimo hostibus conflixit N., ignoratio rerum aliena naturae deorum est Ci., cibi stomacho non alieni Cels., ambulare nisi sanis alienum est Cels.

alimentārius 3 (alimentum) ki spada k hrani (k živilom), ki se tiče prehranitve: lex Caelius in Ci. ep. predlog zakona o prehranitvi (menda revnih državljanov), res Amm. žitarstvo, pecunia Icti. za preživljanje; subst. alimentārius -iī, m oporočni rejenec = rejenec, ki ima po oporoki pravico do preskrbe: Ulp. (Dig.).

ālipilus -ī, m (āla in pilus) „pazduhopulec“ suženj, ki je kopalcem v rim. kopališčih pulil dlake sprva le izpod pazduhe, pozneje po vsem telesu: Sen. ph.