Franja

orīgō¹ -inis, f (orīrī)

1. izvir, izvor, nastanek, začetek: N., V., O., Lucr. idr., doloris Ci., res a parva origine orta L., fontium origines H. „Nastanek“, „Prazgodovina“ (= gr. κτίσεις), naslov knjige Katona starejšega: Ci., Gell., Serv., od tod M. Cato in sextā origine Gell. v šesti knjigi svoje Prazgodovine; occ. rod, rojstvo: familiarum N., Achillis Cu. izvor od Ahila, illa clarus origine O., Sabinus modicus originis T., ab aliquo originem ducere H. ali deducere Plin. ali trahere L. izvajati (izpeljevati) svoj rod od koga.

2. meton.
a) rod, rodbina, rodovina, pleme: pulchrā origine Caesar V., ab origine ultimā stirpis Romanae generatus N. iz prastare rodbine.
b) praoče, praded, začetnik rodu: Aeneas Romanae stirpis origo V., o. Iuliae gentis Aeneas T., Cadmus o. patrum Stat., sunt huius origo Ilus et Assaracus O., filium Mannum, originem gentis conditoremque T.
c) začetnik sploh, stvarnik: melioris mundi O., Pegasus huius o. fontis O.; occ. materinska dežela, domovina, očetnjava, izvorno (materinsko) mesto: pars (sc. urbium) originibus suis praesidio, aliae (sc. urbes) decori fuere S.; pren.: Iudaea origo (prvotna domovina) eius mali T.

Orīnē -ēs, f (Ὀρεινή sc. γῆ) Orína, pokrajina v Judeji: Plin.

Ōrīōn¹ -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ὠρίων) Oríon, lovec iz Hirije v Bojotiji, ki ga je Diana usmrtila, ker jo je hotel posiliti; po svoji smrti je bil postavljen na nebo kot ozvezdje, ki prinaša ob vzhodu (ob poletnem kresu) in zahodu (ob zimskem kresu) vihre in dež: O., V., H., Hyg., Lact. idr.

Opomba: Pesniki poljubno skrajšujejo dolžine v tej besedi, tako da se bere tudi Ŏrīōn, Ŏrīōnis, Ŏrīŏnis, Ōrĭŏnis.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

ŌrĪtae -ārum, m (Ὠρεῖται) Oríti, narod indijskega izvora v Gedroziji: Cu.

Oriundus -ī, m Oriúnd, reka, ki izvira na gori Skord (Scordus) v dalmatinski Iliriji: L.

ōrnāmentum -ī, n (ōrnāre)

1. oprava, oprema, oborožitev, vojaška (bojna) oprava (obleka), potrebščina: ornamenta absunt Pl., oprava (obleka), ornamenta (potrebščine) a chorago sumpsit Pl., copias, ornamenta (vojne zaloge), praesidia vestra Ci., pacis ornamenta Ci. potrebščine, per ornamenta percuti Sen. ph., ornamenta boum ali elephantorum Auct. b. Afr. vprega, oprava.

2. lišp, lepotičje, okras(je), nakit, dragotina, dragocenost(i), poseb. ženski nakit, žensko okrasje, ženska toaleta: Pl., Ter., Vitr. idr., pecunia et ornamenta ex fano Herculis C., quod auri, argenti, ornamentorum fuit Ci., triumphalia ornamenta T. znamenja zmagoslavja, ornamenta feminarum Q.

3. metaf.
a) slava, sloves, odličnost, (o)kras, dika: Hortensius lumen atque ornamentum rei publicae Ci., amicitiae, senectutis Ci., ornamento est civitati C. je državi v okras; poseb. okras(je), okraševanje, nakit, lepotíne, odlične lastnosti govora: H., ornamenta orationis Ci., elocutionis, eloquentiae Q., oratoria ornamenta dicendi Ci., oratio ornamentis abundat Ci. govor je bogato okrašen.
b) odlika, priznanje, odličje, odlikovanje, počastitev, čast, izkazovanje časti: nullum a Pompeio habuit ornamentum N., omnia generis, nominis, honoris insignia atque ornamenta Ci., ornamenta et beneficia populi Romani Ci., amicitiam populi Romani sibi ornamento et praesidio … esse oportere C., consularia ornamenta Iust. ali uxoria ornamenta Suet. naslov in dostojanstvo, rerum gestarum ornamenta Ci. sijaj.

ōrnātus² -ūs, m (ōrnāre)

1. oprava, oprema: Pompeis emptus ornatus (sc. trapeti) Ca., o. gladiatorum L., in aedibus nil ornati (= ornatus) Ter.

2. metaf. vojaška (bojna) oprava, obleka, okras(je), nakit: O., V., Ph., Fest. idr., prologi Ter., militaris N., muliebris Ci., pulcherrimo vestitu et ornatu regali Ci., o. nauclericus, thalassicus Pl., gladiatores eo ornatu armarunt L., equus regio ornatu instructus Plin. obrzdan s kraljevskim sijajem,

3. krašenje, krasitev, lepšanje, olepš(ev)anje, olepšava, oprema, dekoracija, okras(ek): in ornatu urbis habuit victoriae rationem Ci., o. portarum Hirt.; v pl.: parietes, quarum ornatus tot saecula manserant Ci.; pren.: quocumque (sc. oratio) ingreditur, eodem est instructu ornatuque comitata Ci.

4. metaf. okras(je), odlika, nakit, lepotičje: aedilitatis Ci., caeli Ci.; poseb. o govoru: ornatum orationi adferre Ci., o. verborum Ci.

Opomba: Gen. sg. ornati: Ter, dat. sg. ornatu: C. fr. ap. Gell., dat. pl. ornatibus: M., abl. pl. ornatibus: M.

Ornī -ōrum, m (Ὄρνοι) Órni, gradišče v Trakiji ob Propontidi: N.

ōrō -āre -āvī -ātum (ne iz ōs, ampak iz nekega onomatop. indoev. kor. *ōr-, *ər-; prim. skr. ā́ryati poveličuje, proslavlja, gr. ἀράομαι molim, živo prosim, ἀρή (Hom.) = at. ἀρά molitev, ἀρύω = βοάω, osk. urust (= oraverit, egerit); prim. tudi sl. óriti (ôriti) razlegati se, odmevati, starejše sl. oriti se glasiti (oglašati) se)

1. govoriti, besediti, besedovati: Pl. idr., talibus orabat dictis V., iuveni oranti tremor occupat artūs V., orantis medias deseruere preces O.; occ. (kot govornik javno) govoriti, predavati, podajati, razpravljati, obravnavati: Tab. XII, Ter., Suet., Aur. idr., orandi nescius T. slab govornik, orandi validus T. krepek, dober govornik, ars orandi ali orandi scientia Q. govorništvo, govorstvo, vestra in nos universa promerita … complecti orando Ci., orare litem Ci., causam Ter., Ci., L., T., capitis causam Ci., causas melius V., causam dixit et pro se oravit L. in se je sam zagovarjal, cum eo de salute orat C.; subst. ōrantēs -ium, m govorniki: T. —

2. prositi (koga česa, za kaj), naprositi (naprošati), zaprositi; abs.: Ter., V., Suet., Sil. idr., oranti surdas praebere aures O., sororem dedisse Prusiae precanti atque oranti L.; z acc. personae: L. Andr. fr., Enn. ap. Non., H., T. idr., vos orat atque obsecrat Ci., o. longis Hecaten ululatibus O.; z acc. rei: Pl., Ter., T. idr., vilam V., L., veniam O., V., auxilium ad bellum orantes L.; z acc. personae in rei: Enn. ap. Fest., Pl., Ter., Ci. ep., Suet., multa deos orans V., auxilia regem o. L.; v pass. z dvojnim nom.: socer non orandus erat mihi sed faciendus Erechetheus O. Erehteja sem si moral ne izprositi za tasta, ampak si ga narediti (sc. za tasta); z dat.: venit oratum filio Pl. za sina; z dat. in acc.: Ter., Suet., T., opes rebus affectis L., veniam dapibus … orant O.; s praep.: o. pro salute alicuius Brutus in Ci. ep., tu pro illā ores Pl., nec pro civibus se orare, sed pro … urbe Iust., nunc hoc me orare a vobis iussit Iuppiter Pl., hoc abs te oro Pac. ap. Non., orare cum aliquo aliquid proseč s kom kaj razpravljati (obravnavati), proseč se s kom pogovarjati o čem: Ter., face, quod tecum precibus pater orat Enn., hoc tecum oro Pl.; dopolnilo z velelnim stavkom: Sil., Suet.; oro: este mei memores O.; z zahtevnim stavkom: Pl., Ter., V., Plin. iun., Suet. idr., vos orat, sit apud vos modestiae locus Ci., faveas, oramus O., oro, ut homines miseros conserves incolumes Ci., oro … ne putetis Ci., Timoleon omnes oravit, ne id facerent N.; le pesn. in poklas. z inf.: a me illos abducere orat V., oratus sum huc venire Pl., principem orabat deligere senatores T. ali z ACI: Suet., permitti Meherdaten patrium ad fastigium orabant T.; pogosto kot vrinjeni stavek: Sen. ph., noli, oro te, velle N., dic, oro te, clarius Ci., ne illa quidam, oro vos, movent? L.; occ. moliti: mulierem decalvatam orare non decet Ambr., secessurus orandi gratiā … in montem Lact. — Od tod subst. pt. pf. ōrātum -ī, n prošnja, večinoma v pl.: cum orata eius reminiscor Ter.

Opomba: Sinkop. pf. orasti: Pl.; star. cj. pf. orasseis (= oraveris): Pl.

Orōdēs -is in -ī, m (Ὀρώδης) Oród

1. partski kralj, ki je ujel in dal usmrtiti Krasa: Ci. ep., Iust., Vell., Fl.

2. sin prejšnjega: T.

3. kralj v Kolhidi: Fl.

4. kralj Albancev: Eutr.

5. bojevnik, ki ga je usmrtil Mezencij: V.

Ōrōpos (ōrōpus) -ī, m (Ὠρωπός) Oróp, mesto v Bojotiji ob meji z Atiko: Ci. ep., L., Plin., Gell.

Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.

Ōrphe͡us -eī in -eos, acc. -eum in -ea, m (Ὀρφεύς) Órfej,

1. sin Apolona in Kaliope, Evridikin soprog, mitološki pevec: Ci., Iust., O., V., H., Pr., Sen. ph. idr. Pesniki sklanjajo to ime po gr. sklanjatvi: gen. Orpheos, dat. Orphei ali Orphī (V.), acc. Orphea, voc. Orphe͡u (O., V.); poleg tega v prozi po analogiji: Orphĕus -ĕī -ĕō -ĕum -ĕō. Od tod adj. Orphēus 3 (Ὀρφεῖος) Órfejev, órfejski: vox O., lyra Pr. = Orphicus 3 (Ὀρφικός) carmen Ci. = Orphëicus 3: versūs Macr.; subst. Orphaicī -ōrum, m (Ὀρφαϊκοί) órfejevci, Órfejevi privrženci, órfiki: Macr.

2. Ciceronov suženj: Ci. ep.

3. Hortenzijev suženj: Varr.

orthius 3 (gr. ὄρϑιος) raven, visok, vzvišen: carmen Gell. (gr. νόμος ὄρϑιος Herodot) v zelo visokem tonovskem načinu (ob spremljavi citer) peta pesem, pes M. stopica.

Orthōsia -ae, f (Ὀρϑώσια) Ortózija

1. mesto v Feniciji: Plin. — Soobl. Orthōsis -idis, f: Prisc.

2. mesto v Kariji ob Majandru: L., Plin.

Ortiagōn -ontis (Ὀρτιάγων) Ortiagónt, vladar Tolostobogijcev, plemena v Galatiji: L., Iust.

Ortōna -ae, f Ortóna, glavno mesto Frentanov s pristaniščem v Laciju: Plin.

Ortospanum -ī, n in Ortospana -orum, n Ortóspan, Ortóspana (Ortóspane), starodavno mesto v Baktriji: Plin., Amm.

ortyga (na enem od rokopisov tudi ortygia) -ae, f (polatinjena obl. iz gr. ὄρτυξ) prepelica: Hyg. (53; v eni od izdaj najdemo ortygem (iz nom. ortyx)).