Franja

Gracchūris (Graccūris) -idis, f (Gracchus) Grak(h)úrida, pravzaprav Grakhovo (mesto), vaskonsko mesto v Tarakonski Hispaniji blizu današnje Korelje (Corella), prej Isuris, ki ga je dal naseliti Sempronij Grakh: L. EPIT., P. F. Od tod subst. Gracchūritānī (Graccūritānī) -ōrum, m Grak(h)uritani: PLIN.

Graea -ae, f (Γραῖα) Grája, mesto v Bojotiji: STAT.

Grāiocelī (pisano tudi Garocelī) -ōrum, m Grajókeli (Garókeli), galsko pleme v Grajskih Alpah ob Ciniziju (Mont Cenis); njihovo glavno mesto je bil Ocelum Ocel: C.

Grātiānopolis -is, f Gracijanópolis, mesto v Narbonski Galiji, imenovano po cesarju Gracijanu, Valentinijanovem sinu (zdaj Grenoble): AUG., SID. Od tod adj. Grātiānopolitānus 3 gracijanopolski, iz Gracijanopolisa (Gracijanopole) ali pri njej (njem): AMBR.

Graviscae -ārum, f Gravíske, etruščansko mesto v nezdravi, močvirnati pokrajini; mesto je sprva pripadalo tarkvinijskemu ozemlju, pozneje so ga osvojili in naselili Rimljani; znano je bilo po dobrem vinu: CA. FR., V., L., MEL., PLIN., SIL. – Soobl. Gravisca -ae, f Gravíska: VELL. – Od tod adj. Graviscānus 3 graviskanski: vina PLIN.; subst. Graviscānī -ōrum, m Graviskani: DIG.

Grūmentum -ī, n Grumént, lukansko mesto: L., PLIN. Njegovi prebivalci: Grūmentīnī -ōrum, m Grumentini: PLIN.

Grȳnīa -ae, f (Γρύνεια) Grinija (Grineja): PLIN., ali Grȳnium -iī, n (Γρύνιον) Grinij: N., PLIN. utrjeno mesto v Miziji s pristanom, prekrasnim svetiščem in slovečim Apolonovim preročiščem. – Od tod adj. Grȳnēus 3 (Γρύνειος) grinijski (grinejski): nemus, Apollo V.; pesn. = Apolonov: vates SIL.

Gyrtōn -ōnis, f (Γυρτών) Gírton, tesalsko mesto: L., PLIN. Soobl. Gyrtōnē -ēs, f (Γυρτώνη) Girtóna: SEN. TR., MEL.

Gythēum -ēī, n: CI. ali Gythium -iī, n: L., PLIN. (Γύϑειον, Γύϑιον) Gitêjon, Gitíjon, mesto s pristaniščem na vzhodni obali Lakonskega zaliva, orožarna špartanskega mesta. Od tod Gytheātēs -ae, m gitejski (Gitejski): sinus Gyth. PLIN.

Hādrānum -ī, n (Ἅδρανον) Hadrán, sicilsko mesto: Sil. — Od tod preb. Hādrānītae -ārum, m Hadraniti: Plin.

Hadria (Adria, Hatria, Atria) -ae, f Hádrija (Adrija, Hatrija, Atrija) —

I. mesto na jugovzhodu Picena, domovina prednikov cesarja Hadrijana (zdaj Atri): L., Mel., Sil., T. (s pisavo Atria). —

II. bogato trgovsko mesto v Benečiji med Padom in Adižo blizu njunega izliva (še zdaj Adria), ki so ga ustanovili Veneti, pozneje poselili Korintčani: L., Pr., Plin. (s pisavo Atria) Iust.; po tem mestu je imenovano Jadransko („Adrijansko“) morje; meton. Hadria (Atria) -ae, m Jadransko morje: Varr., arbiter Hadriae H., illa … nave intravit Hadriam Plin., Liburnicis navibus Atriam pervectus T., qua Picenus ager Hadria alluitur T. — Od tod adj.

1. Hadriacus (Adriacus) 3 hadrijski (adrijski), jadranski: Hadr. undae V., Adr. aequor Pr., Hadr. pontus Sil.

2. Hadriānus 3 hadrijanski,
a) = ki se nanaša na picensko Hadrijo: ager L. hadrijansko ozemlje, gallinae Plin. Subst. Hadriānī -ōrum, m Hadrijani, preb. te Hadrije: L.
b) = ki se nanaša na beneško Hadrijo: mare Hadr. Ci., H., Fl. Jadransko morje, vina Plin. Soobl. Atriānus 3 atrijanski: culex Mart.

3. Hadriāticus 3 hadrijanski, jadranski: mare Hadr. C., L. idr. = pesn. Hadriāticum -ī, n Jadransko morje: Cat.

Hadriānopolis -is, f Hadrijanópolis (Hadrijanópola), mesto v Trakiji, imenovano po cesarju Hadrijanu (zdaj Edirne ali Odrin): Amm.

Halēsa (Halaesa) -ae, f (Ἄλαισα) Haléza, znamenito sicilsko mesto: Ci., Sil. Od tod adj. Halesīnus (Halaesīnus) 3 haleški, iz Haleze: civitas, Dio Ci., fons Prisc.; subst. Halesīnī -ōrum, m Haležani: Plin.

Halicarnassus (-os) ali Halicarnāsus (-os) -ī, f (gr. Ἁλικαρν(σ)σός) Halikarnás, najlepše mesto v Kariji, dorska naselbina, rojstni kraj zgodovinopiscev Herodota in Dionizija pa pesnikov Hekataja in Kalimaha. Kraljica Artemizija je tam svojemu soprogu Mavzolu (Mausōlus) postavila znamenit nagrobni spomenik (Mausōlēum Mavzolej(on)): Ci., L., Cu., Mel., Iust. — Od tod

1. Halicarnasse͡us -ī, m (gr. Ἁλικαρνασσεύς) Halikarnašan: Ci., N., Q.

2. Halicarnassēnsēs -ium, m: L. ali Halicarnassiī -ōrum, m: T. Halikarnašani, Halikarnasijci.

Halus (-os) -ī, f Hálos,

1. asirsko mesto blizu Babilona: T.

2. tesal(ij)sko mesto: Mel., Plin.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

hecatompylos -on (gr. ἑκατόμπυλος) stovraten: Thebae Amm.; heterocl. pl. hecatompylae: Hyg. — Kot subst. Hecatompylos -i, f (sc. πόλις) Hekatómpil, glavno partsko mesto: Cu.

Helicē -ēs, f (Ἑλίκη)

1. Hélika
a) primorsko mesto v Ahaji, ki se je ob potresu l. 373 pogreznilo v morje: O., Sen. ph., Plin.
b) ena izmed Danaid: Hyg.

2. ozvezdje Veliki medved, Veliki voz: Ci., O., Lucan., Val. Fl.; meton. = sever: Sen. tr.

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

Hellas -adis in -ados, f (Ἑλλάς) Hélada,

1. prava Grčija (naspr. Peloponez): Vitr., Mel., Plin.

2. žensko ime: H.

3. tesal(ij)sko mesto: Plin.