Franja

Carrhae -ārum, f Kare, mesto v Mezopotamiji (Haran v sv. pismu [in še danes Harran]): Lucan., Val. Max., Plin., Fl.

carroballista -ae, f (carrus in ballista) na vozu ležeča balista (metalnica): Veg.

carrocō -ōnis, m (kelt.) neka morska riba, morda jeseter: Aus.

carrūca (carūca, carrūcha, carūcha) (kelt.) štirikolesen voz, prvotno potovalni, pozneje paradni voz rim. imenitnikov, karoca: Plin., Mart., Suet. idr. Od tod adj. car(r)ūcārius (car[r]ūchārius) 3 ki se tiče paradnega voza, vózen: mulae c. Ulp. (Dig.); subst. carrūchārius -iī, m voznik, kočijaž: Ulp. (Dig.)

Carrūca -ae, f Karuka, mesto v betski Hispaniji: Auct. b. Hisp.

carrulus -ī, m (demin. carrus) voziček: Ulp. (Dig.)

carrus -ī, m (kelt., sor. s currus) štirikolesen tovorni voz: Sis. et Varr. ap. Non., C., L. idr. — Redka soobl. carrum -ī, n: Auct. b. Hisp., Non., Isid.

Carseolī -ōrum, m Karzeoli, ekvovsko gorsko mestece v Laciju severovzhodno od Tibura: L., O., Vell. Od tod adj. Carseolānus 3 karzeolski, iz Karzeolov: O., Col.; subst. neutr.: in Carseolānō na Karzeolskem: Plin. Carseolānī -ōrum, m Karzeolci, preb. Karzeolov: Plin.

Carsulae -ārum, f Karzule, eno najznamenitejših umbr. mest, severno od Narnije: T. Od tod Carsulānum -ī, n podeželsko (vaško) posestvo pri Karzulah: Plin. iun.

carta in izpeljanke, gl. chart...

cartallus -ī, m (gr. κάρταλλος) koš, košara: Vulg.

Cartēia -ae, f (Καρϑηΐα iz fen. karth mesto) Karteja

1. mesto v južni (betski) Hispaniji, nedaleč od Gadskega (Gibraltarskega) preliva: Ci. ep., Auct. b. Hisp., L., Mel., Plin. Od tod adj. Cartēiānus 3 kartejski: ora Plin. Cartēiēnsis -e kartejski, iz Karteje: legati Auct. b. Hisp.

3. glav. mesto Olkadcev v tarakonski Hispaniji: L.

Cartenna (Cartinna) -ae, f (Καρτέννα) Kartena, Kartina, rim. naselbina v Cezarski Mavretaniji: Mel., Plin., M.

Carthada, gl. Carthāgō.

Carthaea -ae, f (Καρϑαία) Karteja, Kartaja, mesto na južni strani otoka Keosa: Plin. Od tod adj. Carthaeus 3 kartejski: arva O. Carthēïus 3 (Καρϑήϊος) kartejski: moenia O.

Carthāgō¹ (Karthāgō) -inis, loc. -ine, redkeje -inī, f (Καρχηδών, dor. Καρχαδών iz fen. Karthad-hadtha = Novo mesto, od tod Carthago pri Serv. = Carthada)

1. Kartagina, naselbina fen. mesta Tira v bližini današnjega Tunisa, ki naj bi jo ustanovila kraljeva vdova Didona ali Elisa (Dīdō, Elis[s]a) okoli l. 888. Kartagino je l. 146 razdejal Scipion ml. Afričan. Pozneje so jo Rimljani ponovno postavili in je bila v cesarski dobi po obsegu in blagostanju drugo mesto za Rimom: Ci. idr.

2. Carthāgō nova Nova Kartagina (Cartagena), podružnično mesto stare Kartagine, ki ga je l.227 ustanovil Kartažan Hasdrubal, l.210 pa osvojil Scipion st. Zatem je postalo prestolnica pretorja tarakonske Hispanije: Ci. idr. Zaradi obilja žukovine (bot. spartum), ki je rasla v mestni okolici, imenuje Plin. to mesto Carthāgō spartāria (žukovinska Kartagina). — Od tod adj. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -e
a) kartaginski, kartažanski, iz (stare) Kartagine, punski: Carthaginienses fratres Pl., bellum Car. primum Ca. fr. prva punska vojna, secundum ac postremum bellum Car. S. fr. druga in tretja punska vojna; subst. sg. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -is, m in f Kartažan, Kartažanka: Enn. ap. Ci., Hanno Kar. Pl., Hannibal Kar. N.; sg. kolekt.: Arpini... adversus Carthaginiensem arma verterunt L., Carthaginiensi nihil civilis roboris est L.; večinoma v pl. Carthāginiēnsēs (Karthāginiēnsēs) -ium, m Kartažani: N., L. idr., Carthaginienses fraudulenti et mendaces Ci.
b) novokartaginski, novokartažanski, iz nove Kartagine: ager Varr., conventus Plin. — Pozna soobl. Carthāginēnsis -e: Vulg., Cod. I.

Carthāgō² (Karthāgō) -inis, f Kartagina, hči četrtega Herkula: Ci.

Carthēïus 3, gl. Carthaea.

cartibum -ī, n in demin. cartibulum -ī, n enonožna okrogla ali štirioglata kamnita miza oz. mizica, na katero so postavljali posode v kompluviju: Varr.

cartilāgineus 3 (cartilāgō) hrustančen; od tod subst. cartilāginea -ōrum, n (sc. animalia) ribe hrustančnice: Plin.