Franja

Milō¹ (Milōn) -ōnis, m (Μίλων) Mílon

1. iz Krotona, atlet, znan po svoji moči in ješčnosti, ki je z golo roko ubil bika, ga odnesel na ramah in pojedel v enem dnevu: Ci., O., Plin., Val. Max., Gell.

2. tiran v elidski Pizi: O.

Miltiadēs -is ali -ī, acc. -em in -ēn, m (Μιλτιάδης) Miltíad, vladar v traškem Hersonezu od l. 518 do 493, vrhovni poveljnik atenske vojske v bitki pri Maratonu l. 490: N., Ci., Sen. rh.

Mimās -antis, acc. -anta, m (Μίμας) Mimánt

1. pogorje in rt v Joniji nasproti otoka Hios: Pl., Ci. ap. Amm., Plin., Lucan.

2. neko sicer neznano gorovje v Trakiji: Sil.

3. neki Gigant: H., Sil.

4. Trojanec, Enejev tovariš: V.

mīmus -ī, m (gr. μῖμος: ἀπὸ τοῦ μιμεῖσϑαι „posnemovalec“)

1. mimik, (gledališki) igralec, glumač, ki je s kretnjami in deklamacijo prikazoval zlasti podle smešne značaje in strasti ter tako spravljal gledalce v smeh: H., O., Suet., ex quo uno genere totus est Tutor, mimus vetus, oppido ridiculus Ci., quod mimus hallucinatur, comoedus sermocinatur, tragoedus vociferatur Ap.

2. mimska igra, burka, farsa, norčija, gluma: exitus mimi Ci., persona de mimo Ci. mimik, glumač, scribere si fas est imitantes turpia mimos, materiae minor est debita poena meae O., quid si scripsissem mimos obscena iocantes O., mimorum poeta Plin., mimum agere Suet., Iuv., mimos agere Macr. Rim. mim (mimus) je nastal v južni Italiji. Snov je zajemal iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, zato je bil pogosto obscen; igralci so igrali s prepletanjem besedila in telesnih kretenj, pogosto so improvizirali. Nastopali so moški in ženske brez mask, v lahkih oblačilih in na tankih podplatih. Mimiki niso bili na dobrem glasu.

3. metaf. burka, farsa, smešna igra, komedija: vitae humanae Sen. ph., in hoc mimo Suet., famam mimum furturum Ci. ep.

mina¹ -ae, f (gr. μνᾶ, sicer semit. izvora iz hebr. māne, asir., akadsko, babilonsko manū,) mína

1. gr. utežna mera = 100 at. drahem = 69,33 rim. asov: Plin., Isid., Vulg.; v gr. obl. mnā -ae, f: Vulg.

2. gr. računski (nekovan) novec, in sicer
a) srebrn = 1/60 talenta = 100 at. drahem ali 100 rim. denarijev = 50 dkg srebra: mina argenti Pl., nav. samo mina Pl., Ci., Plin. (z acc. pl. v gr. obl. mnas).
b) zlat novec, vreden petkrat toliko kot srebrni: mina auri Pl.

Mincius -iī, m Míncij, reka pri Mantovi (zdaj Mincio): L., V., Plin. Od tod Minciadēs -ae, m Mincijád = rojen v bližini Mincija = Vergilij: Maro Iuvenc.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

mingō -ere, minxī, mictum in minctum (indoev. kor. *meigh- mokriti, scati, prim. gr. ὀμείχειν mokriti, ὀμιχέω, ὄμειχμα urin, seč; prim. tudi meio) mokriti, vodo puščati (odvajati), odtočiti, urinirati, scati: Lamp., in me veniat mictum atque cacatum Iulus H., m. in patrios cineres H., minxisti semel currente carinā; meiere vis iterum? Mart., ipsus it minctum Titius ap. Macr., stando mingens Amm., mincturo similis Veg.; trans.: quantum bibisset, tantum mingeret Vop., urina mingitur Cels.; v obscenem pomenu o združitvi: egregium narras mira pietate parentem, qui ipse sui nati minxerit in gremium Cat.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.

Miniō² -ōnis, m Mínion

1. rečica v južni Etruriji (zdaj Mignone): V.

2. mesto ob tej rečici: Mel.

ministrātor -ōris, m (nom. sg. iz glag. ministrāre) = minister

1. strežnik: Dig., „accensos“ ministratores Cato esse scribit Varr., vinum dominicum ministratoris gratia est Petr., pulchri illi ministratores Ci., ministratorum turba Sen. ph.

2. pomočnik, svetovalec (poseb. v pravnih zadevah): iuris Ci., cum te ipsum, Sulpici, obiurgabam, quod ministratorem peteres, non adversarium Ci., cum quidem idem hic mihi Maeandrius quasi ministrator aderat subiciens, quid in suos civis civitatemque si vellem dicerem Ci., ministratorem exhibere alicui Suet. biti komu svetovalec, svetovati komu, poučevati koga.

ministrō -āre -āvī -ātum (minister)

1. (po)streči komu, (po)gostiti koga: Acastum retine, quo tibi commodius ministretur Ci. ep., si quis ex familia coeperit adversa valitudine adfici, videndum erit, ut is quam commodissime ministretur Col.; poseb. streči pri jedi (mizi), jedi in pijačo prinašati na mizo, (vino) natočiti (natakati) in poda(ja)ti, (po)streči komu s čim: hic ministrabit Pl., servi ministrant Ci., ministrare cibos T., nectar O., Ganymedes pocula ministrans Ci., ministratur poculis maximis Ci. streže se z največjimi čašami, cena ministratur pueris tribus et lapis albus pocula cum cyatho duo sustinet H. pri jedi strežejo trije mladi sužnji, soli fictilibus ministrari iussit T. v lončenih posodah, nosmet inter nos ministremus monotropi Pl.; z inf.: ut (sc. Ganymedes) Iovi bibere ministraret Ci. da bi bil Jupitrov točaj; occ. (po)streči s čim, oskrbeti (oskrbovati), uporabiti (uporabljati), ravnati s čim: velis (dat.) ministrat V. streže jadrom (po drugih je velis abl. in je treba glag. ministrat dodati ratem iz predhodnega ratem canto subigit, torej: streže ladji z jadri, jo usmerja; prav tako tudi: ipse sedens clavumque regit velisque ministrat V. ali m. ratem vento Val. Fl., navem velis m. T. oskrbeti z jadri, m. telis pariterque habenis (dat.) Stat. streči jim = rokovati z njimi, uporabljati jih, caelo modo sol, modo luna ministrat Pr. sveti, m. sumptibus (dat.) Varr. stroške plačevati, poravnavati.

2. poda(ja)ti, da(ja)ti, prinesti (prinašati), priskrbeti (priskrbovati), podeliti (podeljevati), preskrbeti (preskrbovati), oskrbeti (oskrbovati): sic arma viro sociosque ministrat Val. Fl., equus terga ministrat Val. Fl., iamque faces et saxa volant, furor arma ministrat V., hinc raptas fugientibus ingerit hastas in tergus (Iuno vires animumque ministrat) V., adnectebatque Caecilium Cornutum praetorium ministravisse pecuniam T., prolem Tib. podariti, vinum, quod verba ministret H., m. faces furiis Clodianis Ci., nova bello semina m. T., victum alicui Varr., capra pilos ministrat ad usum nauticum Varr., a nobis omnia populo Romano semper et belli adiumenta et pacis ornamenta ministrata sunt Ci.

3. (po)skrbeti za kaj, izvršiti (izvrševati): Sil., res omnes timide m. H., iussa medicorum O.

Opomba: Skrč. nosmet inter nos minstremus (po novejših izdajah ministremus) monotrophe: hoc conviviumst Pl.

minitor -ārī -ātus sum (frequ. k minārī) (za)groziti komu, (za)pretiti, (za)žugati komu s čim; abs.: Lucr., etiamne, carnifex, minitare? Pl., noli minitari Pl., minitantes orabant T.; z obj. v dat. in acc.: Pl., Ter., L., Q., Caesari gladio S., duasque urbis potentissimas quae huic imperio maxime minitabantur, Carthaginem atque Numantiam, ab eodem Scipione esse deletas Ci., m. urbi ferro ignique ali igni ferroque ali ferro flammāque Ci., vulnera cuspide minitans (scorpios) O., utrique mortem est minitatus Ci., omnibus bonis cruces et tormenta m. Ci.; z inf.: Pr., quod nunc minitare facere Ter.; z ACI (inf. fut.): cur ergo minitaris tibi te vitam esse amissurum Pl., quod colore mutato et contractu acinorum, si non dempseris ad edendum, ad abiciendum descensurum se minitantur Varr., se ad urbem venturum esse minitatur Ci., an Lacedaemonii Philippo minitante per litteras se omnia, quae conarentur prohibiturum quaesiverunt, num se esset etiam mori prohibiturus Ci., excisurum (sc. se) urbes minitans V.

Minius -iī, m Mínij (zdaj Miño), glavna reka v Luzitaniji: Mel., Plin.

Mīnōs -ōis (redko -onis), acc. -ōem (redko -ōa), m (Μίνως) Mínos (gl. tudi Mīnōtaurus)

1. sin Zevsa in Evrope, Fojniksov vnuk, knosoški kralj (Cnossus), kretski zakonodajalec, s svojim bratom Radamantisom sodnik v podzemlju: Ci., S. fr., V., O., Cat., Val. Max., Suet., Hyg.

2. sin Likasta, vnuk prejšnjega, Pazifajin soprog (Pasiphae), kralj Krete, oče Katreja, Devkaliona, Androgeja, Ariadne in Fajdre, graditelj labirinta; v njem je imel zaprtega Minotavra, ljudožersko pošast z bikovo glavo, ki ga je s Pazifajo imel od Pozejdona poslani bik. Ker so Atenci Minoju ubili sina Androgeja, je začel proti njim vojno in jih prisilil, da so mu vsako deveto leto poslali sedem mladeničev in sedem devic za Minotavra; tega davka je Atence osvobodil Tezej, ki je ubil Minotavra: O. Novico o Androgejevi smrti je Minos prejel ravno med žrtvovanjem Gracijam na otoku Paros; takoj je odložil žrtveni venec, zapovedal piščalkarjem umolkniti in potem dovršil žrtvovanje; od tod Minois exemplo supplicavit Suet. — Od tod Mīnōis -idis, acc. -ida, f (Μινωίς)
a) Minóida, Minojeva hči (= Ariadna): O., Cat., Tib.; Minójeva potomka sploh: Sen. tr., Aus.
b) Minójev (otok), starejše ime otoka Paros: Plin. Mīnōius 3 (Μινώιος) Minójev, pesn. tudi = krétski: Cl., regnum V., Creta O., virgo O. (= Ariadna), sella Sil. Minojev sodni stol (v podzemlju), tela, turba Sil. kretske, kretska, tecta Brundisii Lucan. od Krečanov zgrajene. Mīnōus 3 (Μινῶος) Minójev, pesn. = krétski: T., Pr., Stat., Cl., Thoas O. Toant (Ariadnin sin), arenae O. obale Krete.

Mīnō-taurus -ī, m (Μινώταυρος Minojev bik) Minotáver, pošast z bikovo glavo, ljudožerski sin Minojeve soproge Pazifaje in bika poslanega od Pozejdona na Kreto, poistoveten s feničanskim bikoglavim Molohom, ki so mu žrtvovali otroke (prim. Mīnōs 2.). Jedro te bajke je zaton Molohovega bogočastja v Atiki (na otoku Minoja (Mīnōa) pri Megari): V., O., Plin., Veg., Hyg., Serv., P. F.; šalj.: offensione Minotauri (= Calvisii et Tauri) Ci. ep.

Minturnae -ārum, f Mintúrne, mesto v Laciju ob močvirnatem ustju reke Liris: O., L., H., Iuv., Val. Max., Mel., Plin., Aur., Dig. — Od tod adj. Minturnēnsis -e mintúrnski: populus L., litterae Ci. v Minturnah pisano, flumen (= Liris) Ulp. (Dig.); subst. Minturnēnsēs -ium, m Mintúrnijci, preb. Minturn: Vell., Val. Max.

Minucius 3 Minúcij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

I. iz patricijskega rodu:

1. L. Minucius Lucij Minucij, konz. l. 458; nesrečno se je vojskoval zoper Ekve, a ga je rešil diktator Kvinkcij; l. 450 diktator, l. 439 je razodel nakane Spurija Melija: L.

2. Minucia Minucija, vestalka, l. 337 obsojena zaradi nečistosti in živa pokopana: L. —

II. iz plebejskega rodu:

1. M. Minucius Rufus Mark Minucij Ruf, l. 217 pod vrhovnim poveljstvom diktatorja Fabija Maksima Kunktatorja poveljnik konjenice (magister equitum) zoper Hanibala. Z njim se je v svoji ognjevitosti spustil v bitko, v kateri bi bil gotovo padel, če ga ne bi rešil diktator: L., N., Lucan., Sil., Vell.

2. Q. Minucius Thermus Kvint Minucij Term, tr. pl. l. 62, Ciceronov prijatelj, v državljanski vojni na Pompejevi strani: C., N.

3. Minucius Felix Minucij Feliks Afričan, krščanski apologet okrog l. 220 po Kr.; v obliki dialoga je napisal zagovor krščanstva z naslovom „Octavius“. — Adj. Minúcijev, minúcijski: gens Ci., porticus Minucia (v Flaminijevem cirkusu) Ci., via (iz Rima v Brundizij) Ci. ep., lex P. F., porta P. F.

minuō -ere -uī -ūtum (minor -ōris)

1. (z)drobiti, (raz)drobiti (razdrabljati), (raz)tolči, (s)treti, (raz)klati, razseka(va)ti, (raz)cepiti, (z)meti, (z)lomiti, razlomiti (razlamljati), prelomiti (prelamljati), razbiti (razbijati): ligna, ramalia O., mullum in singula pulmenta H. na kose razrezati, aliquem in pilā O., obiectus portarum Stat., ligna minuta P. F.

2. manjšati, pomanjš(ev)ati, zmanjš(ev)ati: tu cave ne minuas, tu ne maius facias id H., ignes N., urinam ignibus Col., aes alienum Plin. iun., sumptūs Ci., vectigalia Suet., pretium frumenti ad ternos nummos T. znižati na, sanguinem Veg. puščati komu kri; refl. se minuere, tudi samo minuere ali med. minui manjšati se, zmanjš(ev)ati se, pojemati, pešati, pasti (padati), upasti (upadati), uteči se (naspr. augescere, augeri, (in)crescere): minuit se motus Plin., minuit se morbus, motus Plin. ponehuje, aliae sic, ut aliquantum quidem minuatur ex febre, nihilominus tamen quaedam reliquiae remaneant Cels., minuente aestu C. ob oseki, luna minuens Plin. iun. upada, corporis artūs O. ali corpora minuuntur Plin. se krčijo, upadajo, Danubius reliquo aestatis minuitur Sen. ph.

3. metaf. (z)manjš(ev)ati, (z)niž(ev)ati, (o)slabiti, (pri)kratiti, prikrajš(ev)ati, omejiti (omejevati), spodkopa(va)ti, (u)blažiti (ublaževati), umeriti (umerjati), ovreti (ovirati), (o)brzdati, (u)krotiti, okrniti (okrnjevati), obvlad(ov)ati, zadrž(ev)ati, ustaviti (ustavljati), (o)škodovati, upreti (upirati) se, boriti se, delovati proti komu ali čemu: Pl., Q., curas H., gloriam Ci. ali laudem alicuius L. (naspr. amplificare), auctoritatem C., potentiam senatūs atque auctoritatem Ci., maiestatem populi Romani per vim Ci., violare clementiam quam regis opes minui maluit N., censuram L., religionem N. žaliti, fidem T., opinionem Ci. pobijati predsodek, cupiditates Ci. (naspr. inflammare), iram Ter., spem C., maerorem Ci., lutum O., timorem militum C., Auct. b. Afr., alicui animos L. (naspr. accendere) jemati komu pogum, controversias C. pomirjati, poravnavati, ut controversiam minuam Ci. da se omejim samo na sporno zadevo, consilium suum non m. Ter. v ničemer ne spremeniti, tako tudi: nec tu eā causā minueris haec, quae facis Ter., consul alter equestri proelio uno et vulnere suo minutus L. oslabljen; occ. kot jur. t.t. capite minui Dig. izgubiti državljanske pravice (prim. caput, dēminuō, dēminūtiō). Od tod adj. pt. pf. minūtus 3, adv. -ē (prim. izpos. „minuta“ v sl. Cat., Auct. b. Afr.

1. majhen, majčken, majcen, drob(c)en: Plin., Lucr., Sen. ph., Suet., Veg., Gell., Lact., Tert. idr., minutis gladiis utebantur N., litterae Pl., Ci. drobno pismo (= drobne pismenke), res Ci. malenkosti, semina minutissima Ci., minuti pisciculi Ter., pisces Varr. Fr., Don., bestiolae, animalia Varr., puer Varr., genus Mel. pritlikav rod, plebes Ph. nizko, navadno ljudstvo, preprosti ljudje, dii Pl. nižji, aër minutior Lucr. tanjši, commentarii minutissime scripti Plin. ep. drobno (prav (zelo) na drobno, kar najdrobneje) pisani, historia minutissime scripta Sen. ph. kar najdrobneje (najtesneje) pisana, minute sal terere Col., minutius concīdere Col., minutissime commolere Col. ali quam minutissime contundere Ca. na drobne (prav (zelo) drobne, kar najdrobnejše) kose; subst. minūta -ōrum, n časovni delci, minute, ki so jih šteli 10 na eno uro: Aug., minuta, quae geometrica ratio partium partes appellat Amm. minute (kot 60. del stopinje = gr. λεπτά).

2. nepomemben, neznaten, malovažen, nevažen, malenkosten: philosophi Ci., imperatores Ci., res Ci. malenkostne reči, malenkosti, genus sermonis Ci. nižja vrsta govora, minutum animum pro parvo dicimus Ci. malodušnost imenujemo „minutus“ animus namesto „parvus“, grandia minute dicere Ci. malenkostno, minutius rem tractare Ci. preveč dlakocepsko razpravljati, maličiti, minutius scrutantem omnia Q. nadrobneje, natančneje; komp. subst. n. pl.: illa minutiora Aur. tiste manj pomembne (tehtne) stvari.

minus³ 3 po trebuhu gol, golotrebušen: ovis mina Varr.; subst. mina -ae, f (v besedni igri z mina¹): Pl.; prim.: minam Aelius vocitatam ait mammam alteram lacte deficientem, quasi minorem factam P. F.